Številka: Up-1357/11-15

Datum: 5. 12. 2013

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi mag. Roberta Stražišarja, Jesenice, ki ga zastopa Mihael Savnik, odvetnik v Kranju, na seji 5. decembra 2013

Razveljavijo se II., III. in IV. točka sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 17/2010 z dne 3. 10. 2011 in zadeva se v tem obsegu vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je tožbenim zahtevkom pritožnika delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo potnih in selitvenih stroškov ter prevoza blaga na relaciji Sarajevo–Jesenice, najemnine za stanovanje in dnevnic za obdobje od 1. 9. 2001 do 15. 1. 2004. V presežku je tožbene zahtevke, vključno s tožbenim zahtevkom za povrnitev stroškov predhodnega postopka, zavrnilo in toženi stranki naložilo, naj pritožniku povrne stroške postopka. V zvezi z odločitvijo o dnevnicah je ugotovilo, da pritožniku prehrana v Sarajevu ni bila zagotovljena in da noben pravni predpis v spornem času ni določal povrnitve materialnih stroškov zaposlenemu pri toženi stranki, ki je opravljal delo v mirovni misiji v okviru Organizacije združenih narodov, čeprav mora delodajalec po 130. členu Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR) delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prehrano. Sodišče prve stopnje je ob ugotovljeni pravni praznini in upoštevanju statusa, ki ga je imel pritožnik, presodilo, da je za pritožnika treba uporabiti Uredbo o plačah, nadomestilih in drugih prejemkih osebja v predstavništvih Republike Slovenije v tujini (Uradni list RS, št. 60/92, 42/93, 6/94, 62/96, 29/99 in 42/2000 – v nadaljevanju Uredba). Pritožnik se je pritožil zoper zavrnilni del, tožena stranka pa zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje. Višje delovno in socialno sodišče je zavrnilo obe pritožbi, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka. Zoper odločitev Višjega sodišča, ki se nanaša na plačilo najemnine in dnevnic, je tožena stranka vložila revizijo. Vrhovno sodišče je revizijo tožene stranke, vloženo zoper odločitev o najemnini, zavrglo kot nedovoljeno (I. točka izreka), reviziji zoper odločitev o dnevnicah pa ugodilo ter sodbi sodišča druge in prve stopnje v tem delu spremenilo, tako da je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Spremenilo je tudi odločitev o stroških pred sodiščem prve stopnje (III. izreka). Odločilo je tudi, da vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka (IV. točka izreka). Presodilo je, da pri pritožniku ni šlo za službena potovanja, zato mu dnevnice ne pripadajo. Ker pritožnik po mnenju Vrhovnega sodišča ni postavil tožbenega zahtevka na plačilo regresa za prehrano, je Vrhovno sodišče sklenilo, upoštevaje načelo dispozitivnosti, da se s tem vprašanjem ne bo ukvarjalo.
2. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija II., III. in IV. točko izreka sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča. Zatrjuje, da mu Vrhovno sodišče ni zagotovilo varstva pravice do prehrane in spoštovanja načela enakega obravnavanja z drugimi pripadniki Slovenske vojske na isti mirovni operaciji, katerim je tožena stranka zagotavljala vso potrebno oskrbo, vključno s prehrano. Vrhovno sodišče bi moralo njegov zahtevek presojati tudi z uporabo navedenega načela, saj naj bi bilo v postopku jasno izkazano, da je bil pritožnik delavec, častnik, da je opravljal dela in naloge za toženo stranko, da je bil na mirovni misiji 24 ur na dan in nepretrgoma ter da je vse stroške, povezane z delom, tudi stroške prehrane, plačeval sam iz lastnih sredstev. Ob popolni odsotnosti zakonske oziroma podzakonske podlage, ki bi urejala njegov položaj, naj bi bil prisiljen uporabiti predpis, ki ureja podobna dejanska stanja v zvezi s povračilom stroškov prehrane, da je lahko sploh vrednostno in določno postavil svoj tožbeni zahtevek. Tako je dnevnico uporabil le kot vrednostni kriterij, s katerim je določil višino tožbenega zahtevka. Da ne terja plačila dnevnic, naj bi jasno navedel v tožbi in odgovoru na revizijo, vendar naj Vrhovno sodišče ne bi preverilo teh navedb oziroma jih je spregledalo. Izpodbijana odločitev naj bi bila zato tudi napačna in brez zakonite podlage. Vrhovno sodišče naj bi z zavrnitvijo zahtevka poseglo v njegovo dostojanstvo, hkrati potrdilo nevredno dejanje tožene stranke in mu kratilo pravico do prehrane oziroma do povrnitve škode. Globoko in resno naj bi poseglo tudi v njegove premoženjske pravice. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, izpodbijani akt razveljavi, zahtevku pritožnika ugodi in spremeni odločitev o stroških sodnega postopka.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1357/11 z dne 4. 12. 2012 ustavno pritožbo v izpodbijanem delu, tj. glede odločitve o zavrnitvi tožbenega zahtevka, ki se nanaša na plačilo dnevnic in stroškov postopka (II., III. in IV. točka sodbe in sklepa Vrhovnega sodišča), sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče.
4. Ustavna pritožba je bila poslana toženi stranki, nasprotni stranki iz delovnega spora. Ta nasprotuje pritožnikovemu predlogu, naj Ustavno sodišče samo odloči o sporni pravici, ker meni, da niso izpolnjeni pogoji za tako odločanje. Meni tudi, da pritožnik od Ustavnega sodišča zahteva zgolj, naj o zadevi instančno presodi, saj glede na njegove navedbe ni mogoče zaključiti, da bi mu bile kršene človekove pravice, ki jih zatrjuje. Sklicevanje pritožnika na kršitev načela pravne države ni dopustno, ker ne gre za človekovo pravico. Prav tako ni na mestu njegovo sklicevanje na 18. člen (prepoved mučenja) in 21. člen Ustave (varstvo človekove osebnosti in dostojanstva), ker do teh kršitev v pritožnikovem primeru, ki je sprožil delovni spor, sploh ni moglo priti. Tožena stranka zavrača tudi očitek o neenaki obravnavi pritožnika z drugimi vojaki in častniki Slovenske vojske na mirovni misiji v Sarajevu. V pritožnikovi osnovni plači naj bi bili upoštevani življenjski stroški po kraju napotitve. Med te stroške pa naj bi sodili tudi stroški za prehrano. Izkazana naj tudi ne bi bila kršitev 22. člena Ustave. Po oceni tožene stranke sta bili obe stranki obravnavani enako, imeli sta možnost polnega sodelovanja, sodišče pa je o zahtevku pritožnika tudi vsebinsko odločalo. Sodišče tudi ni odstopilo od ustaljene sodne prakse, ni privilegiralo nobene od strank ali ju omejevalo v njunih pravicah, svojo odločitev pa naj bi tudi ustrezno obrazložilo. Po mnenju tožene stranke tudi ni izkazana kršitev 26. člena Ustave. Pritožnik namreč ni zahteval odškodnine, Ustavno sodišče pa ni pristojno, da bi samo opravljalo funkcijo rednih sodišč in v konkretnem primeru ugotavljalo, ali so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti. Pritožnikova zatrjevanja o kršitvi 49. člena Ustave pa naj bi bila pavšalna. Tožena stranka zato Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo pritožnika zavrne.
5. Odgovor tožene stranke je Ustavno sodišče poslalo pritožniku. Ta zavrača njene navedbe in vztraja pri svojih navedbah.

6. Pritožnik nasprotuje odločitvi Vrhovnega sodišča med drugim s trditvijo, da Vrhovno sodišče ni preverilo njegovih navedb v tožbi in odgovoru na reviziji, da je zahteval stroške v zvezi s prehrano, da ni uveljavljal dnevnice in da je dnevnico uporabil le kot vrednostni kriterij, s katerim je določil višino zahtevka. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo preverilo z vidika 22. člena Ustave.
7. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev. Zahteva po obrazloženosti odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodbe nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. V primerih, kot je obravnavani, v katerem je Vrhovno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremenilo odločitev nižjih sodišč, pa vsebina obveznosti do obrazložitve ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje.(1) Iz sodbe instančnega sodišča mora biti zato v takih primerih razvidno, ali je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe pritožnika v postopku.(2) Pri tem se po ustaljeni ustavnosodni presoji obveznost sodišča do opredelitve ne nanaša samo na dejanske navedbe, temveč obsega tudi zahtevo po opredelitvi sodišča do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Poleg tega, da se instančno sodišče mora opredeliti do vseh bistvenih navedb strank v postopku, pa to sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, tudi ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo za pritožnika ugodne sodne odločbe. Tudi opredelitev do teh argumentov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve.(3)
8. Ustavno sodišče je pridobilo spis zadeve, v kateri je bila izdana izpodbijana sodba Vrhovnega sodišča. Iz spisa izhaja, da je pritožnik zahteval izplačilo dela plače oziroma materialnih stroškov, med drugim stroške v zvezi s prehrano na podlagi pogodbe o opravljanju nalog v tujini z dne 13. 7. 2001. Navedel je, da mu kot predstavniku Slovenske vojske v misiji Urada visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini ni bilo omogočeno bivanje v tamkajšnji bazi SFOR, niti mu v bazi, skladno z internimi pravili oziroma hišnim redom, ni bila zagotovljena prehrana, zato je bil primoran te stroške kriti z lastnimi sredstvi. S toženo stranko vprašanja v zvezi s povračilom materialnih stroškov nista uredila s pogodbo, temveč sta se sklicevala na veljavne prepise. Pritožnik je vrednost zahtevka za stroške v zvezi s prehrano opredelil v višini dnevnice za službena potovanja v tujino po Uredbi ter Uredbi o povračilu stroškov za službena potovanja v tujino (Uradni list RS, št. 38/94, 63/94, 24/96, 96/2000, 35/02, 86/02, 66/04, 73/04, 16/07, 30/09 in 51/12).
9. Sodišče prve stopnje je glede na tožbene navedbe presodilo, da pritožnik zahteva povračilo stroškov za prehrano, pri čemer je njihovo višino enačil z vrednostjo dnevnice, ki po svoji vsebini pomeni povračilo stroškov za prehrano na službenem potovanju. Ugotovilo je, da se tožbeni zahtevek nanaša na obdobje, ko je pritožnik kot delavec Ministrstva za obrambo opravljal delo v mirovni misiji Organizacije združenih narodov, in sicer je bil na podlagi pogodbe o opravljanju nalog v tujini z dne 13. 7. 2001 imenovan na formacijsko dolžnost častnika v Uradu visokega predstavnika v Bosni in Hercegovini. S pogodbo sta stranki uredili količnik za določitev pritožnikove plače in dodatke, glede drugih pravic in obveznosti pa sta določili, da veljajo predpisi o obrambi, pravila službe v Slovenski vojski in drugi predpisi, ki se uporabljajo za delavce v državnih organih. Pritožnik je bil prvi predstavnik Republike Slovenije na takšni funkciji, v Bosni in Hercegovini so mu priznavali status diplomata, medtem ko njegov delovnopravni status v predpisih, ki so se uporabljali v Republiki Sloveniji, ni bil urejen. Ob ugotovljeni pravni praznini in upoštevanju 130. člena ZDR, da mora delodajalec zagotoviti delavcu povračilo stroškov za prehrano med delom, tožena stranka pa pritožniku ni niti zagotovila prehrane niti mu te ni plačala, je sodišče prve stopnje presodilo, da je treba v pritožnikovem primeru izhajati iz določb, ki se nanašajo na podobne primere, uporabiti Uredbo ter mu na podlagi njenega 21. člena priznati del vtoževanih stroškov v zvezi s prehrano kot dnevnice, kljub temu da ni šlo za službeno pot. Po oceni sodišča prve stopnje pritožnik ni mogel biti zgolj zato, ker njegov status formalnopravno z delovnopravnega vidika ni bil urejen, v slabšem položaju glede na druge delavce v tujini, ki so imeli urejeno prehrano ali pa so jo dobili regresirano.
10. Do vsebine tožbenega zahtevka se je opredelilo tudi Višje sodišče. Po oceni Višjega sodišča je glede temelja tožbenega zahtevka treba izhajati iz tretjega odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/04 in 10/04 – popr. – ZDSS-1), po katerem sodišče ni vezano na zatrjevano pravno podlago zahtevka, pač pa zadošča, da tožnik zahtevek opredeli po višini, sodišče pa mora materialnopravno presojati tisto dejansko podlago, ki jo navede stranka. Tudi Višje sodišče je namreč razložilo, da je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo stroške prehrane v višini 55,00 USD na dan. Poudarilo je tudi, da v pritožnikovem primeru ni šlo za službeno potovanje, temveč za trajno opravljanje delovnih nalog na misiji v tujini. Po oceni Višjega sodišča je dnevnica v obravnavnem primeru pomenila zgolj podlago za določitev (pavšalne) višine prikrajšanja iz naslova stroškov prehrane.
11. Vrhovno sodišče je spremenilo odločitev sodišča prve in druge stopnje ter zavrnilo pritožnikov zahtevek. Ocenilo je, da pri pritožniku ni šlo za službeno potovanje, dnevnica pa po svoji vsebini pomeni povračilo stroškov prehrane na službenem potovanju. Taka obrazložitev po presoji Ustavnega sodišča ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je svojo presojo omejilo le na vprašanje upravičenosti pritožnika do dnevnice, z vprašanjem upravičenosti pritožnika do povračila stroškov za prehrano se ni ukvarjalo, ker je ocenilo, da pritožnik zahtevka v tej smeri ni postavil in bi zato odločanje o tem nasprotovalo načelu dispozitivnosti. Do navedbe pritožnika, da mu tožena stranka sploh ni zagotovila prehrane, se tako Vrhovno sodišče ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do nosilnih razlogov nižjih sodišč, ki sta jasno razmejili med dnevnico kot stroškom za prehrano, ki ga ima delavec na službenem potovanju, in stroški za prehrano, ki jih ima delavec v času opravljanja dela za delodajalca, ko je v tujini, vendar ne na službenem potovanju. Da pritožnik v času napotitve in bivanja v tujini ni bil na službenem potovanju, pa ne toženi stranki, ki je to tudi ves čas zatrjevala, ne nižjima sodiščema ni bilo sporno. Vrhovno sodišče je tako zavrnilo pritožnikov zahtevek, ne da bi preizkusilo tudi, ali je utemeljen oziroma ni utemeljen z vidika pravne kvalifikacije in pravnih norm, na katere sta se sklicevali nižji sodišči. Odgovora, ali je njegov zahtevek, kot ga je pravno opredelilo sodišče, po temelju upravičen ali ne, pritožnik glede na navedeno od Vrhovnega sodišča ni dobil. Ob odsotnosti razlogov Vrhovnega sodišča o tem je Vrhovno sodišče pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem za pošteni postopek, kar pomeni kršitev ustavnega jamstva o enakem varstvu pravic iz 22. člena Ustave.
12. Zaradi ugotovljene kršitve je Ustavno sodišče razveljavilo odločitev Vrhovnega sodišča o glavni stvari v II. točki izreka, odločitev o stroških postopka v III. in IV. točki izreka ter v tem obsegu zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Pri tem ni sledilo pritožnikovemu predlogu, naj samo na podlagi 60. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) odloči o sporni pravici, saj za to niso izpolnjeni pogoji. Ker je že ugotovljena kršitev narekovala Ustavnemu sodišču ugoditev ustavni pritožbi, Ustavno sodišče ni presojalo pritožnikovih očitkov o drugih zatrjevanih kršitvah človekovih pravic.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Tako npr. odločba št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, str. 93/11).

(2) Primerjaj npr. z odločbo št. Up-1067/11 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12), iz katere izhaja stališče, da mora Vrhovno sodišče v upravnem sporu v primeru, ko samo odloči o tožbi, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke.

(3) Tako v odločbi št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12).