Številka: Up-1356/11-20

Datum: 24. 4. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Roka Černjaka, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 24. aprila 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 60/2011 z dne 13. 10. 2011 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožnik je bil spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja goljufije po prvem odstavku 217. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ). Zoper pravnomočno sodbo so pritožnikovi zagovorniki vložili dve zahtevi za varstvo zakonitosti, v katerih so kot bistveno zatrjevali, da se sodba ne bi smela opirati na prepoznavo osumljenca po fotografijah, izvedeno v predkazenskem postopku. Policija naj bi namreč fotografijo tedaj mladoletnega pritožnika, ki jo je oškodovanec izločil ob prepoznavi, hranila v nasprotju s 63. in 64. členom takrat veljavnega zakona o policiji. Navedeni dokaz naj bi bil pridobljen s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Vrhovno sodišče je ob zavrnitvi zahtev za varstvo zakonitosti presodilo, da izjava osebe, ki opravlja prepoznavo po fotografijah na policiji, po svoji naravi pomeni obvestilo po drugem odstavku 148. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo, 68/08, 77/09 in 91/11 – v nadaljevanju ZKP), na katero se sodba sicer ne sme opreti, ni pa nedovoljen dokaz in ga zato ni treba izločiti iz spisa. Poleg tega naj bi imela sodba zadostno in zanesljivo dokazno podlago za izrek obsodilne sodbe tudi brez upoštevanja tega obvestila policiji. Vrhovno sodišče se je pri odločanju nato oprlo še na prvi odstavek 424. člena ZKP, po katerem mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve zakona razločno pojasniti. Da bi bilo mogoče preizkusiti utemeljenost očitka zahteve, da je policija nezakonito hranila pritožnikovo fotografijo, bi morali vložniki po stališču Vrhovega sodišča navesti starost pritožnika ob fotografiranju in določno pojasniti, v skladu s katerim Zakonom o policiji bi morale biti fotografije uničene.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22., 23., 27., 29. in 35. člena Ustave. Navaja, da pri prepoznavi oseb po fotografijah ne gre zgolj za zbiranje obvestil po drugem odstavku 148. člena ZKP; tudi če bi za to šlo, meni, da bi moralo potekati v skladu z zakonom in Ustavo. V obravnavani zadevi naj bi hramba fotografije mladoletnika in uporaba te fotografije pri preiskavi drugih kaznivih dejanj pomenili nesorazmeren poseg v pravico iz 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), kar naj bi potrjevala tudi ureditev 63. in 64. člena takrat veljavnega Zakona o policiji. Pritožnik navaja, da uradni zaznamek o postopku prepoznavanja oseb po fotografijah, ne glede na naravo opravljene prepoznave, v tej zadevi pomeni del dokazne podlage izpodbijane sodbe. Meni, da je, kadar se sodba opira na nedovoljen dokaz, podana absolutno bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, ki naj bi pomenila izpeljavo ustavnega jamstva ekskluzije nedovoljenih dokazov kot sredstva za zagotavljanje enakosti orožij strank v kazenskem postopku (22., 23. in 29. člen Ustave). To bi bilo po navedbah pritožnika treba upoštevati tudi v zvezi z ugotovitvijo Vrhovnega sodišča, da ima obsodba zadostno dokazno podlago tudi brez upoštevanja prepoznave na policiji. Pritožnik prav tako ne soglaša s stališčem Vrhovnega sodišča, da zahtevi za varstvo zakonitosti nista bili dovolj substancirani, da bi ju bilo mogoče preizkusiti. Ker je Vrhovno sodišče očitke dejansko presojalo, naj bi bila obrazložitev sodbe sama s seboj v nasprotju, sicer pa naj bi bila starost pritožnika v času fotografiranja in očitek o neskladju hrambe fotografije s »takrat veljavnim« Zakonom o policiji v zahtevi za varstvo zakonitosti dovolj jasno opredeljena.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1356/11 z dne 3. 4. 2012 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.
4. Ustavno sodišče je v postopku vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Ljubljani, št. I K 487/2004.

5. Pritožnik izpodbija stališče, ki ga je v zvezi z dopustnostjo in uporabljivostjo dokaza – uradnega zaznamka o postopku prepoznavanja osebe po fotografijah – zavzelo Vrhovno sodišče. Meni, da gre za nedovoljen dokaz, saj naj bi bil pridobljen s kršitvijo njegove pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave (varstvo pravic zasebnosti in osebnostnih pravic), in bi zato moral biti iz spisa izločen. Vrhovnemu sodišču obenem očita, da njegovih očitkov »ni resno preizkusilo« in je s tem prekršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
6. Pritožnik je že v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal očitke o nezakonitosti in tudi ustavni spornosti hrambe in kasnejše uporabe svoje fotografije, za katero je zatrjeval, da je bila posneta v času, ko je bil mladoleten. Tudi v ustavni pritožbi kot bistveno izpostavlja, da se sodba ne bi smela opirati na prepoznavo osumljenca po fotografiji, ki jo je hranila policija. Po oceni Ustavnega sodišča ni mogoče prezreti okoliščine, da je pri tovrstni prepoznavi fotografija kot osebni podatek uporabljena kot identifikacijski znak. Hramba in uporaba take fotografije bi lahko odpirali vprašanja morebitnega posega v informacijsko zasebnost, ki jo varuje prvi odstavek 38. člena Ustave.(1) Vsebinska presoja zatrjevane kršitve ustavno varovane človekove pravice bi zahtevala presojo dopustnosti ravnanja policije, ki je fotografijo pritožnika (posneta naj bi bila v času, ko je bil celo še mladoleten) hranila in nato uporabila za prepoznavo v drugem kazenskem postopku, nadalje pa tudi presojo dopustnosti ravnanja sodišča, ko je uradni zaznamek o tem procesnem dejanju policije v predkazenskem postopku uporabilo kot dokaz v kazenskem postopku in nanj oprlo sodbo. Glede na stališča, ki jih je Vrhovno sodišče zavzelo v izpodbijani sodbi, in upoštevajoč pritožnikove očitke zoper njih, pa je moralo Ustavno sodišče najprej presoditi, ali obrazložitev Vrhovnega sodišča zadosti ustavnim procesnim jamstvom iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic).
7. Obveznost sodišča, da svojo odločitev obrazloži, izhaja iz 22. člena Ustave. Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravna vprašanja. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve (obrazložitve) nanaša tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo primera odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, iz obrazložitve odločitve sodišča lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.(2) Po ustaljeni ustavnosodni praksi pa kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave pomeni tudi sprejetje odločitve, ki je tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za arbitrarno.
8. Iz sodbe Vrhovnega sodišča je med drugim mogoče ugotoviti, da presoje, ali je bil dokaz pridobljen in uporabljen brez kršitev ustavno varovanih človekovih pravic in zakonito, ni opravilo. Ključne očitke pritožnika, s katerimi je ta dokazoval, da gre za nedovoljen dokaz, pridobljen s kršitvijo ustavno varovane človekove pravice in zakona,(3) je namreč opredelilo kot nekonkretizirane in premalo substancirane, kar naj bi onemogočalo preizkus zahteve za varstvo zakonitosti. Ocenilo je, da vložniki niso pojasnili, koliko je bil pritožnik star, ko je policija pridobila njegovo fotografijo, in v skladu s katerim Zakonom o policiji bi morale biti njegove fotografije uničene, saj tega iz navedbe o »takrat veljavnem« zakonu ni mogoče ugotoviti.
9. Prvi odstavek 424. člena ZKP, na katerega se je Vrhovno sodišče pri sprejetju zgoraj povzetega stališča sklicevalo,(4) je pravni temelj zahteve po določni in jasni konkretizaciji očitkov zahteve za varstvo zakonitosti oziroma izhodišče za oblikovanje standardov zahtevane obrazloženosti tega izrednega pravnega sredstva. V izpodbijani sodbi je Vrhovno sodišče zahtevo po izjemno natančni konkretizaciji kljub načelu iura novit curia razširilo tudi na pravna vprašanja, standarde obrazloženosti dejanskih vprašanj pa postavilo tako visoko, da presegajo smisel zakonske določbe, ki je v kvalitetno sestavljenih pravnih sredstvih. Ob izhodišču, da sodišče pravo pozna, za obrazloženost pravnega sredstva stranke v postopku zadostuje, da ta poda ustrezno trditveno podlago, ne da bi hkrati to navezovala na konkretne zakonske določbe. Pritožnik je zatrjevano nezakonitost opravljenega procesnega dejanja v predkazenskem postopku navezoval na kršitev Zakona o policiji, nobenega dvoma pa ne more biti, da je s »takrat veljavnim« zakonom v mislih lahko imel le zakonsko ureditev, ki je veljala v času od nastanka fotografije do opravljene prepoznave. Sicer pa Ustavno sodišče izpostavlja, da sodišče pri presoji takšnega očitka ni vezano le na člena takrat veljavnega Zakona o policiji, ki ju je izpostavil pritožnik, pač pa mora upoštevati celotno pravno ureditev tega vprašanja in pri tem paziti na njeno skladnost z Ustavo.(5) Glede na seznanjenost sodišča z mnogimi osebnimi podatki obdolženca, vključno z datumom rojstva, in glede na podatke, ki so na eni strani razvidni iz uradnega zaznamka o postopku prepoznavanja oseb po fotografijah in ki jih na drugi strani mora vsebovati evidenca daktiloskopiranih in fotografiranih oseb,(6) ne more biti dvoma, da za opredelitev pritožnikove starosti zadostuje njegova trditev, da je bil v času fotografiranja mladoleten. V obravnavanem primeru je Vrhovno sodišče ključne navedbe pritožnika, od katerih je odvisna obravnava vprašanja, ki mu ni mogoče odreči ustavnopravne pomembnosti, brez razumne in logične osnove, torej arbitrarno, označilo za nekonkretizirane. Tako je pritožnika prikrajšalo za ustavna procesna jamstva, ki mu jih v postopku s pravnimi sredstvi zagotavlja 22. člen Ustave. Po presoji Ustavnega sodišča se je Vrhovno sodišče s tem stališčem izognilo vsebinski presoji pritožnikovih očitkov o nezakonitosti in protiustavnosti pridobitve in uporabe dokaza. S tem je kršilo pritožnikovo pravico do enakega varstva pravic in ga posledično prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo, kar mu zagotavlja 22. člen Ustave.
10. Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani posamični akt razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo iz zgoraj navedenih razlogov, se v presojo utemeljenosti drugih očitkov ni spuščalo.

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič in Jasna Pogačar. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

(1) Prim. 22. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-312/11 z dne 13. 2. 2014 (Uradni list RS, št. 15/14).

(2) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108), A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 234 in 235.

(3) Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti kot bistveno zatrjeval tudi, da je policija za prepoznavo uporabila njegovo fotografijo, ki jo je hranila v nasprotju z določbami tedaj veljavnega Zakona o policiji, saj je bil v času fotografiranja mladoleten.

(4) »Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se omeji sodišče samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v svoji zahtevi.«

(5) K temu ga zavezujeta 125. in 156. člen Ustave.

(6) Od 18. 7. 1998 in v času prepoznave 5. 7. 2002 je upravljanje te zbirke osebnih podatkov s strani policije določal 59. člen Zakona o policiji (Uradni list RS, št. 49/98, 66/98 – popr. in 93/01 – ZPol), prej pa 6. člen Zakona o evidencah s področja javne varnosti (Uradni list RS, št. 32/93 – ZEPJV).