Številka: Up-594/13-8

Datum: 26. 11. 2013

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil Anton Vučina, Ptuj, ki ga zastopa Stanislav Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 26. novembra 2013

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 84850/2010 z dne 7. 5. 2013 v zvezi s sklepom Okrož­nega sodišča na Ptuju št. II Ks 84850/2010 z dne 20. 3. 2013 se zavrže.

1. Pritožniku je bil v kazenskem postopku zaradi kaznivega dejanja uboja po prvem odstavku 115. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1) na podlagi 64. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ) izrečen varnostni ukrep obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog za nadomestitev navedenega varnostnega ukrepa z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti, ki je bil podan ob periodičnem preizkusu po drugem odstavku 70.a člena KZ-1. Pritožnikov zagovornik je zoper sklep sodišča prve stopnje vložil pritožbo, ki jo je višje sodišče zavrnilo. Zahteva za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep ni bila vložena.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 19. (varstvo osebne svobode) in 22. člena Ustave (enako varstvo pravic). Navaja, da je psihiatrična bolnišnica med izvrševanjem varnostnega ukrepa pristojnemu sodišču doslej dvakrat podala poročilo o zdravljenju z ugotovitvijo, da zdravljenje v zavodu ni več potrebno in da pritožnik ni več nevaren za sebe in okolico, ter predlagala nadomestitev izrečenega varnostnega ukrepa z ukrepom obveznega psihiatričnega zdravljenja na prostosti. Sodišči naj bi predlog zavrnili ob upoštevanju mnenja izvedenke psihiatrične stroke, po katerem bi zdravljenje pritožnika lahko potekalo ambulantno, za odpravo morebitne nevarnosti pa bi bila potrebna štiri do šestmesečna nadzorovana obravnava. Sodišči naj bi ugotovili, da v zakonu ne obstaja ustrezna podlaga za tako nadzorovano obravnavo na prostosti in da pritožnik, katerega duševno zdravstveno stanje ni trajno izboljšano, v tej zadevi še potrebuje varstvo v zavodu. Predlog naj bi na tej podlagi pravnomočno zavrnili. Pritožnik takemu stališču očita, da je nerazumno in arbitrarno ter zato v neskladju z 22. členom Ustave. Z zavrnitvijo predloga za nadomestitev izrečenega varnostnega ukrepa z milejšo obliko, ki se izvršuje brez posega v pritožnikovo prostost, pa naj bi bil kršen tudi 19. člen Ustave.

3. Ustavna pritožba se lahko vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva (prvi odstavek 51. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). V skladu z zahtevo po izčrpanju pravnih sredstev mora udeleženec v postopku pred sodiščem aktivno izkoristiti vse procesne možnosti, ki so mu na voljo in v katerih lahko navaja pomisleke zoper stališča sodišč.(1) Pritožnik mora zato v kazenskem postopku pred vložitvijo ustavne pritožbe vložiti pritožbo in izredno pravno sredstvo, ki ga zakonska ureditev dopušča.
4. V skladu s prvim odstavkom 420. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) se zahteva za varstvo zakonitosti lahko vloži zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bil končan kazenski postopek, zoper drugo odločbo pa le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava prek sodne prakse in zoper sodni postopek, ki je tekel pred tako pravnomočno odločbo. Ne glede na prvi odstavek 420. člena ZKP se sme v skladu s četrtim odstavkom te določbe med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahteva za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (drugi odstavek 205. člena ZKP) in v primeru podaljšanja pripora po vložitvi obtožnice (drugi odstavek 272. člena ZKP).
5. Člen 420 ZKP je bil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 91/11 – v nadaljevanju ZKP-K) spremenjen. Enako kot pred navedeno spremembo zakona je sicer zahteva za varstvo zakonitosti(2) (1) vselej dovoljena, če je vložena zoper pravnomočno sodno odločbo (in zoper postopek), s katero je bil končan kazenski postopek; in (2) vselej nedovoljena, če je vložena zoper odločbe, ki so bile izdane med kazenskim postopkom (z izrecno določenimi izjemami glede odločb o priporu) oziroma zoper odločbe, ki niso izdane v kazenskem postopku.(3) V teh primerih ostaja položaj posameznika, ki želi dostop do Ustavnega sodišča, enak tudi z vidika zahteve po izčrpanju pravnih sredstev iz prvega odstavka 51. člena ZUstS. Kadar je dovoljena, mora pritožnik vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti in v njej (po ustaljeni ustavnosodni presoji) tudi uveljavljati kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, preden jih uveljavlja v ustavni pritožbi (t. i. materialno izčrpanje pravnih sredstev).
6. Z vidika zahteve po izčrpanju pravnih sredstev gre za drugačen položaj, ki po ZKP-K terja posebno presojo, (3) ko je ustavna pritožba vložena zoper druge pravnomočne odločbe, izdane po končanem kazenskem postopku. Zahteva za varstvo zakonitosti je zoper take odločbe dovoljena le, če je od odločitve Vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava prek sodne prakse. Če Vrhovno sodišče na podlagi vložnikovih navedb ne oceni, da gre za tak primer, zahtevo za varstvo zakonitosti kot nedovoljeno zavrže (drugi odstavek 423. člena ZKP). Postavljata se zato vprašanji, ali prvi odstavek 51. člena ZUstS od posameznika vselej zahteva, da vloži zahtevo za varstvo zakonitosti tudi v takem primeru, in kdaj začne v takem primeru teči rok za vložitev ustavne pritožbe. Vložitev nedovoljenega pravnega sredstva namreč po ustaljeni ustavnosodni presoji ne vpliva na tek roka iz prvega odstavka 52. člena ZUstS.
7. Pri odločanju o navedenih vprašanjih je treba upoštevati, da gre pri zahtevi po izčrpanju pravnih sredstev za izraz načela subsidiarnosti ustavne pritožbe (tretji odstavek 160. člena Ustave). Sodišča so namreč tista, ki so v prvi vrsti dolžna razlagati pravo in pri tem na podlagi 125. člena Ustave na vseh stopnjah sojenja, tudi na Vrhovnem sodišču kot najvišjem sodišču v državi (127. člen Ustave), ki mora skrbeti za enotno razlago zakona, zagotavljati varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Namen zahteve po izčrpanju pravnih sredstev je zato v čim večji meri omogočiti, da se že v sistemu rednega sodstva odpravijo morebitne kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, da Ustavno sodišče posega le v zadeve, pri katerih te kršitve niso mogle biti odpravljene v okviru rednega sodstva, ter da je Ustavno sodišče ob presoji ustavne pritožbe seznanjeno s stališči sodišč v sistemu rednega sodstva, kar pripomore tako h kvaliteti kot tudi k pospešitvi ustavnosodnega odločanja.(4) Upoštevaje navedeno mora zato pritožnik v skladu s prvim odstavkom 51. člena ZUstS v kazenskem postopku vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi takrat, ko je njena dovoljenost odvisna od ocene Vrhovnega sodišča o pomenu uveljavljanih pravnih vprašanj. Rok za vložitev ustavne pritožbe (prvi odstavek 52. člena ZUstS) v takem primeru teče od vročitve odločbe (sklepa oziroma sodbe) Vrhovnega sodišča, s katero je bilo odločeno o zahtevi za varstvo zakonitosti. Ob podobnih izhodiščih je Ustavno sodišče tako razlago sprejelo tudi glede revizije v upravnem sporu(5) in predloga za dopustitev revizije v pravdnem postopku.(6)
8. Pritožnik glede na navedeno zmotno zatrjuje, da je v tej zadevi izpolnil zahtevo po izčrpanju pravnih sredstev z vložitvijo pritožbe na višje sodišče, ker naj zahteva za varstvo zakonitosti po 420. členu ZKP ne bi bila dovoljena. Pri izpodbijanem sklepu gre namreč za sodno odločbo, izdano po pravnomočno končanem kazenskem postopku, zoper katero je zahteva za varstvo zakonitosti dovoljena, če tako glede na uveljavljane očitke presodi Vrhovno sodišče. Izpodbijani sklep je bil izdan po določbah posebnega postopka za uporabo varnostnih ukrepov (XXVIII. poglavje ZKP; 491. do 497. člen) in na podlagi drugega odstavka 70.a člena KZ-1. Ne gre torej za odločbo v zvezi z izvrševanjem, izdano po določbah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 40/09 in 109/12 – ZIKS-1), temveč za ponovno odločitev glede trajanja oziroma spremembe varnostnega ukrepa obveznega psihiatričnega zdravljenja in varstva v zdravstvenem zavodu. Izpodbijani sklep pomeni odločitev o nadaljnjem posegu v človekovo pravico iz prvega odstavka 19. člena Ustave na podlagi ugotovitve, ali sta zdravljenje in varstvo v zdravstvenem zavodu še potrebna, določena pa je pristojnost sodišča, ki je ta ukrep izreklo.(7)
9. Glede na navedeno je zoper izpodbijani sklep dovoljena zahteva za varstvo zakonitosti, če Vrhovno sodišče presodi, da je uveljavljano pravno vprašanje pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali razvoj prava prek sodne prakse. Pritožnik zahteve za varstvo zakonitosti ni vložil, torej v tej zadevi pravna sredstva niso izčrpana. Ustavno sodišče je zato na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ustavno pritožbo zavrglo.

10. Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi pete alineje prvega odstavka 55.b člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednica senata dr. Jadranka Sovdat ter člana dr. Mitja Deisinger in dr. Ernest Petrič. Sklep je sprejel soglasno.

(1) Primerjaj sklep št. Up-43/10 z dne 7. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 32/11, in OdlUS XIX, 32).

(2) Ob izpolnjenosti drugih predpostavk, ki izhajajo iz določb 420. do 423. člena ZKP.

(3) Med take odločbe po presoji Vrhovnega sodišča spadajo tudi npr. odločbe v zvezi z izvrševanjem, sklep v ekstradicijskem postopku, sodba o prenosu izvršitve kazenske sodbe tujega sodišča po 517. členu ZKP.

(4) Sklep št. Up-139/99 z dne 30. 5. 2000.

(5) Primerjaj sklep št. Up-2394/07 z dne 18. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 122/07, in OdlUS XVI, 122).

(6) Primerjaj sklep št. Up-678/09 z dne 20. 10. 2009 (Uradni list RS, št. 88/09, in OdlUS XVIII, 92).

(7) Glede tega, da spremenjena ureditev zajema sklepe o varnostnih ukrepih, glej tudi Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku z novelo ZKP-K – uvodna pojasnila, GV založba, Ljubljana 2012, str. 62.