Datum: 29. 5. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B. C., Č., ki ga zastopa svetovalec za begunce Miha Nabergoj, Ljubljana, na seji 29. maja 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Up 40/2014 z dne 5. 2. 2014 se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Ministrstvo za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) je s sklepom št. 2142-190/2013/9 (1313-05) z dne 6. 12. 2013 na podlagi 33. člena v zvezi s tretjo alinejo 3. člena Zakona o mednarodni zaščiti (Uradni list RS, št. 11/11 – uradno prečiščeno besedilo in 83/12 – v nadaljevanju: ZMZ) in prvega odstavka 3. člena Uredbe Sveta (ES) št. 343/2003 z dne 18. februarja 2003 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za azil, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države (UL L 50, 25. 2. 2003 – v nadaljevanju Dublinska uredba), odločilo, da Republika Slovenija ne bo obravnavala prošnje za mednarodno zaščito pritožnika, saj bo predan D. republiki, ki je odgovorna država članica za obravnavanje njegove prošnje za mednarodno zaščito. MNZ je ugotovilo, da ni razloga, da prosilec ne bi bil predan odgovorni državi. Po stališču MNZ je temeljni razlog, da se osebe ne preda odgovorni državi članici, obstoj resne nevarnosti, da bi bile osebi v odgovorni državi članici kršene njene človekove pravice. MNZ je ocenilo, da je pritožnik neverodostojen in ni verjelo njegovim navedbam, da je bil v D. republiki žrtev resnih groženj zoper njegovo življenje.
2. Upravno sodišče je tožbi pritožnika ugodilo. Presodilo je, da je MNZ kršilo drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe in procesne določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 – uradno prečiščeno besedilo, 126/07, 65/08, 8/10 in 82/13 – ZUP). MNZ je očitalo zmotno oceno o (ne)verodostojnosti pritožnika in nepopolno dokazno oceno o učinkoviti zaščiti pritožnika v D. republiki. V sodbi je pritrdilo pritožniku, da je v obravnavanem primeru pravni vir za odločanje Dublinska uredba.(1) S sklicevanjem na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v združenih zadevah N. S. proti Secretary of State for the Home Department ter M. E. in drugi proti Refugee Application Commissioner, Minister for Justice, Equality and Law Reform, C-411/10 in C-493/10, z dne 21. 12. 2011 je navedlo, da gre v tem sporu za izvajanje prava Evropske unije (v nadaljevanju EU), da je drugi odstavek 3. člena Dublinske uredbe element skupnega evropskega azilnega sistema in da pomeni pooblastilo za odločanje po prostem preudarku. Upravno sodišče je poudarilo, da je domnevo o ustreznem spoštovanju človekovih pravic med članicami EU možno ovreči v postopkih po Dublinski uredbi, kar izhaja tudi iz sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi M. S. S. proti Belgiji in Grčiji z dne 21. 1. 2011. S sklicevanjem na sodbi SEU v zadevi Cimade, Groupe d'information et de soutien des immigrés (GISTI) proti Ministre de l'Intérieur, de l'Outre-mer, des Collectivités territoriales et de l'Immigration, C-179/11, z dne 27. 9. 2012 in v zadevi Bundesrepublik Deutschland proti Kaveh Puid, C-4/11 z dne 14. 11. 2013 je sprejelo stališče, da sta tudi zmanjšanje nevarnosti za kršitev temeljne človekove pravice do življenja ali prepoved nehumanega ravnanja razloga za uporabo t. i. klavzule suverenosti iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe (in ne le obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka). Ob upoštevanju prvega odstavka 19. člena Pogodbe o Evropski uniji (prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – PEU), po katerem države članice vzpostavijo pravna sredstva, potrebna za zagotovitev učinkovitega pravnega varstva na področjih, ki jih ureja pravo EU, in 23. člena Ustave, je odločilo, da je t. i. klavzula suverenosti namenjena tudi pravni in dejanski situaciji, kot je pritožnikova. Zato je Upravno sodišče v nadaljevanju ocenilo presojo MNZ glede navedb pritožnika, da je v D. republiki ogrožen, in odločilo, da je dokazna ocena MNZ o neverodostojnosti pritožnika očitno nezakonita.
3. Vrhovno sodišče je ugodilo pritožbi MNZ in sodbo Upravnega sodišča spremenilo tako, da je tožbo zavrnilo. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi ni sporno, da je D. republika privolila v sprejem pritožnika na podlagi Dublinske uredbe, niti ni sporno, da v D. republiki ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Zato po stališču Vrhovnega sodišča pritožnik ne more uspešno izpodbijati sklepa MNZ, s katerim je bila na podlagi Dublinske uredbe kot odgovorna država članica za obravnavano prošnjo določena D. republika, ki je odgovornost tudi sprejela. Vrhovno sodišče se je tudi strinjalo z oceno MNZ glede neverodostojnosti pritožnika in navedlo, da je MNZ oceno o relevantnosti dokazov o njegovi neverodostojnosti obrazložilo s konkretnimi argumenti.
4. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 17., 18., 22., 23., 34. in 35. člena Ustave. Vrhovnemu sodišču očita, da je v tretjem in četrtem stavku 7. točke obrazložitve izpodbijane sodbe implicitno sprejelo stališče, po katerem je država t. i. klavzulo suverenosti iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe dolžna uporabiti izključno v primeru, kadar so v državi članici, v katero je po merilih Dublinske uredbe treba predati prosilca za mednarodno zaščito, podane sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Odločitev, da pritožnik ne more uspešno izpodbijati sklepa MNZ, ker v D. republiki ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, naj bi bila arbitrarna. Zatrjuje tudi, da stališče Vrhovnega sodišča, po katerem državi ni treba obrazložiti, zakaj se je odločila, da bo kljub temu, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga članica, sama obravnavala prošnjo oziroma zakaj v določenem primeru t. i. klavzule suverenosti ni uporabila, pomeni, da se MNZ v t. i. Dublinskih sklepih ne bo treba opredeliti do zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Vrhovnemu sodišču dalje očita, da se ni (tako kot pred tem MNZ) opredelilo do navedb in dokazov, bistvenih za odločitev (da sta ga v E. pred odhodom v Republiko Slovenijo fizično napadla dva Azijca; da je zaradi groženj v D. republiki doživel psihološki zlom, 15. 5. 2013 poskušal narediti samomor ter bil nato hospitaliziran na psihiatričnem oddelku bolnice; da so mu predstavniki protiteroristične enote D. policije svetovali, naj se preseli v manjši kraj ali celo kakšno drugo državo), ter da je celotno oceno o neverodostojnosti oprlo le na eno ugotovljeno "nekonsistentnost". Pritožnik predlaga Ustavnemu sodišču, naj do končne odločitve zadrži izvršitev upravne odločbe.
5. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-162/14 z dne 18. 3. 2014 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo in odločilo, da se do končne odločitve Ustavnega sodišča zadrži izvršitev sklepa MNZ o predaji pritožnika D. republiki. O tem je na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) obvestilo Vrhovno sodišče in MNZ.

6. Pritožnik med drugim nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da ne more uspešno izpodbijati sklepa MNZ, ker v D. republiki ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Zatrjuje, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do navedb in dokazov, bistvenih za odločitev, ter da je celotno oceno o neverodostojnosti oprlo le na eno ugotovljeno "nekonsistentnost". Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo z vidika morebitne kršitve 22. člena Ustave.
7. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistven del poštenega sodnega postopka. Z njo mora sodišče na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(2) Obrazložitev sodne odločbe je samostojna in avtonomna prvina pravice do poštenega sojenja, ki ga – v okviru pravice do enakega varstva pravic – zagotavlja 22. člen Ustave. Ima izvirno vrednost, ki je v zagotavljanju uvida v razloge za odločitev samega po sebi in to predvsem stranki, ki v postopku odločanja o svoji pravici, obveznosti oziroma pravnem interesu ni bila uspešna. Za zagotovitev človekove pravice do poštenega sojenja in za zagotovitev zaupanja v sodstvo je velikega pomena, da stranka, še posebej, če v postopku ni bila uspešna, lahko spozna, kakšni so bili razlogi za odločitev, nanašajočo se na njeno pravico, obveznost oziroma pravni interes.(3) Ustrezna obrazložitev je hkrati tudi pogoj za preizkus razumnosti sprejete odločitve.(4)
8. Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče. V primerih, kot je obravnavani, v katerem je Vrhovno sodišče na podlagi drugačne razlage predpisov spremenilo odločitev Upravnega sodišča in v pritožbenem postopku samo odločilo o tožbi, pa vsebina obveznosti do obrazložitve ne more biti bistveno ožja od obveznosti sodišča prve stopnje. Iz sodbe instančnega sodišča mora biti zato v takih primerih razvidno, ali je sodišče pri odločanju upoštevalo vse bistvene navedbe pritožnika v postopku. Ustavno sodišče je že večkrat sprejelo stališče, da mora Vrhovno sodišče v upravnem sporu, v primeru, ko samo odloči o tožbi, v obrazložitvi sodbe odgovoriti ne samo na pritožbene navedbe, temveč tudi na vse upoštevne tožbene očitke.(5) Pri tem se po ustaljeni ustavnosodni presoji obveznost sodišča do opredelitve ne nanaša samo na dejanske navedbe, temveč obsega tudi zahtevo po opredelitvi sodišča do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev v zadevi po razumni presoji sodišča niso neupoštevna. Poleg tega, da se instančno sodišče mora opredeliti do vseh bistvenih navedb strank v postopku, pa to sodišče v primerih, ko na podlagi drugačne razlage predpisov spremeni odločitev nižjega sodišča, tudi ne sme spregledati bistvenih razlogov, s katerimi je nižje sodišče utemeljilo izdajo sodne odločbe, ugodne za pritožnika. Tudi opredelitev do teh argumentov namreč prispeva k prepričljivosti odločitve sodišča (in s tem njene sprejemljivosti za stranko, ki je v sporu izgubila) kot eni izmed zahtev, ki izhaja iz pravice do obrazloženosti sodne odločitve.(6)
9. Po oceni Ustavnega sodišča obrazložitev Vrhovnega sodišča v izpodbijani sodbi ne zadosti zahtevam iz 22. člena Ustave. V obravnavanem primeru je bilo sporno pravno vprašanje uporaba t. i. klavzule suverenosti iz drugega odstavka 3. člena Dublinske uredbe. Pritožnik je že v postopku pred MNZ predlagal njeno uporabo, nanjo se je skliceval tudi v tožbi. MNZ se v odločbi do predloga ni opredelilo. Upravno sodišče, ki je tožbi ugodilo, je v sodbi podrobno obrazložilo svoje stališče, po katerem sta tudi zmanjšanje nevarnosti za kršitev temeljne človekove pravice do življenja ali prepoved nehumanega ravnanja razloga za obvezno uporabo t. i. klavzule suverenosti (in ne le obstoj sistemskih pomanjkljivosti azilnega postopka), in ga podkrepilo s sklicevanjem na sodno prakso SEU.
10. Vrhovno sodišče, ki je pritožbi MNZ ugodilo, je Upravnemu sodišču očitalo napačno uporabo materialnega prava, toda iz sodbe instančnega sodišča ni mogoče nedvomno ugotoviti, kakšno je njegovo pravno naziranje. Glede na besedilo v 7. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča in glede na stališče Vrhovnega sodišča, da MNZ ni treba obrazložiti, zakaj ni uporabilo t. i. klavzule suverenosti, bi bilo mogoče sklepati, da je pravno stališče Vrhovnega sodišča drugačno od stališča Upravnega sodišča. Pritrditi je namreč treba pritožniku, da je iz besedila v 7. točki obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča mogoče izluščiti stališče, da bi bil lahko pritožnik v tem postopku uspešen edino v primeru, če bi v državi članici, ki je odgovorna, obstajale sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka. Toda ob takem materialnopravnem izhodišču in ob nesporno ugotovljenem dejstvu, da v D. republiki ne obstajajo sistemske pomanjkljivosti azilnega postopka, ni logično, da se je Vrhovno sodišče v nadaljevanju ukvarjalo tudi s presojo pritožnikove (ne)verodostojnosti.
11. V obravnavanem primeru gre za izvajanje prava EU oziroma za razlago določb Dublinske uredbe.(7) V zvezi z izvajanjem Dublinske uredbe, tudi glede razlage drugega odstavka 3. člena, je bilo postavljenih več predhodnih vprašanj, kar kaže na to, da vprašanje uporabe t. i. klavzule suverenosti ni enostavno pravno vprašanje in že samo po sebi terja bolj argumentirano obrazložitev. Ko se nacionalno sodišče v postopku, ki ga vodi, sreča z vprašanjem, katerega rešitev je v izključni pristojnosti SEU, in je to sodišče na to vprašanje že odgovorilo, mora pri presoji, skladno z načelom lojalne razlage, upoštevati v sodbi SEU navedena stališča. Glede na to, da sta v obravnavanem primeru Upravno sodišče in MNZ (glej pritožbo) vsako drugače razumeli odločitve SEU, je še toliko bolj pomembno, da Vrhovno sodišče, ki je spremenilo odločitev Upravnega sodišča, jasno in argumentirano utemelji svoje pravno stališče in pojasni svoje razumevanje odločitev SEU. Pri tem bi se moralo opredeliti tudi do drugačnih nosilnih razlogov prvostopenjskega sodišča.
12. Tudi glede drugačne presoje Vrhovnega sodišča v zvezi z oceno MNZ o (ne)verodostojnosti pritožnika obrazložitev Vrhovnega sodišča ne izpolnjuje zahtev poštenega postopka. Ker je Vrhovno sodišče spremenilo dokazno oceno prvostopenjskega sodišča, bi moralo v obrazložitvi navesti prepričljive argumente za drugačno odločitev in se pri tem opredeliti tudi do vseh pritožnikovih tožbenih navedb in njegovih navedb v odgovoru na pritožbo, ki so bistvene za odločitev.
13. V obravnavanem primeru je Upravno sodišče, ki je presodilo, da je dokazna ocena MNZ o neverodostojnosti pritožnika očitno nezakonita, podrobno utemeljilo, zakaj sámo ne vidi elementov nekonsistentnosti v izpovedih pritožnika in priloženih listinskih dokazih. Navedlo je, da je MNZ oceno o neverodostojnosti pritožnika oprlo na okoliščino, da pritožnik na policiji v D. republiki ni navedel, da je 7. 5. 2013 dobil prek Facebooka sporočilo od uporabnika iz predela E., kot je to zatrdil pri podaji prošnje v Republiki Sloveniji. Sprejelo je stališče, da v tem elementu ni mogoče najti take nekonsistentnosti, da bi ta vzpostavila dvom v verodostojnost vseh drugih predloženih ekranskih slik. MNZ je očitalo, da pri presoji ni celovito in medsebojno povezano upoštevalo vseh predloženih listinskih dokazov in da je neutemeljeno ignoriralo številne dokaze, ki jih je tožnik predložil v postopku, četudi se nanašajo na preganjanje v izvorni državi. Po stališču Upravnega sodišča dokument iz sodišča v Pakistanu ni brez pomena in bi moral biti v celoti preveden, MNZ pa bi moralo upoštevati tudi originalni izvid psihiatrične bolnice, ki naj bi izkazoval pritožnikov strah in stisko v izvorni državi, po tem, ko je začel prejemati grožnje po telefonu, elektronski pošti in Facebooku. Upravno sodišče je MNZ očitalo tudi, da v dokazno oceno ni vključilo pritožnikovih navedb v prošnji o tem, da sta ga v začetku meseca julija 2013 na D., ko se je vračal domov iz službe, napadla dva Azijca, od katerih je bil eden gotovo iz Pakistana, ker je govoril Urdu jezik s pakistanskim naglasom. Zaradi tega dogodka naj bi se pritožnik preselil k prijatelju, počakal na plačo in nato pobegnil v Republiko Slovenijo. Po oceni Upravnega sodišča MNZ tudi ni imelo podlage za ugotovitev, ki ga je tudi vodila k negativni oceni verodostojnosti, da pritožnik še vedno uporablja Facebook in da je na njem še vedno aktiven.
14. Vrhovno sodišče je presodilo drugače kot Upravno sodišče. Navedlo je, da bodo razlogi, ki se nanašajo na tožnikovo preganjanje v izvorni državi (poročilo o napadu v F., izvid psihiatrične bolnice in njegovo razdedinjenje), upoštevni pri vsebinski presoji prošnje za mednarodno zaščito, in presodilo, da ni sprejemljivo stališče Upravnega sodišča, da je treba obravnavati vse skupaj, saj ne gre za ista postopka. Vendar takšno stališče (da je treba v tem postopku vsebinsko obravnavati tudi prošnjo za mednarodno zaščito) iz sodbe Upravnega sodišča ne izhaja. Upravno sodišče je sprejelo le stališče, da imajo zatrjevane grožnje na D. in preganjanje v izvorni državi tožnika isto podlago oziroma vzrok ter da je zaradi te medsebojne povezanosti tudi dokaze, ki se nanašajo na preganjanje v izvorni državi, treba upoštevati pri celoviti dokazni oceni pritožnikove (ne)verodostojnosti. Ker je Vrhovno sodišče napačno razumelo stališče Upravnega sodišča, v obrazložitvi ni utemeljilo, zakaj predlagani dokazi, ki se nanašajo na preganjanje v izvorni državi, ne morejo vplivati na presojo pritožnikove (ne)verodostojnosti. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo lahko sodišče dokazni predlog zavrne, če ima za to (ustavno dopustne) razloge, stranka pa ima pravico do obrazložene zavrnitve dokaznega predloga.
15. Vrhovno sodišče tudi ni navedlo argumentov, zakaj pri presoji verodostojnosti pritožnika niso upoštevne njegove navedbe, da sta ga v začetku julija 2013 v D. republiki, ko se je vračal domov iz službe, napadla dva Azijca. MNZ teh navedb namreč ni vključilo v dokazno oceno, sodišče prve stopnje pa jih je štelo za pomembne. Vrhovno sodišče je v sodbi kot dodaten argument za to, da je dokazna ocena MNZ glede pritožnikove (ne)verodostojnosti pravilna, ponovilo ugotovitev MNZ v izpodbijanem sklepu, "da tožnik navkljub ogroženosti, ki jo opisuje, še vedno uporablja svoj facebook profil in je na njem aktiven", pri tem pa ni pojasnilo, kako je do te ugotovitve prišlo, oziroma ni odgovorilo na navedbe pritožnika v tožbi, v kateri je zatrjeval, da je ukinil svoj profil na Facebooku, in navajal, da ni jasno, od kod MNZ informacija, da je na njem še vedno aktiven. Navedeno v 14. in v tej točki obrazložitve te odločbe po oceni Ustavnega sodišča vzbuja dvom, ali je Vrhovno sodišče z zadostno skrbnostjo proučilo vse okoliščine primera in ali ni odločilo na podlagi meril, ki pri sojenju ne bi smela priti v poštev.
16. Ker Vrhovno sodišče v sodbi ni z zadostno jasnostjo argumentiralo svojih pravnih stališč ter ni prepričljivo in ustrezno obrazložilo razlogov, ki so pripeljali do spremembe sodbe sodišča prve stopnje ter zavrnitve tožbe, je kršilo pravico pritožnika do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

17. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Člen 3 Dublinske uredbe se glasi:
"1. Države članice obravnavajo prošnjo katerega koli državljana tretje države, ki na meji ali ozemlju katere koli od članic zaprosi za azil. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III.
2. Z odstopanjem od odstavka 1 lahko vsaka država članica obravnava prošnjo za azil, ki ji jo predloži državljan tretje države, tudi če to obravnavanje ni njena odgovornost glede na merila iz te uredbe. V takem primeru navedena država članica postane odgovorna v smislu te uredbe in prevzame obveznosti v zvezi s to odgovornostjo. Kjer je ustrezno, obvesti državo članico, ki je bila odgovorna pred njo, državo članico, ki vodi postopek za določitev odgovorne države članice, ali tisto, ki je bila zaprošena, da sprejme ali ponovno sprejme prosilca.
3. Vsaka država članica si pridrži pravico, da v skladu s svojim nacionalnim pravom pošlje prosilca za azil v tretjo državo v skladu z določbami Ženevske konvencije.
4. Prosilec za azil je v jeziku, za katerega se lahko upravičeno pričakuje, da ga razume, pisno obveščen o uporabi te uredbe, njenih rokih in učinkih."
(2) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).
(3) Primerjaj s sklepom Ustavnega sodišča št. U-I-302/09, Up-1472/09, U-I-139/10, Up-748/10 z dne 12. 5. 2011 (Uradni list RS, št. 43/11, in OdlUS XIX, 22).
(4) Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1381/08 z dne 23. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 80/09).
(5) Glej odločbe Ustavnega sodišča št. Up-771/06 z dne 15. 6. 2006 (Uradni list RS, št. 66/06, in OdlUS XV, 89), št. Up-2195/06 z dne 11. 9. 2007 (Uradni list RS, št. 85/07, in OdlUS XVI, 104), št. Up-2963/08 z dne 5. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 22/09), št. Up-958/09, U-I-199/09 z dne 15. 4. 2010 (Uradni list RS, št. 37/10), št. Up-1067/11 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12) in št. Up-897/11 z dne 19. 1. 2012 (Uradni list RS, št. 9/12).
(6) Glej odločbo št. Up-919/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 91/12).
(7) Tretji odstavek 3.a člena Ustave določa, da se pravni akti in odločitve, sprejeti v okviru mednarodnih organizacij, na katere Republika Slovenija prenese izvrševanje dela suverenih pravic, v Republiki Sloveniji uporabljajo v skladu s pravno ureditvijo teh organizacij. Ta določba zavezuje vse državne organe, tudi nacionalna sodišča, da pri izvrševanju svojih pristojnosti v skladu s pravno ureditvijo EU upoštevajo pravo EU. SEU je izključno pristojno za predhodno odločanje o vprašanjih glede razlage pogodb ter veljavnosti in razlage aktov institucij, organov, uradov ali agencij EU (267. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije, prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – PDEU). Naloga SEU je torej skrb za enotno razlago in uporabo (primarnega in sekundarnega) prava EU, njegove odločitve pa so obvezne za vsa nacionalna sodišča ter vse druge organe in subjekte v državah članicah (glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-150/13 z dne 23. 1. 2014, Uradni list RS, št. 14/14).