Na podlagi 5. točke drugega odstavka 115. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12 in 110/13) izdaja Vlada Republike Slovenije

(1) Ta uredba določa minimalne ukrepe za končne uporabnike invalide v skladu z Direktivo 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (UL L št. 108 z dne 24. 4. 2002, str. 51), zadnjič spremenjeno z Direktivo 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o spremembah Direktive 2002/22/ES o univerzalnih storitvah in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami, Direktive 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij in Uredbe (ES) št. 2006/2004 o sodelovanju med nacionalnimi organi, odgovornimi za izvrševanje zakonodaje o varstvu potrošnikov (UL L št. 337 z dne 18. 12. 2009, str. 11).
(2) Ta uredba je bila sprejeta ob upoštevanju postopka informiranja v skladu z Direktivo 98/34/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. junija 1998 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih standardov in tehničnih predpisov (UL L št. 204 z dne 21. 7. 1998, str. 37), zadnjič spremenjeno z Uredbo (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L št. 316 z dne 14. 11. 2012, str. 12).

(1) V tej uredbi izraz končni uporabnik invalid oziroma naročnik invalid pomeni:
– slepega ali slabovidnega končnega uporabnika oziroma naročnika, ki mu je bila ugotovljena najmanj 80-odstotna telesna okvara zaradi izgube vida,
– gluhega ali naglušnega končnega uporabnika oziroma naročnika, ki mu je bila ugotovljena najmanj 60-odstotna telesna okvara zaradi izgube sluha,
– končnega uporabnika oziroma naročnika, ki mu je bila ugotovljena najmanj 80-odstotna telesna okvara, pri čemer je najnižji odstotek posamezne telesne okvare, ki se sešteva, vsaj 70-odstotna telesna okvara.
(2) Mobilna javna radijska storitev pomeni javno komunikacijsko storitev, ki je v celoti ali pretežno sestavljena iz prenosa signalov z radijskimi valovi.

(1) Izvajalec univerzalne storitve prednostno obravnava zahtevo končnega uporabnika invalida za priključitev na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji.
(2) Izvajalec univerzalne storitve zagotovi končnemu uporabniku invalidu 50-odstotni popust pri priključitvi na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji.
(3) Izvajalec univerzalne storitve brezplačno prednostno obravnava in odpravi okvare na dostopovnem vodu do končnega uporabnika invalida. Končni uporabnik invalid, ki ni naročnik, sporoči izvajalcu univerzalne storitve, katero omrežno priključno točko uporablja, kar dokazuje s potrdilom o stalnem ali začasnem prebivališču na naslovu, na katerem je omrežna priključna točka.

(1) Splošni pogoji za dostop do javno dostopnih telefonskih storitev na fiksni lokaciji in ustrezajoči cenik morajo biti dostopni v zvočnem in video zapisu oziroma v takšni elektronski obliki, ki omogoča pretvorbo v končnemu uporabniku invalidu zaznavno obliko.
(2) Izvajalec univerzalne storitve zagotovi naročniku invalidu 50-odstotni popust pri mesečni naročnini za javno dostopne telefonske storitve na fiksni lokaciji.
(3) Izvajalec univerzalne storitve omogoči, da se slepi ali slabovidni naročnik invalid lahko seznani z višino računa z govornimi sporočili oziroma v takšni elektronski obliki, ki mu omogoča pretvorbo v njemu zaznavno obliko.
(4) Tehnično opremo za pretvorbo iz prvega in tretjega odstavka tega člena si zagotovi končni uporabnik invalid sam.

(1) Izvajalec univerzalne storitve zagotovi končnemu uporabniku invalidu možnost nakupa ali najema njegovim potrebam prilagojene terminalske opreme, ki ustreza najmanj naslednjim zahtevam:
– omogočati mora preprosto uporabo,
– večje in lahko dostopne ter prepoznavne tipke,
– možnost preprostega spreminjanja kontrasta zaslona,
– možnost preprostega nastavljanja jakosti zvoka ali dodatnega povečanja jakosti zvoka,
– branje z zaslona,
– možnost nastavitve hitrega klicanja,
– vizualna in zvočna opozorila z možnostjo nastavljanja jakosti zvonjenja ali dodatnega povečanja jakosti zvonjenja in
– možnost povezljivosti s slušnim aparatom.
(2) Izvajalec univerzalne storitve zagotovi končnemu uporabniku invalidu terminalsko opremo iz prejšnjega odstavka s prodajo po nabavni vrednosti ali z najemom po ceni, ki temelji na nabavni vrednosti.

Izvajalec univerzalne storitve omogoči, da so slepemu ali slabovidnemu končnemu uporabniku invalidu na posebni številki dostopni podatki iz univerzalnega imenika v govorni obliki in da mu je na tej številki zagotovljena tudi pomoč pri posredovanju klicev. Klici na to posebno številko so za slepe in slabovidne končne uporabnike invalide brezplačni.

(1) Izvajalec univerzalne storitve omogoči, da so gluhemu ali naglušnemu končnemu uporabniku invalidu na posebni številki dostopni podatki o naročnikih iz univerzalnega imenika s prenosom zapisanega besedila na terminal končnega uporabnika invalida. Navedena obveznost se izvaja z uporabo terminala za mobilno javno radijsko storitev, če pa je tehnično mogoče, lahko tudi preko omrežne priključne točke končnega uporabnika invalida na fiksni lokaciji na terminal za javno dostopno telefonsko storitev na tej lokaciji.
(2) Končni uporabnik invalid iz prejšnjega odstavka mora na poslano poizvedbo v besedilni obliki dobiti odgovor v tej obliki v skladu s parametri kakovosti iz splošnega akta iz drugega odstavka 133. člena Zakona o elektronskih komunikacijah (Uradni list RS, št. 109/12 in 110/13; v nadaljnjem besedilu: zakon), kakor je določeno v prejšnjem odstavku.

(1) Izvajalec univerzalne storitve omogoči dostopnost do javnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo in do njihovih terminalov z invalidskim vozičkom za najmanj 20 odstotkov javnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo na posameznem geografskem območju, ki se mu določa medkrajevna koda v skladu s splošnim aktom iz 63. člena zakona. Tako prilagojene javne telefonske govorilnice ali druge dostopovne točke za javno govorno telefonijo morajo biti na odprtih prostorih ali v stavbah z urejenim dostopom za invalide.
(2) Terminali v javnih telefonskih govorilnicah ali drugih dostopovnih točkah za javno govorno telefonijo iz prejšnjega odstavka morajo biti postavljeni na takšni višini, da je mogoča enostavna uporaba in polna funkcionalnost končnim uporabnikom invalidom na invalidskih vozičkih.
(3) Numerične tipkovnice govornih terminalov javnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo morajo imeti označeno tipko številka 5, da jo slepi in slabovidni končni uporabniki invalidi lahko otipajo in se po njej orientirajo. Sosledje znakov mora biti v skladu s standardom SIST ISO/IEC 9995-4.
(4) Izvajalec univerzalne storitve pripravi seznam lokacij prilagojenih javno dostopnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo iz prvega odstavka tega člena. Za slepe in slabovidne končne uporabnike invalide pripravi seznam v zvočnem zapisu oziroma v takšni elektronski obliki, ki omogoča pretvorbo v slepemu ali slabovidnemu končnemu uporabniku invalidu zaznavno obliko. Seznam, ki ga izvajalec univerzalne storitve posodablja enkrat letno, mora biti na voljo v njegovih prodajnih prostorih in na spletnih straneh, ki jih oblikuje v skladu z mednarodnimi priporočili za dostopnost spletnih mest.

(1) Izvajalec univerzalne storitve gluhemu ali naglušnemu končnemu uporabniku invalidu omogoči klic v sili z uporabo znakovnih jezikov in drugih oblik negovorjenih jezikov v skladu s 134. členom zakona.
(2) Izvajalec univerzalne storitve končnemu uporabniku invalidu iz prejšnjega odstavka v vsakem primeru omogoči najmanj klic v sili s prenosom zapisanega besedila preko terminala končnega uporabnika invalida. Navedena obveznost se izvaja z uporabo terminala za mobilno javno radijsko storitev, če pa je tehnično mogoče, lahko tudi preko omrežne priključne točke končnega uporabnika invalida na fiksni lokaciji z uporabo terminala za javno dostopno telefonsko storitev na tej lokaciji.

(1) Izpolnjevanje pogojev iz prvega odstavka 2. člena te uredbe se dokazuje:
– z odločbo ali sklepom pristojnega organa, s katerim je ugotovljena telesna okvara v skladu s predpisi, ki urejajo pravice invalidov, ali
– z odločbo ali potrdilom o priznanem odstotku vojne invalidnosti v skladu s predpisi, ki urejajo vojne invalide, ali
– z mnenjem izvedenskega organa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.
(2) Način preverjanja upravičenja do uporabe številke iz 6. člena te uredbe:
– končni uporabnik invalid, ki ni naročnik, sporoči izvajalcu univerzalne storitve, katero omrežno priključno točko uporablja, kar dokazuje s potrdilom o stalnem ali začasnem prebivališču na naslovu, kjer je ta točka,
– za klice iz javnih telefonskih govorilnic ali drugih dostopovnih točk za javno govorno telefonijo določi izvajalec univerzalne storitve v splošnih pogojih (na primer z osebno kodo) na podlagi predhodno izraženega interesa končnega uporabnika invalida.

(1) Do popustov pri priključitvi na javno komunikacijsko omrežje na fiksni lokaciji v skladu z drugim odstavkom 3. člena te uredbe in pri mesečnih naročninah do javno dostopnih storitev na fiksni lokaciji v skladu z drugim odstavkom 4. člena te uredbe je upravičen končni uporabnik invalid oziroma naročnik invalid brez zagotovljenih sredstev za zadovoljevanje minimalnih življenjskih potreb v višini, ki omogoča preživetje.
(2) Izpolnjevanje pogoja iz prejšnjega odstavka se dokazuje:
– z odločbo o upravičenosti do denarne socialne pomoči ali varstvenega dodatka po zakonu, ki ureja socialnovarstvene prejemke, ali
– z odločbo, s katero je podeljena pravica do invalidskega dodatka, pravica do družinskega dodatka ali pravica do oskrbnine po zakonu, ki ureja vojne invalide, ali
– z odločbo, s katero je podeljena pravica do veteranskega dodatka po zakonu, ki ureja vojne veterane, ali
– z odločbo, s katero je podeljena pravica do nadomestila za invalidnost po zakonu, ki ureja oblike družbenega varstva zmerno, težje in težko duševno ter najtežje telesno prizadetih oseb.

Z dnem uveljavitve te uredbe se preneha uporabljati Uredba o ukrepih za končne uporabnike invalide (Uradni list RS, št. 92/10 in 109/12 – ZEKom-1).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.