Svet Nacionalne agencije Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu je na podlagi tretje alineje enajstega odstavka 51.h člena Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 32/12 – UPB7, 40/12 – ZUJF, 57/12 – ZPCP-2D in 109/12; v nadaljevanju: ZViS) na svoji 79. seji dne 15. 5. 2014 sprejel

Po teh merilih Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (v nadaljnjem besedilu: agencija) presoja izpolnjevanje pogojev za akreditacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov. V njih so upoštevani dogovorjeni standardi in smernice za zagotavljanje kakovosti, ki veljajo v evropskem visokošolskem prostoru.
Poglavitni nalogi agencije sta ugotavljanje, ali visokošolski zavodi upoštevajo določbe zakonodaje s področja visokega šolstva, ta merila in druge predpise agencije, ter presoja sistema kakovosti visokošolskih zavodov.
Cilj agencije je redno sodelovanje z deležniki v visokem šolstvu, svetovanje pri vzpostavljanju sistemov kakovosti visokošolskih zavodov ter stalno spodbujanje kakovosti visokega šolstva.

Agencija uporablja ta merila za opravljanje svojih nalog v skladu z:
– zakonom, ki ureja področje visokega šolstva,
– standardi in smernicami za zagotavljanje kakovosti v evropskem visokošolskem prostoru – Standards and Guidelines for Quality Assurance in the European Higher Education Area (European Association for Quality Assurance in Higher Education – ENQA; v nadaljnjem besedilu: evropski standardi),
– zakonom o splošnem upravnem postopku,
– zakonom, ki ureja strokovne in znanstvene naslove,
– zakonom, ki ureja raziskovalno in razvojno dejavnost.
ter z:
– merili za kreditno vrednotenje študijskih programov po evropskem prenosnem kreditnem sistemu,
– merili za prehode med študijskimi programi,
– minimalnimi standardi za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev na visokošolskih zavodih,
– merili za uvrstitev v register strokovnjakov,
– merili za akreditacijo študijskih programov za izobraževanje učiteljev.

Pri akreditaciji visokošolskih zavodov in študijskih programov agencija:
– samostojno in neodvisno sprejema odločitve, pri čemer dosledno uporablja merila;
– zagotavlja objektivno presojo vseh visokošolskih zavodov in študijskih programov;
– predpisuje sestavo poročil skupin strokovnjakov, iz katerih so razvidne prednosti in morebitne neskladnosti pri delovanju visokošolskega zavoda, predvsem pa priporočila za odpravo morebitnih pomanjkljivosti;
– upošteva samoevalvacijska poročila visokošolskih zavodov kot podlago za zunanjo evalvacijo zaradi podaljšanja akreditacije;
– stalno sodeluje s tujimi agencijami za kakovost in njihovimi strokovnjaki ter spremlja evropske smernice in standarde na tem področju;
– javno objavlja svoje odločitve, letna poročila in analize ter
– vodi javno dostopne evidence akreditiranih visokošolskih zavodov in študijskih programov.

Agencija odloča o:
– akreditacijah visokošolskih zavodov;
– akreditacijah študijskih programov: prve stopnje, druge stopnje, tretje stopnje, skupnih študijskih programov in študijskih programov za izpopolnjevanje;
– preoblikovanju visokošolskih zavodov;
– spremembah obveznih sestavin študijskih programov samostojnih visokošolskih zavodov.

Akreditacije v visokem šolstvu so:
– prva akreditacija visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa,
– podaljšana akreditacija visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa.
Prva in vsaka podaljšana akreditacija veljata največ sedem let.

Pogoj za podaljšanje akreditacije je zunanja evalvacija visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa, ki se opravi pred iztekom veljavnosti akreditacije.
Zunanja evalvacija se lahko izvede tudi kot izredna evalvacija kadar koli med veljavnostjo akreditacije, kot to ureja 47. člen meril.

Visokošolski zavodi se presojajo po področjih:
1. vpetost v okolje,
2. delovanje visokošolskega zavoda,
3. kadri,
4. študenti,
5. materialni pogoji,
6. zagotavljanje kakovosti, inovativnosti in razvojne naravnanosti.
Študijski programi se presojajo predvsem po:
7. sestavi in vsebini.
Druga področja presoje študijskega programa so enaka področjem iz prvega odstavka tega člena z razliko, da se pri nekaterih upoštevajo zgolj posamezna merila, določena v 17. členu.

1. Ustanovitelj izkazuje sodelovanje z gospodarstvom in negospodarstvom na študijskih, znanstveno-raziskovalnih oziroma umetniških področjih, za katera se visokošolski zavod ustanavlja, in v skladu s tem načrtuje vpis študentov.
2. Ugotovljene so zaposlitvene možnosti za diplomante na podlagi strokovnih analiz zavoda za zaposlovanje, pristojnih zbornic, združenj ipd.

1. Opredeljena sta poslanstvo in vizija, iz katerih so jasno razvidni izobraževalni, znanstveno-raziskovalni oziroma umetniški in strokovni cilji.
2. Strategija visokošolskega zavoda vsebuje načrt in načine za uresničevanje postavljenih ciljev.
3. Iz načrta notranje organiziranosti visokošolskega zavoda, ki s svojo konsistentnostjo zagotavlja uspešno delovanje zavoda, so razvidne jasno opredeljene pristojnosti, naloge in dolžnosti vodstva ter vseh zaposlenih in študentov.
4. Opredeljena so področja, za katera se zavod ustanavlja oziroma s katerih bodo študijski programi:
– študijska oziroma umetniška področja po klasifikacijah ISCED in KLASIUS,
– znanstvene discipline po klasifikaciji Frascati.
5. Izkazano je znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in strokovno delovanje ustanovitelja na področjih, s katerih bo zavod opravljal izobraževalno in raziskovalno delo, z raziskovalnimi, znanstvenimi oziroma umetniškimi programi in projekti, ki jih stroka priznava za take in se izvajajo v času presoje.
6. Opredeljene so učne vsebine, ki so utemeljene na doseženem in aktualnem znanstveno-raziskovalnem oziroma umetniškem in strokovnem delu nosilcev predmetov.
7. Načrtovana je takšna kakovost učnih izidov in kompetenc, da bodo diplomanti zaposljivi oziroma se bodo lahko naprej izobraževali.
8. Vzpostavljeno je znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in strokovno sodelovanje ustanovitelja na področju, za katerega se ustanavlja, z drugimi visokošolskimi zavodi, inštituti, podjetji ali drugimi organizacijami v Sloveniji in tujini.
9. Ustanovitelj ima sklenjene dogovore s podjetji oziroma drugimi organizacijami ter mentorji v njih o praktičnem izobraževanju predvidenega števila vpisanih študentov, kadar je to sestavni del študijskega programa; visoke strokovne šole pa tudi izdelan načrt za to izobraževanje (strokovna praksa).

1. Ustrezno število in struktura sodelujočih visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev ter visokošolskih sodelavcev, ki opravljajo znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in strokovno delo na področjih, s katerih so načrtovani študijski programi, sta dokazana s kadrovskim načrtom in dokazili o oblikah njihovega sodelovanja.
2. Vsi visokošolski učitelji in sodelavci imajo veljavno izvolitev v naziv ali pa je dokazano, da so v postopku za izvolitev vanj.
3. V osnutku meril za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev so upoštevani minimalni standardi agencije za izvolitve v nazive.
4. Število visokošolskih učiteljev, če tako določa statut, pa tudi znanstvenih delavcev, zadostuje za oblikovanje senata visokošolskega zavoda.
5. V pravilih za izvolitev članov senata je zagotovljena enakopravna zastopanost vseh študijskih področij, znanstvenih disciplin oziroma umetniških področij visokošolskega zavoda.
6. Struktura in število podpornih delavcev – tj. strokovnih, upravnih in tehničnih delavcev – bosta zagotavljala kakovostno pomoč pri izvajanju študijskih programov.
7. Oseba, ki bo odgovorna za študentske zadeve, bo na visokošolskem zavodu v delovnem razmerju.

1. Zagotovljene bodo svetovalne storitve, povezane z vpisom, in informacije o študiju.
2. Zagotovljeno bo neposredno vključevanje študentov v strokovno, znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško delo.
3. Omogočeno bo ustrezno organiziranje študentov in njihovo sodelovanje v organih upravljanja.

1. Zagotovljeni so prostori in oprema, primerni za izvajanje načrtovanih študijskih programov in drugih, s tem povezanih dejavnosti zavoda, ter ustrezajo predvidenemu številu vpisanih študentov.
2. Prostori in oprema so primerni (prilagojeni) za študente s posebnimi potrebami.
3. Priložena so dokazila o lastništvu ali najemu prostorov in opreme na lokaciji, ki omogoča nemoteno izvajanje študijskih programov ter znanstveno-raziskovalne oziroma umetniške in strokovne dejavnosti visokošolskega zavoda.
4. Izdelana je ocena finančnih sredstev, potrebnih za ustanovitev in delovanje visokošolskega zavoda, in navedeni predvideni viri financiranja; sredstva so zagotovljena za vse študijske programe, ki jih namerava zavod izvajati, in sicer vsaj za obdobje akreditacije.
5. Ustanovitelj ima sodobno informacijsko-komunikacijsko in drugo opremo, potrebno za izvajanje načrtovanih študijskih programov ter znanstveno-raziskovalne oziroma umetniške in strokovne dejavnosti.
6. Knjižnica visokošolskega zavoda zagotavlja ustrezne knjižnične informacijske storitve, dostop do knjižničnega gradiva s področij načrtovanih študijskih programov ter znanstveno-­raziskovalnih oziroma umetniških in strokovnih področij, ki jih zavod razvija; študijsko gradivo in elektronske baze podatkov morajo ustrezati vsebini in stopnji študijskih programov.

1. Ustanovitelj visokošolskega zavoda ima načrt za vzpostavitev notranjega sistema kakovosti visokošolskega zavoda, pri čemer so upoštevana ta merila in evropski standardi:
– z rednim zbiranjem in analizo podatkov o učnih izidih študentov in celotnega izobraževanja ter drugih, z njim povezanih dejavnosti;
– z vključevanjem vseh zaposlenih, študentov in drugih deležnikov v presojo kakovosti svojega delovanja;
– z ugotavljanjem pomanjkljivosti pri opravljanju dejavnosti ter odstopanj od načrtovanih aktivnosti in dosežkov;
– z rednim seznanjanjem študentov in drugih deležnikov z ukrepi za izboljševanje kakovosti;
– z načrtovanjem periodičnih samoevalvacij.
2. V poslovniku kakovosti so jasno določeni samoevalvacijski postopki, ki bodo omogočali redno spremljanje ter izboljševanje kakovosti, konkurenčnosti in učinkovitosti tako izobraževalnega, znanstveno-raziskovalnega, umetniškega kot tudi strokovnega dela, deležniki, ki bodo pri tem sodelovali, in njihova vloga.

1. Študijski program je v skladu z zakonom sestavljen formalno in vsebinsko ustrezno po študijskih področjih ter znanstvenih ali umetniških disciplinah, za katere je zavod ustanov­ljen.
2. Študijski program je strokovno dosleden in konsistenten, sodoben po vsebini in skladen z opredeljenimi cilji, pričakovanimi učnimi izidi študentov in kompetencami diplomantov.
3. Študijski program vsebuje splošne podatke, kot so:
– prepoznavno in značilno ime, ki mora biti v skladu z razvrstitvijo študijskega področja po klasifikacijah ISCED in KLASIUS ter znanstvene discipline po klasifikaciji Frascati oziroma umetniškega področja; v primeru interdisciplinarnih študijskih programov so področja razvrščena po obsegu v padajočem vrstnem redu;
– stopnja, vrsta in trajanje programa;
– smeri oziroma moduli.
4. Temeljni cilji in učni izidi programa so v skladu z vsebino in ravnijo študijskega programa; splošne in predmetno-specifične kompetence morajo biti opredeljene za vsak študijski program posebej.
5. Študijski program je mednarodno primerljiv; primerjava je narejena z najmanj tremi sorodnimi tujimi programi iz različnih držav, od tega vsaj iz dveh držav članic Evropske unije; programi so v državi, kjer se izvajajo, ustrezno akreditirani oziroma priznani; primerljivost se izkazuje s formalno in vsebinsko sestavo programa ter trajanjem študija; v primerjavi so opisane in utemeljene tudi razlike med predlaganim programom in sorodnimi programi.
6. Visokošolski zavod mora dokazati usklajenost študijskih programov, ki izobražujejo za regulirane poklice, z ustrezno zakonodajo Evropske unije.
7. Predmetnik ustreza ciljem študijskega programa in vodi k usvojitvi opredeljenih učnih izidov in kompetenc.
8. Študijske obveznosti so ovrednotene po Merilih za kreditno vrednotenje študijskih programov po evropskem prenosnem kreditnem sistemu (v nadaljnjem besedilu: ECTS), v programu je opredeljen delež izbirnosti in priloženi so učni načrti.
9. Določeno je naslednje:
– število in poimenska navedba ter vrsta in delež učnih enot (predmetov, smeri, modulov ...),
– razmerje predavanj, seminarjev, vaj, drugih oblik kontaktnih ur ter individualnega dela študenta,
– delež praktičnega izobraževanja v programu in način njegove izvedbe,
– vertikalna in horizontalna povezanost predmetov programa,
– kreditno ovrednotenje celotnega programa in posameznih učnih enot, letno in celotno število ur študijskih obveznosti študenta v programu ter letno in celotno število organiziranih skupnih oziroma kontaktnih ur programa (predavanja, seminarji, vaje in druge oblike izvajanja) in samostojnega dela študenta v skladu z zakonom in ECTS,
– učni načrti po posameznih učnih enotah z navedbo pogojev za začetek dela oziroma za opravljanje študijskih obveznosti, opisom vsebine enote, navedbo temeljne literature in virov, opisom ciljev in predvidenih učnih izidov, metod poučevanja in učenja ter načinov preverjanja in ocenjevanja znanja.
10. Pogoji za vpis in merila za izbiro ob omejitvi vpisa so v skladu z zakonom.
11. Visokošolski zavod kandidatom priznava znanje, usposobljenost ali zmožnosti, pridobljene s formalnim, neformalnim ali izkustvenim učenjem, ki po vsebini in zahtevnosti v celoti ali deloma ustrezajo splošnim oziroma predmetno-specifičnim kompetencam, določenim s posameznim študijskim programom, in sicer kot opravljeno študijsko obveznost, ovrednoteno po ECTS.
12. Načini ocenjevanja so opredeljeni tako, da omogočajo ustrezno preverjanje doseženih učnih izidov in kompetenc, študentu pa sprotni študij in učinkovito spremljanje lastnega napredka.
13. Opredeljeni so pogoji za napredovanje po programu.
14. Določbe o prehodih med programi so v skladu z zakonom, merili za prehode med študijskimi programi ter statutom visokošolskega zavoda.
15. Načini in oblike izvajanja študija so skladni z vsebinskim področjem študijskega programa.
16. Pogoji za dokončanje študija ali posameznih delov programa, če jih program vsebuje, so v skladu z zakonom in statutom visokošolskega zavoda.
17. Strokovni naslov ter njegova okrajšava sta tvorjena v skladu z zakonom, ki ureja strokovne in znanstvene naslove.
18. Obvezen sestavni del študijskih programov druge stopnje so projektne naloge v delovnem okolju oziroma temeljne, aplikativne ali razvojne raziskovalne naloge.

1. Doktorski študijski programi ob kakovostnem in znanstveno ali umetniško utemeljenem mentorstvu študentom omogočajo:
– poglobljeno razumevanje teoretskih in metodoloških konceptov;
– usposobljenost za samostojno razvijanje novega znanja in reševanje najzahtevnejših problemov s preizkušanjem in izboljševanjem znanih ter odkrivanjem novih rešitev;
– vodenje najzahtevnejših delovnih sistemov ter znanstvenih, raziskovalnih oziroma umetniških projektov s širokega strokovnega oziroma znanstvenega področja.
2. Obvezen sestavni del študijskih programov tretje stopnje so temeljne in aplikativne raziskovalne naloge.
3. Znanstveni naslov in njegova okrajšava sta tvorjena v skladu z zakonom, ki ureja strokovne in znanstvene naslove.
Pri doktorskem študijskem programu se upošteva celotno področje presoje iz 14. člena, razen 16. točke (v delu, ki se nanaša na dokončanje posameznih delov programa, če jih program vsebuje) in 18. točke.

V študijskem programu za izpopolnjevanje se opredelijo obvezne sestavine iz 14. člena, razen iz 5., 6., 14., 16. in 17. točke, ki jih je treba opredeliti, če je tako določeno s statutom visokošolskega zavoda.

Pri prvi akreditaciji študijskih programov se upoštevajo še področja presoje, ki so določena za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda in našteta v prvem odstavku 7. člena meril. Razlika je v tem, da se študijski programi na nekaterih področjih presojajo zgolj po posameznih merilih, in sicer:
1. vpetost v okolje (8. člen);
2. delovanje visokošolskega zavoda (9. člen: 5. do 9. točka);
3. kadri (10. člen: 1. in 2. točka);
4. študenti (11. člen: 1. in 2. točka);
5. materialni pogoji (12. člen: 1., 2., 5. in 6. točka);
6. zagotavljanje kakovosti, inovativnosti in razvojne naravnanosti (13. člen).
Merila iz prejšnjega odstavka mora izpolnjevati visokošolski zavod in ne ustanovitelj, kot je to ob prvi akreditaciji zavoda.

Skupni študijski programi so študijski programi za pridobitev izobrazbe, ki jih visokošolski zavod sprejme in izvaja skupaj z enim ali več visokošolskimi zavodi iz Republike Slovenije ali tujine.
Za akreditacijo skupnega študijskega programa se smiselno uporabljajo merila za prvo akreditacijo študijskega programa.

1. Tuji visokošolski zavod, ki bo sodeloval pri izvajanju skupnega študijskega programa, je v državi, v kateri deluje, akreditiran oziroma ustrezno priznan in je v svoji državi začel tudi postopek za akreditacijo skupnega študijskega programa oziroma njegovo priznanje.
2. Sodelovanje visokošolskih zavodov pri izvajanju skupnega študijskega programa je opredeljeno v skladu s temi merili, še zlasti v zvezi s temeljnimi cilji programa, vpisom študentov, potekom študija, učnimi jeziki, učnimi izidi in končanjem izobraževanja ter samoevalvacijo.
3. Deleži študijskega programa, ki jih izvajajo visokošolski zavodi iz Republike Slovenije, so ustrezni in utemeljeni po vsebini in izvedbi.
Izvedbo skupnega študijskega programa opredelijo visokošolski zavodi v posebnem sporazumu.

V postopku za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa se ugotovitveni in dokazni postopek izvaja z zunanjo evalvacijo in konča z odločitvijo o podaljšanju akreditacije.

Zunanja evalvacija je postopek celostne presoje delovanja visokošolskega zavoda oziroma izvajanja študijskih programov.
Presojata se predvsem napredek in razvoj od zadnje akreditacije na vseh področjih presoje, še posebej pa notranji sistem kakovosti visokošolskega zavoda.
Temelj za presojo napredka in razvoja je samoevalvacijsko poročilo visokošolskega zavoda, iz katerega je razvidno, da spremlja svoje delovanje po vseh področjih presoje iz teh meril.

Področja, ki so predmet presoje kakovosti visokošolskega zavoda, so naslednja:
1. vpetost v okolje;
2. delovanje visokošolskega zavoda;
3. kadri;
4. študenti;
5. materialni pogoji;
6. zagotavljanje kakovosti, inovativnosti in razvojne naravnanosti.
Kakovost študijskih programov se presoja predvsem po:
– organizaciji in izvedbi.
Podlaga za presojo organizacije in izvedbe je akreditiran študijski program in vse spremembe, nastale po zadnji akreditaciji.
Področja presoje študijskega programa so enaka področjem iz prvega odstavka tega člena. Razlika je v tem, da se študijski programi na nekaterih področjih presojajo zgolj po posameznih merilih, in sicer:
1. vpetost v okolje (23. člen);
2. delovanje visokošolskega zavoda (24. člen: 4., 5., 7. do 10. točka);
3. kadri (25. člen: 1., 2., 4. in 7. točka);
4. študenti (26. člen: 1., 2., 4. do 6. in 9. točka);
5. materialne razmere (27. člen: 1. do 3. točka);
6. zagotavljanje kakovosti, inovativnosti in razvojne naravnanosti (28. člen).

1. Visokošolski zavod je povezan z razvojem okolja s stalnim sodelovanjem kadrov in študentov z njim.
2. Visokošolski zavod spremlja zaposljivost oziroma zaposlenost svojih diplomantov.
3. Visokošolski zavod spremlja učne izide in pridobljene kompetence, da bi študentom oziroma diplomantom poleg zaposlovanja in nadaljnjega izobraževanja omogočil tudi vključevanje v družbene procese in javno življenje.
4. Visokošolski zavod usklajuje vpis v študijske programe s potrebami po diplomantih teh programov.

1. Visokošolski zavod ima javno objavljena poslanstvo in strategijo svojega delovanja oziroma razvoja, iz katere so jasno razvidni izobraževalni, znanstveni, raziskovalni oziroma umetniški in strokovnimi cilji. Strategijo posodablja na podlagi samoevalvacijskih izsledkov.
2. Uresničevanje postavljenih ciljev je dokumentirano.
3. Visokošolski zavod je organiziran in deluje v skladu z zakonom in svojim statutom; pristojnosti, naloge in dolžnosti vodstva, zaposlenih in študentov v organih zavoda so jasno opredeljene, zagotovljeno je soodločanje vseh deležnikov.
4. Izkazan je razvoj oziroma napredek pri delovanju zavoda na področjih, za katera je bil ustanovljen, z:
– razvitim znanstveno-raziskovalnim oziroma umetniškim in strokovnim sodelovanjem z drugimi visokošolskimi zavodi, inštituti ali drugimi organizacijami;
– znanstveno-raziskovalnim oziroma umetniškim in strokovnim delom v programih in projektih;
– ustrezno organizirano izvedbo teh programov in projektov ter
– objavami dosežkov tega dela na način, ki mu stroka priznava znanstveno, raziskovalno, umetniško oziroma strokovno relevantnost.
5. Izkazano je mednarodno sodelovanje:
– v raziskovalnih projektih (mednarodnih programih, bilateralnih ali multilateralnih programih ter meduniverzitetnih sporazumih ipd.) oziroma
– v tematskih omrežjih, intenzivnih programih in drugih projektih, ki pospešujejo vključevanje v evropski visokošolski prostor, oziroma
– v programih mobilnosti za študente ter visokošolske učitelje in sodelavce (bilateralni ali multilateralni programi ter meduniverzitetni sporazumi ipd.) oziroma
– z vpisom tujih študentov na visokošolski zavod ipd.
6. Univerze izkazujejo znanstveno-raziskovalne oziroma umetniške in strokovne izsledke svojega delovanja najmanj s področja treh znanstvenih disciplin, fakultete pa s področja vsaj ene znanstvene discipline.
7. Izkazano je vključevanje izsledkov znanstveno-raziskovalnega oziroma umetniškega in strokovnega dela v izobraževanje; s sprotnim prenavljanjem in aktualizacijo učnih vsebin.
8. Sklenjeni so pisni dogovori med visokošolskimi zavodi, podjetji oziroma organizacijami in mentorji v njih ter študenti o praktičnem izobraževanju (če je to del študijskih programov); visokošolski zavod ustrezno organizira to izobraževanje.
9. Načrtovani in doseženi učni izidi študentov in kompetence diplomantov se primerjajo med seboj, študijski programi oziroma njihovo izvajanje se posodabljajo tudi na tej podlagi.
10. Napredovanje študentov po študijskih programih in trajanje študija se redno spremlja, sprejeti so ukrepi v primeru premajhne prehodnosti.

1. Visokošolski zavod ima ustrezno število in strukturo visokošolskih učiteljev in sodelavcev, ki omogočata uspešno znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in strokovno delo na področjih, s katerih so študijski programi, kar izkazuje z ustreznimi dokazili.
2. Visokošolski zavod ima dokazila o oblikah sodelovanja vseh visokošolskih učiteljev in sodelavcev ter znanstvenih delavcev z zavodom ter o mednarodni mobilnosti, organizaciji in izvajanju sobotnega leta.
3. Učinkoviti in pregledni postopki za izvolitve v naziv ter struktura področij za izvolitve zagotavljajo stabilno kadrovsko strukturo in njen razvoj.
4. Vsi visokošolski učitelji in sodelavci, ki izvajajo študijski program, imajo veljavno izvolitev v naziv ali so v postopku za vnovično izvolitev.
5. V merilih visokošolskega zavoda za izvolitve v nazive visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev so upoštevani minimalni standardi agencije.
6. Člani senata so izbrani tako, da so enakopravno zastopana vsa študijska področja, znanstvene discipline oziroma umetniška področja visokošolskega zavoda.
7. Struktura in število podpornih delavcev – tj. strokovnih, upravnih in tehničnih delavcev, zagotavlja kakovostno pomoč pri izvajanju študijskih programov.
8. Ustrezno je organizirana služba za pomoč pedagoškemu procesu; zaposleni v tej službi so na zavodu v delovnem razmerju.

1. Visokošolski zavod vključuje študente v znanstveno-­raziskovalno oziroma umetniško in strokovno dejavnost zavoda, in sicer tako, da poskrbi za njihovo delo v programskih in projektnih skupinah.
2. Študentom se zagotavljajo:
– pomoč pri organiziranem pridobivanju znanja, spretnosti in veščin na drugih visokošolskih zavodih;
– priznavanje znanj, spretnosti in veščin, pridobljenih na drugih visokošolskih zavodih;
– svetovalne storitve, povezane z vpisom, in informacije, povezane s študijem.
3. Visokošolski zavod je ustrezno organiziran za pomoč pri izmenjavah študentov, jih spodbuja in si prizadeva za povečevanje njihovega števila.
4. Zavod ima vzpostavljen tutorski sistem oziroma mentorstvo v različnih oblikah kot pomoč pri študiju ali druge oblike učnega sodelovanja vseh deležnikov.
5. Število študentov na visokošolskega učitelja zagotavlja kakovostno izvedbo študijskega programa in doseganje ustreznih učnih izidov.
6. Študenti sodelujejo pri vrednotenju in posodabljanju izvajanja študijskih programov.
7. Omogočena je ustrezna organiziranost študentov in njihovo soodločanje v organih zavoda ter o izboljševanju kakovosti visokošolskega zavoda.
8. Zastopanost študentov v organih visokošolskega zavoda je v skladu z zakonom, opredeljene so njihove pristojnosti, naloge in dolžnosti v njih.
9. Visokošolski zavod študentom poklicno svetuje in jih obvešča o zaposljivosti svojih diplomantov.

1. Prostori in oprema so primerni za izvajanje vseh dejavnosti zavoda, se posodabljajo in ustrezajo številu vpisanih študentov. Visokošolski zavod ima dokazila o lastništvu ali najemu prostorov in opreme, ti pa morajo biti na taki lokaciji, da je omogočeno nemoteno izvajanje študijskih programov ter delovanje zavoda v celoti.
2. Vsem deležnikom, še posebej študentom, je na voljo sodobna informacijsko-komunikacijska ter druga učna tehnologija ali oprema, potrebna za izvajanje študijskih programov ter strokovne, znanstveno-raziskovalne oziroma umetniške dejavnosti.
3. Knjižnica visokošolskega zavoda zagotavlja ustrezne knjižnične informacijske storitve, dostop do knjižničnega gradiva s področij študijskih programov ter znanstveno-raziskovalnih oziroma umetniških in strokovnih področij zavoda; študijsko gradivo in elektronske baze podatkov ustrezajo vsebini in stopnji študijskih programov.
4. Delavci v knjižnici so ustrezno usposobljeni za svetovanje in pomoč študentom ter drugim deležnikom.
5. Prostori in oprema so primerni za študente s posebnimi potrebami.
6. Visokošolski zavod redno pripravlja načrte za zagotavljanje finančnih, materialnih in drugih virov (vložkov), potrebnih za delovanje zavoda za akreditacijsko obdobje, ter preverja njihovo izvajanje.
7. Sredstva so zagotovljena za vse študijske programe, ki jih zavod izvaja, in vse dejavnosti zavoda, ki so s tem povezane (znanstveno-raziskovalno oziroma umetniško in strokovno delo) ter druge podporne dejavnosti.

1. Notranji sistem kakovosti visokošolskega zavoda je predpisan, primeren in učinkovit ter primerljiv v evropskem visokošolskem prostoru; vsebuje vse procese, ki so pomembni za izboljševanje kakovosti delovanja zavoda in izvajanja študijskih programov, ter omogoča sklenitev učinkovitega kroga kakovosti. Dejavnost zavoda se načrtuje stalno in celovito; izvajanje načrtov se redno spremlja, napake in pomanjkljivosti pa odpravljajo.
2. Visokošolski zavod redno opravlja samoevalvacijo po vseh področjih presoje iz meril, ki vsebuje:
– evalvacijo vseh dejavnosti visokošolskega zavoda;
– evalvacijo poučevanja, ki jo dajo študenti in drugi deležniki iz okolja;
– evalvacijo zadostnosti in raznovrstnosti virov ter finančne uspešnosti;
– dokumentiranje razvoja visokošolskega zavoda v povezavi z razvojem okolja;
– ugotavljanje napak in pomanjkljivosti, njihovo odpravljanje ter izboljševanje študijskih programov in vseh dejavnosti;
– dokumentiranje pomanjkljivosti in napak, predlogov za izboljšave ter izboljšav;
– analizo dosežkov.
3. S samoevalvacijskimi izsledki so seznanjeni študenti, visokošolski učitelji in sodelavci ter drugi deležniki, vsi imajo možnost, da predlagajo ukrepe za izboljšave ter spremljajo njihovo uresničevanje.
4. Dokumentirane ugotovitve o kakovosti delovanja zavoda in njihova analiza ter predlogi ukrepov za izboljšave so dostopni v samoevalvacijskih poročilih in objavljeni.
Z zagotavljanjem kakovosti visokošolski zavod usmerja in razvija kulturo kakovosti.

Za preoblikovanje visokošolskega zavoda se šteje:
– preoblikovanje v drugo vrsto (npr. visoke strokovne šole v fakulteto);
– sprememba lokacije v Sloveniji.
Vloga za pridobitev soglasja o izpolnjevanju pogojev za preoblikovanje v drugo vrsto visokošolskega zavoda se obravnava v skladu z merili za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda. Če gre za preoblikovanje članice univerze, ji je treba priložiti mnenje senata univerze.

Za spremembo lokacije se šteje:
– uvedba nove lokacije za izvajanje celotnega študijskega programa zunaj sedeža visokošolskega zavoda (dislocirana enota);
– dodatni prostori ali njihova zamenjava za izvajanje dela ali celote študijskega programa, kadar ne gre za dislocirano enoto zavoda.
Visokošolski zavod lahko vloži vlogo za akreditacijo dislocirane enote po prvem podaljšanju akreditacije zavoda. Pri presoji dislocirane enote se preverja izpolnjevanje naslednjih meril:
1. primernost prostorov, opreme, knjižnice oziroma dostopa do ustrezne literature in informacijsko-komunikacijska tehnologija;
2. prilagoditev prostorov in opreme študentom s posebnimi potrebami;
3. zagotavljanje kadrov, ki po številu in kakovosti ustrezajo pedagoškemu, znanstveno-raziskovalnemu, umetniškemu oziroma strokovnemu delu, povezanemu s študijskimi področji oziroma študijskimi programi, ki jih visokošolski zavod načrtuje izvajati na dislocirani enoti;
4. zagotavljanje svetovalnih storitev, povezanih z vpisom, in zagotavljanje drugih informacij, povezanih s študijem, na dislocirani enoti;
5. zagotavljanje finančnih virov za dislocirano enoto;
6. delovanje sistema kakovosti na matičnem visokošolskem zavodu.
Vloga za pridobitev soglasja o izpolnjevanju pogojev za dodatne prostore ali njihovo zamenjavo za izvajanje dela ali celote študijskega programa se smiselno obravnava v skladu z merili za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda, pri čemer se presoja le izpolnjevanje meril iz 12. člena (materialni pogoji).

Postopek za pridobitev akreditacije ali podaljšanje akreditacije, razen v primeru izredne evalvacije, se začne na predlog vlagatelja.
Vloga za prvo oziroma podaljšano akreditacijo je pripravljena v skladu z zakonom, ki ureja področje visokega šolstva, in temi merili.
Vlagatelj vloži Predlog za akreditacijo na predpisanem obrazcu in mu priloži predpisane priloge, kot določajo ta merila.
Predlog za akreditacijo je v slovenskem jeziku. Če so priloge v tujem jeziku, lahko agencija zahteva od vlagatelja, da predloži prevod dela ali celote. V spornih primerih pa agencija od vlagatelja zahteva overjen prevod.

K Predlogu za akreditacijo se priložijo naslednje priloge:
A./ Prva akreditacija visokošolskega zavoda:
1. mnenje ustanovitelja, če gre za ustanavljanje javnega visokošolskega zavoda;
2. mnenje senata univerze, če gre za ustanavljanje članice univerze;
3. poslanstvo, vizija in strategija visokošolskega zavoda, osnutek akta o ustanovitvi oziroma akt o ustanovitvi in osnutek statuta visokošolskega zavoda ter osnutek poslovnika kakovosti;
4. načrt za mednarodno sodelovanje visokošolskega zavoda, predvsem v skupnem evropskem visokošolskem prostoru;
5. podatki o raziskovalnih programih, projektih in raziskovalnih skupinah;
6. kadrovski načrt, podatki in dokazila o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in visokošolskih sodelavcih ter njihove izjave o sodelovanju in soglasja delodajalcev, pri katerih je delavec zaposlen;
7. osnutek meril o izvolitvah v naziv;
8. dokazila o prostorih in opremi: ustrezno dokazilo o lastništvu oziroma najemne pogodbe, uporabna dovoljenja, izjave o varnosti, popis opreme;
9. načrt za izvedbo študijskega programa, kadar so prostori na različnih lokacijah;
10. dokazila o zagotovljenih finančnih sredstvih;
11. mnenja pristojne zbornice (združenj delodajalcev) ali drugih institucij, pristojnih za področja, s katerih so študijski programi;
12. dogovori s podjetji oziroma drugimi organizacijami ter mentorji v njih o praktičnem izobraževanju predvidenega števila vpisanih študentov.
Dogovori s podjetji iz dvanajste točke se priložijo za visokošolski strokovni študijski program oziroma za študijski program, po katerem je predvideno praktično izobraževanje študentov.
B./ Prva akreditacija študijskega programa:
1. sklep senata univerze oziroma samostojnega visokošolskega zavoda k predlaganemu študijskemu programu;
2. učni načrti;
3. najmanj trije tuji priznani oziroma akreditirani študijski programi iz različnih držav; če gre za regulirane poklice, primerjava z določbami iz ustrezne direktive Evropske unije oziroma dokazilo o skladnosti predvsem glede predpisanega števila ur, vsebine programa, znanja oziroma veščin, ki se pridobijo tako s teoretičnim kot praktičnim izobraževanjem;
4. dokazila o visokošolskih učiteljih, znanstvenih delavcih in visokošolskih sodelavcih: dokazila o veljavni izvolitvi v naziv za vse nosilce predmetov (oziroma o začetem postopku za vnovično ali nadaljnjo izvolitev) v skladu z minimalnimi standardi agencije (biografije, bibliografije, projekti, patenti, objave, nagrade ...), izjave o sodelovanju, soglasja delodajalcev, pri katerih je delavec zaposlen;
5. podatki o skupni najvišji dopustni neposredni in dodatni tedenski pedagoški obveznosti;
6. načrt o mednarodnem sodelovanju (na področju, s katerega je študijski program);
7. dokazila o vzpostavljenih razmerah za znanstveno, raziskovalno, umetniško oziroma strokovno delo: bibliografski podatki, spletni naslov, s katerega so razvidni znanstveno-raziskovalni projekti ali programi, raziskovalne skupine ali raziskave za gospodarstvo;
8. dokazila o prostorih in opremi ter načrt za izvedbo študijskega programa;
9. dogovore ali pogodbe s podjetji oziroma drugimi organizacijami ter mentorji v njih o praktičnem izobraževanju predvidenega števila vpisanih študentov;
10. poslovnik kakovosti;
11. samoevalvacijsko poročilo zavoda, če že izvaja druge akreditirane študijske programe.
Dogovori ali pogodbe s podjetji iz devete točke se priložijo za visokošolski strokovni študijski program oziroma za študijski program, po katerem je predvideno praktično izobraževanje študentov.
C./ Akreditacija skupnega študijskega programa:
1. pogodba, sporazum ali druga uradno potrjena oblika vzajemne opredelitve sodelovanja visokošolskih zavodov pri izvajanju skupnega študijskega programa, ki jo podpišejo vsi visokošolski zavodi. Pogodba mora vsebovati zlasti podatke o:
– vseh sodelujočih visokošolskih zavodih z navedbo njihovega statusa po nacionalni zakonodaji, njihove akreditacije oziroma ustreznega drugega javnega priznanja ter kratko predstavitvijo njihovega delovanja,
– deležih, ki jih pri izvajanju skupnega študijskega programa prevzemajo posamezni sodelujoči visokošolski zavodi, še zlasti pa o deležih, ki jih prevzemajo visokošolski zavodi iz Republike Slovenije,
– akreditaciji delov skupnega študijskega programa, ki jih izvajajo sodelujoči visokošolski zavodi iz tujine,
– načelih in načinih skupnega spremljanja, izboljševanja in zagotavljanja kakovosti,
– pogojih za vpis študentov v skupni študijski program,
– uporabi učnih jezikov,
– finančnih obveznostih pri izvajanju skupnega študijskega programa,
– vsebini in obliki diplome ter načinu podeljevanja diplom,
– vsebini in obliki priloge k diplomi ter načinu podeljevanja priloge k diplomi,
– drugih medsebojnih pravicah in obveznostih sodelujočih visokošolskih zavodov pri izvajanju skupnega študijskega programa s posebnim poudarkom na pravicah študentov;
2. obrazec diplome in priloge k diplomi;
3. podatke o vseh nosilcih študijskega programa, tudi tistih delov programa, ki se izvajajo na sodelujočih oziroma tujih visokošolskih zavodih.
D./ Podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda:
1. ustanovitveni akt in statut visokošolskega zavoda;
2. samoevalvacijsko poročilo visokošolskega zavoda za študijsko leto, pred katerim se opravlja zunanja evalvacija, in analiza vseh področij delovanja visokošolskega zavoda iz vseh let po zadnji akreditaciji z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in ukrepi za njihovo odpravo;
3. poslanstvo, vizija in strategija visokošolskega zavoda;
4. letni program dela visokošolskega zavoda, in sicer za zadnje koledarsko leto pred zunanjo evalvacijo in za tisto, v katerem zunanja evalvacija poteka;
5. finančno poročilo visokošolskega zavoda za zadnje koledarsko leto;
6. poslovnik kakovosti;
7. dokazila o kakovosti visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev ter znanstvenih delavcev, kot jih priznava stroka;
8. analize izsledkov študentskih anket oziroma drugih oblik spremljanja mnenj študentov o kakovosti izvajanja študijskega programa za zadnja tri študijska leta; če je od zadnje akreditacije poteklo manj kot tri leta, pa za celotno obdobje po njej;
9. analize izsledkov anket in drugih oblik spremljanja diplomantov visokošolskega zavoda;
10. seznam evidenc, ki jih vodi visokošolski zavod.
E./ Podaljšanje akreditacije študijskega programa:
1. samoevalvacijsko poročilo visokošolskega zavoda za študijsko leto, pred katerim se opravlja zunanja evalvacija, in analizo področij delovanja visokošolskega zavoda, povezano s študijskim programom, iz vseh let po zadnji akreditaciji študijskega programa z ugotovljenimi pomanjkljivostmi in ukrepi za njihovo odpravo;
2. dokazila o kakovosti visokošolskih učiteljev in visokošolskih sodelavcev ter znanstvenih delavcev, kot jih priznava stroka;
3. analize izsledkov študentskih anket oziroma drugih oblik spremljanja mnenj študentov o kakovosti izvajanja študijskega programa za zadnja tri študijska leta; če je od zadnje akreditacije poteklo manj kot tri leta, pa za celotno obdobje po njej;
4. analize izsledkov anket in drugih oblik spremljanja diplomantov študijskega programa.

Akreditacije in zunanje evalvacije visokošolskih zavodov in študijskih programov izvaja agencija.
Odločitve o akreditaciji visokošolskih zavodov in študijskih programov na prvi stopnji sprejema svet agencije.
O pritožbah odloča pritožbena komisija agencije.

Lastnost stranke v postopku ima vlagatelj; druge osebe imajo položaj stranke v postopku, če jim agencija ta položaj na podlagi izkazanega pravnega interesa prizna s posebnim sklepom.
Pritožba zoper sklep o zavrnitvi položaja stranke v postopku ne zadrži njegove izvršitve in ne prekine postopka akreditacije.
Pravico do pregleda dokumentov – Predloga za akreditacijo in prilog, poročil in drugih dokumentov v posamični zadevi – imajo vlagatelj oziroma osebe, ki jim agencija prizna položaj stranke v postopku.

Vlogo za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda vloži ustanovitelj.
Vlogo za prvo akreditacijo študijskega programa vloži:
1. univerza;
2. samostojni visokošolski zavod.

Vloga se vloži pri agenciji.
Agencija vodi obravnave vlog po vrsti, kot so bile vložene.
Ne glede na določbo prejšnjega odstavka so postopki za izredno evalvacijo prednostni.
Vloga je popolna, ko je ustrezno izpolnjen predpisan obrazec Predlog za akreditacijo ter priložene in ustrezno izpolnjene vse predpisane priloge iz 32. člena teh meril.
Če vloga ni popolna, se zahteva njena dopolnitev.

Ko je vloga za prvo akreditacijo popolna, svet agencije imenuje skupino strokovnjakov najkasneje v enem mesecu.

V skupine strokovnjakov svet agencije imenuje po najmanj tri člane, od tega vsaj enega tujega strokovnjaka in enega študenta. Razen tujih strokovnjakov so člani skupine strokovnjakov vpisani v register strokovnjakov.
Tuji strokovnjaki so evalvatorji tujih agencij, vpisanih v register EQAR (European Quality Assurance Register for Higher Education), ali strokovnjaki s področja presoje kakovosti v visokem šolstvu.
Agencija organizira in sodeluje pri izobraževanju strokovnjakov.
V sodelovanju z agencijo skupine strokovnjakov opravijo oglede prostorov, v katerih bo visokošolski zavod izvajal študijski program. Ogled mora biti napovedan najmanj petnajst dni vnaprej. Vlagatelj mora skupini strokovnjakov omogočiti učinkovito delo in predložiti vso dokumentacijo, potrebno za presojo.

Skupina strokovnjakov pripravi skupno poročilo o izpolnjevanju pogojev za prvo akreditacijo (v nadaljnjem besedilu: poročilo) najpozneje v treh mesecih od predložitve popolnega predloga za akreditacijo. Poročilo pripravi po področjih presoje in merilih za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa na podlagi predloženega predloga s prilogami, druge zahtevane dokumentacije in ogleda prostorov, v katerih bo visokošolski zavod opravljal svojo dejavnost.
Ogled prostorov je obvezen, kadar gre za akreditacijo visokošolskega zavoda. Če se akreditira študijski program, se ogled opravi takrat, kadar je to potrebno zaradi popolne ugotovitve dejanskega stanja (kadar je za izvedbo programa potrebna posebna oprema, laboratoriji ipd.).

Poročilo o prvi akreditaciji visokošolskega zavoda se pošlje svetu agencije v odločitev.
Poročilo o prvi akreditaciji študijskega programa se pošlje svetu agencije in vlagatelju v morebitne pripombe. Vlagatelj sporoči pripombe v enem mesecu od vročitve poročila.

Svet agencije odloča o vlogah in imenovanjih skupin strokovnjakov na nejavnih sejah.
Svet agencije o vlogah ne odloča na dopisnih sejah.
V primeru obravnave vlog se na sejo sveta lahko vabijo tudi predstavniki strokovne javnosti.
O vlogah in z njimi povezanimi imenovanji skupin strokovnjakov svet agencije odloča z večino glasov vseh (v posameznem postopku zaradi konflikta interesov neizločenih) članov.
V primeru konflikta interesov (npr. zaposlitev pri vlagatelju ali sodelovanje z njim) se člani sveta agencije izločijo iz glasovanja. O izločitvi odloča predsednik sveta agencije. V primeru izločitve predsednika sveta agencije o izločitvi odloči namestnik predsednika sveta agencije.
Če svet agencije ni sklepčen, predsednik sveta agencije sejo prekine ali preloži.

Poročilo skupine strokovnjakov je podlaga za odločanje sveta agencije.
O akreditaciji visokošolskega zavoda svet agencije odloči najpozneje v treh mesecih od priprave poročila.
O akreditaciji študijskega programa svet agencije odloči najpozneje v treh mesecih po preteku roka za posredovanje pripomb k poročilu.
Svet agencije lahko podeli akreditacijo za sedemletno obdobje ali pa vlogo za akreditacijo zavrne.
V primeru zavrnitve vloge za akreditacijo visokošolskega zavoda lahko vlagatelj ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega visokošolskega zavoda po preteku dveh let od vročitve odločitve sveta agencije.
V primeru zavrnitve vloge za akreditacijo študijskega programa lahko visokošolski zavod ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega študijskega programa po preteku enega leta od vročitve odločitve sveta agencije.

Postopek za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa se začne z vložitvijo vloge visokošolskega zavoda in nadaljuje z imenovanjem skupine strokovnjakov za pripravo evalvacijskega poročila.
Postopek za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa se konča z odločitvijo o podaljšanju akreditacije.

Skupina strokovnjakov pripravi skupno evalvacijsko poročilo najpozneje v treh mesecih od imenovanja in ga pošlje agenciji. Evalvacijsko poročilo pripravi po področjih presoje v skladu z merili za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa, na podlagi samoevalvacijskega poročila visokošolskega zavoda, predložene dokumentacije in obiska visokošolskega zavoda.

Agencija pošlje evalvacijsko poročilo visokošolskemu zavodu. Visokošolski zavod lahko najpozneje v enem mesecu od prejema evalvacijskega poročila sporoči svoje pripombe k poročilu.
Če visokošolski zavod sporoči pripombe k poročilu, jih mora skupina strokovnjakov proučiti in najpozneje v enem mesecu od njihovega prejema pripraviti končno evalvacijsko poročilo.

Podlaga za odločanje sveta agencije je samoevalvacijsko poročilo visokošolskega zavoda, končno evalvacijsko poročilo ter morebitne pripombe visokošolskega zavoda k poročilu. Poročili in morebitne pripombe se pošljejo svetu agencije najpozneje v sedmih dneh od priprave končnega evalvacijskega poročila.
O podaljšanju akreditacije svet agencije odloči najpozneje v treh mesecih od prejema dokumentacije iz prvega odstavka tega člena.
Svet agencije:
1. podaljša akreditacijo visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa za sedem let, če je iz poročil razvidno, da zavod upošteva ta merila, morebitne manjše pomanjkljivosti, navedene v končnem evalvacijskem poročilu, pa bistveno ne poslabšujejo kakovosti delovanja zavoda;
2. podaljša akreditacijo visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa za krajše obdobje, največ pa za tri leta, če so ugotovljene pomanjkljivosti v delovanju visokošolskega zavoda oziroma izvajanju študijskega programa take, da jih je mogoče odpraviti v manj kot treh letih;
3. ne podaljša akreditacije visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa, kadar gre za hujše kršitve zakonskih določb in teh meril.
Kadar svet agencije podaljša akreditacijo visokošolskega zavoda ali študijskega programa največ za tri leta, določi rok, v katerem mora visokošolski zavod napake in pomanjkljivosti odpraviti.
Po preteku roka za odpravo pomanjkljivosti se pred iztekom obdobja, za katerega je podaljšana akreditacija za krajši čas, opravi vnovična zunanja evalvacija. Na podlagi vnovične evalvacije svet agencije:
1. podaljša akreditacijo visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa za sedem let;
2. ne podaljša akreditacije visokošolskega zavoda oziroma študijskega programa.
Če svet agencije akreditacije študijskega programa ne podaljša, študijski program ni več javno veljaven.

Postopek izredne evalvacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa začne agencija s pozivom visokošolskemu zavodu, da izpolni obrazec Predlog za akreditacijo in mu priloži priloge, ki se zahtevajo pri podaljšanju akreditacije visokošolskega zavoda ali študijskega programa.
Pobudo za začetek postopka izredne evalvacije lahko dajo ustanovitelji, ministrstvo, pristojno za visoko šolstvo, študenti ali drugi visokošolski deležniki, kadar upravičeno sumijo, da gre za večje kršitve pri delovanju visokošolskega zavoda oziroma izvajanju študijskega programa.
Tudi če visokošolski zavod ne predloži dokumentacije iz prvega odstavka tega člena, svet agencije imenuje skupino strokovnjakov.
Razen začetka postopka, se izredna evalvacija izvede po enakem postopku kot zunanja evalvacija in konča z odločitvijo o podaljšanju akreditacije.

Zoper sklep o odločitvi sveta agencije je mogoče vložiti pritožbo v 30 dneh od njegove vročitve.
Pritožba se pošlje svetu agencije, o njej pa odloča pritožbena komisija.
Pritožbena komisija odloči o pritožbi v treh mesecih od vložitve popolne pritožbe. Če pritožbi ugodi, vrne zadevo svetu agencije v vnovično odločanje.
Odločitev pritožbene komisije se lahko izpodbija s tožbo v upravnem sporu.

Če svet agencije zavrne vlogo za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda ali akreditacije zavodu ne podaljša, lahko vlagatelj ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega zavoda po preteku dveh let od vročitve odločitve sveta agencije.
Če svet agencije zavrne vlogo za prvo akreditacijo študijskega programa ali akreditacije ne podaljša, lahko visokošolski zavod ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega programa po preteku enega leta od vročitve odločitve sveta agencije.
V primerih iz prvega in drugega odstavka tega člena se vloge obravnavajo po merilih za prvo akreditacijo.
V primeru zamude roka za vložitev vloge za podaljšanje akreditacije visokošolskega zavoda iz petega odstavka 14. člena ZViS lahko ustanovitelj ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda šele po izbrisu iz razvida visokošolskih zavodov.
V primeru zamude roka za vložitev vloge za podaljšanje akreditacije študijskega programa iz tretjega odstavka 32. člena ZViS lahko visokošolski zavod ponovno vloži vlogo za prvo akreditacijo tega študijskega programa šele po izbrisu iz razvida visokošolskih zavodov.

Prva in vsaka podaljšana akreditacija visokošolskih zavodov in študijskih programov veljata največ sedem let. Akreditacija poteče s koncem študijskega leta, v katerem se izteče obdobje podeljene akreditacije.
Če svet agencije podaljša akreditacijo pred potekom roka, za katerega je bila podeljena prejšnja, začne sedemletni rok veljavnosti akreditacije teči znova od vročitve odločitve sveta agencije.

Soglasja k preoblikovanju visokošolskih zavodov se izdajajo na podlagi meril za podaljšanje akreditacije.
Soglasja k spremembam obveznih sestavin študijskih programov samostojnih visokošolskih zavodov se izdajajo na podlagi meril za prvo akreditacijo.
O soglasjih k preoblikovanju visokošolskih zavodov in spremembam obveznih sestavnih študijskih programov samostojnih visokošolskih zavodov lahko odloča svet agencije brez presoje skupine strokovnjakov.

Univerza obvezne sestavine študijskih programov spreminja sama.
O spremembah obveznih sestavin študijskih programov iz prejšnjega odstavka mora univerza v 30 dneh od njihovega sprejema seznaniti agencijo tako, da spremembe vnese v elektronski obrazec Predlog za akreditacijo in v prilogah priloži izpise sklepov senata, s katerimi so bile spremembe sprejete, ter o tem pisno obvesti agencijo.

K manjšim spremembam soglasje sveta agencije ni potrebno.
O spremembah:
1. imena visokošolskega zavoda ali naslova;
2. imen predmetov ter
3. uvedbi novih ali opustitvi starih izbirnih predmetov
visokošolski zavod sproti obvešča agencijo.
Za spremembo imena visokošolskega zavoda se ne šteje preoblikovanje v druge vrste zavod, za spremembo naslova pa ne sprememba lokacije izvajanja študijskih programov.
O spremembi lokacije izvajanja študijskega programa svet agencije odloča na podlagi meril, določenih v 30. členu.
Spremembe:
1. posodabljanje vsebine učnih načrtov in seznama študijske literature;
2. razporeditev kontaktnih ur pri učni enoti;
3. zamenjavo predmetov med semestri;
4. spremembo habilitiranih nosilcev predmetov ali
5. spremembo neobveznih sestavin študijskega programa
sprejme visokošolski zavod sam, skupine strokovnjakov pa jih presodijo ob zunanji evalvaciji.

Obrazec Predlog za akreditacijo je priloga teh meril. Obrazec se odda v elektronski in tiskani obliki, ki morata biti medsebojno skladni.

Vloge, ki so bile vložene po 1. maju 2010 v skladu s pred temi merili uveljavljenimi akti, izdanimi do uveljavitve Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 86/09), se formalno štejejo kot skladne s temi merili, čeprav niso vložene na s temi merili predpisan način.
Merila in postopek obravnave vlog iz prvega odstavka so naslednji:
1. Vloge za pridobitev mnenja o izpolnjevanju pogojev za ustanovitev visokošolskega zavoda se obravnavajo v skladu z merili in postopkom za prvo akreditacijo visokošolskega zavoda.
2. Vloge za pridobitev mnenja o izpolnjevanju pogojev za preoblikovanje visokošolskega zavoda se obravnavajo v skladu z merili za podaljšanje akreditacije.
3. Vloge za pridobitev soglasja k študijskemu programu se obravnavajo v skladu z merili in postopkom za prvo akreditacijo študijskega programa.
4. Vloge za pridobitev soglasja k spremembam študijskega programa, ki se nanašajo na spremembe obveznih sestavin študijskih programov, se obravnavajo v skladu z merili za prvo akreditacijo študijskega programa.
5. O vlogah za pridobitev soglasja k spremembam študijskih programov, ki se nanašajo na spremembe imena visokošolskega zavoda ali naslova, spremembe imen predmetov ter uvedbo novih ali opustitev starih izbirnih predmetov, se svet agencije obvesti.
6. Za vloge za pridobitev soglasja k spremembam študijskih programov, ki se nanašajo na posodabljanje vsebine učnih načrtov in seznama študijske literature, spremembo razporeditve kontaktnih ur pri učni enoti, zamenjavo predmetov med semestri ali spremembo habilitiranih nosilcev predmetov in spremembo neobveznih sestavin študijskega programa, ni potrebno soglasje sveta agencije. Navedene spremembe sprejmejo visokošolski zavodi sami, skupine strokovnjakov pa jih presojajo ob zunanji evalvaciji.
Vloga je popolna, če vsebuje vse po teh merilih zahtevane podatke in dokazila. Če vloga ni popolna, se zahteva njena dopolnitev v primernem roku.

Ta merila začnejo veljati tretji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Z začetkom veljavnosti teh meril prenehajo veljati Merila za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov (Uradni list RS, št. 95/10, 17/11, 51/12, 6/13 in 88/13).