Datum: 6. 3. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe POP TV, d. o. o., Ljubljana, in družbe Kanal A, d. o. o., Ljubljana, ki ju zastopa Odvetniška družba Grčar, o. p., d. o. o., Kamnik, na seji 6. marca 2014

Drugi odstavek 17. člena Zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 77/10) se razveljavi.

1. Pobudnici zatrjujeta, da je drugi odstavek 17. člena Zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije (v nadaljevanju ZSFCJA) v neskladju z drugim odstavkom 14. člena, 33. in 74. členom Ustave. Navajata, da sta izdajatelja medijev, ki razširjata TV-programa "POP TV" in "Kanal A", na seznamu nacionalnih multipleksov prizemne digitalne radiodifuzije in oddajata na celotnem ozemlju pokritosti multipleksa. Zato naj bi bila na podlagi izpodbijane določbe zavezanca za izvedbo javnega razpisa za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje. Z izpodbijano določbo naj bi jima bila naložena nova finančna obveznost, za katero ne obstaja stvarno upravičen razlog. Komercialni mediji naj bi izvajali gospodarsko dejavnost na področju izvajanja medijske dejavnosti, ki je zaradi zagotavljanja javnega interesa že pravno urejeno. Pobudnici naj bi bili v okviru svoje dejavnosti dolžni zagotavljati javni interes z obveznimi programskimi deleži slovenskih avdiovizualnih del in deleži avdiovizualnih del neodvisnih producentov. Zato naj bi bila njuna programska neodvisnost že dovolj omejena. Pobudnici izvajata televizijsko dejavnost, z izpodbijano določbo pa naj bi zakonodajalec določil obveznost financiranja kinematografske dejavnosti in dejavnosti produkcije filmov. Pobudnici navajata, da način financiranja kinematografske dejavnosti, ki naj bi bila v javnem interesu, ni nujno potreben, ker bi bilo mogoče sredstva pridobiti tudi na drugačen način. Aktivno financiranje kinematografske dejavnosti v javnem interesu iz dobička zasebnih gospodarskih družb naj bi pomenilo nesorazmeren poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude in naj bi bilo prikrita obdavčitev svobode izražanja. Z naložitvijo obveznosti financiranja kinematografske dejavnosti naj bi zakonodajalec posegel v 74. in 33. člen Ustave. Izpodbijana določba naj bi bila tudi v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave, ker za izvenproračunsko financiranje kinematografske dejavnosti zavezuje le določene gospodarske subjekte, ki s kinematografsko dejavnostjo niso povezani.
2. Državni zbor na pobudo ni odgovoril. Svoje mnenje je poslala Vlada. V njem navaja, da Zakon o avdiovizualnih medijskih storitvah (Uradni list RS, št. 87/11 – v nadaljevanju ZAvMS) določa obvezne deleže evropskih avdiovizualnih del in deleže evropskih avdiovizualnih del neodvisnih producentov v televizijskem programu. Zakon o medijih (Uradni list RS, št. 110/06 – uradno prečiščeno besedilo in 47/12 – v nadaljevanju ZMed) naj bi določal obvezne deleže slovenskih avdiovizualnih del v televizijskem programu. Glede na zakonsko predpisane deleže avdiovizualnih del neodvisnih producentov v televizijskem programu pobudnic naj bi bil ukrep, s katerim se opredeli finančno, poslovno in programsko sodelovanje izdajateljev medijev pri sofinanciranju filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje, smiseln. S tem naj bi se povečeval delež evropskih avdiovizualnih del v televizijskem programu. Vlada navaja, da so z vsebinskega vidika filmska dela za javno kinematografsko predvajanje in avdiovizualna dela za medije povsem primerljiva. Z vidika prikazovanja naj ne bi bilo razlike med formatom kinematografskega filma in formatom televizijskega filma. Zato naj ne bi držale navedbe pobudnic, da podpiranje slovenske filmske produkcije za javno kinematografsko predvajanje nima neposredne zveze z dejavnostjo pobudnic. Tretji odstavek 17. člena ZSFCJA naj bi omogočal, da pobudnici znotraj zakonsko določene vrednosti avtonomno sprejmeta programske in poslovne odločitve. Pobudnici naj bi zaradi soudeležbe pri izdelavi filmov, ki bi jih avtonomno izbrali na javnih razpisih, pridobili vse pravice, ki izhajajo iz ustvarjanja in prikazovanja filmov, filme bi lahko uvrstili v svoje programe in bili udeleženi pri njihovih prihodkih iz distribucije. S tem naj bi izpodbijana ureditev na najmilejši način posegla v sredstva pobudnic. Vlada še pojasnjuje, da je pri presoji zakonske ureditve z vidika načela enakosti treba upoštevati specifični položaj pobudnic. Pobudnici izvajata televizijsko dejavnost, ki je posebej regulirana in nadzorovana. Namen izpodbijanega ukrepa naj ne bi bila prevalitev javnopravnih obveznosti na posamične gospodarske subjekte, temveč spodbuditi vzajemno poslovno in programsko sodelovanje med subjekti, ki so zaradi svoje dejavnosti vključeni v proces filmske in avdiovizualne produkcije in distribucije ter iz naslova te dejavnosti pridobivajo dobiček. Vlada še opozarja, da pobudnici opravljata gospodarsko dejavnost z uporabo radiofrekvenčnega spektra, ki je omejena naravna dobrina. Država naj bi smela primerno in sorazmerno omejiti oziroma določiti strukturo in pogoje izkoriščanja omejenih naravnih tehničnih virov.
3. Ustavno sodišče je mnenje Vlade posredovalo pobudnicama, ki sta nanj odgovorili. Stališče Vlade, da naj bi izpodbijana zakonska ureditev omogočala pobudnicama sprejetje avtonomne programske in poslovne odločitve znotraj zakonsko predpisane vrednosti, naj bi bilo samo sebi nasprotno. Odločitev, ki je sprejeta znotraj prisilnega okvira, po mnenju pobudnic ni več avtonomna. Pobudnici menita, da njuna dejavnost temelji na pravici do svobode izražanja, ki se izkazuje v lastnih programskih odločitvah, te pa pomenijo samostojno odločitev o načinu financiranja. Zavedata se posebnosti, ki izhajajo iz delovanja televizijskih medijev, vendar menita, da so obveznosti, ki jih določata ZMed in ZAvMS, takšne, da bi že lahko ogrožale svobodo izražanja in svobodo ravnanja izdajateljev medijev. Menita, da filmska produkcija ni dejavnost medijev. Uvedba sofinanciranja dejavnosti, ki se sicer izvaja v javno korist, naj bi pomenila zgolj prevalitev javnega financiranja na zasebne subjekte. Opozorita tudi na mnenje zakonodajno-pravne službe Državnega zbora, ki je izrazila pomisleke glede ustavnosti izpodbijane določbe.

4. Pobudnici sta izdajateljici televizijskih programov, ki sta na seznamu nacionalnih multipleksov prizemne digitalne radiodifuzije in oddajata na celotnem ozemlju pokritosti multipleksa. Obveznost pobudnic iz drugega odstavka 17. člena ZSFCJA je nastala neposredno z uveljavitvijo zakona, zato pobudnici izkazujeta pravni interes za začetek postopka za oceno ustavnosti te določbe.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-73/12 z dne 23. 4. 2012 zavrnilo predlog pobudnic za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijane določbe. Pobudo je sprejelo in glede na izpolnjene pogoje iz četrtega odstavka 26. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) nadaljevalo z odločanjem o stvari sami.
6. Drugi odstavek 17. člena ZSFCJA določa: "Vsi ostali izdajatelji televizijskih programov, ki so na seznamu nacionalnih multipleksov prizemne digitalne radiodifuzije in oddajajo na celotnem ozemlju pokritosti multipleksa, podpirajo slovensko filmsko produkcijo tako, da izvedejo razpis, preko katerega letno namenijo finančna sredstva za izdelavo filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje v višini najmanj 5 odstotkov dobička za preteklo leto, ugotovljenega v davčnem izkazu po davčnih predpisih, zmanjšanega za odhodke davkov in obresti, ki jih je plačal izdajatelj televizijskih programov v preteklem letu."
7. Pobudnici menita, da izpodbijana zakonska ureditev prekomerno posega v njuno pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave).
8. Ustava v prvem odstavku 74. člena zagotavlja svobodno gospodarsko pobudo. Gre za temeljno ustavno opredelitev gospodarskega sistema v državi,(1) hkrati pa za človekovo pravico, ki obsega svobodo sprejemanja gospodarskih odločitev na podjetniški ravni.(2) Vendar to ne pomeni, da Ustava uveljavlja povsem svobodno ravnanje pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Zakonodajalec lahko predpiše način uresničevanja pravice do svobodne gospodarske pobude skladno z drugim odstavkom 15. člena Ustave in lahko določene oblike podjetništva tudi omeji skladno s tretjim odstavkom 15. člena Ustave. Temelj za to mu daje Ustava v drugem stavku drugega odstavka 74. člena. Ustavodajalec namreč izrecno prepoveduje opravljanje gospodarske dejavnosti v nasprotju z javno koristjo. Na tej podlagi lahko zakonodajalec s posamičnimi ukrepi omeji to človekovo pravico, da se doseže spoštovanje navedene ustavne prepovedi. Ali pomeni posamezen zakonodajni ukrep na področju gospodarske dejavnosti način uresničevanja svobodne gospodarske pobude (drugi odstavek 15. člena in prvi odstavek 74. člena Ustave) ali pomeni že njeno omejevanje – torej ali pomeni že poseg v to človekovo pravico (tretji odstavek 15. člena in drugi stavek drugega odstavka 74. člena Ustave) –, je prepuščeno vsakokratni presoji konkretne ureditve. Meja med njima je, kot je že večkrat poudarilo Ustavno sodišče, gibljiva.(3)
9. Nedvomno gre za omejitev pravice do svobodne gospodarske pobude, ko predpis intenzivno oži polje podjetniške svobode. Relativno manj omejujoči pogoji za opravljanje gospodarske dejavnosti lahko pomenijo izvrševanje pooblastila iz drugega odstavka 15. člena Ustave. Vendar pa gre pri določanju pogojev za opravljanje gospodarske dejavnosti za določanje načina izvrševanja pravice lahko le tedaj, ko ima pogoj oziroma ukrep realno vsebinsko zvezo s konkretno regulirano gospodarsko dejavnostjo. To je zlasti v primerih, ko zakonodajalec odvrača nevarnosti ali blaži tveganja, ki izhajajo iz opravljanja neke konkretne dejavnosti (npr. na področju varstva pri delu, varstva zdravega življenjskega okolja). Če pa zakonodajalec omeji podjetniško svobodo ravnanja zaradi doseganja splošnih javnih ciljev ali ciljev na nekem ločenem področju družbenega življenja, pa gre za poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave oziroma za omejitev te pravice (odločba Ustavnega sodišča št. U-I-66/08).
10. Izpodbijana določba izdajateljem televizijskih programov,(4) ki so na seznamu nacionalnih multipleksov prizemne digitalne radiodifuzije in oddajajo na celotnem ozemlju pokritosti multipleksa, nalaga, da morajo izvesti javni razpis za financiranje izdelave filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje. Za financiranje izdelave navedenih filmov morajo letno nameniti najmanj 5 odstotkov dobička za preteklo leto, ugotovljenega v davčnem izkazu po davčnih predpisih, zmanjšanega za odhodke davkov in obresti, ki jih je plačal izdajatelj televizijskih programov v preteklem letu. Izpodbijana določba pobudnicam določa način in obseg financiranja določene gospodarske dejavnosti. S tem zakonodajalec določa pogoje za opravljanje gospodarske dejavnosti.
11. Izvajanje televizijske dejavnosti in izdelava (produkcija) filmov za javno kinematografsko predvajanje sta dve različni gospodarski dejavnosti. Bistvena značilnost televizijske dejavnosti je posredovanje linearnih avdiovizualnih medijskih storitev, ki zagotavljajo avdiovizualne programske vsebine, za sočasno spremljanje na podlagi sporeda, ki ga oblikuje ponudnik, širši javnosti prek elektronskih komunikacijskih omrežij (prva alineja 1. točke 3. člena, 3. točka 3. člena in 6. točka 3. člena ZAvMS). Izdelava (produkcija) filma je proces ustvarjanja filmskega projekta od ideje o izdelavi filma do izdelave kopije, ki omogoča kinematografsko prikazovanje. Obsega faze razvoja filma, priprav za snemanje filma, snemanja filma in postprodukcije projekta (deveta alineja 4. člena ZSFCJA).(5) Izpodbijani ukrep, ki nalaga izvajalcem televizijske dejavnosti financiranje izdelave (produkcije) filmov za javno kinematografsko predvajanje, ni v taki zvezi z opravljanjem dejavnosti pobudnic, da bi pomenil način izvrševanja njihove pravice do svobodne gospodarske pobude. Dejstvo, da so filmska dela za javno kinematografsko predvajanje z vsebinskega vidika primerljiva z avdiovizualnimi deli za medije in da so filmska dela lahko predvajana, ne le v kinematografih, temveč tudi v katerem izmed programov pobudnic, ne pomeni, da ima izdelava (produkcija) filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje realno vsebinsko zvezo s televizijsko dejavnostjo.(6) Zato izpodbijana ureditev pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave. Ustavno sodišče je tako moralo presoditi, ali za takšno ureditev obstaja javna korist in ali je poseg v skladu s splošnim načelom sorazmernosti (2. člen Ustave).
12. Iz zakonodajnega gradiva(7) izhaja, da je namen ZSFCJA spodbujanje ustvarjalnosti na filmskem in avdiovizualnem področju v Republiki Sloveniji in ustvarjanje ustreznih pogojev za filmsko, avdiovizualno in kinematografsko dejavnost. Cilj ZSFCJA je med drugim tudi uveljavljanje slovenskega jezika, povečanje prepoznavnosti slovenskih filmskih in avdiovizualnih del, razvoj slovenske kinematografije in večja promocija slovenskih filmov doma in v tujini. V skladu s prvim odstavkom 4. člena Zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (Uradni list RS, št. 77/07 – uradno prečiščeno besedilo, 56/08, 4/10, 20/11 in 111/13 – v nadaljevanju ZUJIK) so oblike ustvarjanja, posredovanja in varovanja kulturnih dobrin na področju filmskih umetnosti in kinematografije kulturne dejavnosti. V skladu s prvim odstavkom 9. člena ZUJIK se javni interes za kulturo določa z zakoni ter z nacionalnimi in lokalnimi programi za kulturo. V skladu z drugo alinejo drugega odstavka 9. člena ZUJIK se javni interes udejanja tudi z javnimi razpisi in javnimi pozivi za financiranje javnih kulturnih programov in kulturnih projektov. V Resoluciji o Nacionalnem programu za kulturo 2008–2011 (Uradni list RS, št. 35/08 in 95/10 – ReNPK0811) je navedeno, da v javni interes na področju avdiovizualne kulture sodijo tudi kontinuirano programiranje, proizvodnja, distribucija, prikazovanje in promocija nacionalnega filmskega programa.(8) Za uresničevanje javnega interesa na področju avdiovizualne kulture bo država med drugim zagotavljala pogoje za produkcijo celovečernih igranih filmov, kratkih igranih, animiranih in študijskih filmov ter dokumentarnih filmov. S tem, ko je zakonodajalec sprejel ureditev, s katero je želel spodbuditi financiranje izdelave (produkcije) slovenskih filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje, je torej zasledoval javno korist. Vprašanje pa je, ali je teža posledic te omejitve v pravico do svobodne gospodarske pobude sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi te omejitve nastale.
13. Pravica do svobodne gospodarske pobude zagotavlja predvsem vodenje gospodarske družbe v skladu z ekonomskimi načeli (upoštevaje prisilne predpise) in svobodno izbiro dejavnosti, s katero gospodarski subjekti uresničujejo svoje pridobitne interese v konkurenci na tržišču.(9) Zakonodajalec je z izpodbijano določbo gospodarskim subjektom vsilil poslovno odločitev, za kakšen namen in v kolikšnem obsegu bo gospodarska družba porabila svoj dobiček. Svobodno razpolaganje z dobičkom (upoštevaje prisilne predpise) je temeljni element pravice do svobodne gospodarske pobude. V konkretnem primeru morata pobudnici, ki sta izdajateljici televizijskega programa, pet odstotkov svojega dobička vlagati v gospodarsko dejavnost, s katero se sicer uresničuje javni interes na področju avdiovizualne kulture, vendar ni neposredno povezana z izvajanjem njune dejavnosti.(10) S tem je zakonodajalec bistveno omejil svobodo razpolaganja z dobičkom.
14. Pobudnici sta res dolžni v svojem programu zagotavljati delež evropskih avdiovizualnih del (16. člen ZAvMS), delež evropskih avdiovizualnih del neodvisnih producentov (17. člen ZAvMS) in delež slovenskih avdiovizualnih del (87. člen ZMed), kot trdi Vlada. Vendar je predmet poslovne odločitve vsakega izdajatelja televizijske dejavnosti, ali bo zahtevani delež evropskih avdiovizualnih del, delež evropskih avdiovizualnih del neodvisnih producentov in delež slovenskih avdiovizualnih del dosegel z oddajami lastne produkcije ali iz kupljene produkcije. Zakonska obveznost o zagotavljanju določenega deleža evropskih avdiovizualnih del, evropskih avdiovizualnih del neodvisnih producentov in deleža slovenskih avdiovizualnih del zato ne more biti razlog za naložitev izpodbijane obveznosti.
15. Drži tudi trditev Vlade, da pobudnici svojo gospodarsko dejavnost izvajata z uporabo radiofrekvenčnega spektra, ki je omejena naravna dobrina. Pobudnici sta dolžni na podlagi 60. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12 – ZEKom-1) plačati za uporabo radijskih frekvenc. Vendar produkcija filmov neodvisnih producentov, ki je namenjena zlasti javnemu kinematografskemu predvajanju, ni povezana z uporabo radijskih frekvenc. Zato ni mogoče izpodbijanega ukrepa razumeti kot določitev pogojev za izkoriščanje radiofrekvenčnega spektra.
16. Poleg navedenega morata pobudnici financiranje produkcije filmov neodvisnih producentov za javno kinematografsko predvajanje izvesti prek javnega razpisa, pri katerem morata upoštevati merila in postopke, ki jih določa ZSFCJA (četrti odstavek 17. člena). S tem je zakonodajalec še dodatno omejil podjetniško svobodo, saj je določil tudi postopek, po katerem morata pobudnici izbrati film, ki ga morata financirati. S takšno ureditvijo zakonodajalec intenzivno oži podjetniško svobodo. Ker zakonodajalec nalaga pobudnicam obveznosti na področju produkcije filmov za javno kinematografsko predvajanje, ki ni povezano z izvajanjem televizijske dejavnosti, po presoji Ustavnega sodišča teža posledic izpodbijane določbe presega koristi, ki jih ta prinaša.
17. Ustavno sodišče ugotavlja, da drugi odstavek 17. člena ZSFCJA prekomerno posega v pravico do svobodne gospodarske pobude (prvi odstavek 74. člena Ustave), zato ga je razveljavilo. Ker je neskladje izpodbijane ureditve z Ustavo ugotovilo že iz tega razloga, ni ocenjevalo drugih očitkov pobudnic.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Sodnica dr. Etelka Korpič - Horvat je bila pri odločanju o zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Pogačar.

(1) B. Pernuš Grošelj v L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 712.
(2) Prav tam, str. 714.
(3) Tako Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-66/08 z dne 11. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 121/08, in OdlUS XVII, 73), št. U-I-285/08 z dne 1. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 33/10) in št. U-I-189/10 z dne 15. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 27/12).
(4) Izdajatelj oziroma izdajateljica televizijskega programa (v nadaljevanju izdajatelj) je fizična ali pravna oseba, ki je registrirana za izvajanje televizijske dejavnosti in izvaja televizijsko dejavnost na podlagi dovoljenja za izvajanje televizijske dejavnosti, kot ga določa zakon, ki ureja medije, in v skladu s tem dovoljenjem. Izdajatelj pomeni ponudnika avdiovizualne medijske storitve, ki zagotavlja avdiovizualne programske vsebine za sočasno spremljanje na podlagi sporeda (7. točka 3. člena ZAvMS). Televizijski program oziroma izvajanje televizijske dejavnosti pomeni linearno avdiovizualno medijsko storitev, ki zagotavlja avdiovizualne programske vsebine za sočasno spremljanje na podlagi sporeda, ki ga oblikuje ponudnik. Za televizijski program se štejejo zlasti analogna in digitalna televizija, neposredni prenos, spletno razširjanje televizijskih programov in nepravi video na zahtevo (6. točka 3. člena ZAvMS).
(5) V Prilogi I (Standardna klasifikacija dejavnosti – SDK 2008) Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS, št. 67/07 in 17/08 – v nadaljevanju Uredba) sta produkcija filmov (59.11) in televizijska dejavnost (60.20) opredeljeni kot različni dejavnosti. V Prilogi II (Pojasnila k standardni klasifikaciji dejavnosti – SKD 2008) Uredbe je navedeno, da v podrazred televizijska dejavnost (60.200) spada dejavnost ustvarjanja televizijskih programov, sestavljenih iz oddaj (filmi, dokumentarci, zabavne oddaje, neposredni prenosi ipd.). Vendar to ne pomeni, da je produkcija filmov za javno kinematografsko predvajanje del televizijske dejavnosti.
(6) Podobno Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-52/11 z dne 14. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 18/13).
(7) Predlog zakona o Slovenskem filmskem centru, javni agenciji Republike Slovenije – ZSFCJA, Poročevalec DZ, št. 67/10, EPA–1063–V, str. 8.
(8) V Predlogu resolucije o nacionalnem programu za kulturo 2014–2017 (Poročevalec DZ z dne 1. 10. 2013, EPA–1456-VI) je določeno, da v javni interes na področju filmske in avdiovizualne dejavnosti sodijo: zagotavljanje pogojev za razvoj in kakovost filmske, kinematografske in avdiovizualne dejavnosti v vseh fazah t. i. kinematografske verige, od razvoja prek produkcije, promocije, distribucije in prikazovanja, hrambe in varovanja filmske dediščine do filmske vzgoje in izobraževanja ter festivalske dejavnosti, dostopnost in gledanost kakovostnih kinematografskih in avdiovizualnih del v Sloveniji ter slovenskih filmskih in avdiovizualnih del v mednarodnem prostoru, razvoj in delovanje trga kinematografskih in avdiovizualnih del.
(9) Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04, ter OdlUS XIII, 33).
(10) Glej 10. točko obrazložitve te odločbe.