Številka: Up-807/13-18

Up-808/13-16
Datum: 17. 4. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah A. B. in C. Č., oba D., ki ju zastopa mag. Matevž Krivic, Medvode, ter E. F., G. H., I. J., K. L. in M. N., ki jih po pooblastilu njihovih zakonitih zastopnikov A. B. in C. Č. zastopa mag. Matevž Krivic, na seji 17. aprila 2014

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 302/2013 z dne 28. 8. 2013 in sodba Upravnega sodišča št. I U 1178/2012 z dne 5. 6. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.
2. Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 303/2013 z dne 28. 8. 2013 in sodba Upravnega sodišča št. I U 862/2013 z dne 19. 6. 2013 se razveljavita in zadeva se vrne Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju MNZ) je na podlagi šestega odstavka 83. člena Zakona o mednarodni zaščiti(1) in 27. člena Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 68/11 in 42/12 – v nadaljevanju Pravilnik) z odločbo št. 2142-266/2006/113 (1371-18) z dne 2. 7. 2012 pritožnikom (prosilcem za mednarodno zaščito), ki jim je bila na podlagi odločbe MNZ odobrena razselitev na zasebni naslov, od 28. 6. 2012 do pravnomočno končanega postopka za mednarodno zaščito odmerilo mesečno finančno pomoč v višini 559,00 EUR.
2. Pritožniki so na Upravno sodišče vložili tožbo. Upravno sodišče je prekinilo postopek odločanja o tožbi in s sklepom št. I U 1178/2012 z dne 10. 10. 2012 na podlagi 156. člena Ustave vložilo zahtevo, naj Ustavno sodišče odloči o ustavnosti tretjega odstavka 78. člena ZMZ. Po odločitvi Ustavnega sodišča (odločba št. U-I-295/12 z dne 9. 5. 2013, Uradni list RS, št. 47/13) je Upravno sodišče nadaljevalo z odločanjem in s sodbo št. I U 1178/2012 z dne 5. 6. 2013 tožbo pritožnikov zavrnilo.
3. Vrhovno sodišče je s sodbo št. I Up 302/2013 z dne 28. 8. 2013 zavrnilo pritožbo pritožnikov. Pritrdilo je presoji sodišča prve stopnje, da je bila pritožnikom finančna pomoč odmerjena v pravilni in zakoniti višini, ter poudarilo, da po njegovi presoji ni razlogov, da se pri določanju višine finančne pomoči ne bi uporabile določbe Pravilnika. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je bila pritožnikom razselitev izven azilnega doma, kjer so imeli zagotovljeno osnovno oskrbo, dovoljena na podlagi njihove izrecne zahteve, in sprejelo stališče, da niti ZMZ niti drug predpis prosilcem, razseljenim na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMZ, ne zagotavlja osnovne oskrbe oziroma finančne pomoči v višini, ki bi zagotavljala osnovno oskrbo. Vrhovno sodišče je pritrdilo tudi odločitvi prvostopenjskega sodišča glede žepnine. Tudi po stališču Vrhovnega sodišča pravice (v tem primeru do žepnine), glede na določbe Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 62/10 in 109/12 – ZUS-1), ni mogoče prvič zahtevati šele v tožbi zoper upravni akt. Pritožniki so vložili ustavno pritožbo št. Up-807/13.
4. MNZ je z odločbo št. 2142-266/2006/141 (1313-25) z dne 3. 4. 2013 pritožnikom na novo določilo mesečno finančno pomoč, ker se je pritožnikoma 11. 10. 2012 rodil še en otrok. Finančno pomoč je enako kot prvič odmerilo na podlagi 27. člena Pravilnika. Pritožniki so vložili tožbo, ki jo je Upravno sodišče s sodbo št. I U 862/2013 z dne 19. 6. 2013 zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sodbo št. I Up 303/2013 pritožbo zavrnilo. Stališča sodišč v izpodbijanih sodbah so enaka kot v sodbah, izpodbijanih z ustavno pritožbo št. Up-807/13. Pritožniki so vložili še ustavno pritožbo št. Up-808/13.
5. Pritožniki zatrjujejo kršitev procesnih pravic iz 22. in 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter z njimi tesno povezane ali iz njih izhajajoče kršitve materialnopravne pravice do človekovega dostojanstva (pravice do človeka vrednega eksistenčnega minimuma) iz 34. člena Ustave.
6. Upravnemu in Vrhovnemu sodišču očitajo, da se nista opredelili do navedb in razlogov, zakaj sodišči pri sojenju ne bi smeli upoštevati Pravilnika, ter da sta pri odločanju ignorirali odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/12. Navajajo, da bi glede na tožbene navedbe in odločbo Ustavnega sodišča Upravno sodišče moralo razsoditi, ali višina finančne pomoči, določena s spremenjenim 27. členom Pravilnika, »zadostuje za kritje izdatkov osnovne oskrbe«. Upravno sodišče pa naj o tem sploh ne bi razsojalo, ampak naj bi se temu vprašanju v 7. točki in prvem stavku 8. točke obrazložitve izmaknilo na pravno nestrokoven način. Ta ključni pritožbeni ugovor naj bi ignoriralo tudi Vrhovno sodišče. Le v 14. točki obrazložitve naj bi se opredelilo do tožbene zahteve po sojenju na podlagi pravila exceptio illegalis, vendar zgolj formalno, z navedbo, da za uporabo tega pravila ne obstajajo pravne možnosti, brez vsake utemeljitve, zakaj ne. Neodgovorjen naj bi ostal tudi pritožbeni očitek v zvezi s tožbenim predlogom za sojenje v sporu polne jurisdikcije.
7. Poleg tega naj bi Vrhovno sodišče svoje argumente za odločitev oprlo na napačni (protispisni) podatek, da so bili pritožniki razseljeni na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMZ, čeprav naj bi bili v resnici razseljeni na podlagi tretjega odstavka tega člena, razlika med razseljenci po drugem in tretjem odstavku pa naj bi bila tukaj pomembna.
8. Pritožniki izpodbijajo tudi stališče sodišč, po katerem bi morali pravico do žepnine najprej uveljavljati v upravnem postopku in šele, če bi jim bila tam zavrnjena, bi lahko to vprašanje sprožili v upravnem sporu. Poudarjajo, da prosilci, nastanjeni zunaj azilnega doma, po 79.a členu ZMZ sploh nimajo pravice do žepnine. Zato bi bila njihova zahteva v upravnem postopku zagotovo zavrnjena. Menijo, da je 79.a člen ZMZ v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave. Ustavnemu sodišču predlagajo, naj ravna v skladu z uveljavljeno doktrino Evropskega sodišča za človekove pravice, ki v primeru neučinkovitih pravnih sredstev dovoljuje pritožbo tudi brez poprejšnjega izčrpanja takih neučinkovitih pravnih sredstev, in naj sprejme v odločanje pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti 79.a člena ZMZ.
9. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-807/13, Up-808/13 z dne 11. 2. 2014 ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.

10. Eden glavnih očitkov pritožnikov je, da so bili prikrajšani za pravico do obrazložene sodne odločbe, ker se sodišči nista opredelili do tožbenih očitkov, bistvenih za odločitev, s čimer uveljavljajo kršitev pravice do obrazložene sodne odločbe kot sestavine pravice do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave.(2) Dolžnost navesti razloge za svoje odločitve sodiščem nalaga tudi pravica do poštenega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP, na katero se pritožniki izrecno sklicujejo. Ker vse tisto, kar glede obrazloženosti terja ta konvencijska pravica, jamči tudi 22. člen Ustave, je odgovor na očitke o neskladju z 22. členom Ustave tudi odgovor na očitke o neskladju s prvim odstavkom 6. člena EKČP.
11. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka.(3) Z njo je sodišče dolžno na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(4) Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, tudi če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, in ne ostane v dvomu, ali jih sodišče morda ni enostavno prezrlo.(5)
12. Po peti alineji prvega odstavka 78. člena ZMZ imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu. V obravnavanem primeru je bila pritožnikom odobrena razselitev na zasebni naslov na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZMZ.(6) Prosilcu, ki mu je odobrena razselitev na tej podlagi in nima zagotovljene brezplačne osnovne oskrbe iz 79. člena ZMZ(7) ter nima lastnih sred­stev za preživljanje, se po šestem odstavku 83. člena ZMZ dodeli finančna pomoč v višini, določeni s predpisom iz tretjega odstavka 78. člena tega zakona. V ZMZ torej višina denarnega zneska, ki ga zagotavlja pravica do finančne pomoči, ni izrecno določena, ampak je to podrobneje urejeno v Pravilniku, ki ga sprejeme pristojni minister. V obravnavanem primeru je MNZ pritožnikom na podlagi prvega odstavka 23. člena(8) in prvega odstavka 26. člena Pravilnika(9) dodelilo finančno pomoč v višini obračunanega zneska iz 27. člena Pravilnika.(10)
13. V tožbi so pritožniki zatrjevali, da je prvi odstavek 27. člena Pravilnika, na podlagi katerega je bila odmerjena finančna pomoč, očitno nezakonit, ker daleč presega to, kar bi se s podzakonskim predpisom smelo urejati, saj Pravilnik o spremembah Pravilnika o pravicah prosilcev za mednarodno zaščito (Uradni list RS, št. 42/12) od 2. 6. 2012 kar za polovico zmanjšuje višino finančne pomoči, za katero se je do spremembe Pravilnika štelo, da ustreza zakonsko, v 79. členu ZMZ določeni vsebini pravice. Tako znižana višina finančne pomoči naj ne bi zadostovala za kritje osnovne oskrbe, ki jo razseljenim prosilcem zagotavlja ZMZ, s čimer naj bi kršila ustavno pravico do človekovega dostojanstva. Zato po mnenju pritožnikov Upravno sodišče Pravilnika pri sojenju na podlagi načela exceptio illegalis ne bi smelo uporabiti in bi moralo samo določiti višino finančne pomoči.
14. Upravno sodišče je tožbo zavrnilo. V obrazložitvi se je sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-295/12, v kateri je Ustavno sodišče odločilo, da tretji odstavek 78. člena ZMZ, ki daje ministru pooblastilo, da predpiše podrobnejše pogoje in načine za zagotavljaje pravice do finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu, ni (bil) v neskladju z Ustavo. Povzelo je ugotovitev Ustavnega sodišča, da je z razlago zakonskih norm mogoče opredeliti višino finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu in da lahko prosilci že na podlagi zakonskih določb okvirno predvidijo, kakšna bo višina finančne pomoči, če bodo nastanjeni na zasebnem naslovu: taka, da bo zadostovala za kritje izdatkov osnovne oskrbe, pri čemer bo konkretna višina odvisna tudi od specifičnih okoliščin njihovega primera. Upravno sodišče je povzelo tudi stališče Ustavnega sodišča, da ZMZ daje izvršilni veji oblasti zadosten zakonski okvir za podrobnejše urejanje pogojev in načinov zagotavljanja pravice do finančne pomoči v primeru nastanitve na zasebnem naslovu in da je zato očitek, da pomeni tretji odstavek 78. člena ZMZ le golo pooblastilo ministru, neutemeljen. Sklicujoč se na povzeta stališča je Upravno sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba MNZ o odmeri finančne pomoči pravilna in zakonita ter kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore pritožnikov, da tožena stranka Pravilnika ne bi smela uporabiti.
15. V odločbi št. U-I-295/12 je Ustavno sodišče presojalo ustavnost tretjega odstavka 78. člena ZMZ. Z vprašanjem ustavnosti in zakonitosti Pravilnika se ni ukvarjalo. Glede Pravilnika iz odločbe Ustavnega sodišča izhaja le ugotovitev, da ima ta v ZMZ zadostno in ustrezno pravno podlago za podrobnejše urejanje (določanje) višine finančne pomoči v zakonsko določenih okvirih. S sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča zato ni mogoče zavrniti očitkov pritožnikov, navedenih v 13. točki obrazložitve te odločbe. To pomeni, da se Upravno sodišče do očitkov pritožnikov ni opredelilo oziroma je s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča to storilo le navidezno.
16. V skladu s 125. členom Ustave so sodišča vezana le na Ustavo in zakon. To pomeni, da predpisov izvršilne veje oblasti pri odločanju niso dolžna uporabiti, če ocenijo, da so v neskladju z zakoni oziroma Ustavo. Ustava s tem daje sodniku pooblastilo in mu hkrati nalaga dolžnost, da pri odločanju o pravicah in obveznostih izloči nezakonite ali protiustavne »podzakonske« predpise (t. i. exceptio illegalis).(11) V skladu s prvim odstavkom 15. člena in 125. členom Ustave ter z vidika jamstev, ki jih zagotavlja 22. člen Ustave, to hkrati pomeni, da je sodišče dolžno obrazložene trditve o nezakonitosti in protiustavnosti »podzakonskega« predpisa, na katerem temelji izpodbijani posamični akt, obrazloženo zavrniti, če meni, da so očitki neutemeljeni. Ni dovolj, da sodišče pri sojenju sporni »podzakonski« predpis le uporabi in s tem posredno sprejme stališče, da ga šteje za zakonitega in ustavnoskladnega.
17. V skladu z 22. členom Ustave se sodišče ni dolžno opredeliti le do očitno neutemeljenih ali neupoštevnih navedb stranke. Navedb pritožnikov o nezakonitosti Pravilnika v obravnavanem primeru ni mogoče opredeliti kot takšnih. Ker je Upravno sodišče svojo odločitev oprlo na izpodbijani Pravilnik, pri tem pa ni obrazloženo zavrnilo očitkov o njegovi nezakonitosti in protiustavnosti, je pritožnike prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in s tem kršilo njihovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
18. Pritožniki so tožbene očitke o nezakonitosti in protiustavnosti Pravilnika ponovili v pritožbi. Vrhovno sodišče je pritožbene očitke zavrnilo. Pritrdilo je odločitvi Upravnega sodišča, da je bila finančna pomoč odmerjena v pravilni in zakoniti višini, ter poudarilo, da tudi po njegovi presoji ni razlogov, da se pri določanju višine finančne pomoči za pritožnike ne bi uporabile določbe Pravilnika. Navedeno odločitev je utemeljilo s tem, da niti ZMZ niti drug predpis prosilcem, razseljenim na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMZ, ne zagotavlja osnovne oskrbe oziroma finančne pomoči v višini, ki bi zagotavljala osnovno oskrbo. Poudarilo je, da je bila pritožnikom razselitev izven azilnega doma, kjer so imeli zagotovljeno osnovno oskrbo, dovoljena na podlagi njihove izrecne zahteve, vložene v času, ko je bila že znana na novo določena višina finančne pomoči v Pravilniku.
19. Vrhovno sodišče je svojo presojo o neutemeljenosti očitkov pritožnikov oprlo na ugotovitev, da so bili pritožniki razseljeni na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMZ. Toda navedena ugotovitev nima podlage v podatkih v sodnem spisu. Iz odločbe MNZ št. 2142-266/266/112 z dne 26. 6. 2012 o razselitvi pritožnikov na zasebni naslov, na katero se Vrhovno sodišče celo sklicuje v 8. točki obrazložitve, namreč izhaja, da je bila pritožnikom razselitev odobrena na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZMZ.
20. Okoliščine, na podlagi katerih so bili prosilci razseljeni na zasebni naslov, so bistvene za odločitev o odmeri finančne pomoči. Pogoji za odmero finančne pomoči prosilcem, ki so razseljeni na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMZ, so namreč določeni v petem odstavku 83. člena ZMZ, pogoji za odmero finančne pomoči prosilcem, ki so razseljeni na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZMZ, pa v šestem odstavku 83. člena ZMZ. Ti pogoji se med seboj bistveno razlikujejo.
21. Prosilci, razseljeni na lastno željo, na podlagi drugega odstavka 83. člena ZMZ niso upravičeni do finančne pomoči, razen v primeru, če jim pristojni organ ne more zagotoviti nastanitve v azilnem domu. Prosilci, razseljeni na lastno željo, na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZMZ (gre za primere, kjer komisija, ki jo imenuje minister, ugotovi, da pri prosilcih obstajajo utemeljeni zdravstveni ali drugi utemeljeni razlogi, ki upravičujejo razselitev na zasebni naslov) pa so, če nimajo lastnih sredstev, upravičeni do finančne pomoči (ne glede na to, ali je v azilnem domu prostor).(12)
22. Po ustaljeni ustavnosodni presoji je procesno jamstvo iz 22. člena Ustave kršeno tudi v primeru, če je sodna odločba tako očitno napačna ter brez razumne pravne obrazložitve, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno.(13) Ker odločitev Vrhovnega sodišča temelji na ugotovitvi, ki nima podlage v podatkih v sodnem spisu, je očitno napačna in pomeni kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
23. Zaradi ugotovljenih kršitev 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe razveljavilo in zadevi vrnilo v novo odločanje Upravnemu sodišču. Ker je Ustavno sodišče ustavnima pritožbama ugodilo že iz navedenega razloga, se ni spuščalo v presojo drugih zatrjevanih kršitev.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s petimi glasovi proti štirim. Proti so glasovali sodnici Klampfer in Pogačar ter sodnika Deisinger in Petrič.

(1) Za obravnavani primer so upoštevne določbe Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZMZ), ki so veljale v času odločanja MNZ.

(2) Očitki pritožnikov, naslovljeni na odločitvi Upravnega sodišča in na odločitvi Vrhovnega sodišča, v obeh ustavnih pritožbah so enaki. Ker so enaka tudi stališča sodišč v izpodbijanih sodbah, se ugotovitve Ustavnega sodišča v nadaljevanju nanašajo na obe izpodbijani sodbi Upravnega sodišča oziroma obe izpodbijani sodbi Vrhovnega sodišča.

(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).

(4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10).

(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1458/06 z dne 19. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06).

(6) Po tretjem odstavku 83. člena ZMZ pristojni organ lahko odobri razselitev na zasebni naslov prosilcu, pri katerem obstajajo utemeljeni zdravstveni razlogi ali drugi utemeljeni razlogi, ki jih ugotovi pristojni organ.

(7) Po 79. členu ZMZ pravica do osnovne oskrbe obsega nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter higienske potrebščine.

(8) Prvi odstavek 23. člena Pravilnika se glasi: »Prosilcu, ki mu je odobrena razselitev zunaj azilnega doma v skladu z 11. in 13. členom tega pravilnika in nima v celoti zagotovljene brezplačne osnovne oskrbe ter nima lastnih sredstev za preživljanje v višini obračunanega zneska iz 27. člena tega pravilnika, se na podlagi vloge za uveljavljanje finančne pomoči, dodeli finančna pomoč.«

(9) Prvi odstavek 26. člena Pravilnika se glasi: »Višina finančne pomoči se za prosilca, ki nima lastnih sredstev za preživljanje, določi v višini obračunanega zneska, ki mu pripada na podlagi 27. člena tega pravilnika.«

(10) Člen 27 Pravilnika se glasi:
»(1) Višina obračunanega zneska za prosilca se v razmerju do osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, določi po naslednjih merilih:
– za odraslo osebo ali vlagatelja 0,5
– za vsako naslednjo odraslo osebo v družini 0,25
– za otroka do 18. leta starosti 0,35
– za mladoletnega prosilca brez spremstva 0,5
(2) Prosilcu se obračunani znesek zmanjša:
– za 15 odstotkov, če ima zagotovljeno brezplačno nastanitev;
– za 40 odstotkov, če ima zagotovljeno brezplačno prehrano;
– za 45 odstotkov, če ima zagotovljeno brezplačno oskrbo z oblačili, obutvijo in sredstvi za osebno higieno.
(3) Višina finančne pomoči se na novo določi ob vsaki spremembi višine mesečnih dohodkov prosilca ali spremembi osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega s predpisi, ki urejajo socialnovarstvene prejemke, ali spremembah, ki vplivajo na odmero fiančne pomoči iz prvega in drugega odstavka tega člena.«

(11) Tako Ustavno sodišče npr. v odločbi št. U-I-205/10 z dne 14. 4. 2011 (Uradni list RS, št. 34/11).

(12) Ustavno sodišče je v 21. točki obrazložitve odločbe št. U-I-295/12 v zvezi s prosilci, razseljenimi na podlagi tretjega odstavka 83. člena ZMZ navedlo: »Tudi tem prosilcem, ki so razseljeni ali jim je odobrena razselitev na zasebni naslov zato, ker obstajajo posebne okoliščine, zaradi katerih ne morejo biti nastanjeni v azilnem domu, mora država zagotoviti dostojno bivanje. Zaradi spoštovanja načela enakosti (drugi odstavek 14. člena Ustave) jim morajo biti zagotovljeni enaki materialni pogoji za sprejem kot prosilcem, ki so nastanjeni v azilnem domu. Le da v primeru nastanitve v azilnem domu država prosilcu zagotavlja pogoje za dostojno življenje »v naravi«, v primeru nastanitve na zasebnem naslovu pa v obliki finančne pomoči, tj. »v denarju«. To pomeni, da jim mora biti zagotovljena finančna pomoč v obsegu (višini), ki zadošča za kritje izdatkov osnovne oskrbe (tj. izdatkov za nastanitev, prehrano, obleko in obutev ter higienske potrebščine).«

(13) Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-405/03 z dne 6. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 93/05) in št. Up-1262/05 z dne 14. 9. 2006 (Uradni list RS, št. 101/06).