Številka: U-I-312/11-21

Datum: 13. 2. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 13. februarja 2014

1. Prva alineja prvega odstavka 63. člena Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 66/09 - uradno prečiščeno besedilo in 22/10) je bila v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočala, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, hranili vse do zastaranja kazenskega pregona.
2. Člen 64 Zakona o policiji je bil v neskladju z Ustavo, kolikor je omogočal, da so se lahko profili odvzetih vzorcev DNK oseb, ki so bile osumljene, niso pa bile pravnomočno obsojene za očitano kaznivo dejanje, obravnavali skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom.

1. Predlagatelj je s sklepom št. I Ips 9675/2009 z dne 27. 10. 2011 na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo in 109/12 - v nadaljevanju ZUstS) prekinil postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti, vloženo zoper pravnomočno sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 9675/2009 z dne 28. 5. 2010 in na Ustavno sodišče vložil zahtevo za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 63. člena in 64. člena Zakona o policiji (v nadaljevanju ZPol). Izpodbijani določbi sta urejali rok hrambe evidence DNK preiskav, ki jo je vodila in vzdrževala policija, način obravnavanja te evidence po preteku roka hrambe ter pogoje dostopa do njenih podatkov po preteku tega roka.
2. Predlagatelj očita izpodbijanim določbam neskladje z 2. členom, tretjim odstavkom 15. člena in 38. členom Ustave ter 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 - v nadaljevanju EKČP). Pri utemeljevanju zatrjevanega neskladja se sklicuje tudi na druge zakone,(1) podzakonske predpise,(2) konvencije(3) in druge akte Sveta Evrope,(4) prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)(5) in ureditve v drugih evropskih državah.(6)
3. Za predlagatelja je sporno, da izpodbijani določbi vsem policistom in drugim delavcem državne uprave, v zvezi z opravljanjem vseh njihovih nalog, dopuščata uporabo podatkov iz evidence DNK preiskav po pravnomočno ustavljenem ali končanem kazenskem (prekrškovnem) postopku vse do zastaranja pregona. Samo v primeru, ko bi že policija ustavila svoje preiskovanje oziroma bi bila kazenska ovadba zavržena, bi se osebni podatki iz navedenih evidenc namreč arhivirali že pred zastaranjem kazenskega pregona. Do poteka rokov hrambe iz prve alineje prvega odstavka 63. člena ZPol naj bi se policijske evidence iz 59. člena ZPol, kamor sodi tudi evidenca DNK preiskav, namreč obravnavale kot zbirke nerešenih zadev oziroma kot tekoče zbirke dokumentarnega gradiva policije.
4. V evidenci DNK preiskav naj bi bili poleg profilov odvzetih vzorcev DNK (v nadaljevanju profil DNK), pridobljenih z analizo na kraju dejanja najdenih bioloških sledi, kar za predlagatelja ni sporno, tudi profili DNK osumljencev, katerim je policija vzela bris ustne sluznice na podlagi drugega odstavka 149. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 - uradno prečiščeno besedilo in 47/13 - v nadaljevanju ZKP). Profili DNK teh oseb naj bi se v tekoči evidenci policije hranili celo vse do zastaranja kazenskega pregona. Predlagatelj navaja, da je bil kazenski postopek zoper te osebe lahko že pravnomočno končan z učinkom ne bis in idem, tako z obsodbo kot tudi s pravnomočno ustavitvijo postopka, zavrnilno ali oprostilno sodbo. Namen, zaradi katerega je bil tem osebam vzet bris ustne sluznice, naj bi bil tako v večini primerov dosežen že pred zastaranjem kazenskega pregona. Zato naj bi zakonodajalec s takšno ureditvijo nesorazmerno posegel v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov. Predlagatelj nadalje meni, da se tudi profili DNK oseb, katerim je bil bris ustne sluznice odvzet na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP, pri čemer naj bi šlo za osebe, ki niso bile osumljene storitve kaznivega dejanja, hranijo v tekoči evidenci policije lahko celo vse do zastaranja kazenskega pregona, pri čemer rok tako določene hrambe za njih sploh ni primeren. Zakonodajalcu očita, da položaja teh oseb ni uredil posebej.
5. Po poteku rokov hrambe v evidencah, ki jih na podlagi izpodbijane določbe vzdržuje policija, naj bi bili preohlapno in široko določeni tudi pogoji za dostop do arhivirane evidence DNK preiskav. Podatki iz policijskih evidenc se po poteku rokov hrambe v teh evidencah naj ne bi izbrisali, ampak naj bi se obravnavali v skladu s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom. To naj bi pomenilo, da se podatki iz evidence DNK preiskav vseh oseb, torej oseb, ki so bile osumljene in obsojene, oseb, ki so bile osumljene, ne pa tudi obsojene storitve kaznivega dejanja, kot tudi oseb, ki niso bile osumljene storitve kaznivega dejanja, hranijo trajno. V primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, naj bi izpodbijani določbi dovoljevali časovno neomejen dostop do teh podatkov policistom in pristojnim osebam drugih državnih organov, kar naj bi pomenilo nesorazmeren poseg v pravico posameznika do varstva osebnih podatkov. Ob upoštevanju zahtev iz 21. člena ZVOP-1 kot splošne določbe o roku hrambe osebnih podatkov se predlagatelju zato postavlja vprašanje, ali ne daje ureditev v izpodbijanih specialnih določbah ZPol policiji preširokih pooblastil za poseg v pravico iz 38. člena Ustave.
6. Državni zbor na zahtevo, ki mu je bila poslana v odgovor, ni odgovoril. Mnenje in pojasnila o zahtevi sta poslala Vlada in Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju Ministrstvo). Z mnenjem in pojasnili je Ustavno sodišče seznanilo tudi predlagatelja.
7. Vlada v svojem mnenju z dne 9. 2. 2012 najprej pojasnjuje, kateri so tisti podatki, ki jih vsebuje evidenca DNK preiskav; med njimi naj bi bili tudi podatki preiskav DNK sledi, ki ne vsebujejo osebnih podatkov, kot predvideva 60. člen ZPol. Navaja, da do odvzema vzorca DNK pride le na ustrezni pravni podlagi in ob upoštevanju načela sorazmernosti ter da se pri tem ravna v skladu s 3. členom ZVOP-1. Odvzem brisa ustne sluznice naj bi bil tako dovoljen le za preiskavo konkretnega kaznivega dejanja in odkrivanja storilca, ob upoštevanju, da gre za tako kaznivo dejanje, pri katerem je takšen odvzem smiseln. Vlada opozarja, da je pri preiskavi konkretnih kaznivih dejanj mogoče, da je profil DNK osumljenca že izdelan na podlagi predhodnega suma storitve kaznivega dejanja, zaradi česar ponoven odvzem brisa ustne sluznice ni potreben. Profil DNK osumljenca, ki je osumljen storitve več kaznivih dejanj, pa naj bi se evidentiral v dosjeju in ne h konkretnemu kaznivemu dejanju. Pri vsakem zapisu v evidenco naj bi se določil tudi ustrezen zastaralni rok. Prenos podatkov iz aktivne evidence v arhivsko bazo naj bi se opravljal avtomatsko, vsak dan po sprožitvi programa. Program naj bi preverjal izpolnjevanje vnaprej določenih pogojev za arhiviranje, ki zahtevajo, da se oseba preverja eno leto po vnosu v bazo in se, če nima statusa ovadene osebe, arhivira oziroma se arhivira v roku enega leta po vpisu v evidenco. V evidenci DNK preiskav naj bi se vodile osebe, za katere obstajajo razlogi za sum, da so storile kaznivo dejanje, za katero se storilci preganjajo po uradni dolžnosti; osebe, ki niso osumljenci in jim je policija odvzela bris ustne sluznice na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP, pa naj ne bi bile vpisane ne v policijski evidenci DNK preiskav ne v nobeni drugi policijski evidenci. Dostop do podatkov v evidenci DNK preiskav, dokler so v zbirki nerešenih zadev (tekoči oziroma stalni zbirki), naj bi bil pooblaščenim uradnim osebam policije le omogočen, njihova obdelava pa ne. Po prenosu teh podatkov v arhiv naj bi pod določenimi zakonskimi pogoji imele dostop do teh podatkov samo pristojne osebe Nacionalnega forenzičnega laboratorija in administratorji Urada za informatiko in telekomunikacije. Zato Vlada meni, da pooblaščene uradne osebe policije do teh podatkov ne morejo direktno dostopati, ampak lahko te podatke pridobijo le prek Nacionalnega forenzičnega laboratorija, če so za to izpolnjeni zakonski pogoji. Za vnos in spreminjanje teh podatkov naj bi bili pooblaščeni le izvedenci Nacionalnega forenzičnega laboratorija in administratorji evidence. Iz mnenja še izhaja, da bo Vlada zaradi odprave nejasnosti trenutne ureditve (ob upoštevanju ustavnega načela sorazmernosti in sodbe ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu) v zakonodajni postopek vložila predlog novega zakona. Vlada navaja, da gre za Predlog zakona o nalogah in pristojnostih policije (v nadaljevanju Predlog ZNPP), ki naj bi problematiko hrambe DNK uredil temeljiteje. V kratkem povzetku predlagane nove ureditve Vlada pojasnjuje, da Predlog ZNPP predvideva, da se podatki o DNK, pridobljeni zaradi izločitve oseb, uničijo takoj po izločitvi, ko je torej dosežen namen, in se v evidence sploh ne vnašajo. Podatki iz evidence DNK preiskav naj bi se po novem hranili samo do pravnomočne oprostilne sodbe. Da bi bilo to mogoče, Predlog ZNPP predvideva, da morata tako pristojno državno tožilstvo kot pristojno sodišče posredovati pristojni policijski enoti podatke o pravnomočni uvedbi kazenskega postopka in o pravnomočnih oprostilnih sodbah. V primeru, da pristojni organi ne bi izvrševali navedene zahteve, bi imel vsakdo že na podlagi ZVOP-1 pravico doseči izbris podatkov. Predlog ZNPP naj bi predvideval tudi natančno časovno zamejitev hranjenja podatkov iz evidence DNK preiskav po njihovem blokiranju, in sicer tako, da naj bi se po blokiranju podatki časovno hranili glede na težo kaznivega dejanja. Po blokiranju podatkov bi do njih lahko dostopali le policisti in pristojni državni organi, in sicer le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, v drugih primerih pa le, če so določeni z zakonom in če gre za zagotavljanje nacionalne varnosti ali obrambe države.
8. Ministrstvo, katerega stališče je vsebovano že v mnenju Vlade, je dodatno pojasnilo naslednje. Kot napačno ocenjuje navedbo Vrhovnega sodišča, da "gre določbo 63. člena ZPol razumeti tako, da so podatki iz policijskih evidenc vsem policistom in tudi drugim delavcem državne uprave v zvezi z opravljanjem njihovih nalog dostopni vse do zastaranja kazenskega pregona". Osebne in druge podatke, ki jih policija zbira zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog, naj bi policija posredovala zgolj tistim državnim organom, ki imajo takšen dostop določen v svojih materialnih zakonih. Na tej podlagi naj bi policija s takšnimi organi sklenila sporazum, v katerem naj bi točno določila nabor podatkov, do katerih lahko ti državni organi dostopajo, vendar noben sporazum naj ne bi omogočal dostopa do evidence DNK preiskav. Do podatkov iz te evidence naj bi dostopali le policisti v zvezi z opravljanjem svojih nalog. Pri tem Ministrstvo pojasnjuje, da je na posamezno osebo vezan indikator, ki označuje obstoj podatka v evidenci. Ko naj bi bili v skladu s 64. členom ZPol podatki v arhivski bazi, do evidence DNK preiskav naj ne bi imel dostopa noben drug državni organ, ampak samo policija, in to zgolj v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti. Pristojnim organom (tožilstvo, sodišče) naj bi za potrebe kazenskih postopkov podatke iz teh evidenc policija posredovala v pisni obliki. Splošno iskanje po evidenci naj ne bi bilo omogočeno, saj se indikator, vezan na osebo, izbriše, zato naj iskanje prek posamezne osebe ne bi bilo več mogoče. Policistom naj bi bilo omogočeno iskanje le na podlagi specifičnih parametrov (profil, datum analize, opis vzorca …), ki jih poznajo le policisti, ki preiskujejo sum storitve posameznega kaznivega dejanja. Evidenca DNK preiskav iz 8. točke 59. člena ZPol naj tudi ne bi vsebovala profila DNK oseb, katerih bris je bil vzet na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP. Omenjeni profili oseb naj bi se uporabili izključno za izločitev t. i. domačih oseb in zgolj v neposredni primerjavi s sledmi, najdenimi na kraju, kjer je bilo kaznivo dejanje storjeno. Po opravljeni izločitvi domačih oseb naj bi se te sledi zavrgle in naj se ne bi vnesle v evidenco DNK preiskav. To naj bi bilo še posebej pomembno zato, ker se v evidenco DNK preiskav vnesejo tudi neznani profili DNK, najdeni na sledeh na kraju storitve kaznivega dejanja oziroma na predmetih in bi se, če bi bili v tej evidenci tudi profili DNK oseb, vzetih na podlagi tretjega odstavka 149. člena ZKP, vpisali v evidenco DNK preiskav. S tem bi bila v tej evidenci lahko oseba, ki s kaznivim dejanjem nima nikakršne zveze, njen podatek pa bi se v evidenci vodil kot neznana sled. Tako pa naj bi bilo onemogočeno, da bi se v evidenco DNK preiskav kot neznana sled vnesel profil domače osebe, ki ni osumljenec. Dodatno je Ministrstvo pojasnilo tudi potek postopka profiliranja DNK, katera področja genoma zajame ta postopek in katere informacije o posamezniku lahko razkriva. Iz teh pojasnil izhaja, da v Nacionalnem forenzičnem laboratoriju preiskujejo zaradi njihove identifikacije količinsko zadostne sledi človeškega izvora, ki vsebujejo celice s celičnimi jedri in s tem genetski material, ter jim določijo t. i. profil DNK. Iz sporne sledi naj bi s primerno ekstrakcijsko metodo najprej izolirali genomsko DNK (deoksiribonukleinsko kislino - genetski material). Določene dele izolirane DNK (tj. nekatere njene polimorfne odseke, v katerih se posamezniki med seboj razlikujejo) naj bi nato namnožili z verižno reakcijo s polimerazo (PCR) do tolikšne količine, da jo lahko analizirajo oziroma določijo njen profil DNK. Pri tem naj bi DNK iz brisov izolirali po najustreznejši metodi. Izolirano DNK naj bi potem količinsko ovrednotili in jo analizirali glede genetskih markerjev. Področja DNK, ki naj bi bila predmet preiskave, naj bi poleg amelogenima (področja, ki definira spol) predstavljala ponavljajoče se dele DNK, imenovane kratke tandemske ponovitve (short tandem repeats v nadaljevanju STR). To naj bi bile ponovitve nekaj dolgih osnovnih enot, običajno gre za štiri bazne pare, ki naj bi bile razpršene po vsem človeškem genomu. Vsak posameznik naj bi imel za vsako področje STR dva različno, lahko pa tudi dva enako dolga odseka DNK - alela, enega, podedovanega po materi, drugega po očetu. Aleli STR se označujejo s številko, ki pomeni število ponovitev osnovnega zaporedja baznih parov. Zbir analiziranih alelov naj bi predstavljal profil STR osebe oziroma profil DNK za analizirana področja. Pri analiziranju alelov naj bi se uporabljali označevalci DNK v skladu z Resolucijo Sveta z dne 30. novembra 2009 o izmenjavi analiz rezultatov DNK (UL C 296, 5. 12. 2009, str. 1-3). Ministrstvo pojasnjuje, da iz navedene resolucije izhaja, da države članice pri izmenjavi rezultatov analiz DNK te rezultate omejijo na kromosomska območja, ki ne vsebujejo izražanja genov, tj. za katera ni znano, da bi imela informacije o posebnih dednih značilnostih. Tako pridobljeni podatki naj ne bi razkrivali nobenih podatkov o posebnih dednih značilnostih posameznika. Če bi se naknadno izkazalo, da so kromosomska območja vendarle nosilec izražanja genov, pa bi se morala takoj izločiti. Fizični vzorci brisa ustnice naj bi se uničili takoj po koncu postopka oziroma analize; za fizične vzorce sledi (npr. predmete, na katerih se je iskalo sledi DNK) pa naj bi veljalo, da se vrnejo policiji ali sodišču, ki je vzorec poslalo, če ga po odvzemu za potrebe analiz DNK še kaj ostane.
9. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 9675/2009 in v fotokopije listin iz spisa Okrožnega sodišča v Mariboru št. Kpr 247/200, ki jih je Ustavnemu sodišču poslal predlagatelj.

10. Če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena ZUstS prekiniti postopek in začeti postopek za oceno njegove ustavnosti pred Ustavnim sodiščem. Iz obrazložitve sklepa o prekinitvi postopka izhaja, da bi predlagatelj moral pri oceni o dovoljenosti uporabe dokaza - krvnega madeža -, za katerega je bilo ugotovljeno, da ima vzorec najdene krvne sledi enak profil DNK, kot ga ima obsojeni, čigar profil se še vedno hrani v policijski evidenci, uporabiti prvo alinejo prvega odstavka 63. člena in 64. člen ZPol. Navedeni določbi sta namreč urejali rok hrambe evidence DNK preiskav, ki jo je vodila in vzdrževala policija, način obravnavanja te evidence po preteku roka hrambe ter pogoje dostopa do njenih podatkov po preteku tega roka. Iz obrazložitve predlagateljevega sklepa tudi izhaja, da obsojenčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja kršitev pravic iz 35. in 38. člena Ustave ter 8. člena EKČP, ker naj bi bil ključni dokaz pridobljen s kršitvijo pritožnikove pravice do zasebnosti, saj naj bi ZPol omogočal, da policija hrani osebne podatke - vzorce DNK in rezultate DNK preiskav - tudi potem, ko je bil predkazenski ali kazenski postopek zoper posameznika končan tako, da ni prišlo do obsodilne sodbe.
11. Kot je razvidno iz prvostopenjske sodbe, je sodišče zavrnilo ugovor pritožnikovega zagovornika, da poročilo o preiskavi Centa za forenzične preiskave ter uradni zaznamek o izjavi osumljenca, ki izhaja iz tega dokaza, nista dovoljena dokaza, saj naj ne bi bilo zakonske podlage za vpogled v evidenco DNK, temveč naj bi šlo le za "bianco preverjanje". Prvostopenjsko sodišče je v obrazložitvi(7) svoje sodbe med drugim zapisalo, da je po preteku rokov iz 63. člena ZPol dostop do zakonsko naštetih evidenc dovoljen le v primeru suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti. Pojasnilo je tudi, da je namen dostopa do evidenc, v konkretnem primeru do evidence DNK preiskav, prav v tem, da policija lahko hitreje izsledi osebo, za katero je glede na okoliščine najdbe zavarovanega genetskega materiala mogoče sumiti, da je storila uradno pregonljivo kaznivo dejanje, ki ga policija preiskuje. Zato naj tudi ne bi šlo za nekakšno preverjanje na slepo, ampak za izsleditev osebe, ki je na podlagi zavarovanega genetskega materiala popolnoma določljiva. Višje sodišče je v sodbi št. II Kp 9675/2009 z dne 31. 8. 2010 najprej ocenilo, da pritožnikovega predloga za začetek postopka za oceno ustavnosti 63. in 64. člena ZPol, ne sprejme, ker naj navedeni določbi ne bi nasprotovali pravici iz 35. člena Ustave in 8. členu EKČP. Zavrnilo je pritožnikovo mnenje, da 64. člen ZPol razveljavlja zapoved iz 63. člena ZPol. Menilo je, da sta navedeni določbi v razmerju pravila in izjeme, pri čemer naj bi bila slednja zamejena s statusom oseb, ki imajo takšen izjemen dostop do evidence, ter ultima ratio z naravo - težo kaznivega dejanja. Ocenilo je tudi, da učinkov, ki naj bi jih zatrjeval in v predlogih pričakoval pritožnik, sodba ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu v njegovem primeru ne more povzročiti. Na podlagi navedenega je presodilo, da pri vzorcu, ki je bil v evidenci DNK preiskav, ne gre za dokaz, ki bi bil pridobljen s kršitvijo pritožnikove pravice do zasebnosti, zato naj bi se sodba prvostopenjskega sodišča nanj smela opirati. Ob tem je še ugotovilo, da se prvostopenjska sodba na uradni zaznamek iz pritožbenega predloga niti ni opirala.(8)
12. Med postopkom odločanja o zahtevi predlagatelja je zakonodajalec naloge in pooblastila policije, tudi v delu hrambe podatkov evidenc DNK, uredil v novem zakonu, in sicer v Zakonu o nalogah in pooblastilih policije (Uradni list RS, št. 15/13 - v nadaljevanju ZNPPol). V Zakonu o organiziranosti in delu v policiji (Uradni list RS, št. 15/13 in 11/14 - ZODPol) je zakonodajalec uredil tudi organizacijo, delovanje in vodenje policije ter določil posebnosti delovnopravnih razmerij zaposlenih v policiji kot tudi razmerje ministrstva, pristojnega za notranje zadeve, do policije in uredil delovanje pomožne policije. Kot izhaja iz prvega odstavka 166. člena ZNPPol, sta izpodbijani določbi (63. in 64. člen ZPol) prenehali veljati z dnem njegove uveljavitve. Po drugem odstavku 166. člena ZNPPol pa sta se navedeni določbi uporabljali še do začetka uporabe tega zakona. ZNPPol je začel veljati 5. 3. 2013, uporabljati pa se je začel 4. 5. 2013. ZNPPol ureja zbiranje in obdelavo podatkov v 5. poglavju (členi 112 do 129). Kot eno izmed evidenc, ki jih vzdržuje policija, jih upravlja in v katerih zaradi opravljanja policijskih nalog uslužbenci policije zbirajo in obdelujejo osebne podatke (prvi odstavek 123. člena ZNPPol), je zakonodajalec v 8. točki drugega odstavka 123. člena ZNPPol določil tudi evidenco preiskav DNK.(9) V 125. členu ZNPPol pa je določil, kateri so tisti dodatni osebni podatki ter drugi podatki ali informacije, ki se poleg skupnih osebnih podatkov v evidencah(10) obdelujejo v posameznih evidencah policije.(11) Hrambo in dostop do podatkov iz navedene evidence je določil v 128. členu ZNPPol,(12) blokiranje podatkov pa v 129. členu ZNPPol.(13)
13. Če je predpis med postopkom pred Ustavnim sodiščem v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice protiustavnosti oziroma nezakonitosti (drugi odstavek 47. člena ZUstS). Zahtevo za oceno ustavnosti je vložilo Vrhovno sodišče, ki bo po odločitvi Ustavnega sodišča moralo v postopku odločanja o izrednem pravnem sredstvu odločiti o pravilnosti in zakonitosti stališč nižjih sodišč, ki so bila sprejeta na podlagi izpodbijanih zakonskih določb. Prva alineja prvega odstavka 63. člena in 64. člen ZPol sta tako za odločanje predlagatelja še vedno upoštevni. Zato so izpolnjeni pogoji iz 47. člena ZUstS za oceno ustavnosti izpodbijanih določb.

14. Prva alineja prvega odstavka 63. člena ZPol se je glasila:

"Podatki se hranijo:

- v evidencah iz 1., 6., 7., 8.,(14) 14., 15., 17. in 20. točke 59. člena tega zakona do ustavitve policijske preiskave oziroma zaključka akcije varovanja, ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, če tega ni, pa do zastaranja kazenskega pregona; […]"
Člen 64 ZPol se je glasil:

"Po preteku rokov iz prejšnjega člena se podatki iz policijskih evidenc obravnavajo skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom. Dostop do teh podatkov je policistom in pristojnim osebam drugih državnih organov dovoljen le v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, določenih z zakonom."

15. Izpodbijani določbi sta bili v Zakon o policiji (Uradni list RS, št. 49/98)(15) vneseni s spremembami in dopolnitvami ZPol, in sicer z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 79/03 - v nadaljevanju ZPol-B),(16) Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 78/06 - v nadaljevanju ZPol-F)(17) in Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 42/09 - v nadaljevanju ZPol-G).(18)
16. Kot je mogoče razbrati iz zakonodajnega gradiva,(19) je bil namen zakonodajalca, da celovito uredi posebnosti zbiranja, obdelovanja, shranjevanja in posredovanja podatkov, ki jih policisti obravnavajo zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog. Z razporeditvijo podatkov v trinajst evidenc naj bi zakonodajalec želel določiti različne roke hrambe podatkov teh evidenc in s tem omogočiti posamezniku, da izkoristi pravice iz zakona o varstvu osebnih podatkov takoj, ko to omogoča narava policijskega dela.(20) Iz nadaljnjih sprememb ZPol(21) je razvidno, da naj bi bili temeljni cilji, ki so jih zasledovale spremembe in dopolnitve ZPol, visoka raven pravne in osebne varnosti ljudi, varnosti njihovega premoženja in varnost demokratičnega družbenega reda v državi kot tudi uresničevanje obveznosti pri zagotavljanju mednarodne varnosti, ki jih je Republika Slovenija sprejela na policijskem področju; znotraj tega pa v prvi vrsti uresničevanje strateških zakonskih ciljev varnosti življenja ljudi in njihovega premoženja pred nevarnostmi kaznivih ravnanj, sorazmerno visoke ravni pravne varnosti povzročiteljev teh dejanj v policijskih postopkih z doslednim uresničevanjem nadzora nad policijo, zlasti o uporabi policijskih pooblastil in prisilnih sredstev. Praksa naj bi pokazala, da je na tem področju kar nekaj dejanskih problemov, ki v skladu z načeloma zaupanja v pravo in pravne varnosti kot izvedbenima načeloma demokratične in pravne države terjajo nove zakonske rešitve. Spremembe zakonodaje s področja državne uprave, predvsem Zakona o državni upravi (Uradni list RS, št. 113/05 - uradno prečiščeno besedilo, 48/09, 21/12 in 47/13 - ZDU-1), pa naj bi odprle še dodatne pravne pomisleke, ki jih predlagane spremembe in dopolnitve želijo odpraviti z določnejšo, lex certa ureditvijo v ZPol. Po navedbah zakonodajalca(22) se evidence policije (enako velja za druge uradne evidence državnih organov) z dokumentarističnega vidika obravnavajo kot zbirke nerešenih zadev oziroma kot tekoče zbirke dokumentarnega gradiva. Po preteku rokov, določenih v 63. členu ZPol (nekateri roki so določeni v absolutnih časovnih obdobjih, nekateri pa so vezani na določen dogodek), naj bi se podatki v evidencah policije prenehali hraniti in bi se obravnavali na enega od naslednjih načinov: podatki se izbrišejo, podatki se uvrstijo v stalno zbirko dokumentarnega gradiva in se določen čas, do uničenja ali izročitve pristojnemu arhivu, hranijo v policiji. S stališča varstva osebnih podatkov naj bi bilo izjemnega pomena, da postanejo podatki iz evidenc policije po preteku rokov hrambe, določenih v 63. členu ZPol, uporabnikom nedostopni, omejitev dostopa pa, kadar se podatek po poteku roka hrambe v evidenci policije še hrani v okviru stalne zbirke dokumentarnega gradiva ali v pristojnem arhivu, naj ne bi veljala le v primerih preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, določenih z zakonom.
17. Izpodbijani določbi sta urejali rok hrambe evidence DNK preiskav, ki jo vodi in vzdržuje policija (tekoča - stalna zbirka oziroma zbirka nerešenih zadev), način obravnavanja te evidence po preteku roka hrambe ter pogoje dostopa do njenih podatkov po preteku rokov hrambe (arhivirana zbirka). Podlaga za obstoj navedene zbirke je izhajala iz nalog, ki jih je imela in opravljala policija z izvrševanjem svojih zakonsko določenih pooblastil. Okvir njenega delovanja je bil v bistvenem obsegu določen z ZPol in ZKP.
18. Naloge policije so bile določene v 3. členu ZPol. Po 2. točki prvega odstavka 3. člena ZPol so bile naloge policije med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov. Zaradi opravljanja navedenih nalog je policija zbirala osebne in druge podatke.(23) Za zbiranje, obdelovanje, shranjevanje, posredovanje in uporabo podatkov policijskih evidenc so se uporabljale določbe zakona o varstvu osebnih podatkov (58. člen ZPol). Policija je bila tudi upravitelj zbirke osebnih podatkov oziroma evidenc, ki jih je zaradi opravljanja nalog zbirala, obdelovala, shranjevala, posredovala in uporabljala (prvi odstavek 59. člena ZPol). V zvezi z izvajanjem policijskih pooblastil (prvi odstavek 29. člena ZPol) je policija med drugim vodila in vzdrževala evidenco DNK preiskav. Evidenca DNK preiskav je vsebovala poleg podatkov, ki so skupni vsem evidencam iz 59. člena ZPol,(24) tudi kraj, čas in razlog odvzema vzorca DNK, ime in priimek osebe, ki je vzorec odvzela, in profil odvzetega vzorca DNK (8. točka prvega odstavka 61. člena ZPol). Policija je hranila podatke v evidenci DNK preiskav do ustavitve policijske preiskave oziroma zaključka akcije varovanja ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe, če pa tega ni bilo, do zastaranja kazenskega pregona.(25) Po poteku alternativno določenih rokov hrambe v tekoči zbirki so se podatki iz policijskih evidenc, med drugim tudi evidence DNK preiskav, obravnavali skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom. Dostop do teh podatkov je bil omejen po subjektivni in objektivni plati. Zakon je dopuščal dostop do teh podatkov le policistom in drugim pristojnim osebam drugih državnih organov (subjektivna omejitev), vendar le v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih, z zakonom določenih primerih (objektivna omejitev; 64. člen ZPol).
19. Temeljno podlago za policijske aktivnosti in delovanje policije, ki jih lahko opredelimo kot kriminalistično oziroma policijsko preiskavo, določa ZKP v XV. poglavju, ki nosi naslov Predkazenski postopek.(26) Cilj delovanja policije v predkazenskem postopku je odkrivanje kaznivih dejanj, za katera se storilci preganjajo po uradni dolžnosti, izsleditev njihovih storilcev in zbiranje dokaznega gradiva, kar vse omogoči državnemu tožilcu, da lahko zoper domnevnega storilca začne kazenski pregon.(27) Podlago za začetek policijskega preiskovanja določa prvi odstavek 148. člena ZKP.(28) Posamezna dejanja, ki jih lahko opravi policija, ko preiskuje položaj iz prvega odstavka 148. člena ZKP, niso taksativno našteta. Takšno razlago omogoča zlasti zaključni del prvega stavka drugega odstavka 148. člena ZKP, ki pravi "ter ukreniti vse drugo, kar je potrebno". Kaj vse mora policija ukreniti, da izpolni namen iz prvega odstavka 148. člena ZKP (npr. da se izsledi storilec kaznivega dejanja), je torej odvisno od vsakega obravnavanega položaja posebej. Ko gre za iskanje storilca, lahko policija uporabi med drugim tudi ukrep iz drugega odstavka 149. člena ZKP(29) - bris ustne sluznice. Uporaba navedenega ukrepa namreč omogoča izsleditev ter identifikacijo storilca kaznivega dejanja,(30) s čimer policija zasleduje enega izmed namenov, določenih v prvem odstavku 148. člena ZKP. Pri odkrivanju storilca sme policija uporabljati tudi podatke iz svojih evidenc, ki jih vodi po 59. členu ZPol, in podatke, ki jih morajo drugi upravljavci zbirk podatkov posredovati policiji po 55. členu ZPol.(31) Za odkrivanje storilca kaznivega dejanja so zelo pomembne biološke sledi, najdene pri ogledu kraja kaznivega dejanja (npr. kri, slina, lasje, sperma, tkivo). Z genetsko preiskavo teh sledi in primerjalnega biološkega materiala, ki se pridobi z jemanjem brisa ustne sluznice, se ugotovi t. i. genotip ali genetski profil (DNK), ki omogoča tako rekoč nezmotljivo identifikacijo določene osebe. ZKP omenja samo jemanje brisa ustne sluznice, ki naj bi pomenil "najmanjši poseg v zasebnost," sicer pa se primerjalni vzorec lahko pridobi tudi iz drugega biološkega materiala.(32)

20. Kot izhaja iz 6. točke sklepa št. I Ips 9675/2009 z dne 27. 10. 2011, s katerim je predlagatelj prekinil postopek odločanja z zahtevo za varstvo zakonitosti, ter 10. in 11. točke obrazložitve te odločbe, mora Ustavno sodišče presoditi, ali je bila prva alineja 63. člena ZPol v delu, ki je omogočal, da se je lahko profil DNK oseb, ki so bile osumljene storitve kaznivega dejanja, pa zanj niso bile pravnomočno obsojene, hranil vse do zastaranja kazenskega pregona, v skladu z zahtevami iz 38. člena Ustave. Ustavno sodišče mora presoditi tudi, ali je bil v skladu z 38. členom Ustave 64. člen ZPol, ki je določal, da se podatki iz policijskih evidenc po preteku roka hrambe iz navedene določbe obravnavajo skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom.
21. Predlagatelj trdi, da sta izpodbijani določbi v obsegu, v katerem omogočata obdelavo profila DNK, v neskladju z 38. členom Ustave in 8. členom EKČP. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da Ustava v prvem odstavku 38. člena kot poseben vidik zasebnosti zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Ti so torej z Ustavo varovani v enakem obsegu kot z EKČP, zato je Ustavno sodišče presojalo skladnost izpodbijanih določb z Ustavo.
22. Ustava sicer pojma osebni podatek ne opredeljuje. Glede na splošno sprejete opredelitve iz MKVP, Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 281, 23. 11. 1995 - v nadaljevanju Direktiva 95/46/ES) in tudi ZVOP-1,(33) ki so sprejele široko, vse vključujočo opredelitev, je osebni podatek katerikoli podatek, ki se nanaša na posameznika,(34) ne glede na obliko, v kateri je izražen. Osebni podatek je torej katerikoli podatek o posamezniku; oblika ni pomembna. Bistveno je le, da se podatek nanaša na točno določenega ali vsaj določljivega posameznika. DNK oziroma na podlagi njene analize pridobljeni podatki pomenijo najintimnejšo, trajno in nespremenljivo vez s točno določenim posameznikom. Enako torej velja tudi za profil DNK, ki brez dvoma izpolnjuje navedena merila. Kljub svoji reducirani obliki profil DNK omogoča identifikacijo (oziroma je prav temu tudi namenjen) in je že zgolj zaradi tega osebni podatek.
23. Vzorec DNK, to je vzorec, odvzet za pridobitev podatkov DNK, vsebuje več intimnih, osebnih in družinskih podatkov o osebi, na katero se nanaša. Profil DNK pa je pridobljen iz vzorca DNK tako, da vsebuje samo serijo značilnosti, na podlagi katerih je mogoče identificirati posameznika iz dela kode, za katero ni znano, da bi označevala kakršnekoli fizične lastnosti posameznika ali opredeljevala njegovo zdravstveno stanje. Profil DNK kljub temu vsebuje pomembno količino osebnih podatkov, vključno z družinskimi razmerji in etničnim izvorom osebe.(35) Gre torej za tiste dele kromosomskega območja, ki (po sedanjem stanju znanosti) ne vsebujejo izražanja genov oziroma za katere ni znano, da bi imeli informacije o posebnih dednih značilnostih.(36) Poleg tega pa, kot poudarja tudi ESČP v sodbi v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, tudi profil DNK lahko razkriva celo več kot le golo identiteto posameznika. Na njegovi podlagi je namreč mogoče ugotoviti tudi sorodstveno vez (bližino) z drugimi osebami oziroma drugim profilom DNK in tudi raso.(37) Ministrstvo pa pojasnjuje, da je profil DNK v bistvu "le" digitalni zapis DNK. Obdelava profilov je namenjena ugotavljanju identitete posameznika. Ko je iz DNK izdelan takšen profil in je vnesen v elektronsko bazo, je primerjanje in ugotavljanje istovrstnosti med profili enostavno. Bistvo navedenega je torej v tem, da profil DNK ni elektronski odtis celotne DNK, temveč le njenega dela oziroma delov. Iz njih torej ni mogoče ugotoviti osebne lastnosti posameznika, temveč le identiteto (ker so tudi ti deli unikatni). Že samo to dejstvo potrjuje oceno, da je profil DNK osebni podatek. Obdelava profilov DNK je torej obdelava osebnih podatkov, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni poseg v informacijsko zasebnost posameznika (prvi odstavek 38. člena Ustave).
24. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja,(38) da se v prvem odstavku 38. člena kot poseben vidik zasebnosti zagotavlja varstvo osebnih podatkov. Da bi, zlasti v dobi razvite informacijske tehnologije, preprečili nevarnost posredovanja informacij o določenem posamezniku brez njegove odločitve, Ustava prepoveduje uporabo osebnih podatkov v nasprotju z namenom njihovega zbiranja (prvi odstavek 38. člena),(39) zbiranje, obdelovanje, namen uporabe, nadzor in varstvo tajnosti osebnih podatkov določa za predmet zakonskega urejanja (drugi odstavek 38. člena) in vsakomur daje pravico, da se seznani z zbranimi osebnimi podatki, ki se nanašajo nanj, za primer zlorabe pa tudi pravico do sodnega varstva (tretji odstavek 38. člena). Poseg v ustavno jamstvo varstva osebnih podatkov je dopusten v primerih iz tretjega odstavka 15. člena Ustave, če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti).(40)

25. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pomeni vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov poseg v pravico do varstva zasebnosti oziroma v pravico posameznika, da obdrži informacije o sebi, ker noče, da bi bili z njimi seznanjeni drugi (informacijska zasebnost). Vendar pravica do informacijske zasebnosti ni neomejena, ni absolutna. Zato mora posameznik sprejeti omejitve informacijske zasebnosti oziroma dopustiti posege vanjo v prevladujočem splošnem interesu in ob izpolnjevanju ustavno določenih pogojev. Poseg je dopusten, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, če sta predvidena nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti zbranih osebnih podatkov. Namen zbiranja osebnih podatkov mora biti ustavno dopusten. Zbirati se smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničitev zakonsko opredeljenega namena.(41) Ko gre za obdelavo osebnih podatkov za namene policijskega dela, mora zakonodajalec še posebej skrbno pretehtati težo ukrepa, s katerim brez privolitve posameznika posega v občutljivo območje njegove zasebnosti.
26. Prvi pogoj za dopustnost posega v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave je torej obstoj ustavno dopustnega cilja. Zakonodajalec na zahtevo sicer ni odgovoril, vendar je iz obrazložitve zakonodajnega gradiva mogoče razbrati cilje, ki naj bi jim zakonodajalec sledil (16. točka obrazložitve te odločbe). Za učinkovito opravljanje nalog policije(42) v skladu z navedenimi cilji je zakonodajalec pooblastil policijo, da zbira in obdeluje osebne in druge podatke. V zvezi z izvajanjem policijskih pooblastil je policija vodila in vzdrževala tudi evidenco DNK preiskav, v kateri so bili tudi profili odvzetih vzorcev DNK. Obdelava profila DNK oziroma profiliranje DNK z namenom odkrivanja storilcev kaznivih dejanj ima že dolgo in nesporno veljavo v kriminalističnem delu policije.(43) S tem se namreč uresničuje ena od temeljnih obveznosti države, ki je v zagotavljanju učinkovite zaščite in varnosti vseh pred kriminalno dejavnostjo. Za dosego navedenega cilja je zakonodajalec v primeru izpodbijanih določb sicer posegel v ustavno varovano pravico do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave, vendar je imel za poseg ustavno dopusten cilj. S tega vidika poseg ni bil nedopusten, saj je bil namen obdelave navedenih osebnih podatkov nedvomno v širšem javnem interesu (tretji odstavek 15. člena Ustave).
27. Ker je obstajal ustavno dopusten cilj za poseg v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave, je Ustavno sodišče presojalo, ali je bila hramba, v izpodbijanih določbah določena kot eden od vidikov obdelave osebnih podatkov, nujna, primerna in sorazmerna v ožjem pomenu.(44)
28. Hramba in nadaljnja obdelava profilov DNK oseb, ki so bile osumljene kaznivega dejanja, pa zanj niso bile obsojene, oziroma je bil kazenski postopek zoper njih pravnomočno končan z učinkom ne bis in idem, sta bili primerni za dosego cilja, ki ga je z nalogami policije zasledoval ZPol. Vendar pa je vprašanje, ali je bil ukrep nujen glede na namen, ki ga je zasledoval. Zato je treba oceniti, ali bi zakonodajalec namen, za katerega se je tak osebni podatek hranil, lahko dosegel tako, da bi v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave posegel na manj invaziven način, in sicer tako, da bi čas hrambe zamejil na tiste faze kazenskega postopka, z nastopom katerih je bil namen hrambe izpolnjen.
29. Namen obdelave osebnih podatkov je temeljna kategorija varstva osebnih podatkov.(45) Namen namreč določa okvir obdelave osebnih podatkov in natančneje določa, ali je obdelava osebnih podatkov sorazmerna glede na namen, ki ga zasleduje. Ob tem določa tudi čas hrambe osebnih podatkov. Ti se namreč lahko shranjujejo samo toliko časa, kot je treba za dosego namena (prim. tudi točko e) 5. člena MKVP).(46)
30. Iz prve alineje prvega odstavka 63. člena ZPol je najprej izhajalo, da je zakonodajalec najdaljši še dopustni rok hrambe profilov DNK v tekoči zbirki policije vezal na ustavitev policijske preiskave, zaključek akcije varovanja ali izdajo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Iz izpodbijane določbe je nadalje izhajalo, da je zakonodajalec za vse druge položaje, ko do navedenih odločitev v predkazenskem postopku ni prišlo, utemeljeno pa je bilo sklepanje, da v nadaljevanju utegne priti do uvedbe kazenskega postopka pred sodišči, omogočil, da se profili DNK v tekoči zbirki policije lahko hranijo vse do zastaranja kazenskega pregona.
31. Predlagatelj v bistvu izpostavlja položaj, ko gre pri odkrivanju oziroma preiskovanju kaznivega dejanja za to, da se izsledi osumljenec oziroma ugotovi istovetnost storilca kaznivega dejanja. V tem položaju gre torej za eno od temeljnih nalog policije v predkazenskem postopku, da ukrene vse potrebno, da se med drugim izsledi storilec kaznivega dejanja, da se ta ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se izsledijo in odkrijejo sledovi kaznivega dejanja.(47) Za izpolnitev navedene naloge, sme policija med drugim odvzeti tudi bris ustne sluznice osebe, ki je osumljena storitve kaznivega dejanja, na podlagi katere z analizo DNK izdela in v nadaljevanju v evidenci DNK preiskav obdeluje na takšen način pridobljeni profil DNK. Njeno delovanje v predkazenskem postopku je tudi v okviru te naloge usmerjeno v odkrivanje in raziskovanje vsega tistega, kar je nujno potrebno za nadaljnjo odločitev o izvedbi kazenskega postopka. S podajo kazenske ovadbe ali poročila se praviloma konča dejavnost policije v zvezi s konkretno zadevo.(48) Kako uspešna je bila policija pri izvajanju te svoje naloge, najprej oceni državni tožilec, ki odloči o ovadbi; lahko jo tudi zavrže.(49) Kot je izhajalo iz izpodbijane določbe, je očitno, da je zakonodajalec prav odločitev državnega tožilca o zavrženju ovadbe štel za okoliščino, na podlagi katere je v prvi alineji prvega odstavka 63. člena ZPol določil še dopusten čas hrambe profila DNK v evidenci DNK preiskav. Ne glede na to, da iz izpodbijane določbe ni bil razviden namen hrambe vse do tega trenutka, pa je ob predhodno povedanem očitno, da je policija svojo nalogo za ta namen, za katerega jo je izvajala in zaradi katere je bil izdelan profil DNK, že opravila. Namen, zaradi katerega je bilo profil DNK še dopustno hraniti v evidenci DNK preiskav, je bil zato dosežen z izdajo sklepa o zavrženju kazenske ovadbe. Iz tega očitno izhaja, da v obravnavanem položaju nadaljnja obdelava tega osebnega podatka za izvajanje te naloge policije v konkretnem primeru ob tako sprejeti odločitvi državnega tožilca ni bila več potrebna. Če torej že ob takšni odločitvi hramba profila DNK za to nalogo oziroma za ta namen ni bila več dopustna, se utemeljeno zastavlja vprašanje, ali je v vseh tistih primerih, ko do zavrženja ovadbe ne pride, ko se postopek torej nadaljuje in začne faza sodnega kazenskega postopka, hramba profila DNK za dosego tega istega namena res nujna in dopustna celo vse do zastaranja kazenskega pregona. Pri tem je treba vendar upoštevati, da je namen hrambe tisti, ki določa tudi časovni okvir obdelave osebnega podatka. Za obravnavani položaj je to pomenilo, da je z vidika namena hrambe do bistveno enakih učinkov oziroma učinkov, ki so v bistvenem primerljivi s tistimi, ki jih ima na dopustnost kazenskega pregona zastaranje, lahko prišlo tudi že z drugimi odločitvami z učinkom res iudicata, ki niso pomenile pravnomočne obsodbe storilca, pomenile pa so, da je kazenski postopek končan in da pregon zoper posameznika v tej zadevi ni več dopusten.(50)
32. Ureditev v izpodbijani določbi je torej omogočala, da je policija hranila profil DNK v tekoči zbirki vse do zastaranja kazenskega pregona, torej tudi po tem, ko je bil zoper osumljenca postopek že pravnomočno ustavljen, na kar opozarja tudi predlagatelj, ali pa je bila lahko celo že izdana pravnomočna oprostilna sodba. Kolikor je šlo za namen, povezan z nalogo policije, da se odkrije storilec kaznivega dejanja oziroma ugotovi istovetnost osumljenca, je bil namen, zaradi katerega bi bilo dopustno hraniti takšen osebni podatek v evidenci policije, izpolnjen že bistveno pred zastaranjem kazenskega pregona. Zakonodajalec pa je tudi v primerih, ko je bil postopek zoper posameznika že končan in s tem tudi namen hrambe njegovega profila DNK že izpolnjen, policiji omogočil, da hrani osebni podatek. S tem je nedopustno posegel v pravico teh posameznikov do informacijske zasebnosti. Zakonodajalec ni ravnal v skladu s temeljno zahtevo, da se hranijo osebni podatki samo toliko časa, kolikor je to nujno potrebno. Zato merilu nujnosti posega v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave ni zadostil, saj ni skrbno odmeril okoliščin, na podlagi katerih bi lahko čas hrambe profila DNK teh oseb uskladil z namenom, za katerega je bil zaradi izvedbe te konkretne naloge policije profil DNK tudi izdelan. S krajšo hrambo bi manj posegel v informacijsko zasebnost posameznika. Da bi zakonodajalec s tem zasledoval še kakšen drug namen, ki bi zaradi opravljanja nalog policije takšno časovno hrambo upravičeval, pa iz izpodbijane določbe, iz zakonodajnega gradiva ter iz mnenja in pojasnil Vlade in Ministrstva ni razvidno. Glede na navedeno je bila izpodbijana določba v obsegu, v katerem je omogočala, da se lahko DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena, hrani vse do zastaranja kazenskega pregona, v neskladju s pravico te osebe do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave (1. točka izreka).

33. Za predlagatelja je v neskladju s prvim odstavkom 38. člena Ustave, da je po poteku rokov hrambe v evidencah, ki jih je na podlagi 63. člena ZPol vzdrževala policija, izpodbijana določba poleg tega, da je omogočala trajno hrambo, hkrati preohlapno in preširoko določala pogoje za dostop do arhivirane evidence DNK preiskav.
34. Ključni vprašanji z vidika posega v informacijsko zasebnost posameznika, na kateri mora Ustavno sodišče odgovoriti, sta: 1) ali je izpodbijana določba omogočala trajno hrambo profilov DNK in 2) ali je bil dostop do teh podatkov zamejen tako, da je bil tudi v primeru trajne hrambe poseg zmanjšan na še ustavno dopustno mero. Kot je izhajalo iz izpodbijane določbe, so režim obdelave teh osebnih podatkov določali predpisi, ki so urejali in še vedno urejajo poslovanje organov javne uprave s stalno zbirko dokumentarnega gradiva oziroma ravnanje z javnim arhivskim gradivom. Iz ZVDAGA, Uredbe o varstvu dokumentarnega gradiva in arhivskega gradiva (Uradni list RS, št. 86/06), ki je bila sprejeta na njegovi podlagi, Pravilnika o določanju rokov hranjenja dokumentarnega gradiva v javni upravi (Uradni list RS, št. 52/09) ter vseh drugih podzakonskih predpisov ne izhaja, da je imela evidenca DNK preiskav, ki je bila del policijskih evidenc, omejen rok hrambe. Povedano drugače, zakonodaja s področja arhiviranja omogoča razlago, po kateri so se te evidence štele za arhivsko gradivo, kar pomeni, da so se hranile časovno neomejeno, torej trajno (glej 7. člen ZVDAGA - arhivsko gradivo je kulturni spomenik). Da je šlo za trajno hrambo, meni tudi predlagatelj, Vlada in Ministrstvo pa temu niti ne oporekata.
35. Pri obravnavi oziroma obdelavi podatkov na podlagi izpodbijane določbe je šlo za režim arhivskega gradiva, ki se hrani trajno in do katerega dostop ne po objektivnih ne po subjektivnih merilih ni bil bistveno zamejen. Objektivno merilo, da je bil dostop dovoljen le v primeru preiskovanja suma storitve kaznivega dejanja, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti (upoštevaje, da gre praktično skoraj za vsa kazniva dejanja, ne glede na njihovo težo, naravo, objekt varstva itd.), je bilo namreč presplošno. Subjektivno merilo, po katerem do arhivirane zbirke dostopajo policisti in pristojne osebe drugih državnih organov, pa samo po sebi tudi bistveno ni zamejilo posega v pravico iz prvega odstavka 38. člena Ustave. To pomeni, da so se trajno hranili vsi profili DNK, torej tudi profili DNK oseb, ki so bile osumljene, pa za kaznivo dejanje niso bile pravnomočno obsojene. Glede na to se zastavlja vprašanje, ali je bila tako neselektivno določena ureditev trajne hrambe profilov DNK oseb, ki so bile osumljene, pa za kaznivo dejanje niso bile pravnomočno obsojene, nujna.
36. Trajna hramba profila DNK osebe, za katero je med drugim veljala domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, ni bila nujna za dosego namenov odkrivanja obravnavanega ali prihodnjega kaznivega dejanja. Izpodbijana določba je omogočala trajno hrambo profilov DNK teh oseb ne glede na težo in ne glede na naravo očitanega kaznivega dejanja, katerega je bil posameznik sprva osumljen, potem pa zanj ni bil pravnomočno obsojen, ter ne glede na subjektivne okoliščine na strani osumljenca (npr. specialno povratništvo). Takšna ureditev je pomenila presplošno in nediskriminacijsko naravo pooblastila za trajno hrambo profilov DNK osebe, ki je bila osumljena, pa za to kaznivo dejanje ni bila pravnomočno obsojena.(51) Ob upoštevanju tega in dejstva, da je šlo za osebe, ki so bile upravičene do spoštovanja domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave, je obstajala tudi velika nevarnost tveganja za nastanek stigmatizacije teh oseb (34. člen Ustave), saj bi lahko bile z vidika trajne hrambe obravnavane na enak način kot obsojene osebe. Čeprav zbirka profilov DNK nedvomno pripomore tako k odkrivanju storilcev in kaznivih dejanj kot k njihovemu preprečevanju, pa taka narava pooblastila za trajno hrambo profilov DNK oseb, ki so bile osumljene, pa za to kaznivo dejanje niso bile pravnomočno obsojene, ni zadostila merilu nujnosti. Zakonodajalec bi temu med drugim lahko zadostil vsaj tako, da bi kot selektivne okoliščine, na podlagi katerih bi tudi za to kategorijo oseb določil njihovo trajno hrambo profilov DNK, upošteval bodisi težo bodisi naravo kaznivega dejanja ali pa subjektivne okoliščine na strani osumljenca.(52) Zakonodajalec je s tem, ko je na tako neselektiven in nediskriminacijski način omogočil trajno hrambo profilov DNK tudi oseb, ki so bile osumljene, pa za (to) kaznivo dejanje niso bile pravnomočno obsojene, nedopustno posegel v pravico teh oseb do informacijske zasebnosti iz prvega odstavka 38. člena Ustave.
37. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da je bil 64. člen ZPol v neskladju z Ustavo (2. točka izreka).

38. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

(1) Zakon o varstvu osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 94/07 - uradno prečiščeno besedilo - v nadaljevanju ZVOP-1) in Zakon o varstvu dokumentarnega in arhivskega gradiva ter arhivih (Uradni list RS, št. 30/06 - v nadaljevanju ZVDAGA).

(2) Uredba o upravnem poslovanju (Uradni list RS, št. 20/05, 106/05, 30/06, 86/06, 32/07, 63/07, 115/07, 122/07 - popr., 31/08, 35/09, 58/10 in 101/10) in Pravilnik o določanju rokov hranjenja dokumentarnega gradiva v javni upravi (Uradni list RS, št. 17/11).

(3) Konvencija št. 108 Sveta Evrope z dne 28. januarja 1981 o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo osebnih podatkov (Uradni list RS, št. 11/94, MP, št. 3/94 - v nadaljevanju MKVP).

(4) Priporočilo Odbora ministrov št. R (87) 15 z dne 17. 9. 1987 ter Priporočilo Odbora ministrov št. R (92) 1 in pojasnjevalni Memorandum z dne 10. 2. 1992 o uporabi analize DNK v okviru kazenskega (pravosodnega) sistema.

(5) Sodba v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu z dne 4. 12. 2008.

(6) Predlagatelj se sklicuje na ureditve v Avstriji, Španiji, Švici, na Poljskem in Norveškem.

(7) Glej obrazložitev na 5. strani in zgoraj na 6. strani sodbe Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 9675/2009 z dne 28. 5. 2010.

(8) Glej obrazložitev na 2. in 3. strani sodbe Višjega sodišča.

(9) V zvezi z izvajanjem policijskih pooblastil policija vodi in vzdržuje tudi evidenco DNK preiskav (8. točka drugega odstavka 123. člena ZNPPol).

(10) Po 124. členu ZNPPol so skupni podatki v evidencah naslednji: v evidencah iz 123. člena ZNPPol smejo biti naslednji skupni osebni podatki: osebno ime, rojstni podatki (dan, mesec, leto, kraj), EMŠO, za tujega državljana pa številka osebnega dokumenta, spol, naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča, identifikacijska oznaka osebe, ki je v policijskih evidencah (prvi odstavek 124. člena ZNPPol); v evidencah iz prejšnjega člena smejo biti naslednji skupni podatki samostojnega podjetnika posameznika, posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost, pravne osebe in državnega organa: firma, pravnoorganizacijska oblika, sedež, matična številka in davčna številka (drugi odstavek 124. člena ZNPPol).

(11) Vsebina evidence DNK preiskav tako med drugim obsega tudi kraj, čas in razlog odvzema vzorcev DNK, osebno ime osebe, ki je vzorec odvzela, in profil odvzetega vzorca DNK (8. točka prvega odstavka 125. člena ZNPPol).

(12) Po drugi alineji prvega odstavka 128. člena ZNPPol se podatki iz evidence DNK preiskav hranijo do ustavitve policijske preiskave oziroma do zaključka akcije varovanja ali do najdbe pogrešane osebe ali identifikacije neznanega trupla ali izdaje sklepa o zavrženju kazenske ovadbe ali pravnomočne oprostilne sodbe, če tega ni, pa do zastaranja kazenskega pregona. Dostop do podatkov, med drugim tudi iz evidence DNK preiskav, je v obdobju, ki je za posamezne evidence določen v prvem odstavku tega člena, pristojnim državnim organom dovoljen le zaradi preiskovanja storitve kaznivega dejanja, katerega storilec se preganja po uradni dolžnosti, ali v drugih primerih, ki so povezani z zagotavljanjem nacionalne varnosti ali ustavne ureditve in so določeni z zakonom. Dostop do teh podatkov iz drugih evidenc je pristojnim državnim organom dovoljen le zaradi opravljanja njihovih nalog, določenih s predpisi (tretji odstavek 128. člena ZNPPol).

(13) Po preteku rokov hrambe iz 128. člena ZNPPol se podatki iz evidenc, katerih upravljavec je policija, blokirajo in naprej obravnavajo skladno s predpisi, ki urejajo poslovanje organov z dokumentarnim gradivom.

(14) Poleg skupnih podatkov, določenih v 60. členu ZPol, vsebuje evidenca DNK preiskav tudi kraj, čas in razlog odvzema vzorca DNK, ime in priimek osebe, ki je vzorec odvzela, in profil odvzetega vzorca DNK (8. točka prvega odstavka 61. člena ZPol).

(15) V prvotno pripravljeno besedilo sta bili vneseni na podlagi amandmajev Vlade k drugi obravnavi - členi 51 c do 51 h Amandmajev Vlade (EPA-871 - druga obravnava, Poročevalec DZ, št. 6/98, str. 20 in 21.

(16) Gre za člene 31 do 36 ZPol-B.

(17) Gre za člene 8 do 11 ZPol-F.

(18) Gre za 27. člen ZPol-G.

(19) EPA 871 - druga obravnava, Poročevalec DZ, št. 6/98, str. 20-22.

(20) EPA 871 - druga obravnava, Poročevalec DZ, št. 6/98, str. 22.

(21) EPA 808 - III, Poročevalec DZ, št. 25/03.

(22) EPA 808 - III, Poročevalec DZ, št. 25/03.

(23) Policija zbira osebne in druge podatke zaradi opravljanja z zakonom določenih nalog (prvi odstavek 54. člena ZPol).

(24) Po 60. členu ZPol evidence iz 59. člena ZPol vsebujejo naslednje skupne osebne podatke:
- osebno ime,
- rojstne podatke (dan, mesec, leto, kraj),
- EMŠO,
- spol,
- naslov stalnega oziroma začasnega prebivališča,
- državljanstvo.

(25) Enako velja tudi za podatke iz evidence kaznivih dejanj, evidence operativnih informacij, evidence oseb, zoper katere so bili izvedeni prikriti preiskovalni ukrepi iz zakona, ki ureja kazenski postopek, evidence daktiloskopiranih oseb, evidence usmerjenega zbiranja obvestil na področju terorizma in mednarodnega organiziranega kriminala in evidence prikritih evidentiranj in namenskih kontrol (prva alineja 63. člena ZPol v zvezi s 1., 6., 7., 14., 15., 17. in 20. točko drugega odstavka 59. člena ZPol).

(26) Členi 145 do 166 ZKP.

(27) Prim. Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 303.

(28) Prvi odstavek 148. člena ZKP se glasi: "Če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti mora policija ukreniti potrebno, da se izsledi storilec kaznivega dejanja, da se storilec ali udeleženec ne skrije ali ne pobegne, da se odkrijejo in zavarujejo sledovi kaznivega dejanja in predmeti, ki utegnejo biti dokaz in da se zberejo vsa obvestila, ki bi utegnila biti koristna za uspešno izvedbo kazenskega postopka."

(29) Drugi odstavek 149. člena ZKP, uporabljiv v času odločanja sodišč, se je glasil: "Policija sme fotografirati tistega, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, vzeti tudi njegove prstne odtise in bris ustne sluznice. Če je nujno, da se ugotovi njegova istovetnost, ali v drugih primerih, ko je to pomembno za uspešno izvedbo postopka, sme njegovo fotografijo tudi objaviti." Med postopkom odločanja o zahtevi spremenjena in sedaj veljavna določba drugega odstavka 149. člena ZKP, ki velja in se uporablja od 15. 6. 2013, pa se glasi: "Policija sme fotografirati tistega, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje in vzeti njegove pristne odtise. Če je to nujno, da se ugotovi njegova istovetnost, ali v drugih primerih, ko je to pomembno za uspešno izvedbo postopka, sme njegovo fotografijo tudi objaviti. Policija sme vzeti bris ustne sluznice tistemu, za katerega so razlogi za sum, da je storil kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je to neogibno potrebno za uresničitev namenov, navedenih v prvem odstavku 148. člena tega zakona."

(30) Š. Horvat, nav. delo, str. 320.

(31) Prav tam, str. 310.

(32) Prav tam, str. 320.

(33) Prim. z: a) točko prvega odstavka 2. člena MKVP, a) točko 2. člena Direktive 95/46/ES in s 1. točko 6. člena ZVOP-1.

(34) Posameznik - je določena ali določljiva fizična oseba, na katero se nanaša osebni podatek; fizična oseba je določljiva, če se jo lahko neposredno ali posredno identificira, predvsem s sklicevanjem na identifikacijsko številko ali na enega ali več dejavnikov, ki so značilni za njeno fizično, fiziološko, duševno, ekonomsko, kulturno ali družbeno identiteto, pri čemer način identifikacije ne povzroča velikih stroškov, nesorazmerno velikega napora ali ne zahteva veliko časa (pomen izrazov: 2. točka prvega odstavka 6. člena ZVOP-1).

(35) Glej Liz Campbell, "Non-Conviction" DNA Databases and Criminal Justice: A Comparative Analysis, Journal of Commonwealth Criminal Law, let. 1 (2011), str. 57, in sodbo ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu, točke 73-76.

(36) Glej tudi Resolucijo Sveta z dne 30. novembra 2009 o izmenjavi analiz rezultatov DNK (UL C 296, 5. 12. 2009, str. 1-3).

(37) Glej 75. in 76. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu.

(38) Glej npr. 16. točko obrazložitve odločbe št. U-I-238/99 z dne 9. 11. 2000 (Uradni list RS, št. 113/2000, in OdlUS IX, 257).

(39) Podobne zahteve so vsebovane v MKVP in Direktivi 95/46/ES. Poleg tega, da morajo biti osebni podatki pridobljeni in obdelani pošteno in zakonito, MKVP terja sprejetje ukrepov, ki bodo zagotovili, da bodo osebni podatki shranjeni za določene in zakonite namene, da ne bodo uporabljeni na način, ki ni združljiv s temi nameni, ter da se bodo obdelovali le podatki, ki so primerni, ustrezni in niso pretirani glede na namen zbiranja (5. člen v zvezi s 4. členom). Zahteva po spoštovanju načela namenskosti zbiranja in obdelovanja osebnih podatkov izhaja tudi iz 6. člena Direktive 95/46/ES.

(40) Prim. odločbo št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).

(41) Tako že v odločbi št. U-I-411/06 z dne 19. 6. 2008 (Uradni list RS, št. 68/08, in OdlUS XVII, 43).

(42) Naloge policije so določene v 3. členu ZPol. Po 2. točki prvega odstavka 3. člena ZPol so naloge policije med drugim preprečevanje, odkrivanje in preiskovanje kaznivih dejanj in prekrškov, odkrivanje in prijemanje storilcev kaznivih dejanj in prekrškov, drugih iskanih oseb ter njihovo izročanje pristojnim organom in zbiranje dokazov ter raziskovanje okoliščin, ki so pomembne za ugotovitev premoženjske koristi, ki izvira iz kaznivih dejanj in prekrškov.

(43) Glej npr. I. Zupanič Pajnič, Identifikacija bioloških sledi z molekularno genetskimi metodami, Pravosodni bilten, št. 2 (2011).

(44) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02.

(45) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-411/06.

(46) Glej tudi točko 7.1 Priporočila Odbora ministrov Sveta Evrope št. R (87) 15 z dne 17. septembra 1987 o uporabi osebnih podatkov v policijskem sektorju in 21. člen ZVOP-1.

(47) Prim. prvi odstavek 148. člena ZKP.

(48) Prim. Š. Horvat, nav. delo, str. 315.

(49) Državni tožilec zavrže ovadbo, če iz nje izhaja, da naznanjeno dejanje ni kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, če je pregon zastaran ali je dejanje obseženo z amnestijo ali pomilostitvijo ali če so podane druge okoliščine, ki izključujejo pregon, ali če ni podan utemeljen sum, da je osumljenec storil naznanjeno kaznivo dejanje, ali če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja (njegova nevarnost je neznatna zaradi narave ali teže dejanja ali zaradi tega, ker so škodljive posledice neznatne ali jih ni, ali zaradi drugih okoliščin, v katerih je bilo dejanje storjeno, in zaradi nizke stopnje storilčeve krivde ali zaradi njegovih osebnih okoliščin) ter posledicami, ki bi jih povzročil kazenski pregon. Državni tožilec o tem, da je zavrgel ovadbo, in o razlogih za to v osmih dneh obvesti oškodovanca (60. člen), če pa je ovadbo podal državni organ, tudi njega. Če se državni tožilec na podlagi same ovadbe še ne more odločiti, lahko v skladu z drugim in tretjim odstavkom 161. člena ZKP zahteva dopolnitev, dodatna pojasnila itd.

(50) Glej npr. pravnomočni sklep o ustavitvi preiskave, pravnomočni sklep, s katerim se ugovoru zoper obtožnico ugodi ter se obtožba ne dopusti in se kazenski postopek ustavi, ter pravnomočni oprostilno in zavrnilno sodbo.

(51) V tem delu je izpodbijana ureditev primerljiva z ureditvijo, ki je bila predmet presoje pred ESČP v zadevi S. in Marper proti Združenemu kraljestvu. ESČP je v sodbi ugotovilo, da trajna, vsesplošna in neselektivna hramba, torej hramba ne glede na naravo in težo kaznivega dejanja, katerega storitve je bil posameznik prvotno osumljen, ne glede na starost domnevnega storilca, ni v skladu z 8. členom EKČP (glej 119. do 125. točko obrazložitve te sodbe).

(52) Tudi iz primerjalnopravne analize je mogoče razbrati, da so ne samo države članice Sveta Evrope oziroma podpisnice MKVP in ESČP, ampak celo države, kot je Kanada, glede obdelave profilov DNK zelo zadržane in skrbno odmerjajo njihovo obdelavo. Omejitve, ki jih določajo, se bodisi nanašajo na: a) dovoljenost njihovega shranjevanja le za določena (hujša) kazniva dejanja, b) omejujejo rok hrambe ali pa omogočajo hrambo profilov DNK le tistih posameznikov, ki so bili obsojeni za kaznivo dejanje, in še to pod pogojem, če gre za hujše kaznivo dejanje.