Na podlagi 65. člena Kolektivne pogodbe za kovinsko industrijo Slovenije (Uradni list RS, št. 108/05, 43/06 – ZKolP, 97/06, 114/06 – ZUE, 90/07, 33/08, 70/08, 53/09, 10/10 in 84/11, 51/13) in Zakona o kolektivnih pogodbah (Uradni list RS, št. 43/06, 45/08 – ZArbit) sprejemajo pogodbene stranke:

na strani delodajalcev:
– Gospodarska zbornica Slovenije – Združenje za kovinsko industrijo
– Združenje delodajalcev Slovenije – Sekcija za kovine
na strani delojemalcev:
– Sindikat kovinske industrije Slovenije (SKEI)
– KNSS Neodvisnost
– Neodvisni sindikat Slovenije – Sindikat kovinske industrije (NSS – SKI)
– Sindikat kovinske, elektroindustrije in elektronike (KS 90 – SKEIE)
– Zveza delavskih sindikatov Slovenije – Solidarnost za dejavnost proizvodnje motornih vozil, plovil in prikolic

– Razlaga 2. točke uvodnih določb KPKIS, sedemnajsti odstavek
– Razlaga 51. člena KPKIS v zvezi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 (Dodatek št. 7 k KPKIS)(1) in v zvezi s tretjim odstavkom 7. člena ZKolP
– Razlaga 58. člena KPKIS

1. Javni prevoz po KPKIS ima enak pomen kot javni prevoz po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja(2) (»Uredba«), ta pa ima enak pomen kot javni prevoz po Zakonu o prevozih v cestnem prometu(3) (»ZPCP-2«), izključujoč tiste oblike javnega prevoza potnikov, ki se običajno opravljajo s osebnimi ali kombiniranimi vozili, kot so predvsem avtotaksi in shuttle prevozi.
2. Posebni linijski prevoz, kot je opredeljen v 54. členu ZPCP-2, je javni prevoz v smislu povračil stroškov delavcem na prevoz na delo in z dela po KPKIS. Delavcu, ki ima možnost kot javni prevoz uporabljati posebni linijski prevoz, zato pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 80% cene tega javnega prevoza in ne kilometrina.
3. Tudi v primeru, ko prevoznik pogodbe o posebnem linijskem prevozu ne registrira pri pristojnem organu skladno s tretjim odstavkom 54. člena ZPCP-2, delavcu, ki ima možnost uporabljati tak posebni linijski prevoz pripada povračilo stroškov prevoza na delo in z dela v višini 80% cene tega javnega prevoza in ne kilometrina. Vpis pogodbe med naročnikom prevoza in prevoznikom v register posebnih linijskih prevozov po ZPCP-2 namreč nima konstitutivnega učinka, ampak zgolj deklaratornega. Zato opustitev obveznosti registracije pogodbe, ki jo je prevoznik sklenil z naročnikom prevoza za opravljanje posebnega linijskega prevoza, ne vpliva na pravice delavcev in obveznosti delodajalcev, ki jih imajo ti v povezavi s povračilom stroškov prevoza na delo in z dela po KPKIS.
4. Osebna in kombinirana vozila v smislu definicije javnega prevoza po KPKIS, ki je identična definiciji po Uredbi, so tista vozila, s katerimi se opravljajo avtotaksi in shuttle prevozi. Vozila kot so na primer Peugeot Expert (8+1 sedežev), Renault Traffic (7+1 sedežev) in Peugeut Boxer (16+1 sedežev) in druga vozila, ki se morebiti v komercialne namene / za namene prodaje vozil ali na podlagi davčnih in carinskih predpisov opredeljujejo kot kombinirana vozila, ter s katerimi se opravljajo posebni linijski prevozi potnikov, niso osebna ali kombinirana vozila v smislu definicije javnega prevoza po KPKIS oziroma po Uredbi.

Javni prevoz
Sedemnajsti odstavek 2. točke uvodnih določb KPKIS opredeljuje »javni prevoz« kot prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom prevozih storitev in se izvaja v komercialne namene, razen prevoza, ki se opravlja z osebnim ali s kombiniranim vozilom.
Ob primerjavi navedene definicije z drugimi predpisi ugotovimo, da je definicija identična definiciji javnega prevoza po Uredbi.
Definicija javnega prevoza po ZPCP-2 je enaka z razliko, da ne izključuje prevoza, ki se opravlja z osebnim ali kombiniranim vozilom(4) (3. člen/prvi odstavek/16. točka ZPCP-2).
ZPCP-2 v nadaljnjih členih podrobneje opisuje različne vrste prevozov. Med drugim ZPCP kot poglavje 1.1 navaja javni prevoz potnikov, ki ga nadalje razdeli po naslednjih podpoglavjih:
1.1.1 Javni linijski prevoz potnikov,
1.1.2 Posebni linijski prevoz potnikov,
1.1.3 Občasni prevozi potnikov,
1.1.4 Avtotaksi prevoz,
1.1.5 Stalni izvenlinijski prevozi potnikov (shuttle prevozi).
Ob uporabi sistematične razlage v povezavi z zgoraj navedeno definicijo javnega prevoza po ZPCP-2, se tako vse naštete vrste prevozov po ZPCP-2 štejejo za javni prevoz. Takšno je tudi stališče Ministrstva za infrastrukturo in prostor.
Glede na navedeno je javni prevoz po KPKIS enak definiciji javnega prevoza po ZPCP-2, z razliko, da ne vključuje prevoza s kombiniranim in osebnim vozilom.
Glede posebnega linijskega prevoza potnikov je potrebno še dodati, da tretji odstavke 54. člena ZPCP-2 določa obveznost prevoznika, da v osmih dneh od sklenitve pogodbe z naročnikom prevoza, o sklenitvi pogodbe obvesti ministrstvo, ki vodi register posebnih linijskih prevozov, ki je javen. Če prevoznik to obveznost opusti mu grozi plačilo globe. Nikakor pa vpis v register nima konstitutivnega učinka, kar je jasno razvidno tako iz besedila navedene določbe tretjega odstavka 54. člena ZPCP-2 (»Prevoznik mora v osmih dneh od sklenitve pogodbe iz prejšnjega odstavka o sklenitvi pogodbe obvestiti ministrstvo, ki vodi register posebnih linijskih prevozov, ki je javen.«) kot iz besedila 126. člena ZPCP-2, ki določa sankcijo za kršitev te določbe (»opravlja posebni linijski prevoz potnikov v notranjem cestnem prometu v nasprotju s 54. členom«; če v tem primeru sploh ne bi šlo za posebni linijski prevoz in s tem javni prevoz potnikov, bi bila dikcija sledeča: »opravlja prevoz potnikov …«). Povedano drugače: tudi če prevoznik navedeno obveznost opusti, gre še vedno za posebni linijski prevoz, saj vpis v register ni določen kot element, ki definira pojem posebnega linijskega prevoza potnikov. Gre zgolj za deklaratoren vpis v evidenco, ki nima konstitutivnih učinkov.
Kombinirano vozilo
Pojma kombiniranega vozila ne definira niti KPKIS niti Uredba niti ZPCP-2. Prav tako pojma kombinirano vozilo ne definirajo predpisi, ki opredeljujejo kategorije vozil(5). Prav tako tega pojma ni najti v tabeli, dovoljenih kombinacij kategorij, nadgradenj in dodatnih opisov nadgradenj, ki ga objavlja Javna Agencija RS za varnost prometa.
Pojem kombinirano vozilo za prevoz ljudi in blaga najdemo le v davčnih in carinskih predpisih.
Tako 106. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davku na dodano vrednost(6) (»Pravilnik«) opisuje pomen izraza »osebni avtomobili« iz c) točke 66. člena Zakona o davku na dodano vrednost, ki določa, za katera vozila zavezanec ne sme odbiti DDV. Prvi odstavek 106. člena Pravilnika se glasi:
»(1) Osebni avtomobili iz c) točke 66. člena ZDDV-1 so motorna vozila pod tarifno oznako KN 8703, konstruirana predvsem za prevoz ljudi, vključno z motornimi vozili za kombiniran prevoz ljudi in blaga (npr. tip »karavan«, »kombi« itd.), dirkalni avtomobili in vozila, ki jih proizvajalci homologirajo kot tovorna vozila, se pa uvrščajo pod tarifno oznako KN 8703.«
KN – kombinirana nomenklatura za leto 2012 je objavljena v Uradnem listu EU L 282, z dne 28. oktobra 2011, kjer so objavljena tudi splošna pravila za razlago kombinirane nomenklature. Poimenovanje k tarifni številki 8703 se glasi: »Avtomobili in druga motorna vozila, konstruirana predvsem za prevoz oseb (razen vozil iz tar. št. 8702), vključno z motornimi vozili za kombinirani prevoz ljudi in blaga (tipa »karavan«, »kombi« itd.) in dirkalnimi avtomobili.« Za pravilno uvrstitev nekega vozila v KN je potrebno ugotoviti konstrukcijske značilnosti vozila, kar omogočajo pojasnjevalne opombe harmoniziranega sistema. Iz teh izhaja, da uvrstitev nekaterih motornih vozil pod tarifno številko 8703 opredeljujejo značilnosti, ki kažejo, da so v glavnem skonstruirana za prevoz oseb in ne blaga (tar. št. 8704). Te značilnosti so zlasti v pomoč pri uvrščanju motornih vozil, katerih največja skupna teža je navadno manjša od 5 ton in imajo en sam zaprt notranji prostor, ki vključuje del, namenjen vozniku in potnikom, ter del, ki se lahko uporablja za prevoz blaga in tudi oseb. V to kategorijo motornih vozil spadajo vozila, ki so splošno znana kot večnamenska vozila (na primer vozila enoprostorskega tipa, vozila za prosti čas in nekatera vozila vrste poltovornjak). Na konstrukcijske lastnosti, ki jih imajo običajno vozila pod tarifno številko 8703, kaže naslednje:
a) prisotnost stalno nameščenih sedežev z varnostnimi napravami (npr. varnostni pasovi ali pritrdišč in pripomočki, namenjeni njihovi namestitvi) za vsako osebo ali prisotnost stalnih pritrdišč in pripomočkov, namenjenih namestitvi sedežev in varnostnih naprav v delu za voznikom in prednjimi potniki. Ti sedeži so lahko pritrjeni, zložljivi ali odstranljivi s pritrdišč;
b) prisotnost zadnjih oken na obeh bočnih površinah;
c) prisotnost drsnih, krilnih ali dvižnih vrat z okni na bočnih površinah ali zadaj;
d) odsotnost stalne pregrade ali vmesne stene med prostorom za voznika in prednje potnike in zadnjim delom, ki se lahko uporabi za prevoz blaga in oseb;
e) prisotnost elementov udobja, notranje dovršenosti in opreme, kot jih najdemo v delu vozila, namenjenem potnikom, v celotni notranjosti vozila, (npr. talne obloge, naprava za prezračevanje, notranja razsvetljava, pepelniki).
Povzetek
Glede na zgoraj navedene ugotovitve je potrebno uporabiti gramatikalno, logično in teleološko razlago, da bi ugotovili pomen obravnavane norme, to je definicije javnega prevoza po KPKIS.
Ob uporabi gramatikalne razlage lahko ugotovimo, da je splošno razumevanje pojma javni prevoz (ne glede na določbe ZPCP-1) prevoz večjega števila ljudi, ki je cenovno ugodnejši od lastnega prevoza. Nadalje se po splošnem razumevanju osebno in kombinirano vozilo uporablja pri avtotaksi prevozih ali shuttle prevozih. Težko si je predstavljati, da bi imele pogodbene stranke ob sklepanju KPKIS v mislih opredelitve iz zgoraj navedenih davčnih in carinskih ter s tem povezanih predpisov.
Do enakega sklepa pridemo tudi, če v Uredbi, ki vsebuje enako definicijo javnega prevoza kot KPKIS, primerjamo ureditev najvišjih zneskov povračil stroškov na službenem potovanju(7) in povračil potnih stroškov. Iz določbe prvega odstavka 5. člena Uredbe je namreč še toliko bolj jasno razvidno, da se dikcija »prevoz, ki se izvaja z osebnim avtomobilom ali kombiniranim vozilom« tiče avtotaksi prevozov in shuttle prevozov, kot dražjih oblik prevoza, in ne tipa vozila, s katerim se prevoz opravlja.
Ob upoštevanju navedenega in ob upoštevanju tega, da je bila definicija javnega prevoza po KPKIS povzeta po Uredbi, katere namen je določiti najvišje zneske, ki še niso obdavčeni, je logično in utemeljeno sklepati, da je bil tudi namen strank kolektivne pogodbe izključiti tiste oblike javnega prevoza, ki sicer po ZPCP-2 spadajo med javni prevoz, vendar so cenovno dražji, torej avtotaksi in shuttle prevoze.

1. Delavec je svoboden pri izbiri načina prihoda na delo oziroma pri izbiri poti in prevoznega sredstva. Delavčeva izbira pa ne zavezuje delodajalca glede povračil stroškov prevoza na delo in z dela. Delodajalec je dolžan povrniti stroške prevoza na delo in z dela v skladu z zakonodajo, kolektivnimi pogodbami in splošnimi akti, ki ga zavezujejo.
2. Kolikor delodajalec prevoza na delo in z dela ne organizira sam, razen če ga delavec iz upravičenih razlogov ne more uporabljati, je primarno dolžnost delodajalca, da delavcu povrne stroške prevoza na delo in z dela najmanj v višini 80% cene javnega prevoza od običajnemu prebivališču delavca najbližjega postajališča do kraja opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delavčevega običajnega prebivališča. Običajno prebivališče delavca je tisto dejansko bivališče delavca, ki je najbližje kraju opravljanja dela. Delavec je dolžan v skladu s 36. členom Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1)(9) delodajalca obvestiti o vseh spremembah podatkov, ki vplivajo na izpolnjevanje pravic iz delovnega razmerja, tudi o spremembi dejanskega bivališča (ne le stalnega prebivališča). Če je postajališče javnega prevoza od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer, delavcu pripada še povračilo stroškov prevoza v višini, kot jo določa vsakokrat veljavna uredba o davčni obravnavi povračil stroškov za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in temu najbližjim postajališčem. Razdalja, za katero se obračuna kilometrina je najkrajša običajna cestna povezava po javnem cestnem omrežju po dolžini (v km) in ne po času. Pri obračunu kilometrine mora delodajalec v skladu s 6. členom ZDR-1 uporabiti metodologijo, ki zagotavlja enako obravnavo vseh delavcev, kot je na primer uporaba iste aplikacije za izračun razdalje za vse delavce.
3. Če delavec nima možnosti javnega prevoza, mora delodajalec delavcu povrniti stroške prevoza na delo in z dela v obliki kilometrine v višini vsakokrat veljavne uredbe o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem delavca in krajem opravljanja dela. Razdalja, za katero se obračuna kilometrina, je v skladu najkrajša običajna cestna povezava po javnem cestnem omrežju po dolžini (v km) in ne po času. Pri obračunu kilometrine mora delodajalec v skladu s 6. členom ZDR-1 uporabiti metodologijo, ki zagotavlja enako obravnavo vseh delavcev, kot je na primer uporaba iste aplikacije za izračun razdalje za vse delavce.
4. Če je skladno s tretjim odstavkom 7. člena KPKIS kraj dela v pogodbi o zaposlitvi opredeljen širše, in delodajalec delavca napoti na delo v drug kraj pod pogoji, ki jih za napotitev določa pogodba o zaposlitvi, je delodajalec delavcu dolžan povrniti stroške za prevoz na delo in z dela, upoštevaje nov kraj opravljanja dela.

130. člen ZDR-1 določa, da mora delodajalec delavcu zagotoviti povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela, v višini določeni s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. KPKIS pogoje in višino povračil stroškov prevoza na delo in z dela določa v 51. členu v povezavi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 (Dodatek št. 7 k KPKIS) in v povezavi s tretjim odstavkom 7. člena KPKIS.
51. člen KPKIS določa, da delavcu pripada povračilo stroškov za prevoz na delo in z dela za dneve prisotnosti na delu, od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, ki je določen v pogodbi o zaposlitvi.
Nadalje 51. člen KPKIS določa, da je višina povračila stroškov za prevoz na delo in z dela določena v tarifni prilogi. 3. točka 1. člena Tarifne priloge 1 Dodatka št. 7 h KPKIS določa, da delodajalec povrne stroške v zvezi z delom v višini zgornjega zneska veljavne uredbe Vlade RS, ki določa višino povračil stroškov v zvezo z delom in drugih odhodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, razen stroškov za prevoz na delo in z dela, ki jih povrne najmanj v višini 80% cene javnega prevoza. Ker na višino povračil stroškov prevoza na delo in z dela vplivajo tudi opredelitve kraja prebivališča, kraja opravljanja dela, javnega prevoza in druge definicije po Uredbi o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (v nadaljevanju: davčna uredba)(10) ter pogoji za to, ali se povračilo stroškov obračuna glede na javni prevoz ali v obliki kilometrine, glede na gramatikalno razlago v povezavi z namensko razlago KPKIS velja, da davčna uredba, razen če KPKIS določa drugače, velja tako glede pogojev oziroma opredelitve posameznih pojmov kot glede višine povračil stroškov v ožjem smislu. Pogodbene stranke so pri določanju višine povračil stroškov za prevoz z dela in na delo namreč primarno izhajale iz načela ekonomičnosti ter v zvezi s tem iz davčne uredbe, razen v kolikor so želele določeno vprašanje urediti drugače.
Tako glede kraja bivališča velja, da je kraj bivališča delavca običajni kraj prebivališča delavca, ki je najbližje mestu opravljanja dela. Gre za dejanski kraj prebivanja, če delavec dejanska bivališča menja, pa se za namene povračila stroškov prevoza na delo in z dela, upošteva prebivališče, ki je najbližje kraju opravljanja dela.
Če se kraj bivališča po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi spremeni, mora delavec v skladu s 36. členom ZDR-1 delodajalca o tem obvestiti, sicer krši svoje obveznosti po pogodbi o zaposlitvi.
Glede kraja opravljanja dela je primarno pravilo prvega odstavka 51. člena KPKIS, ki določa, da je kraj opravljanja dela tisti kraj, ki je kot tak določen v pogodbi o zaposlitvi. Pomembna pa je tudi določba tretjega odstavka 7. člena KPKIS, ki določa, da je kraj opravljanja dela lahko v pogodbi o zaposlitvi določen tudi v širšem smislu. V tem primeru mora pogodba o zaposliti vsebovati določilo, da je delavec lahko napoten na delo tudi v drug kraj brez spremembe pogodbe o zaposlitvi ter o pogojih za tako napotitev. Če delodajalec delavca v skladu z navedeno določbo napoti na delo v drug kraj, delavcu za ves čas napotitve pripada povračilo stroškov od kraja bivališča do kraja opravljanja dela, kamor je napoten.
Glede na drugi odstavek 51. člena KPKIS v povezavi s 3. točko 1. člena Tarifne priloge 1 Dodatka št. 7 h KPKIS je primarno obveznost delodajalca, da delavcu povrne stroške prevoza na delo in z dela v višini 80% cene javnega prevoza od običajnemu prebivališču najbližjega postajališča do mesta opravljanja dela, če je mesto opravljanja dela vsaj en kilometer oddaljeno od delavčevega običajnega prebivališča. Če je najbližje postajališče od običajnega prebivališča oddaljeno več kot en kilometer, delavcu v skladu s četrtim odstavkom davčne uredbe pripada še povračilo stroškov do višine kot jo določa vsakokrat veljavna uredba za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališče in temu najbližjim postajališčem.
Kadar možnosti prevoza z javnimi prevoznimi sredstvi sploh ni, delavcu pripada kilometrina v višini, kot jo določa vsakokrat veljavna davčna uredba za vsak polni kilometer razdalje med običajnim prebivališčem in mestom opravljanja dela.
V vseh primerih se v skladu s šestim odstavkom 3. člena davčne uredbe za določanje razdalje upoštevajo najkrajše običajne cestne povezave po javnem cestnem omrežju v smislu dolžine in ne časa, saj je stranke kolektivne pogodbe pri urejanju povračil stroškov prevoza na delo in z dela, kot omenjeno že zgoraj, vodilo predvsem načelo ekonomičnosti. Delavec si sicer lahko prosto izbere tako pot kot prevozno sredstvo, s katerim bo prihajal in odhajal z dela, kar pa ne vpliva na povračilo stroškov, k plačilu katerih je obvezan delodajalec.

Delavcu po 58. členu KPKIS pripada jubilejna nagrada v odvisnosti od datuma sklenitve pogodbe o zaposlitvi pri delodajalcu, ki je izplačevalec jubilejne nagrade (zadnji delodajalec):

+-----------------------------+---------------------------------+
|       DATUM SKLENITVE       |           RELEVANTNI            |
|    POGODBE O ZAPOSLITVI     |            ODSTAVEK             |
+-----------------------------+---------------------------------+
|                             |                                 |
+-----------------------------+---------------------------------+
|1. Delavec, ki je pogodbo o  |temu delavcu jubilejna nagradi   |
|zaposlitvi pri izplačevalcu  |pripada pod pogoji               |
|jubilejne nagrade (zadnjem   |in v višini, določenimi          |
|delodajalcu), sklenil        |v prvem odstavku 58. člena KPKIS.|
|                             |Za te delavce se tretji odstavek |
|   do vključno 1. 1. 2006:   |58. člena                        |
|                             |ne uporablja.                    |
+-----------------------------+---------------------------------+
|                             |                                 |
+-----------------------------+---------------------------------+
|2. Delavec, ki je pogodbo o  |temu delavcu jubilejna nagrada   |
|zaposlitvi pri izplačevalcu  |pripada pod pogoji               |
|jubiljene nagrade sklenil    |in v višini določeni v tretjem   |
|                             |odstavku 58. člena KPKIS.        |
|   od vključno 2. 1. 2006:   |Za te delavce se prvi odstavek   |
|                             |58. člena ne uporablja.          |
+-----------------------------+---------------------------------+

(1) Uradni list RS, št. 51/13

(2) Uradni list RS, št. 140/06, 76/08

(3) Uradni list RS, št. 131/06 (5/07 popr.), 123/08, 28/10, 49/11, 40/12 – ZUJF, 57/12, 39/13

(4) 16. »javni prevoz« je prevoz, ki je pod enakimi pogoji dostopen vsem uporabnikom ali uporabnicam (v nadaljnjem besedilu: uporabnik) prevoznih storitev in se izvaja v komercialne namene;

(5) Pravilnik o ES-homologaciji in posamični odobritvi motornih vozil (Uradni list RS, št. 31/09 in 78/09) Pravilnik o ES-homologaciji dvo- in trikolesnih vozil (Uradni list RS, št. 125/03, 80/04, 75/05, 82/07 in 96/09)
Pravilnik o ES-homologaciji kmetijskih in gozdarskih traktorjev (Uradni list RS, št. 125/03, 80/04, 103/04, 75/05, 33/06 in 82/07)
Pravilnik o ugotavljanju skladnosti vozil (Uradni list RS, št. 105/09 in 9/10)

(6) Uradni list RS, št. 141/06, 52/07, 120/07, 21/08, 123/08, 105/09, 27/10, 104/10, 110/10, 82/11, 106/11, 108/11, 102/12, 54/13

(7) Prvi odstavek 5. člena Uredbe:
(1) Povračilo stroškov prevoza na službenem potovanju se ne všteva v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja do višine dejanskih stroškov za prevoz z javnimi prevoznimi sredstvi, za prevoz, ki se izvaja z osebnim avtomobilom ali kombiniranim vozilom v komercialne namene, ali za najem osebnega avtomobila.

(8) Uradni list RS, št. 51/13

(9) Uradni list RS, št. 21/13 (78/13 popr.)

(10) Uradni list RS, št. 140/06, 76/08