Datum: 22. 5. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja Aleksandra Hribarja, Višnja Gora, ki ga zastopa Odvetniška družba Čeferin, o. p., d. o. o., Grosuplje, na seji 22. maja 2014

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3064/2012 z dne 14. 3. 2012 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 3830/2009-III z dne 11. 5. 2011 se v delu, v katerem je pritožniku naloženo plačilo odškodnine zaradi žaljivih izjav, danih v intervjujih za različne medije, razveljavita. Zadeva se v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje pritožniku (v pravdi tožencu) naložilo plačilo 3.000 EUR odškodnine, ker naj bi s svojimi izjavami v satirični televizijski oddaji Hri-bar ter v intervjujih za različne medije žalil tožnika. Kar je tožnik zahteval več (tj. višji odškodninski zahtevek ter zahtevek za objavo sodbe), je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnik vložil pritožbo. Višje sodišče je pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je znesek odškodnine znižalo na 2.000 EUR, sicer pa tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Višje sodišče je razmejilo med izjavami, izrečenimi v satirični televizijski oddaji, ter izjavami, ki jih je pritožnik podal v intervjujih za različne druge medije. Kar je tožnik zaznal kot žaljivo v treh satiričnih televizijskih oddajah, ki jih je vodil pritožnik, po presoji Višjega sodišča brez dvoma sodi na področje satire in za tožnika, ki je bil odgovorni urednik vseh razvedrilnih oddaj na TV Slovenija (torej tudi teh spornih), ne more biti žaljivo. Na tej točki je Višje sodišče pritrdilo pritožniku, da gre za njegovo svobodo umetniškega ustvarjanja, ki je (tudi) v pretiravanju, smešenju, karikiranju, provociranju, šokiranju. Drugače pa je Višje sodišče ocenilo izjave, ki jih je pritožnik dal v različnih medijih kot intervjuvanec. Višje sodišče je sprejelo stališče, da je pritožnikovo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode predmet enake presoje, kot so izjave vsakega drugega posameznika. Četudi je pritožnik "po poklicu" satirik, po stališču Višjega sodišča ni mogoče sprejeti teze, da je vse, karkoli, kjerkoli, komurkoli reče, satira. Višje sodišče je zato v tem delu soglašalo z oceno prvostopenjskega sodišča, da so bile izven satiričnega konteksta pritožnikove eksplicitne izjave o tožniku (da je "turbo anus", "homo erectus", človek brez časti, dostojanstva, brez znanja in sposobnosti) žaljive. Pritožnikovo sklicevanje na stališča Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) je Višje sodišče zavrnilo z argumentom, da pritožnik ni navedel, da bi bile katere od sodb ESČP po dejanski in pravni presoji primerljive z obravnavano zadevo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. in 39. člena Ustave ter 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je treba v primeru, ko se dane izjave po presoji sodišča izkažejo za (objektivno) žaljive, že samo iz tega razloga vedno šteti, da je šlo za nedopusten poseg v pravico do časti in dobrega imena. Pritožniku se zdi nesprejemljivo stališče Višjega sodišča glede protipravnosti njegovih izjav, podanih v intervjujih za različne druge medije. Pritožnik poudarja, da navkljub izrecnim pritožbenim ugovorom Višje sodišče ni obrazložilo, zakaj pri presoji protipravnosti teh izjav ni upoštevalo okoliščin, ki bi jih z vidika pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) moralo upoštevati. Po mnenju pritožnika gre za kršitev pravice iz 39. člena Ustave, če sodišče opusti presojo, ali in v kolikšni meri osebo, ki poda izjave, njena svoboda izražanja upravičuje do izrečenih besed (četudi so žaljive). Pritožnik zatrjuje, da sodišče prve stopnje te presoje sploh ni opravilo, saj je svojo odločitev oprlo zgolj na ugotovitev žaljivosti izjav. Tudi Višjemu sodišču očita, da njegovih izjav, danih v intervjujih za različne medije, ni presojalo z vidika svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Pri tem se sklicuje na stališče ESČP, po katerem ni dovolj, da je zadevna izjava žaljiva, temveč mora sodišče pri presoji upoštevati vse okoliščine primera. Pritožnik izpostavlja zlasti oceno dopustnosti ravnanja tistega, ki je povzročil domnevno sporno reakcijo. V tem okviru pritožnik opozori na dejstvo, da je tožnik cenzuriral oddajo Hri-bar in jo prestavil v pozne večerne ure, oboje z namenom utišanja ali vsaj manjšega dosega satirične obravnave aktualnih političnih razmer. Pritožnik poudarja, da so njegove izjave pomenile kritičen odziv na cenzuro satiričnega komentiranja, ki je nezdružljiva z demokratičnimi vrednotami. Razlogi, s katerimi sta sodišči utemeljili poseg v pravico do svobode izražanja, po mnenju pritožnika niso upoštevni in zadostni, saj v ključnem delu ne sledijo stališčem dosedanje ustavnosodne presoje ter prakse ESČP. Pritožnik nadalje zatrjuje, da je pri njegovem odzivu šlo za vrednostno sodbo, ki bi bila lahko nedopustna le, če bi bila podana brez vsakršne dejanske podlage. Obstoj dejanske podlage naj bi bilo glede na stališča ESČP treba razlagati zelo široko. Sodišči pa naj bi brez vsakršne obrazložitve sprejeli stališče, da takšne dejanske podlage za sporne izjave ni bilo, pri čemer sta povsem prezrli dejstvo, da je tožnik s cenzuro televizijske oddaje izzval sporne izjave. S tem naj bi sodišči kršili 39. pa tudi 22. člen Ustave. Po mnenju pritožnika sodišči nista opravili tehtanja, kot ga narekujeta dosedanja ustavnosodna presoja in praksa ESČP. Zlasti naj se ne bi opredelili do vprašanja, ali tožnikovo ravnanje (cenzura), ki je izzvalo sporne pritožnikove izjave, izključuje njihovo protipravnost. Sodišče prve stopnje je sicer navedlo, da ima javnost pravico biti obveščena o cenzuri satire, vendar ne na "neprimeren in žaljiv način". To stališče pa je po mnenju pritožnika v očitnem nasprotju z ustaljenim stališčem ESČP, ki v takih primerih dopušča ostre, šokantne ali celo žaljive odzive posameznikov. Pritožnik opozarja še na nevarnost t. i. zastraševalnega učinka (chilling effect). Odločno nasprotuje tudi obrazložitvi Višjega sodišča v zvezi z neupoštevanjem sodb ESČP, na katere se je skliceval v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo. Poudarja, da je v pritožbi jasno navedel, na kaj se citirane sodbe ESČP nanašajo. Kljub temu naj se Višje sodišče do njegovih trditev ne bi opredelilo. S tem naj bi kršilo 22. pa tudi 39. člen Ustave in 10. člen EKČP. Po mnenju pritožnika bi morali sodišči upoštevne sodbe ESČP poznati že po uradni dolžnosti, zato se mu zdi toliko bolj nesprejemljivo, da Višje sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo stališč ESČP.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-584/12 z dne 2. 4. 2013 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. Pri tem je posebej obrazložilo razloge, ki utemeljujejo izjemno obravnavo sicer nedovoljene ustavne pritožbe (tretji odstavek 55.a člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor tožniku, ki nanjo ni odgovoril.

4. V obravnavani zadevi je Višje sodišče razmejilo kriterije presoje spornih izjav tako, da je posebej obravnavalo izjave, podane v satirični televizijski oddaji Hri-bar, ki so varovane v okviru svobode umetniškega izražanja iz 59. člena Ustave, nato pa še izjave, ki jih je pritožnik podal v intervjujih za različne druge medije, te pa so varovane v okviru 39. člena Ustave. Kar je tožnik zaznal kot žaljivo v treh satiričnih televizijskih oddajah, ki jih je vodil pritožnik, po presoji Višjega sodišča sodi na področje satire in za tožnika, ki je bil odgovorni urednik vseh razvedrilnih oddaj na TV Slovenija (torej tudi teh spornih), ne more biti žaljivo.(1) Drugače pa je Višje sodišče ocenilo izjave, ki jih je pritožnik dal v različnih medijih kot intervjuvanec.(2) V tem delu je soglašalo z oceno prvostopenjskega sodišča, da so bile izven satiričnega konteksta pritožnikove eksplicitne izjave o tožniku (da je "turbo anus", "homo erectus", človek brez časti, dostojanstva, brez znanja in sposobnosti) žaljive. Pritožniku se zdi stališče o protipravnosti njegovih izjav, podanih v intervjujih za različne medije, nesprejemljivo. Poudarja, da sta sodišči svojo odločitev oprli zgolj na ugotovitev žaljivosti izjav, ne da bi pri svoji presoji upoštevali vse okoliščine primera, ki bi jih z vidika pravice do svobode izražanja (39. člen Ustave) morali upoštevati, zlasti tudi oceno dopustnosti ravnanja tožnika, ki je povzročil sporno reakcijo pritožnika. Njegove izjave naj bi pomenile kritičen odziv na cenzuro satiričnega komentiranja, ki je nezdružljiva z demokratičnimi vrednotami. Glede na takšne trditve mora Ustavno sodišče preizkusiti, ali izpodbijana odločitev sodišč temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika 39. člena Ustave. Presoja Ustavnega sodišča se omejuje na tisti del izpodbijanih sodb, v katerem je pritožniku naloženo plačilo odškodnine zaradi žaljivih izjav, danih v intervjujih za različne medije.
5. Vprašanja, povezana z razmerjem med svobodo izražanja (39. člen Ustave) in pravico do zasebnosti oziroma varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), sodijo med tista, ki jim Ustavno sodišče praviloma posveča posebno pozornost. Ustava v prvem odstavku 39. člena zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema ter širi vesti in mnenja. Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Ustavno sodišče je že v odločbi št. U-I-172/94 z dne 9. 11. 1994 (Uradni list RS, št. 73/94, in OdlUS III, 123) poudarilo, da svoboda tiska in izražanja mnenj pomaga vzpostavljati in oblikovati nepristransko informirano javnost. Pomen in vloga svobode izražanja sta večplastna. Funkcija svobode izražanja je varovati svobodo do posredovanja informacij in mnenj (aktivni vidik) pa tudi svobodo njihovega sprejemanja, torej pravico do obveščenosti (pasivni vidik).(3)
6. Tako kot za druge človekove pravice tudi za pravico do svobode izražanja velja, da ni neomejena, temveč je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Najpogosteje prihaja pravica do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) v kolizijo prav s pravico do varstva nedotakljivosti osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Temelj in meje ustavnega varstva osebnostnih pravic so določeni v 34. in 35. členu Ustave. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti pa izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.(4)
7. Iz dosedanje ustavnosodne presoje izhaja, da je treba pri izvrševanju pravice do svobode izražanja upoštevati tudi dolžnosti in odgovornosti novinarjev in drugih publicistov, da pri svojem delu ne prestopijo določenih meja glede spoštovanja pravic zasebnosti ter osebnostnih pravic drugih.(5) Glede na poseben pomen svobode izražanja mora biti v konfliktu človekovih pravic pri tehtanju interesov in dobrin svobodi izražanja dana posebna teža. V zadevah, pri katerih gre za omejevanje te pravice, je treba še posebej skrbno preveriti, ali obstajajo ustavno sprejemljivi razlogi za takšno omejitev.(6) V primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja je lahko izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.(7) V interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena, je namreč treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih sodb lahko ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala.(8) Zaradi nedotakljivosti jedra pravic iz 34. in 35. člena Ustave je tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer govorcu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, temveč zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.(9)
8. Tudi ESČP v svojih odločitvah vedno znova poudarja, da svoboda izražanja (10. člen EKČP) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve te pravice, je treba te ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP poseg presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil ta sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient). Svoboda izražanja iz 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma in strpnosti, brez katerih ni demokratične družbe.(10) Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav.(11) Varstvo pravice do svobode izražanja sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma sramotenje.(12) Vendar uporaba vulgarnih izrazov sama po sebi ni odločilna pri oceni žaljivih izjav, saj lahko služi stilističnim namenom. ESČP poudarja, da je stil del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave.(13) Nadalje je treba upoštevati, da so lahko meje sprejemljive kritike v določenih okoliščinah širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih pristojnosti.(14) Kot pomemben vidik ESČP poudarja tudi razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami: medtem ko so trditve o dejstvih podvržene dokazovanju resničnosti, pri vrednostnih sodbah takšno dokazovanje po naravi stvari ni mogoče. Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za takšne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga (a sufficient factual basis). Vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano, če je bila dana brez vsakršne dejanske podlage.(15) Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP, ter pravico do varstva časti in dobrega imena, ki je varovana kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, je treba upoštevati več kriterijev, med drugim tudi, ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu; ali je sporne izjave izzvalo predhodno ravnanje osebe, na katero se te izjave nanašajo; ter tudi vsebino, obliko in posledice objave spornih izjav.(16) ESČP je tisto, ki ima zadnjo besedo pri oceni, ali so nacionalna sodišča uporabila standarde, ki so skladni z načeli, zajetimi v 10. členu EKČP, poleg tega pa tudi, ali so svojo odločitev oprla na zadostno oceno vseh odločilnih dejstev posameznega primera.(17)
9. Podobne zahteve glede tehtanja izhajajo iz ustaljene ustavnosodne presoje. Ustavno sodišče je večkrat poudarilo, da je v primeru kolizije dveh človekovih pravic potrebna vsebinska omejitev obeh pravic. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.(18) Sodišče mora opredeliti vsebino obeh pravic v koliziji in jima dati pravo težo, vse v luči konkretnih okoliščin primera. Na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic (v konkretnem primeru pravice tožnika do varstva časti in dobrega imena na eni strani ter pravice pritožnika do svobode izražanja na drugi strani) sodišče oblikuje pravilo o sobivanju obeh pravic, ki pove, kateri od njiju je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Sodišče mora upoštevati navedene zahteve in opraviti tehtanje. Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme prezreti ustavnopravno odločilnih okoliščin.(19)
10. Izpodbijana odločitev temelji na stališču, da so sporne izjave, ki jih je pritožnik izrekel v intervjujih za različne medije, objektivno žaljive. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da ima javnost nedvomno pravico biti obveščena o cenzuri satire, na kar se je skliceval pritožnik, vendar sta način, ki ga je za to izbral pritožnik, ter njegov odziv na ravnanje tožnika neprimerna in žaljiva. Po oceni sodišča prve stopnje je bil pritožnikov odziv na cenzuro oddaje preoster, neprimeren in žaljiv. Iz konteksta celotnih člankov in intervjujev, v katerih je pritožnik kakorkoli omenjal tožnika, naj bi izhajalo, da so bile besede izrečene na način, ki je žaljiv, zbadljiv in posmehljiv. Njihov namen po presoji sodišča ni bil informirati javnost in kritizirati tožnikovo delo, pač pa razvrednotiti tožnika kot osebnost, navkljub trditvam pritožnika, da žaljivega namena nikakor ni imel. Sodišče prve stopnje se je sklicevalo na stališče ESČP, da je medijem priznan ožji obseg pravic za poseganje v zasebnost tudi potencialno javnih oseb, če to niso politiki, če ne izvršujejo uradne oziroma politične funkcije, zaradi česar bi jih bilo moč opredeliti kot absolutno javne osebe. Višje sodišče je soglašalo z oceno prvostopenjskega sodišča, da so bile pritožnikove eksplicitne izjave o tožniku, ki jih je dal v različnih medijih kot intervjuvanec, žaljive. Pritožnikovo sklicevanje na stališča ESČP je Višje sodišče zavrnilo z argumentom, da pritožnik ni navedel, da bi bile katere od sodb ESČP po dejanski in pravni presoji primerljive z obravnavano zadevo. Sprejelo je stališče, da je pritožnikovo javno izražanje zunaj njegove satirične svobode predmet enake presoje, kot so izjave vsakega drugega posameznika.
11. Ustavno sodišče mora presoditi, ali so navedena stališča sodišč sprejemljiva z vidika 39. člena Ustave oziroma ali sta sodišči pri tehtanju upoštevali vse ustavnopravno odločilne okoliščine ter vzpostavili ustrezno ravnovesje med človekovima pravicama, ki se srečujeta (v luči presoje Ustavnega sodišča in prakse ESČP). Temeljno izhodišče tehtanja v primerih, kakršen je obravnavani, je upoštevanje okoliščin primera kot celote. Pri tem tehtanju ni dovolj upoštevati le vsebino spornih izjav, temveč je treba zlasti upoštevati kontekst, v katerem so bile te izjave izrečene, in ali so bile izzvane s predhodnim ravnanjem osebe, na katere se nanašajo. V okviru tehtanja je torej treba ovrednotiti tudi tožnikovo predhodno ravnanje (cenzuro satirične televizijske oddaje, ki jo je vodil pritožnik). Poleg tega sodišče pri tehtanju ne sme spregledati položaja osebe, na katero se sporne izjave nanašajo. V konkretnem primeru je bil tožnik kot odgovorni urednik razvedrilnih oddaj na nacionalni televiziji vodstveni delavec javnega zavoda.(20) Zato je bil glede ravnanj, storjenih pri opravljanju tega dela, dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike, čeprav ne tako široke kot npr. politiki.(21)
12. Sodišči sta izpodbijano odločitev oprli na stališče, da so izjave, ki jih je pritožnik izrekel v intervjujih za različne medije, objektivno žaljive. Glede na vsebino izjav je mogoče ugotoviti, da je šlo za vrednostne sodbe, ki so nedopustne le, če so dane brez vsakršne dejanske podlage. Pritožnikov odziv tako v televizijski oddaji kot tudi v intervjujih za druge medije je bil kritičen odziv na ravnanje tožnika, tj. cenzuro satirične televizijske oddaje, ki jo je soustvarjal in vodil pritožnik. Pritožnikov namen je bil opozoriti javnost na ravnanje tožnika, ki je pri izvrševanju svojih pristojnosti v okviru funkcije odgovornega urednika cenzuriral televizijsko oddajo, namenjeno satirični obravnavi aktualnih političnih razmer. S tem odzivom je pritožnik hotel opozoriti na pomembno vrednoto demokratične družbe, tj. prepoved cenzure v javnih medijih. Še toliko bolj je ta vrednota pomembna v obravnavanem primeru, v katerem je prišlo do cenzure na javni nacionalni televiziji, in to zaradi izrečenih ostrih političnih komentarjev. To je za demokratično družbo gotovo dogodek, s katerim mora biti javnost seznanjena. Pritožnik se je na tožnikovo ravnanje odzval ostro, na zbadljiv in posmehljiv način. Pri presoji njegovih ostrih in kritičnih izjav pa je treba upoštevati, da v okviru pravice do svobode izražanja ni varovana le vsebina izjav, pač pa tudi stil oziroma oblika izražanja, ki je lahko enako odločilen kot sama vsebina izjav.(22) Zanikanje tega vidika varstva bi lahko pomenilo bistveno okrnitev pravice do svobode izražanja. Šele ob upoštevanju vse navedenih, ustavnopravno pomembnih okoliščin lahko sodišče sprejme odločitev o tem, katera od pravic v koliziji ima v danem primeru prednost.
13. Kot je razvidno iz izpodbijanih sodb, sodišči nista ugotavljali dejanske podlage za sporne izjave. V svojo presojo nista vključili konteksta, v katerem so bile sporne izjave izrečene. Pri tehtanju še zlasti nista ovrednotili trditve, da se je pritožnik s temi izjavami odzval na predhodno ravnanje tožnika kot vodstvenega delavca javne televizije, in sicer na cenzuro satirične oddaje na nacionalni televiziji. Prav tako nista upoštevali okoliščine, da je v okviru pravice do svobode izražanja varovan tudi stil (kot oblika izražanja), ne le sama vsebina izjav.(23) Gre za ustavnopravno pomembne okoliščine, ki jih sodišči pri tehtanju ne bi smeli prezreti. Šele ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin bi lahko sodišči sprejeli odločitev o tem, katera od človekovih pravic (pravica tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovana v 34. in 35. členu Ustave, ali pravica pritožnika do svobode izražanja, varovana v prvem odstavku 39. člena Ustave) ima v okoliščinah konkretnega primera prednost.
14. Upoštevajoč vse navedeno, Ustavno sodišče ocenjuje, da pomeni stališče sodišč, na katerem temeljita izpodbijani sodbi, kršitev pravice pritožnika iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijani sodbi v obsegu, navedenem v izreku te odločbe, razveljavilo ter zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Takšna odločitev Ustavnega sodišča je bila potrebna tudi zaradi preprečitve t. i. zastrašujočega učinka, ki bi lahko negativno vplival na bodoče primere izmenjave mnenj in stališč o pomembnih družbenih in političnih vprašanjih. Pri ponovnem sojenju bo moralo sodišče upoštevati stališča, ki izhajajo iz te odločbe.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Višje sodišče je ocenilo, da gre tu vsekakor za satiro, ki je dopustna in ni žaljiva. V tem delu je pritrdilo pritožniku, da gre za njegovo svobodo umetniškega ustvarjanja, ki je (tudi) v pretiravanju, smešenju, karikiranju, provociranju, šokiranju. Poleg tega je bil v vseh treh citatih iz televizijskih oddaj tožnik omenjen le enkrat, in sicer, da "... bodo vsi ljudje v Sloveniji imeli IQ kot Petar Radović".
(2) Gre za izjave, ki jih je pritožnik podal v intervjujih za časopis Indirekt 18. 10. 2008, za časopis Primorske novice 28. 11. 2008, za oddajo Požar Report TV na INFO TV 25. 3. 2009, za revijo Reporter ter za časopis Večer 30. 3. 2009.
(3) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62).
(4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174).
(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1391/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 82/09, in OdlUS XVIII, 84).
(6) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07.
(7) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95. S to odločbo je Ustavno sodišče zavrnilo očitke o protiustavnosti tretjega odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99 – KZ), ki je določal, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
(8) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95.
(9) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95.
(10) Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.
(11) Prim. sodbe ESČP v zadevah Uj proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.
(12) Prim. sodbi ESČP v zadevah Uj proti Madžarski in Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003.
(13) Prim. sodbo ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014.
(14) Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji. Po stališču ESČP javni uslužbenci sicer niso izpostavljeni tako podrobni presoji vsake posamezne izjave in ravnanja, kot to velja za ravnanja in besede politikov. V določenih okoliščinah pa so pri izvrševanju svojih pristojnosti vendarle dolžni trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za običajne posameznike. ESČP sicer upošteva, da morajo javni uslužbenci uživati zaupanje javnosti, svoje delo pa lahko uspešno opravljajo le tako, da so do določene mere varovani pred nenujnim vznemirjanjem. Države pogodbenice so tiste, ki so znotraj konvencijsko določenih meja proste presoje primarno odgovorne za določitev pravičnega ravnovesja med različnimi interesi, ki se soočajo v takih primerih. Pri tem morajo zahteve po določeni stopnji varstva javnih uslužbencev uravnotežiti z interesom svobode tiska oziroma odprte razprave o zadevah javnega pomena.
(15) Prim. sodbo ESČP v zadevi Pedersen in Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004.
(16) Prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012.
(17) Prim. sodbi ESČP v zadevi Mamère proti Franciji in Eon proti Franciji z dne 14. 3. 2013.
(18) Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36), št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22) ter št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10, in OdlUS XIX, 7).
(19) Prim. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40) in št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 35/12).
(20) V skladu s 1. členom Zakona o Radioteleviziji Slovenija (Uradni list RS, št. 96/05 – ZRTVS-1) je Radiotelevizija Slovenija (RTV Slovenija) javni zavod posebnega kulturnega in nacionalnega pomena. Odgovorni uredniki programov štejejo med vodstvene delavce RTV Slovenija (prim. prvo alinejo drugega odstavka 41. člena Statuta javnega zavoda Radiotelevizija Slovenija, Uradni list RS, št. 106/06 in 9/12).
(21) Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji.
(22) Prim. tudi sodbo ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji, v kateri ESČP poudari, da svoboda govora varuje tudi novinarjev slog ter način pisanja, cinizem in satiro.
(23) Pritožnik se je v pravdnem postopku skliceval prav na svoj stil izražanja oziroma na svojo splošno znano metodo, s katero obravnava vse znane osebe javnega življenja.