Datum: 23. 1. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, na seji 23. januarja 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 12/2013 z dne 24. 1. 2013 in sodba Upravnega sodišča št. I U 1703/2012 z dne 28. 11. 2012 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi druge alineje 52. člena v zvezi s prvo alinejo 53. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo in 83/12 – v nadaljevanju ZMZ) zavrnilo prošnjo pritožnika (državljana Afganistana) za priznanje mednarodne zaščite. Pritožnikove trditve glede strahu pred preganjanjem in njegove ogroženosti v primeru vrnitve v izvorno državo je MNZ ocenilo kot neprepričljive in malo verjetne. Zato po presoji MNZ pritožnik ni izkazal pogojev niti za pridobitev statusa begunca niti za status subsidiarne oblike zaščite.
2. V prvem sojenju je Upravno sodišče ugodilo pritožnikovi tožbi, odločbo MNZ št. 2142-182/2011/16 (1372-12) z dne 25. 7. 2012 odpravilo ter zadevo vrnilo MNZ v ponoven postopek. V obrazložitvi sodbe je pojasnilo, da pritožnik v upravnem postopku ni bil seznanjen z vsemi okoliščinami, na katerih temelji odločba MNZ, in mu tako ni bila dana možnost, da se pred izdajo upravne odločbe do teh okoliščin opredeli, s čimer naj bi bilo kršeno načelo zaslišanja stranke. Upravno sodišče je izpostavilo še ugotovitev, da na območju pritožnikove domače province Nangarhar poteka oboroženi spopad ter da uporniki ponoči pobirajo dajatve in nastavljajo eksplozivna telesa, in da to pomeni dovolj resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situaciji notranjega oboroženega spopada. Vrhovno sodišče je s sklepom št. I Up 493/2012 z dne 8. 11. 2012 ugodilo pritožbi MNZ in razveljavilo navedeno sodbo Upravnega sodišča ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje.
3. V drugem sojenju je Upravno sodišče zavrnilo pritožnikovo tožbo, vloženo zoper odločbo MNZ. Pritrdilo je oceni MNZ, da ob upoštevanju vseh ugotovljenih okoliščin v zvezi z varnostno situacijo v izvorni državi ni podlage za ugoditev pritožnikovi prošnji za mednarodno zaščito. Kot bistveno okoliščino je sodišče upoštevalo ugotovitev MNZ, da za pritožnika obstaja možnost notranje razselitve in da se od njega lahko pričakuje, da bi mogel bivati v Kabulu, kamor bi bil v primeru odstranitve v izvorno državo najverjetneje vrnjen. Zoper sodbo Upravnega sodišča je pritožnik vložil pritožbo, ki jo je Vrhovno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo Upravnega sodišča. Soglašalo je z oceno sodišča prve stopnje in MNZ, da pritožnik ni izkazal upravičenosti do priznanja mednarodne zaščite (niti za status begunca niti za status subsidiarne zaščite). Vrhovno sodišče se je pri svoji presoji sklicevalo tudi na vsebino Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29. aprila 2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebuje mednarodno zaščito, in o vsebini te zaščite (UL L 304, 30. 9. 2004 – v nadaljevanju Kvalifikacijska direktiva) ter sodbo velikega senata Sodišča Evropske unije v zadevi Meki Elgafaji in Noor Elgafaji proti Staatssecretaris van Justitie, C-465/07, z dne 17. 2. 2009.
4. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. in 35. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V zvezi z odločitvijo o subsidiarni zaščiti zatrjuje tudi kršitve pravice do življenja ter pravice do varnosti in spoštovanja človekovega dostojanstva. Nasprotuje utemeljitvi Vrhovnega sodišča glede možnosti notranje razselitve oziroma nastanitve v Kabulu. Sodišču očita napačno uporabo materialnega prava, in sicer napačno subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja pod pojem "utemeljenega strahu pred preganjanjem" ter posledično napačno uporabo meril za presojo upravičenosti do statusa begunca. Meni, da bi moralo sodišče z razlago napolniti vsebino navedenega nedoločnega pravnega pojma. Ugotovitev, da je "Kabul precej varen", po zatrjevanju pritožnika še ne pomeni, da je dovolj varen, da za vrnjene prosilce ne bi obstajal utemeljen strah pred preganjanjem. Sporna se mu zdi tudi ugotovitev, da imajo mlajši moški "boljše možnosti, da najdejo zaposlitev in preživijo v Kabulu". Sodišču očita napačno subsumpcijo tudi v zvezi s pojmom "resne škode" (28 člen ZMZ). V tem kontekstu opozarja na spornost stališča Vrhovnega sodišča, po katerem se ne more uspešno sklicevati na slabe življenjske razmere v Kabulu (slabe higienske razmere, življenje v šotorih, velika brezposelnost ipd.), saj te ne pomenijo resne škode v smislu 28. člena ZMZ. Pritožnik odločno nasprotuje takšni oceni in opozarja na to, da navedene okoliščine nedvomno pomenijo ponižujoče ravnanje za vse, ki so v takšnih razmerah prisiljeni živeti. Po njegovem mnenju je podana dolžnost drugih držav, da oseb, ki jim je uspelo pobegniti iz teh ponižujočih razmer, tja ne vračajo. Pritožnik zato vztraja pri trditvi, da pri dosedanjem upravnem in sodnem odločanju vsebina pojmov "resne škode" in "ponižujočega ravnanja" ni bila ustrezno opredeljena in pojasnjena. Opozarja tudi na nerazumevanje vsebine ter napačno uporabo stališč, sprejetih v sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanih sodb.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-150/13 z dne 20. 3. 2013 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.

6. MNZ je v rednem postopku kot neutemeljeno zavrnilo pritožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite, ker je ugotovilo, da pritožnik ni izkazal pogojev za pridobitev mednarodne zaščite (niti za status begunca niti za status subsidiarne oblike zaščite). Pritožnikove trditve je ocenilo kot neprepričljive (da naj bi ga talibani s pismi vabili, naj se jim pridruži) in malo verjetne (da je pritožnik grožnje talibanov prijavil policiji) ter obrazložilo tudi dvom o pristnosti predloženih dokumentov (zaznamkov, ki naj bi nastali ob prijavi groženj na policiji). Kljub ugotovitvi, da v pritožnikovi domači provinci Nangarhar poteka oboroženi spopad, je MNZ ocenilo, da stopnja samovoljnega nasilja tam ni takšna, da bi pomenila resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost vsakega civilista v tej provinci. MNZ je sicer upoštevalo tudi možnost notranje razselitve oziroma nastanitve pritožnika v Kabulu. Z oceno, da pritožnik ni izkazal pogojev za pridobitev mednarodne zaščite, sta soglašali tudi Upravno in Vrhovno sodišče. Varnostno situacijo v pritožnikovi domači provinci je Upravno sodišče ocenilo kot izredno nevarno (torej drugače kot MNZ), zato je štelo, da pritožnikova vrnitev tja ne bi bila dovolj varna. Tej oceni je pritrdilo tudi Vrhovno sodišče. Po stališču obeh sodišč pa za pritožnika obstaja možnost notranje razselitve in se od njega lahko pričakuje, da bi mogel bivati v Kabulu, kamor bi bil v primeru odstranitve v izvorno državo tudi vrnjen.
7. Zatrjevano kršitev pravice iz 22. člena Ustave pritožnik utemeljuje zlasti s trditvami o napačni presoji glede možnosti notranje razselitve oziroma notranje zaščite. Sodišču očita napačno subsumpcijo ugotovljenega dejanskega stanja (glede razmer v Kabulu) pod pravna pojma "utemeljenega strahu pred preganjanjem" ter "resne škode". Kot zatrjuje pritožnik, pri upravnem in sodnem odločanju vsebina pojma resne škode ni bila ustrezno opredeljena in pojasnjena. Opozarja na nerazumevanje vsebine ter napačno uporabo stališč, sprejetih v sodbi Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji. Po njegovem mnenju je treba za pravilno razlago tretje alineje 28. člena ZMZ najprej ugotoviti vsebino zgornje premise (kako visoka stopnja samovoljnega nasilja se po tej zakonski določbi zahteva), nato vsebino spodnje premise (kakšna stopnja tega nasilja je bila dosežena v Afganistanu oziroma konkretno v Kabulu), šele nato je mogoče napraviti subsumpcijo. Kot zatrjuje pritožnik, MNZ takšne presoje ni naredilo, sodišče pa te bistvene napake pri uporabi materialnega prava ni odpravilo. Glede na takšne trditve mora Ustavno sodišče presoditi, ali sta Upravno in Vrhovno sodišče v okviru presoje možnosti notranje zaščite ustrezno napolnili pravni pojem "resne škode" (zlasti tudi upoštevajoč standarde sodbe v zadevi Elgafaji) ter svojo presojo zadostno in razumno obrazložili.
8. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(1) Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(2) Obveznost opredelitve sodišča do relevantnih tožbenih ugovorov je toliko pomembnejša, kadar gre za odločitev, ki bi za pritožnika lahko pomenila kršitev človekovih pravic, ki varujejo najbolj temeljne človekove vrednote (pravico do nedotakljivosti življenja in pravico do prepovedi mučenja). V okviru presoje z vidika 18. člena Ustave (pravica do prepovedi mučenja) je Ustavno sodišče večkrat poudarilo dolžnost, da mora zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito vsebovati tudi presojo, da prisilna odstranitev ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode ter da prosilec v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu in poniževalnemu ravnanju ali kaznovanju, pri čemer mora biti ta presoja razumno obrazložena.(3)
9. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da ima pritožnik možnost notranje razselitve (oziroma notranje zaščite) in se od njega lahko pričakuje, da bi mogel bivati v Kabulu, kamor bi bil v primeru odstranitve v izvorno državo tudi vrnjen. V skladu z 68. členom ZMZ notranja zaščita pomeni zaščito v delu izvorne države, kjer ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo, če se od njega lahko pričakuje, da bo bival v tem delu države. Pri ugotavljanju se upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca.(4) Notranja zaščita ima nadomestno naravo, in sicer lahko nadomesti mednarodno zaščito, tako za status begunca kot za status subsidiarne zaščite.(5) Ob presoji, ali za prosilca obstaja možnost notranje zaščite, je treba preveriti dve merili: 1) da v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljenega strahu pred preganjanjem in/ali utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo (merilo varnosti, angl. protection test), ter 2) ali je od prosilca mogoče pričakovati, da bo bival v tem delu izvorne države (merilo razumnosti, angl. reasonable expectation test).(6)
10. V okviru presoje prvega od navedenih meril mora pristojni organ (in sodišče) med drugim napolniti vsebino pravnega pojma resne škode, saj mora presoditi, ali v delu izvorne države, kamor naj bi bil prosilec razseljen, ni utemeljene nevarnosti, da prosilec utrpi resno škodo. Pojem resne škode opredeljuje 28. člen ZMZ. Skladno s tretjo alinejo 28. člena ZMZ resna škoda pomeni "resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada". Zakonska opredelitev pojma resne škode je vsebinsko enaka opredelitvi, ki jo vsebuje 15. člen Kvalifikacijske direktive.(7) Gre za področje azilne politike, ki je predmet skupnega urejanja držav članic in Evropske unije. Kot sledi iz šeste uvodne izjave Kvalifikacijske direktive, je njen glavni cilj zagotoviti, da države članice uporabljajo skupna merila za ugotavljanje, katere osebe resnično potrebujejo mednarodno zaščito.
11. Pritožnikove trditve o nepravilni razlagi pojma resne škode tako ne pomenijo le zatrjevanja napačne uporabe nacionalnega materialnega prava (28. člena ZMZ), temveč merijo na nepravilno razlago pojmov iz točke (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive. Tretji odstavek 3.a člena Ustave določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Republika Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Republiki Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Ta določba zavezuje vse državne organe, tudi nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti v skladu s pravno ureditvijo Evropske unije upoštevajo pravo Evropske unije.(8) Sodišče Evropske unije je izključno pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij Unije (267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – PDEU). Naloga Sodišča Evropske unije je torej skrb za enotno razlago in uporabo prava Evropske unije (primarnega in sekundarnega), njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča(9) ter vse druge organe in subjekte v državah članicah.(10) Ko se nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti Sodišča Evropske unije, in je to sodišče na to vprašanje že odgovorilo, mora pri presoji, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati v sodbi opredeljena merila, s katerimi so opredeljeni pojmi iz prava Evropske unije, ki so bili predmet razlage. To pomeni, da mora ugotoviti dejstva, ki so v okoliščinah konkretnega primera pomembna za uporabo danih meril iz sodbe Sodišča Evropske unije, in nato podati razloge, zakaj ugotovljena dejstva v konkretnem primeru utemeljijo izpolnjenost meril, ki opredeljujejo določen pravni pojem iz prava Evropske unije.
12. Pravni pojmi, ki jih izpostavlja pritožnik, so bili predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi v zadevi Elgafaji. S to sodbo je Sodišče Evropske unije odločilo, da je treba točko (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive v zvezi s točko (e) 2. člena iste direktive razlagati tako, da:
– obstoj resne in individualne grožnje za življenje ali osebnost prosilca za subsidiarno zaščito ni odvisen od tega, da zadnji predloži dokaz, da ga posamično zadeva zaradi elementov, ki so značilni za njegove osebne okoliščine;
– se lahko obstoj te grožnje izjemoma šteje za dokazanega, kadar samovoljno nasilje, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo civilist, če se vrne v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi navedeno škodo.(11)
13. Pritožnik je v tožbi nasprotoval oceni MNZ, da je vrnitev v Kabul zanj dovolj varna. Zatrjeval je, da je tudi Kabul tarča rednih napadov, v katerih je verjetnost žrtev med civilisti zelo visoka. Upravno sodišče je ob sklicevanju na poročilo Danske službe za priseljevanje ugotovilo, da je Kabul eden redkih krajev v Afganistanu, kjer so varnostne razmere relativno dobre in stabilne kljub incidentom, ki se tudi tam dogajajo. Ni pa podrobneje obrazložilo vsebine pravnih pojmov samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta bistvena za opredelitev resne škode po tretji alineji 28. člena ZMZ. Ker sta bila ta pojma predmet razlage Sodišča Evropske unije v sodbi Elgafaji, bi moralo Upravno sodišče pritožnikove tožbene ugovore presojati v luči meril Sodišča Evropske unije, sprejetih v navedeni sodbi, ter jasno in določno obrazložiti, katere dejanske ugotovitve je štelo kot odločilne pri presoji, da samovoljno nasilje v delu izvorne države (Kabulu), kamor naj bi bil pritožnik vrnjen, ne dosega takšne stopnje, ki bi pomenila resno in individualno grožnjo za njegovo življenje ali osebnost. Ker tega ni storilo, je pritožnika prikrajšalo za pravico do obrazložene sodne odločbe, varovano v 22. členu Ustave.
14. Tudi v pritožbi na Vrhovno sodišče je pritožnik zatrjeval, da so civilisti v Kabulu tarča številnih napadov, da je življenje notranje razseljenega prebivalstva v Kabulu zelo težko in ne dosega normalnih standardov, kar naj bi bilo v nasprotju z EKČP. Nasprotoval je oceni, da je mesto pod vladno kontrolo. V zvezi s presojanjem resne škode za priznanje subsidiarne zaščite je (podobno kot v tožbi) poudaril, da merilo ni, ali je življenjsko ogrožen vsak prebivalec, temveč ali so razmere tako nestabilne, da samovoljno nasilje lahko zadene kogarkoli, oziroma da ne gre za ogroženost vsakogar, temveč samo tistih, ki se slučajno znajdejo na nepravem kraju ob nepravem času. Vrhovno sodišče je pritožnikove ugovore zavrnilo in pojasnilo, da soglaša z razlago tretje alineje 28. člena ZMZ, ki jo je sprejelo MNZ in ji pritrdilo Upravno sodišče. Po stališču Vrhovnega sodišča tveganje, ki so mu v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (na splošno) izpostavljeni civilni prebivalci ali del prebivalcev posamezne države, ne pomeni individualne grožnje v smislu 28. člena ZMZ.(12) Vrhovno sodišče je pojasnilo, da je vsebino pojma individualne grožnje po točki (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive razlagalo Sodišče Evropske unije v zadevi Elgafaji, ter v nadaljevanju citiralo vsebino 35. točke obrazložitve te sodbe.(13) V kontekstu ugotovitev MNZ o varnostni situaciji v pritožnikovi domači provinci je Vrhovno sodišče pojasnilo, da izpolnjevanja pogojev za subsidiarno zaščito res ni mogoče utemeljevati zgolj na številu smrtnih žrtev oziroma s statistično verjetnostjo, ali bo nekdo postal smrtna žrtev, je pa to eden od pokazateljev, ali je splošno nasilje preraslo v individualno grožnjo za posameznika.(14) Dodalo je še, da v primeru sklicevanja na individualno prizadetost velja, da bolj ko je oseba individualno prizadeta, manj mora dokazovati, da je izpostavljena samovoljnemu nasilju. Svojo obrazložitev je Vrhovno sodišče sklenilo z oceno, da "v konkretnem primeru pritožniku te individualne prizadetosti ni uspelo dokazati do te mere, da ne pušča dvoma o samovoljnosti in resnosti nasilja, katerega tarča naj bi bil pritožnik".
15. Ustavno sodišče v svojih odločbah pogosto poudarja zahtevo po razumni in prepričljivi argumentaciji pravnih stališč, na katerih temelji odločitev sodišča.(15) Po oceni Ustavnega sodišča Upravno in Vrhovno sodišče v obravnavanem primeru navedeni zahtevi nista zadostili. Iz obrazložitve izpodbijanih sodb zlasti ni razvidno, da bi sodišči ob presoji varnostne situacije v Kabulu upoštevali merila Sodišča Evropske unije, sprejeta v sodbi v zadevi Elgafaji. Upravno sodišče ob presoji varnostne situacije v Kabulu niti ni podrobneje obrazložilo vsebine pravnih pojmov samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po tretji alineji 28. člena ZMZ. Vrhovno sodišče je na pritožnikove očitke glede varnostnih razmer v Kabulu sicer odgovorilo in se pri tem sklicevalo tudi na razloge Sodišča Evropske unije, sprejete v sodbi v zadevi Elgafaji. Vendar obrazložitev Vrhovnega sodišča kaže na neustrezno oziroma zgolj navidezno uporabo stališč Sodišča Evropske unije v obravnavani zadevi. To je razvidno iz (nosilnega) stališča Vrhovnega sodišča, po katerem tveganje, ki so mu v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada (na splošno) izpostavljeni civilni prebivalci ali del prebivalcev posamezne države, ne pomeni individualne grožnje v smislu 28. člena ZMZ (s čimer Vrhovno sodišče zgolj povzema vsebino šestindvajsete uvodne izjave Kvalifikacijske direktive). Sodišče Evropske unije v svoji sodbi izrecno poudari, da besedilo šestindvajsete uvodne izjave Kvalifikacijske direktive ne izključuje razlage pojma individualne grožnje, kakršno je Sodišče sprejelo v tej sodbi.(16) Tudi ocena Vrhovnega sodišča, da "v konkretnem primeru pritožniku individualne prizadetosti ni uspelo dokazati do te mere, da ne pušča dvoma o samovoljnosti in resnosti nasilja, katerega tarča naj bi bil pritožnik", ne kaže na upoštevanje razlogov sodbe Sodišča Evropske unije. Eno od ključnih sporočil sodbe v zadevi Elgafaji je namreč v tem, da čim bolj je prosilec sposoben izkazati individualno prizadetost (da ga grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj), tem nižja stopnja samovoljnega nasilja bo zadoščala, da se mu prizna pravica do subsidiarne zaščite (da se prepreči vrnitev v del pokrajine, v kateri je zaradi oboroženega spopada za pritožnika samo zaradi njegove navzočnosti na tem ozemlju utemeljeno pričakovati, da bo utrpel resno škodo). Z drugimi besedami: na eni strani je treba ugotoviti dejstva, na podlagi katerih sodišče (ali pred tem pristojni organ) sprejme oceno o tem, ali posameznika grožnje posamično zadevajo zaradi elementov, ki so značilni za njegov položaj, na drugi strani pa dejstva, na podlagi katerih sodišče sprejme oceno o stopnji samovoljnega nasilja, ki bi posamezniku samo zaradi navzočnosti na ozemlju, na katerem obstaja nasilje, utegnilo povzročiti resno škodo. Zatem šele pride v poštev presoja o vplivu individualne prizadetosti in vplivu samovoljnega nasilja (in njuno morebitno razmerje) na posameznikov položaj. Sodišče mora svojo odločitev v skladu z 22. členom Ustave obrazložiti, tako da se bo stranka lahko seznanila z razlogi, zaradi katerih je sprejelo odločitev. Sodba Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji je namreč tako kot vsaka sodba Sodišča Evropske unije pravni vir, ki še ne daje odgovora na odločitev v posameznem primeru, v katerem jo je treba uporabiti. To odločitev mora sprejeti nacionalni sodnik in svojo nalogo opraviti tako skladno s sodbo Sodišča Evropske unije kot tudi skladno z 22. členom Ustave. Zato obrazložitev Vrhovnega sodišča pušča dvom o tem, da je sodišče ob presoji varnostnih razmer v Kabulu dejansko upoštevalo razloge sodbe v zadevi Elgafaji.
16. Glede na vse navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da sodišči pojmov samovoljnega nasilja in individualne grožnje, ki sta odločilna za opredelitev resne škode po tretji alineji 28. člena ZMZ, nista obrazložili ob upoštevanju meril sodbe Sodišča Evropske unije v zadevi Elgafaji oziroma da je Vrhovno sodišče to storilo zgolj navidezno. S tem sodišči nista zadostili zahtevi po obrazloženi sodni odločbi in sta kršili pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave.
17. Glede na ugotovljene pomanjkljivosti izpodbijani sodbi po presoji Ustavnega sodišča kršita pritožnikovo pravico iz 22. člena Ustave. Zato ju je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. Glede na to se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti trem. Proti so glasovali sodnik Deisinger ter sodnici Klampfer in Pogačar.

(1) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10).
(2) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1458/06 z dne 19. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06).
(3) Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-238/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 134/06, in OdlUS XV, 83), št. Up-763/09 z dne 17. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09), št. U-I-292/09, Up-1427/09 z dne 20. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 98/11, in OdlUS XIX, 27).
(4) Ta zakonska določba pomeni implementacijo 8. člena Kvalifikacijske direktive, ki državam članicam dopušča, da v okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito odločijo, da prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, če v delu njegove izvorne države ni utemeljenega strahu pred preganjanjem ali utemeljenega tveganja resne škode in če se od prosilca lahko razumno pričakuje, da bo bival v tem delu države. Prenovljena Kvalifikacijska direktiva, tj. Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (prenovitev) (UL L 337, 20. 12. 2011, str. 9-23) je besedilo 8. člena nekoliko dopolnila, in sicer določa:
"V okviru obravnavanja prošnje za mednarodno zaščito lahko države članice odločijo, da prosilec ne potrebuje mednarodne zaščite, če v delu izvorne države:
(a) ni razlogov za utemeljen strah pred preganjanjem ali utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, ali
(b) ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo, kot je opredeljena v členu 7, in če v ta del države lahko varno in zakonito potuje ter ima dostop do tega dela države in se od njega lahko razumno pričakuje, da se bo v njem nastanil.
Pri ugotavljanju, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem oziroma ali obstaja utemeljeno tveganje, da utrpi resno škodo, oziroma ali ima dostop do zaščite pred preganjanjem ali resno škodo v delu izvorne države v skladu z odstavkom 1, države članice v trenutku odločanja o prošnji v skladu s členom 4 upoštevajo splošne okoliščine, ki prevladujejo v tem delu države, in osebne okoliščine prosilca. V ta namen države članice zagotovijo, da se iz ustreznih virov, kot sta Visoki komisar Združenih narodov za begunce in Evropski azilni podporni urad, pridobijo natančne in najnovejše informacije."
(5) Prim. K. Hailbronner in S. Alt v: K. Hailbronner (ur.), EU Immigration and Asylum Law, Commentary on EU Regulations and Directives, Verlag C. H. Beck oHG, München 2010, str. 1053.
(6) Prav tam, str. 1054.
(7) Prenovljena Kvalifikacijska direktiva v 15. členu ne prinaša vsebinskih sprememb. V skladu s točko (c) 15. člena te direktive resna škoda zajema "resno in individualno grožnjo življenju ali telesni celovitosti civilista zaradi vsesplošnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada".
(8) Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-65/13 z dne 26. 9. 2013.
(9) "Pravni vir prava EU so tudi sodbe Sodišča EU"; glej V. Trstenjak, M. Brkan, Pravo EU, Ustavno, procesno in gospodarsko pravo EU, GV Založba, Ljubljana 2012, str. 174.
(10) Glej npr. M. Ilešič, Vloga sodišča EU pri enotnosti razlage pravil o (trgovinskih, tržnih) znamkah, Pravna praksa, št. 12 (2010), str. 12.
(11) Več o tej sodbi glej tudi R. Errera, The CJEU and Subsidiary Protection: Reflections on Elgafaji – and After, International Journal of Refugee Law, let. 23, št. 1 (2011), str. 93–112.
(12) To stališče izhaja iz vsebine šestindvajsete uvodne izjave Kvalifikacijske direktive, ki se glasi: "Nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo."
(13) V 35. točki sodbe v zadevi Elgafaji je Sodišče Evropske unije obrazložilo, da je treba izraz "individualno" razumeti tako, da zajema napade, usmerjene zoper civiliste ne glede na njihovo identiteto, kadar stopnja samovoljnega nasilja, ki je značilno za potekajoč oboroženi spopad, po presoji pristojnih nacionalnih organov, ki so zaprošeni za subsidiarno zaščito, ali po presoji sodišč države članice, ki se jim predloži odločba o zavrnitvi te prošnje, doseže tako visoko stopnjo, da obstajajo utemeljeni razlogi za prepričanje, da bi se civilist, če bi se vrnil v zadevno državo ali, odvisno od primera, v zadevno pokrajino, samo zaradi navzočnosti na tem ozemlju soočil z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo, kot je opredeljena v točki (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive.
(14) V okviru ugotavljanja stopnje samovoljnega nasilja v pritožnikovi domači provinci je MNZ ocenilo, da glede na število smrtnih žrtev (ob upoštevanju več okoliščin, npr. velikosti province, gostote poseljenosti, števila ciljnih napadov) ni mogoče reči, da je ta številka tako visoka, da bi kazala na resno ogroženost življenja vsakega civilnega prebivalca.
(15) Primerjaj npr. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-195/00 z dne 15. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 96/01, in OdlUS X, 230), št. Up-360/09 z dne 3. 12. 2009 (Uradni list RS, št. 105/09), št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 3/11) in št. Up-1273/09 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11).
(16) Prim. 36. in 37. točko obrazložitve sodbe v zadevi Elgafaji. Sodišče Evropske unije v tem delu poudari, da sprejete razlage, ki lahko točki (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive zagotovi njegovo področje uporabe, ne izključuje besedilo šestindvajsete uvodne izjave te direktive, v skladu s katero "nevarnosti, ki jim je na splošno izpostavljeno prebivalstvo ali del prebivalstva države, same zase običajno ne predstavljajo individualne grožnje, ki bi jo priznavali kot resno škodo". Čeprav ta uvodna izjava pomeni, da objektivna ugotovitev tveganja, vezanega na splošne razmere v državi, načeloma ne zadostuje za ugotovitev, da so izpolnjeni pogoji iz točke (c) 15. člena Kvalifikacijske direktive, pa njeno besedilo z uporabo izraza "običajno" vendarle ne izključuje možnosti izrednega položaja, ki bi ga zaznamovala tako visoka stopnja tveganja, da bi obstajali utemeljeni razlogi za prepričanje, da se bo oseba individualno soočila z zadevnim tveganjem.