Up-274/11-9
Datum: 16. 1. 2014

Ustavno sodišče je v postopkih za preizkus ustavne pritožbe in pobude družbe Kupola, d. o. o., Maribor, ki jo zastopa Nenad Zečević, odvetnik v Mariboru, na seji 16. januarja 2014

1. Peti odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se razveljavi, kolikor se nanaša na postopek s pravnim sredstvom ugovora.
2. Sklep Višjega sodišča v Mariboru št. II Ip 981/2010 z dne 9. 11. 2010 in sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani št. VL 37441/2010 z dne 20. 4. 2010 se razveljavita in zadeva se vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

1. Sodišče prve stopnje je v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine zavrglo ugovor toženke (dolžnice), ki ga je zanjo vložil odvetnik, vendar ni priložil pooblastila. Možnosti odprave ugotovljene napake sodišče odvetniku ni dalo. Višje sodišče je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.
2. Pobudnica (oziroma pritožnica) izpodbijanemu sklepu ter ureditvi iz petega odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kateri ta sklep temelji, očita neskladje s pravico do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave, pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, pravico do sodnega varstva po prvem odstavku 23. člena Ustave ter pravico do pravnega sredstva po 25. členu Ustave. Navaja, da je sodišče najprej nepravilno ugotovilo, da odvetnik pravnemu sredstvu – ugovoru proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine – ni priložil pooblastila. In tudi če bi to bilo res, bi bila sankcija takojšnjega zavrženja pravnega sredstva po mnenju pobudnice prestroga in nesorazmerna. Ker pa takšno ravnanje sodišču, kot navaja pobudnica, zapoveduje 98. člen ZPP, naj ne bi bilo ustavno nedopustno le ravnanje sodišča v konkretni zadevi, pač pa naj bi bila ustavno neskladna tudi sama zakonska ureditev. Zavrženje pravnega sredstva po pobudničinem mnenju preprečuje, da bi sodišče vsebinsko presodilo utemeljenost zahtevka, zaradi zavrženja pravnega sredstva pa tudi ni zagotovljeno enako varstvo pravic posameznika v postopku pred sodišči. Pobudnica meni, da omenjena ureditev v ničemer ne prispeva k želenemu cilju skrbnejšega dela odvetnikov ter pospešitve in racionalizacije postopkov, zato je v nasprotju z načelom sorazmernosti. Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10, in OdlUS XIX, 5), s katero je bil razveljavljen drugi odstavek 108. člena ZPP. Ta je določal isto sankcijo takojšnjega zavrženja nepopolne vloge odvetnika. Po mnenju pobudnice razlogi iz te odločbe Ustavnega sodišča narekujejo enako odločitev tudi, ko gre za presojo sankcije zavrženja pravnega sredstva, ki ga je brez predložitve pooblastila vložil odvetnik.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-48/11, Up-274/11 z dne 6. 6. 2013 sklenilo, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Sklenilo je tudi, da v obravnavo sprejme pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti petega odstavka 98. člena ZPP.
4. Pobuda in ustavna pritožba sta bili predloženi nasprotnima udeležencema, tj. Državnemu zboru in nasprotni stranki iz postopka (Rak Danilo, s. p., Slikopleskarstvo, Cigonca 14, Slovenska Bistrica), ki nanju nista odgovorila. Mnenje o pobudi je poslala Vlada, ki meni, da izpodbijana določba ni v neskladju z Ustavo. Opozarja na stališča Ustavnega sodišča iz odločbe št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11), da prav vsakega omejevanja svobodnega ravnanja strank v postopku in prav vsake procesne sankcije ni mogoče šteti za omejevanje človekovih pravic, pač pa gre lahko tudi le za določitev načina uresničevanja človekove pravice. Vlada navaja, da iz omenjene odločbe Ustavnega sodišča izhaja, da položaja glede sankcij za nepredložitev pooblastila in glede sankcij za nepopolne vloge ni mogoče enačiti, saj gre le pri drugem za omejujočo določbo, pri prvem pa za logično posledico zastopanja po pooblaščencu. Vlada navaja še, da iz pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave med drugim izhaja pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, čas, stroški in obseg sodnega dela pa morajo biti v sorazmerju z ekonomskim pomenom spora. Vlada meni, da je predložitev podpisanega pooblastila formalna zahteva, ki je v zakonu jasno predpisana, od odvetnika kot pravnega strokovnjaka pa ni nerealno in neupravičeno pričakovati, da bo skrben pri opravljanju svojega poklica. Z zahtevo po takojšnji predložitvi pooblastila se krepi odgovornost odvetnika za kvalitetno in korektno zastopanje strank, hkrati pa se razbremenjuje sodišče in skrajšuje čas obravnavanja zahtev.
5. Mnenje Vlade je bilo poslano pobudnici, ta pa je nanj odgovorila. Pobudnica navaja, da se na stališča Ustavnega sodišča iz zadeve št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 ni mogoče sklicevati, saj so bila vezana na specifičnost postopka z revizijo. To naj bi Ustavno sodišče poudarilo tudi v odločbi št. U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12, in OdlUS XIX, 37). V tej odločbi je Ustavno sodišče odločilo, da je sankcija takojšnjega zavrženja tožbe zaradi nepredložitve odvetnikovega pooblastila v neskladju z Ustavo. Pobudnica meni, da razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali, da to sankcijo oceni kot neskladno z Ustavo, ko gre za vložitev tožbe, nedvomno narekujejo enako odločitev tudi, ko gre za pravno sredstvo.

6. Pobudnica izpodbija peti odstavek 98. člena ZPP, ki se glasi: "Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže." Pravni interes, skladno s 24. členom Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS), za vložitev pobude pobudnica izkazuje z ustavno pritožbo zoper sodno odločitev o zavrženju njenega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Ugovor je pravno sredstvo, ki je zaradi številnih posebnosti drugačno od drugih pravnih sredstev (o njem odloča sodišče, ki je izdalo izpodbijano odločbo, vlagatelj ugovora pa praviloma pred tem sploh ni imel možnosti, da se vključi v postopek pred sodiščem prve stopnje). Te posebnosti pogojujejo tudi ustavnosodno presojo zavrženja ugovora, ki bi bila lahko drugačna od ustavnosodne presoje zavrženja drugih pravnih sredstev. Pobudnica glede na navedeno nima pravnega interesa za presojo ustavne skladnosti izpodbijane določbe v celoti, torej glede zavrženja vseh pravnih sredstev, pač pa le glede zavrženja ugovora. Tudi presoja Ustavnega sodišča se zato omejuje na ta vidik.
7. Z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D) je bila v peti odstavek 98. člena ZPP vnesena novost, da napaka odvetnika glede predložitve (pravilnega) pooblastila ni odpravljiva. Peti odstavek 98. člena ZPP je po uveljavitvi ZPP-D v izvirnem besedilu določal, kot posledico obravnavane napake glede predložitve pooblastila, takojšnje zavrženje tako odvetnikove tožbe kot tudi odvetnikovega pravnega sredstva. Sporna določba je že bila predmet ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je najprej v odločbi št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09 ocenilo, da je takšna strogost (takojšnje zavrženje, ne da bi imel odvetnik možnost, da napako glede predložitve pravilnega pooblastila odpravi) dopustna, ko gre za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi (pred Vrhovnim sodiščem). Glede na specifičnost teh postopkov je Ustavno sodišče ugotovilo, da gre le za določitev načina uresničevanja pravice, ki pa ni nerazumna. Drugače pa je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-74/12 ocenilo glede sankcije zavrženja odvetnikove vloge v postopku pred sodiščem prve stopnje (v konkretnem primeru je šlo za zavrženje tožbe). Ustavno sodišče je poudarilo pomen pravice do sodnega varstva (ki se v bistvenem uresničuje z meritornim sojenjem na prvi stopnji) ter ocenilo, da gre pri omenjeni ureditvi za poseg v to pravico, ki pa ni sorazmeren. Zato je odločilo, da se v petem odstavku 98. člena ZPP razveljavita besedi "tožbo ali". Tožbe, vložene po odvetniku, ki ni predložil pooblastila, zato ni več mogoče takoj zavreči, pač pa je treba odvetniku dati rok za predložitev pooblastila. Peti odstavek 98. člena ZPP pa še vedno velja v delu, v katerem govori o takojšnjem zavrženju pravnega sredstva kot posledici nepredložitve odvetnikovega pooblastila.
8. Pobudnica ima prav, ko meni, da stališč, ki jih je Ustavno sodišče sprejelo glede takojšnjega zavrženja revizije (torej izrednega pravnega sredstva, o katerem odloča Vrhovno sodišče), ki ji odvetnik ni priložil veljavnega pooblastila (odločba št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09 in Up-1375/09), ni mogoče avtomatično uporabiti tudi za presojo položaja glede vseh drugih pravnih sredstev. Položaj je glede izrednega pravnega sredstva revizije in glede postopka pred Vrhovnim sodiščem v marsičem poseben. Po drugi strani pa presoja procesnih položajev, ko gre za postopek s pravnimi sredstvi, ni nujno enaka kot glede postopka pred sodiščem prve stopnje. Velja spomniti, da se je Ustavno sodišče z oceno ustavnosti takojšnjih zavrženj vlog odvetnikov že ukvarjalo tudi v zvezi z nepopolnimi ali nerazumljivimi vlogami. Z ZPP-D je bila namreč tudi v drugem odstavku 108. člena ZPP določena sankcija takojšnjega zavrženja nepopolne ali nerazumljive vloge, ki jo je vložil odvetnik. Za postopek na prvi stopnji je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-200/09 izreklo, da je takšna takojšnja sankcija zavrženja odvetnikove vloge v neskladju z Ustavo. Nasprotno pa je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 49/10) izreklo, da ni nedopustno, če se takoj zavrže nepopolna pritožba (336. člen ZPP). Ustavno sodišče je glede ustavne dopustnosti sankcij zaradi odvetnikove nepopolne ali nerazumljive vloge torej uveljavilo razlikovanje glede na to, ali gre za postopek pred sodiščem prve stopnje ali postopek s pravnim sredstvom (pritožbo).
9. Vendar pa Ustavno sodišče v tej zadevi ne presoja vprašanja, kako je z dopustnostjo procesnih strogosti v postopku s pravnimi sredstvi pred sodiščem druge stopnje. Pojem "pravnega sredstva" se praviloma sicer povezuje s postopkom pred instančnim sodiščem, ki naj preveri pravilnost in zakonitost odločbe nižjega sodišča (na primer pritožba ali revizija). V obravnavani zadevi pa pravno sredstvo, ki je bilo zavrženo, ker mu odvetnik ni priložil pooblastila, ni bila pritožba, pač pa ugovor (zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine). Posebnost ugovora kot pravnega sredstva je v tem, da gre sicer za postopek s pravnim sredstvom, vendar še vedno pred sodiščem prve stopnje (o ugovoru odloči sodišče, ki je izpodbijani sklep izdalo; 54. člen v zvezi z 61. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju, Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZIZ). Posebnost ugovora kot pravnega sredstva je tudi v tem, da ima dvojni namen. Po eni strani res služi presoji pravilnosti izdane sodne odločbe. Po drugi strani pa ima tudi funkcijo uresničitve strankine pravice do izjavljanja, ki je sestavni del pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Šele z vročitvijo sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine namreč nasprotna stranka sploh izve, da je bil zoper njo sprožen sodni postopek, in šele z ugovorom zoper ta sklep prvič dobi možnost izjavljanja v postopku.
10. Ne gre torej za primer, ko je toženec že bil deležen postopka in odločanja pred enim sodiščem. Za takšne primere pa je Ustavno sodišče (sicer ob presoji ustavne skladnosti pomanjkljivega pravnega pouka o tem, kdo je lahko oziroma ne more biti pooblaščenec) že potrdilo, da je ustavnosodno presojo postopka z ugovorom po ZIZ treba opraviti na enak način kot presojo postopka na prvi stopnji (odločba št. U-I-83/11, Up-938/10 z dne 8. 11. 2012, Uradni list RS, št. 95/12). Upoštevati je treba, da gre za prvo procesno dejanje, ki ga stranka (toženec) v sodnem postopku sploh lahko opravi. Ustavno sodišče je v citirani odločbi izreklo: "Upoštevati je treba, da je postopek z ugovorom del sojenja na prvi stopnji in da pomeni za dolžnika ugovor praviloma prvo priložnost, da se sploh izreče o zahtevku za izvršbo ter tako uresniči svojo pravico iz 22. člena Ustave. Pritožnik se ima v ugovoru možnost praviloma prvič opredeliti do vseh pravno pomembnih dejanskih in pravnih vidikov zadeve. Ustavno sodišče ostre sankcije za formalne napake na prvi stopnji sojenja obravnava drugače in bolj strogo kakor sankcije za podobne napake na višjih stopnjah sojenja."
11. To mora veljati tudi za obravnavani primer. Ustavnost ureditve, da se ugovor (proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine), ki ga je vložil odvetnik, takoj zavrže, brez možnosti poprave napake, je treba zato presojati enako kot ustavnost ureditve, da se takoj zavrže prva vloga v postopku pred sodiščem prve stopnje. To pa je Ustavno sodišče že rešilo. Kot je bilo pojasnjeno v 7. točki obrazložitve te odločbe, je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-74/12 razveljavilo peti odstavek 98. člena ZPP v delu, ki je določal takojšnje zavrženje tožbe, vložene po odvetniku, ki ni predložil pooblastila. Enako mora zato veljati tudi glede ureditve, da se zaradi nepredložitve odvetnikovega pooblastila takoj zavrže ugovor kot pravno sredstvo, o katerem odloča sodišče prve stopnje.
12. Takojšnje zavrženje po odvetniku vloženega ugovora na podlagi izpodbijane določbe ne pomeni meritorne presoje navedb v tem ugovoru. Ker gre – na primer v postopku izvršbe na podlagi verodostojne listine – pri tem pravnem sredstvu za prvo možnost strankinega sodelovanja v postopku, je s tem pravica do izjavljanja v postopku za stranko izgubljena. Zaradi kratkega roka za vložitev ugovora so strankine možnosti za vložitev novega ugovora in za ohranitev pravice do izjavljanja samo navidezne. Izpodbijana ureditev tako posega v pravico iz 22. člena Ustave. Iz te pravice izhaja zahteva po kontradiktornem postopku, na podlagi katere morata biti vsaki stranki zagotovljeni možnost sodelovanja v postopku in obramba pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj. To še posebej velja za ugovore dolžnika zoper plačilne naloge in sklepe o izvršbi in zavarovanju. Ker se v teh postopkih upnikov predlog dolžniku praviloma ne vroči pred izdajo sodne odločbe, je kontradiktornost praviloma vzpostavljena in pravica do izjavljanja zagotovljena šele po njeni izdaji – v postopku z ugovorom.
13. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ali zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji omejitev človekove pravice dopustna.
14. Iz zakonodajnega gradiva izhaja, da je eden od temeljnih ciljev ZPP-D izpeljati in praktično uveljaviti načelo, da je tudi odgovornost strank in njihovih pooblaščencev, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka.(1) V tej zvezi naj bi bilo pomembno, da odvetnik opravlja svoje delo kot svoboden poklic, je pravni strokovnjak z izkušnjami z zastopanjem pred sodišči, zato se od njega lahko in tudi mora pričakovati večja stopnja skrbnosti kot pri drugih strankah. S predlagano ureditvijo naj bi se krepila odgovornost odvetnika za hitrejše in učinkovitejše vodenje postopka ter tudi za kvalitetno in strokovno zastopanje strank pred sodišči. Po mnenju Ustavnega sodišča so navedeni cilji ustavno dopustni cilji za omejitev človekove pravice tožeče stranke iz 22. člena Ustave.
15. Ker presojani poseg v pravico do izjavljanja stranke zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopusten, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V tem okviru Ustavno sodišče najprej opravi presojo z vidika kriterija primernosti, kjer preveri, ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči. Ni mogoče zanikati, da lahko peti odstavek 98. člena ZPP z grožnjo takojšnjega zavrženja ugovora kot pravnega sredstva, ki mu odvetnik ni priložil pooblastila, in posledičnega nastanka nepopravljivih posledic takega zavrženja za odvetnikovo stranko deluje na odvetnike preventivno in tako zagotovi, da je vloženih več ugovorov skupaj s pravilnimi in popolnimi pooblastili, kar omogoča nekoliko hitrejši potek in zaključek pravdnih postopkov.
16. V okviru presoje skladnosti posega v človekovo pravico s splošnim načelom sorazmernosti Ustavno sodišče presoja tudi, ali je poseg sploh nujen za dosego zasledovanega cilja v smislu, da cilja ni mogoče (v enaki meri) doseči z blažjim posegom ali celo brez posega, in ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.
17. Sankcija iz petega odstavka 98. člena ZPP ni nujna za pospešitev postopka v zvezi z okrepljenim načelom dolžne skrbnosti odvetnikov. Gre za sankcijo, ki primarno prizadene stranko, odvetnika pa šele sekundarno in pogojno – če bo stranki odškodninsko odgovarjal za škodo, povzročeno z opustitvijo predložitve pooblastila. Vsaj enak (verjetno pa še večji) učinek bi imela določitev posebne kazenske takse, ki bi jo moral dokončno iz svojega žepa plačati odvetnik, na tek postopka pa ne bi vplivala. To pa pomeni, da bi bilo zakonodajalčev cilj mogoče doseči brez posega v strankino pravico do izjavljanja.
18. Poleg tega je poseg tudi nesorazmeren. Pri tem je odločilnega pomena dejstvo, da zaradi petega odstavka 98. člena ZPP prihaja do zelo intenzivnih posegov v človekovo pravico do izjavljanja. Zavrženje po odvetniku vloženega ugovora brez pozivanja na predložitev pooblastila ima za posledico trajno izgubo pravice do sodnega varstva stranke, ki je imetnica pravice materialnega prava. Za oceno teže posega v pravico do sodnega varstva je pomembno tudi to, da ni kaznovan tisti, ki je napako storil – odvetnik –, ampak je kaznovana stranka, ki je zastopanje zaupala kvalificirani osebi – odvetniku. Velika teža posledic izpodbijane določbe je tako očitno nesorazmerna z morebitnimi koristmi oziroma njenim pozitivnim vplivom na pospešitev postopka. Pri oceni obsega koristi – torej že navedenega preventivnega učinka na ravnanje odvetnikov, ki prihrani določeno število pozivov na predložitev pooblastila – je namreč treba upoštevati, da pozivanje na predložitev pooblastila praviloma ne povzroča daljšega zastoja v postopku.
19. Ker je izpodbijana ureditev v neskladju s pravico do izjavljanja, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave, je Ustavno sodišče peti odstavek 98. člena ZPP razveljavilo v delu, v katerem se nanaša na pravno sredstvo ugovora (1. točka izreka). O ustavni skladnosti ureditve te določbe glede drugih pravnih sredstev Ustavno sodišče ni odločalo.
20. Ker je Ustavno sodišče ugotovilo že neskladnost izpodbijane ureditve s pravico do izjavljanja, ni treba presojati še očitkov o kršitvi drugih človekovih pravic.

21. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Višjega sodišča, s katerim je to potrdilo sklep sodišča prve stopnje o zavrženju njegovega ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sodišči prve in druge stopnje sta odločitev, da se ugovor pritožnice zavrže, ne da bi predhodno imela možnost odpraviti pomanjkljivost glede pooblastila, oprli na peti odstavek 98. člena ZPP, torej na določbo, ki je – kot izhaja iz dela B. – I. obrazložitve te odločbe – v neskladju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. S tem sta tudi sodišči prve in druge stopnje kršili navedeno človekovo pravico. Zato je Ustavno sodišče sklepa sodišč prve in druge stopnje razveljavilo (2. točka izreka). Ob ponovnem odločanju o pritožničinem ugovoru bo sodišče prve stopnje moralo ravnati v skladu z drugim in četrtim odstavkom 98. člena ZPP.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – prva obravnava – EVA: 2007-2011-0001 (Poročevalec DZ, št. 21/08, str. 16).