Datum: 29. 5. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marina Poropata, Portorož, ki ga zastopa Branko Gvozdić, odvetnik v Sežani, na seji 29. maja 2014

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 2674/2011 z dne 22. 2. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Pritožnik, ki je bil žrtev fizičnega napada, je na prvi stopnji delno uspel z odškodninskim zahtevkom proti državi, in sicer v delu, v katerem je uveljavljal, da je država vodila (pred)kazenski postopek tako malomarno in neučinkovito, da je s tem prekršila njegove osebnostne pravice in pri njem povzročila strah, občutke nemoči in negotovosti glede osebne varnosti, torej nedopustno škodo kot posledico opustitve dolžnega ravnanja države. Višje sodišče je zavrnilo pritožbo pritožnika in ugodilo pritožbi tožene stranke ter je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo tudi v tem delu. Presodilo je, da bi bila lahko država odgovorna za opustitev dolžne preiskave kaznivega dejanja le, če bi bilo njeno ravnanje očitno v nasprotju s predpisi o vodenju predkazenskega postopka. Višje sodišče je pojasnilo, zakaj v konkretnem primeru ravnanje države ni bilo protipravno oziroma zakaj policiji sploh ni mogoče očitati slabega vodenja predkazenskega postopka. Ocenilo je, da so bile priče dejansko zaslišane razmeroma pozno. Vendar naj bi bile izpovedi prič le posredni indici za krivdo enega od osumljencev, ob nedvoumnih izidih poligrafskega testa, ki so govorili proti njegovi vpletenosti v zadevo, pa naj tudi zaslišanje prič v zgodnejšem trenutku izida preiskave ne bi spremenilo. Po oceni Višjega sodišča policija ni prekoračila prostega polja svoje presoje glede obstoja razlogov za sum, potrebnih za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. Višje sodišče je tudi zavrnilo očitke, da bi morala policija zaslišati A. B.: dolgoletni spor med sosedoma naj ne bi mogel biti v zvezi z vprašanjem identitete naročnika kaznivega dejanja niti indic, kaj šele temelj za odreditev prikritih preiskovalnih ukrepov. V zvezi s presojo odločitve državnega tožilca o odstopu od kazenskega pregona zaradi zastaranja, je Višje sodišče poudarilo, da je bila – glede na izvedensko mnenje o teži telesnih poškodb in glede na poškodbe, ki so bile državnemu tožilstvu znane – taka odločitev edina mogoča. Po oceni Višjega sodišča organom pregona ni mogoče očitati kršitve kakšne dolžnosti v zvezi s predložitvijo popolne medicinske dokumentacije izvedencu. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikov predlog za dopustitev revizije.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zoper sodbo Višjega sodišča in sklep Vrhovnega sodišča uveljavlja kršitve 17., 22. in 23. člena Ustave ter 2. in 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je Višje sodišče brez opravljene glavne obravnave ugotovilo dejstva glede izida poligrafskega testiranja dveh osumljencev, na katera se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni sklicevala nobena od strank. S tem naj bi Višje sodišče favoriziralo toženo stranko. Pritožnik meni, da je protipravnost ravnanja države kot predpostavka odškodninske odgovornosti podana tudi tedaj, ko je opuščeno dolžno ravnanje, in ni treba, da gre za "delovanje v direktnem nasprotju s predpisi". Izpodbija sklepe Višjega sodišča glede pomanjkljivosti obrazložitve sodbe prve stopnje, opozarja, da je poligraf izredno nezanesljiva metoda ugotavljanja dejstev, in navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov glede nekaterih bistvenih stališč (v zvezi z zanikanjem prekoračitve polja policijske diskrecije glede obstoja razlogov za sum, neobstojem indicev zoper domnevnega naročnika napada in nemožnostjo uporabe prikritih ukrepov). Policija naj niti ne bi imela polja proste presoje glede vprašanja, ali so podani razlogi za sum storitve kaznivega dejanja. Pritožnik podrobno utemeljuje, da so obstajali celo utemeljeni razlogi za sum zoper A. B. in da bi bilo mogoče zakonito pridobiti izpiske telefonskega prometa A. B. in C. Č. ali dovoljenje za druge prikrite ukrepe zoper njiju. Policija naj ne bi niti poskušala pridobiti dovoljenja za uporabo prikritih ukrepov. Državni organi naj po storitvi kaznivega dejanja zoper pritožnika ne bi izvedli potrebnih in dosegljivih ukrepov v okviru svojih pristojnosti in pooblastil (tajno sledenje, prisluškovanje, izpisi telefonskega prometa, odvzem vzorcev sledi iz kombija …), ukrepi, ki so jih izvedli, pa naj bi bili prepozni (zaslišanje prič in osumljencev). Pritožnik navaja, da izpodbijana sodba Višjega sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse v zvezi z odgovornostjo države za protipravne opustitve ukrepov, s katerimi bi država lahko zavarovala človeško življenje. Odstopala naj bi tudi od sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zvezi s procesnim vidikom pravice do življenja.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-1082/12 z dne 2. 4. 2013 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo v delu, v katerem pritožnik izpodbija sodbo druge stopnje, v delu, v katerem izpodbija sklep Vrhovnega sodišča, pa je ni sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.
4. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki v postopku, ki nanjo ni odgovorila.

5. Jedro pritožnikovih očitkov se nanaša na kršitev pravice do življenja iz 17. člena Ustave(1) in enako poimenovane človekove pravice iz 2. člena EKČP.(2) Pritožnik poudarja, da je bilo njegovo življenje ogroženo zaradi dogodka 16. 7. 1999, ko je bil napaden na dvorišču svoje stanovanjske hiše, do nezavesti pretepen tako, da mu je krvavela glava,(3) in nato odpeljan z lastnim kombijem na "črno" odlagališče odpadkov v Strunjan, kjer ga je našel naključni mimoidoči. Zatrjuje, da organi pregona in kazenskega pravosodja svojih nalog v zvezi s preiskavo in obravnavo tega kaznivega dejanja niso opravili skrbno in vestno ter da so protipravno opustili izvrševanje svojih zakonsko utemeljenih dolžnosti, s čimer so tudi kršili njegove človekove pravice.
6. Ustavna pritožba izvira iz odškodninskega spora, ki se je reševal v pravdnem postopku. V tem odškodninskem sporu je sodišče prve stopnje tožbenemu zahtevku deloma ugodilo. Odškodninsko odgovornost države je utemeljilo z nepravilno in neučinkovito vodenim predkazenskim postopkom v zvezi s kaznivim dejanjem zoper pritožnika. Pritožniku je prisodilo 10.000,00 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo zaradi kršitve človekove pravice iz 17. člena Ustave, ker organi pregona niso storili vsega v okviru svojih pooblastil, da bi se učinkovito zaščitila pritožnikova pravica do življenja, osebne varnosti in svobode. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo spremenilo dajatveni del sodbe sodišča prve stopnje in zavrnilo zahtevek pritožnika tudi v delu, v katerem mu je prvostopenjsko sodišče ugodilo. Spremembo te sodbe je utemeljilo s presojo, da Republika Slovenija ni opustila dolžne preiskave kaznivega dejanja zoper pritožnika. Pritožnik meni drugače. Svoje stališče opira na tezo, da je bilo ravnanje države protipravno, ker je bilo v nasprotju s človekovo pravico iz 17. člena Ustave in 2. člena EKČP.
7. Kazenskopravna kvalifikacija nedopustnega posega v telesno integriteto posameznika ni edino odločilna za presojo o vprašanju, za kršitev katere ustavno zajamčene človekove pravice gre. Toda v primeru, v katerem okoliščine in posledice posega izključujejo sklepanje o resni ogroženosti življenja, zadeve ni mogoče presojati z gledišča posega v pravico do življenja iz 17. člena Ustave. Tak je obravnavani primer. Kljub temu da je šlo za resen poseg v pritožnikovo telesno integriteto in kljub temu da je način storitve kaznivega dejanja odražal očiten motiv zastraševanja pritožnika ter je bila leta 2009 uvedena preiskava za kaznivo dejanje pomoči pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe, je treba upoštevati, da je leta 2010 državni tožilec, ki se je oprl na mnenje sodnega izvedenca medicinske stroke, odstopil od kazenskega pregona zoper C. Č. zaradi zastaranja, ker da je šlo za lahko telesno poškodbo (133. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr. in 23/99 – v nadaljevanju KZ/99). Navedeno izključuje sklepanje o resni ogroženosti pritožnikovega življenja in s tem kršitev postopkovnega vidika pravice do življenja. Pritožnikove trditve pa nakazujejo kršitev postopkovnega vidika pravic iz 34. in 35. člena Ustave in s tem povezano kršitev pravice iz 26. člena Ustave.
8. Nosilni razlog izpodbijane sodbe Višjega sodišča je bila presoja, da "policiji ni mogoče očitati slabega vodenja predkazenskega postopka". V tej so vsebovana stališča, (1) da v predkazenskem postopku sploh ni prišlo do kršitve pritožnikovih človekovih pravic, (2) da zato državnim organom ni mogoče očitati protipravnosti ravnanja in (3) da zato niso izpolnjene predpostavke pravice do povrnitve škode iz 26. člena Ustave. Ustavno sodišče je ta stališča preizkusilo z vidika kršitev človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Ker je odgovor na to vprašanje v obravnavanem primeru pomemben za presojo o pravici do povrnitve škode iz 26. člena Ustave in ker je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršitev pravice iz 26. člena Ustave podana, kadar sodišče opre svojo odločitev na kakšno pravno stališče, ki bi bilo z vidika te pravice nesprejemljivo (tako v sklepu Ustavnega sodišča št. Up-2/04 z dne 4. 5. 2005, OdlUS XIV, 46), je Ustavno sodišče preizkusilo tudi, ali za presojo ključna ocena Višjega sodišča temelji na stališčih, ki niso sprejemljiva z vidika pravice do povrnitve škode. Pri tem se je omejilo na presojo o predpostavki protipravnosti ravnanja. Stališče, da ni protipravna storitev ali opustitev države, ki ne zadosti zahtevam postopkovnega vidika pravic iz 34. in 35. člena Ustave, bi bilo nesprejemljivo z vidika 26. člena Ustave.

9. Ustava v 34. členu določa, da ima vsakdo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. Najtesnejša zveza ustavne določbe iz 34. člena Ustave je z določbami o varstvu osebnostnih pravic iz 35. do 38. člena Ustave; prepleta se tudi z načelom demokracije (1. in 3. člen Ustave), z načeli pravne države (2. člen Ustave), s prepovedjo diskriminacije in zapovedjo enakosti (14. člen Ustave) ter z določbami iz 17., 18. in 21. člena Ustave (nedotakljivost človekovega življenja, prepoved mučenja, varstvo človekove osebnosti in dostojanstva v kazenskem postopku).(4) Državne oblasti in vsi posamezniki, brez izjem, morajo spoštovati pravico do osebnega dostojanstva in varnosti. V tem pogledu je ta pravica najprej obrambna pravica pred posegi državne oblasti in posameznikov. Iz narave stvari izhaja, da mora država pravico do osebnega dostojanstva in varnosti zagotavljati tudi sama. V tej njeni nalogi je smisel demokratične pravne države.(5) Varnost ljudi je v prvem odstavku 20. člena Ustave izrecno določena kot tista ustavna vrednota, zaradi katere je lahko v konkretnem primeru upravičen pripor – torej poseg v človekovo pravico do osebne svobode. Ustavno sodišče je sprejelo stališče, da je ustavno dikcijo o "varnosti ljudi" iz prvega odstavka 20. člena Ustave treba razlagati tako, da se ne nanaša samo na neposredno ogrožanje življenja in telesa posameznika. O varnosti ljudi bi bilo namreč težko govoriti, če bi jim država v praksi zagotavljala le varnost pred napadi na življenje in telo, ne pa tudi varnosti pred napadi na druge objekte kazenskopravnega varstva.(6) Ustavno sodišče je v navedeni odločbi tudi poudarilo, da je treba normo prvega odstavka 20. člena Ustave, ki z izjemno dopustnostjo pripora omejuje obdolženčevo pravico do osebne svobode, hkrati razumeti tudi kot ustavno normo, ki naj zagotovi spoštovanje človekove pravice drugih do varnosti, ki jo (poleg osebnega dostojanstva) zagotavlja 34. člen Ustave. Preozka razlaga pojma "varnost ljudi" iz 20. člena Ustave bi namreč lahko povzročila preozko razlago pojma "varnost vsakogar" iz 34. člena Ustave, kjer ta pojem ni več element norme, ki pravico omejuje, ampak element norme, ki pravico zagotavlja.(7) Človekova pravica do varnosti v svojem bistvu pomeni, da nihče ne sme fizično ali psihično protipravno posegati v sfero posameznika, obenem pa je s tem v zvezi državi naložena dolžnost, da si aktivno prizadeva zagotavljati najvišjo mogočo razumno dosegljivo stopnjo varnosti svojih prebivalcev.
10. Pravica do telesne celovitosti je ena od osebnostnih pravic, navedenih v 35. členu Ustave. Nihče ne sme brez ustavno upravičenega razloga ali brez posameznikove privolitve posegati v telo posameznika. Pri tem gre seveda v prvi vrsti za prepoved telesnega nasilja. Prav to in s tem povezano vprašanje varnosti pritožnika je v ospredju obravnavanega primera.
11. Ustavno sodišče je doslej že poudarilo, da ima država v zvezi z varstvom človekovih pravic in temeljnih svoboščin negativne in pozitivne obveznosti. Negativne obveznosti pomenijo, da se mora država vzdrževati posegov v človekove pravice in temeljne svoboščine. Pozitivne obveznosti pa zavezujejo državo oziroma njene posamezne veje oblasti (sodno, zakonodajno in izvršilno oblast) k aktivnemu ravnanju pri varstvu človekovih pravic in svoboščin, s katerim ustvarja možnosti za njihovo čim učinkovitejše uresničevanje. Ker so človekove pravice, ki varujejo življenje, zdravje, varnost, telesno in duševno celovitost ter dostojanstvo posameznika, temeljne vrednote demokratične družbe, jih mora država posebej aktivno varovati in ustvarjati možnosti za njihovo čim učinkovitejše uresničevanje.(8) To posebej občutljivo sfero med drugim (poleg zlasti 17. člena Ustave) varujeta 34. in 35. člen Ustave. Temeljnega pomena je seveda vprašanje o obsegu in mejah pozitivnih obveznosti države na področju varovanja in zagotavljanja navedenih temeljnih ustavnih vrednot. Za obravnavani primer so zato, ker je bil pritožnik poškodovan z domnevnim kaznivim dejanjem, pomembne pozitivne dolžnosti države na področju pregona kaznivih dejanj.
12. Življenje, zdravje, varnost, telesna in duševna celovitost ter dostojanstvo posameznika so objekti varstva kazenskega prava, ki jih kazniva dejanja, naj jih zagrešijo agenti državnega aparata ali drugi posamezniki, lahko resno prizadenejo. Jasno je, da človekovi pravici iz 34. in 35. člena Ustave na državo naslavljata dolžnost vzdrževati se naklepnih nedopustnih posegov v telesno integriteto in varnost posameznikov. Ker mora država poleg tega sprejeti primerne ukrepe za varovanje ljudi znotraj svoje jurisdikcije, sta njeni temeljni obveznosti: (1) vzpostavitev primernega zakonodajnega okvira za namen odvračanja, preprečevanja, odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter (2) skrb in prizadevanje, da se bo ta učinkovito udejanjal v praksi. V določenih primerih državo bremeni pozitivna obveznost sprejeti preventivne operativne ukrepe za zaščito posameznika, čigar življenje ali zdravje ogroža drug posameznik. Vedno pa državo bremeni dolžnost učinkovite uradne preiskave (suma) nasilne smrti ali drugačnega resnega nasilja zoper posameznika, ne glede na to, kdo je (domnevni) storilec, agent države ali drug posameznik.(9)

13. Ustava ne daje pravice žrtvi kaznivega dejanja, ki bi utemeljevala zahtevek, naslovljen na državo, na obtožbo ali celo obsodbo storilca. Vendar žrtev kaznivega dejanja (ali njeni svojci) v pravni državi upravičeno pričakuje, da bodo državni organi v njenem primeru in (tudi) v njeno korist zaradi zaščite njene (dejanske) varnosti in osebnega dostojanstva skrbno udejanjili svojo abstraktno in v javnem interesu določeno dolžnost raziskovati in preganjati kazniva dejanja. Četudi so pooblastila in dolžnosti države v zvezi z zatiranjem kaznivih dejanj v javnem interesu, javni interes kot tak ne izključuje pomena dolžnosti države v razmerju do žrtve zaradi njenega (osebnega) občutka varnosti. Teh dveh vidikov dolžnosti države v primerih resnega nasilja nad posameznikom niti ni mogoče obravnavati povsem ločeno. Povsem očiten je stik javnega in žrtvinega interesa v primerih, ko gre za naklepna kazniva dejanja zoper življenje in telo, ki pomenijo resno grožnjo za življenje, zdravje in svobodo posameznikov in ki so poleg tega glede na način izvršitve očitno motivirana (tudi) z resnim zastraševanjem žrtve. Jasno je, da država posamezniku absolutne varnosti pred posegi drugih posameznikov v varnost in telesno integriteto ne more zagotoviti. Mora pa poskrbeti, da zaščita, ki jo zagotavlja, ne pade pod ustavno zahtevani minimum. V tem smislu se dolžnosti skrbne preiskave domnevnega kaznivega dejanja zaradi javnega interesa pridruži po pomenu enaka dolžnost skrbne preiskave v razmerju do žrtve, za katero pa, kot je bilo že obrazloženo, Ustava ne zahteva, da bi bila kakorkoli "neposredno iztožljiva."
14. V tem kontekstu ni mogoče zanikati interesa žrtve kaznivega dejanja za učinkovito izpeljan predkazenski postopek. Pri tem je jasno, da se pozitivne dolžnosti države stopnjujejo skladno s pomenom prizadete kazenskopravno zavarovane vrednote žrtve kaznivega dejanja. Iz doslej razloženega sledi, da opustitve dolžnosti države na področju preiskave kaznivih dejanj lahko pomenijo kršitev postopkovnega dela človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave. Kot ključna se tako izpostavi opredelitev ustavno zahtevanega minimuma pozitivnih ravnanj, ki opredeljuje standard delovanja države na tem področju. In ker na področju odškodninskega prava na splošno velja, da "kadar je določen za abstraktno merilo standard vedenja človeka, je merilo, kaj se zahteva od človeka, ne samo merilo za presojo krivde, ampak tudi merilo za presojo o protipravnosti";(10) ta standard obenem opredeljuje tudi okvir za presojo o protipravnosti ravnanja kot eni izmed predpostavk pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave. Če vsi drugi mehanizmi za varstvo človekovih pravic v posameznem primeru odpovedo, je po Ustavi to varstvo ob izpolnjenih predpostavkah pravice do povrnitve škode posamezniku zagotovljeno z odškodnino. To pomeni, da iz 26. člena Ustave izhaja zahteva, da sodišča v odškodninskih sporih zoper državo ne smejo sprejemati stališč, ki bi bila v nasprotju z drugimi človekovimi pravicami.

15. Iz narave stvari izhaja, da gre v primeru preiskave kaznivih dejanj, katerih pregon se izvaja po uradni dolžnosti, za obligacijo prizadevanja (ne rezultata) s ciljem odkriti storilce in okoliščine kaznivega dejanja. Obligacija prizadevanja po definiciji predpostavlja skrbnost in vestnost v prizadevanju za dosego cilja, v danem primeru odkriti storilce kaznivega dejanja. Celotno delovanje državnega aparata v zvezi z obravnavo posegov v temeljne ustavne vrednote, od prvih poizvedb policije do zaključka predkazenskega postopka in nato, če gre za kazensko odgovorne posameznike, še izpeljave sodnega postopka, mora biti izvedeno profesionalno, smiselno in resno, da se v kar največji mogoči meri zagotovi, da bodo storilci odkriti in da bo o obtožbah zoper njih, če so odgovorni, odločalo pristojno sodišče.
16. Merilo za presojo, ali je konkretno postopanje policije (pa tudi tožilstva, kolikor policijo usmerja) v predkazenskem postopku ustrezalo zahtevanim standardom, je ravnanje "dobrega preiskovalca kaznivih dejanj". To ravnanje opredeljujejo kriminalistična stroka in akumulirana, izkustveno oblikovana pravila dobrega policijskega dela kot tudi zahteve po skrbnosti, vestnosti in prizadevnosti preiskovalca. Tako je zato, ker gre pri preiskovalnih dejanjih za različne – sicer določno zakonsko urejene – ukrepe, ki si jih odrejata sama policija ali tožilstvo ali jih na njuno pobudo odredi sodišče. Ustava in zakonodaja s postavljanjem različnih pogojev za odreditev ter opravo takih in drugačnih preiskovalnih opravil (stopnja suma, ali gre za dovolj resno kaznivo dejanje, trajanje ukrepa) zaradi zaščite posameznika – preiskovanca sicer omejujeta manevrski prostor preiskovalcev. A policija in tožilstvo imata vendarle, če so (po njuni oceni) zakonski pogoji za različne posege izpolnjeni, precejšnji prostor svobodnega odločanja o tem, katere ukrepe bosta izvedla ali predlagala sodišču, kdaj in v kakšnem vrstnem redu jih bosta predlagala, predvsem pa tudi, na kakšen način bodo ti ukrepi opravljeni.
17. Razumljivo je, da se med preiskavo pogosto pojavijo ovire in težave, ki otežujejo njen napredek. Vendar zahtevani standard skrbnosti in profesionalnosti prizadevanja preiskovalcev od teh zahteva, da morajo narediti vse, da bi zadevne ovire odpravili. Obligacija prizadevanja namreč po definiciji, kot je bilo že obrazloženo, predpostavlja skrbnost in vestnost v prizadevanju doseči cilj. Zahteva, naslovljena na državo, izpeljati učinkovito preiskavo vključuje tako dolžnost izvršiti za razkritje potrebna razumno dosegljiva dejanja, ki vodijo do zadostnih dokazov o storilcu in okoliščinah storitve kaznivega dejanja, vključno z izpovedbami prič in forenzičnimi dokazili.
18. Le tako opredeljeno merilo (ki obenem izključuje pravilnost preskopega merila "skladnosti s predpisi") zajame vse nianse ter vidike policijskega in tožilskega preiskovalnega dela v primerih kaznivih dejanj. Ker se pričakuje, da se prizadevanje državnih organov odkriti storilce kaznivih dejanj stopnjuje vzporedno s težo ogroženosti varovanih dobrin, se to merilo zaostruje v primerih, v katerih sta bili resno prizadeti osebna varnost in telesna celovitost žrtve. To sta namreč dobrini, za kateri država s svojo pozitivno ustavno zavezo k varovanju človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave jamči, da si bo učinkovito prizadevala preiskati protipravne posege v njiju. Vsebinska merila, ki oblikujejo standard dela dobrega preiskovalca, so v primerih, ko gre za preiskovanje kaznivih dejanj, ki resno posegajo v telesno integriteto in varnost posameznika, zato zajamčena s 34. in 35. členom Ustave.
19. Pri tem je treba posebej izpostaviti, da pomanjkljivosti v preiskavi, ki spodkopljejo možnosti države, da ugotovi vzrok smrti ali druge škodljive osebne posledice oziroma storilca, ne ogrožajo le cilja preiskave same (odkriti vzrok poškodbe osebne sfere in storilca), temveč tudi zaupanje javnosti v delovanje pravne države. Slednjega na področju pregona kaznivih dejanj ni mogoče izgrajevati (oziroma poglabljati) brez odločnega, hitrega in profesionalnega odziva organov pregona, ki preiskujejo kazniva dejanja. Le tak odziv bo namreč odstranil videz, da oblast tolerira nezakonito ravnanje ali ga morda celo podpira, kar je v očitnem nasprotju s pojmovanjem pravne države.(11)
20. Z očitkom kršitve postopkovnega vidika človekovih pravic iz 34. in 35. člena Ustave se lahko v odškodninskem sporu utemeljuje protipravnost ravnanja, ki je ena izmed predpostavk pravice do povrnitve škode iz 26. člena Ustave. Ker v odškodninskem pravu velja, kot je bilo že obrazloženo, da je abstraktno opredeljeni standard vedenja človeka (tudi) merilo za presojo o protipravnosti ravnanja, je v odškodninskem sporu treba očitke konkretnemu postopanju državnega organa soočiti z zahtevanim standardom. To za obravnavani primer pomeni, da bi moralo sodišče konkretno postopanje organov pregona soočiti s standardom skrbnosti ravnanja, ki velja na področju preiskave kaznivih dejanj, ki resno posegajo v telesno integriteto posameznika in ki ogrožajo njegovo varnost. Sodišče, ki odloča v odškodninskem sporu zoper državo, ni funkcionalno nadrejeno preiskovalnim državnim organom, in njegova naloga (tudi zato) ni podrobna analiza posameznih ravnanj in/ali opustitev iz predkazenskega postopka ter vrednotenje tako razčlenjene preiskave. Mora pa sodišče v tovrstnem sporu, da bi presodilo o protipravnosti ravnanja, odgovoriti na vprašanje, ali je postopanje organov pregona, upoštevaje vse okoliščine primera, torej gledano kot celota, zadostilo zahtevanim standardom, pri čemer so ti standardi v primeru resnega posega v temeljne ustavne vrednote tudi ustavnopravno pogojeni.

21. Ustavno sodišče je pri odgovoru na vprašanje, ali je Višje sodišče morda kršilo človekove pravice pritožnika, upoštevalo merilo, navedeno v prejšnji točki obrazložitve te odločbe. Pri tem je upoštevalo, da so pozitivne obveznosti države na področju preiskave kaznivih dejanj toliko bolj poudarjene, kolikor je varovana vrednota više v hierarhiji človekovih pravic. Merilo zahtevane skrbnosti se namreč, kot je bilo že obrazloženo, zaostruje skladno z resnostjo posega v kazenskopravno varovane vrednote. Zato je pomembno, da je šlo, ne glede na končno pravno kvalifikacijo, v primeru pritožnika za kaznivo dejanje zoper življenje in telo, ki ga je morala policija že zaradi načina storitve obravnavati še posebej resno. Storilci so s tem, da so pritožnika na domačem dvorišču pretepli, nato pa ga krvavečega iz glave in nezavestnega odpeljali ter odvrgli na smetišče, posegli v njegovo osebno svobodo in mu na ta način še otežili pomoč po poškodbi. Način, na katerega je bil pritožnik napaden, očitno kaže na motiv storilcev po zastraševanju in (najmanj) na njihovo brezbrižnost glede nastanka hujših posledic za pritožnika. Pomembno je tudi, da je policija sama delovala na podlagi hipoteze o kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe. Zato za presojo o kršitvi postopkovnega vidika pravic iz 34. in 35. člena Ustave v predkazenskem postopku (na kateri temelji presoja o izpolnjenosti protipravnosti ravnanja kot eni izmed predpostavk pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave) ne more biti odločilna prekvalifikacija domnevnega kaznivega dejanja v lahko telesno poškodbo po skoraj enajstih letih od napada.
22. Višje sodišče je v izpodbijani sodbi zavzelo (tudi) stališče, da bi bila lahko tožena stranka odgovorna za opustitev dolžne preiskave storjenega dejanja le, če bi bilo njeno ravnanje očitno v nasprotju s predpisi o vodenju predkazenskega postopka. To izhodišče ni sprejemljivo, ker ne ustreza naravi dela organov pregona. Narava dela preiskovalcev v predkazenskem postopku namreč izključuje, da bi se vprašanje, ali je to delo doseglo ustrezne (strokovne) standarde, ocenjevalo (zgolj) skozi prizmo nasprotovanja črki zakona, torej predpisom, ki urejajo njihovo delo. Ti predpisi so glede mnogih vprašanj le splošne smernice, znotraj katerih mora preiskava potekati skrbno in zavzeto ter skladno z običajnimi metodami in merili policijskega dela.
23. Iz nadaljnjih razlogov izpodbijane sodbe sledi presoja, da "policiji ni mogoče očitati slabega vodenja predkazenskega postopka". Ta temelji (1) na soočenju posameznih očitkov zastojev v preiskavi z oceno Višjega sodišča o upoštevnosti zastojev za potek predkazenskega postopka, upoštevaje pri tem rezultat še drugih izvedenih preiskovanih dejanj, in (2) oceni, da je opustitev zaslišanja osebe, ki naj bi imela motiv za storitev kaznivega dejanja, razumna, ker naj dolgoletni spor med sosedoma ne bi bil indic.(12)
24. Da bi Ustavno sodišče lahko odgovorilo na vprašanje, ali je bil v preiskovalnem postopku kršen postopkovni vidik 34. in 35. člena Ustave, je samo soočilo dejansko podlago odškodninskega spora z ustavnopravno zahtevanim standardom na področju preiskave kaznivih dejanj, ki jo državni organi vodijo po uradni dolžnosti. Dejstvo, da je fizični napad na pritožnika 16. 7. 1999 ostal nerazjasnjen, samo zase ustavnopravno ni pomembno. Za presojo, ali so državni organi pri preiskovanju kaznivega dejanja zoper pritožnika kršili njegovi pravici iz 34. in 35. člena Ustave, sta pomembna, upoštevaje vse okoliščine obravnavanega primera, naslednja dva elementa: (1) zelo dolg čas, ki so ga potrebovali za opravo nekaterih dejanj v predkazenskem postopku, in (2) opustitev nekaterih preiskovalnih ukrepov, ki so bili na razpolago.
25. Ustavno sodišče kot pomembne izpostavlja naslednje okoliščine spornega predkazenskega in (deloma že) kazenskega postopka: (1) državni tožilec je šest let in pol po dogodku (31. 1. 2006) zavrgel kazensko ovadbo zoper A. B., ki naj bi imel motiv za kaznivo dejanje; (2) pri čemer A. B. v predkazenskem postopku sploh ni bil zaslišan;(13) (3) šele po preteku osmih let in pol po napadu na pritožnika (dne 25. 1. 2008) je državni tožilec zahteval uvedbo preiskave zoper C. Č., ker naj bi bil podan utemeljen sum, da je pomagal pri kaznivem dejanju posebno hude telesne poškodbe. Zahteva pa se (sprva) sploh ni sklicevala na kakšne nove dokaze, ki tožilstvu ne bi bili znani že od prej (nov dokaz, namreč pisno izjavo Danijela Čibariča, je tožilstvo prejelo šele septembra 2009). Nadalje (4) iz sodbe prve stopnje izhaja, da je preiskovalni sodnik (potem ko je Višje sodišče v Kopru uvedlo preiskavo) zato šele januarja in februarja 2010 (po preteku desetih let in pol po napadu na pritožnika) zaslišal vrsto prič, od katerih so nekatere izpovedale o okoliščinah, ki bi lahko potrjevale tezo tožilstva o C. Č. kot osebi, ki je nezavestnega in pretepenega pritožnika odpeljala v njegovem lastnem kombiju na smetišče v Strunjan.(14) Vendar je (5) tožilec 14. 4. 2010 na podlagi mnenja sodnega izvedenca medicinske stroke z dne 1. 3. 2010 odstopil od pregona zaradi zastaranja (iz mnenja izvedenca, izdelanega 10 let po poškodbi, je izhajalo, da je pritožnik utrpel le lahke telesne poškodbe).(15) Policija je (6) pogovore z osebami, ki bi lahko posredovale podatke, ki bi utegnili biti pomembni za uspešno vodenje predkazenskega (in kasneje morebiti kazenskega) postopka zoper storilce kaznivega dejanja, opravila po letu in osmih mesecih oziroma skoraj treh letih od napada na pritožnika, čeprav je za imena teh oseb izvedela relativno hitro po poškodbi.(16) Poleg tega (7) je policija poligrafsko testiranje C. Č. in D. E. opravila vsaj leto in pol po napadu (v letu 2001). Pri tem iz izpodbijane sodbe ni mogoče razbrati razlogov (nedosegljivost potencialnih prič in osumljencev, nepripravljenost na pogovor oziroma sodelovanje), ki bi, objektivno gledano, preprečevali bolj ažurno postopanje preiskovalcev.
26. Poleg odlašanja z izvedbo opisanih preiskovalnih in procesnih dejanj (s ciljem odkriti storilce in okoliščine kaznivega dejanja zoper pritožnika) izstopa dejstvo, da določena preiskovalna dejanja,(17) ki bi očitno prišla v poštev, niso bila opravljena. S tem v zvezi je treba ponoviti, da z osebo, za katero je bilo policiji hitro znano, da bi lahko imela motiv za kaznivo dejanje zoper pritožnika oziroma za napeljevanje k njemu, policija v predkazenskem postopku sploh ni opravila pogovora.(18) Stališče izpodbijane sodbe, da motiv (dolgoletni spor med dvema sosedoma, ki je prerasel v več sodnih sporov, podana je bila tudi kazenska ovadba) ne more biti niti indic, ne ustreza spoznanjem kriminalistične stroke(19) niti stališčem sodne prakse.(20) Tudi ni mogoče spregledati, da iz dejanskih ugotovitev ne izhaja, da bi policija razen ogleda kraja dogodka, pogovorov z določenimi osebami in poligrafskih testiranj C. Č. in D. E. opravila kakršnakoli druga preiskovalna dejanja v zadevi. Kot očitno sporna pomanjkljivost se izpostavlja opustitev iskanja morebitnih sledi iz kombija, v katerem je bil prepeljan pretepeni in krvaveči pritožnik.
27. Omenjenih opustitev ne more upravičiti dejstvo, da so bili preiskovalni organi soočeni z nasprotujočimi si indici (zlasti zaradi izida poligrafskega testiranja C. Č. in D. E. leta 2001), kot meni Višje sodišče. Skrbnost v prizadevanju odkriti storilce kaznivega dejanja dobremu preiskovalcu v primeru težav pri napredovanju preiskave nalaga dolžnost, da nadaljuje preiskovalna dejanja, ki so objektivno in razumno dosegljiva, kljub morebitnim nasprotujočim si rezultatom že izvedenih preiskovalnih dejanj. Odločitev organov pregona o zaključku preiskave ali o nadaljevanju postopka v njegovi naslednji fazi je namreč mogoče sprejeti šele po skrbni analizi vseh izvedenih preiskovalnih dejanj. Razgovor z osebo, ki bi lahko imela motiv, in skrb za zavarovanje morebitnih sledi spadata med takšna ravnanja. Obligacija prizadevanja zavezuje, kot je bilo že obrazloženo, k vestnemu in resnemu prizadevanju odkriti storilce in pojasniti okoliščine kaznivega dejanja.
28. Presoja Ustavnega sodišča se ne opira – ne more opirati – na opustitev ali slabo izvedbo kateregakoli posamičnega ukrepa ali aktivnosti. Sodišča namreč preiskovalnim organom z vidika smotrnosti ne morejo narekovati posamičnih dejanj in vrstnega reda, v katerem bodo opravljena. Razume se, da lahko določena kompleksna kazniva dejanja upravičijo zelo dolgo trajanje predkazenskega in kazenskega postopka. In nikakor ni nujno, da ima zastaranje kazenskega pregona vedno pomen protipravnega ravnanja države. Vendar je bil v konkretnem primeru predkazenski postopek izrazito počasen, pri čemer so organi pregona brez dvoma nerazumno odlašali z opravo pomembnih in zlahka dostopnih preiskovalnih dejanj. Takemu načinu vodenja postopka ni mogoče odreči pomena za zastaranje kazenskega pregona. Poleg tega je policija uporabila le majhno število preiskovalnih ukrepov od vseh, ki so ji bili potencialno na voljo, pri čemer je treba še posebej izpostaviti zanemarjanje motiva kot vodila za nadaljnja preiskovalna dejanja. Takšno postopanje preiskovalnih organov, ki, upoštevaje vse okoliščine primera, ustvarja videz njihove nesposobnosti in nekompetentnosti, ni skladno z zahtevanim merilom ravnanja dobrega preiskovalca. Zato pomeni kršitev pritožnikovih pravic, ki mu jih zagotavlja Ustava v 34. in 35. členu, opisano postopanje državnih organov pa je zaradi izpostavljenih okoliščin kumuliralo v protipravno celoto, ki utemeljuje protipravno ravnanje in s tem eno izmed predpostavk pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave.
29. Višje sodišče spornega poteka predkazenskega postopka ni soočilo z merilom ravnanja dobrega preiskovalca, ki velja za primer resnega nasilja nad posameznikom z očitnim namenom njegovega zastraševanja. Stališča iz izpodbijane sodbe, ki ta standard spregledajo, kršijo pritožnikovi pravici iz 34. in 35. člena Ustave. Ker je presoja o protipravnosti ravnanja iz razlogov te odločbe neločljivo navezana na presojo o kršitvah pravic iz 34. in 35. člena Ustave, iz 26. člena Ustave pa izhaja zahteva, da sodišča pri odločanju o obstoju predpostavk odškodninske odgovornosti države ne sprejemajo stališč, ki so v neskladju z drugimi človekovimi pravicami, stališča iz izpodbijane sodbe kršijo tudi pritožnikovo pravico iz 26. člena Ustave.
30. Ustavno sodišče je sodbo druge stopnje zato razveljavilo in zadevo vrnilo v novo odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani. Pri ponovnem odločanju o pritožbah pravdnih strank naj Višje sodišče upošteva, da je izpolnjena predpostavka protipravnosti ravnanja tožene stranke. Ker je bilo ustavni pritožbi ugodeno že zaradi kršitve pritožnikovih človekovih pravic iz 34., 35. in 26. člena Ustave, Ustavno sodišče ni presojalo drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic.

31. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Člen 17 Ustave v prvem stavku določa, da je človekovo življenje nedotakljivo.
(2) Ta v prvem stavku določa, da je pravica vsakogar do življenja zavarovana z zakonom.
(3) V sodbi sodišča prve stopnje je povzeta vsebina medicinske dokumentacije, iz katere izhaja, da je pritožnik utrpel odlome oziroma frakture več zob, da je bil zaradi poškodbe glave v nezavesti in po dveh računalniških tomografijah glave sprejet na intenzivni oddelek, kjer se je izvajal monitoring vitalnih funkcij, nato je bil poslan še na elektroencefalografijo ter psihološki pregled zaradi poškodb frontalnega režnja možganov.
(4) Glej pri L. Šturm v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 363.
(5) Prav tam.
(6) Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40).
(7) Prav tam.
(8) Ustavno sodišče tako v odločbi št. Up-555/03, Up-827/04 z dne 6. 7. 2006 (Uradni list RS, št. 78/06, in OdlUS XV, 92).
(9) Primerjaj navedeno s sodbami ESČP v zadevah Osman proti Združenemu kraljestvu z dne 28. 10. 1998, Dodov proti Bolgariji z dne 17. 1. 2008, Krivova proti Ukrajini z dne 9. 11. 2010, Jularić proti Hrvaški z dne 20. 1. 2011, Anna Todorova proti Bolgariji z dne 24. 5. 2011 in Mladenović proti Srbiji z dne 22. 5. 2012, ter s sklepom ESČP v zadevi Al Fayed proti Franciji z dne 27. 9. 2007. ESČP je navedene odločitve sprejelo v zadevah, kjer se je zastavilo vprašanje poseganja v (predvsem) postopkovni vidik pravice do življenja iz 2. člena EKČP.
(10) Glej pri S. Cigoj, Komentar obligacijskih razmerij, I.–.IV. knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984–1986, str. 599.
(11) Primerjaj s sodbo ESČP v zadevi McKerr proti Združenemu kraljestvu z dne 4. 5. 2001.
(12) V času storitve kaznivega dejanja zoper pritožnika in neposredno po njem je predkazenski in kazenski postopek urejal Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 – popr., 72/98 in 6/99 – ZKP/99).
(13) A. B. je prvič zaslišala šele preiskovalna sodnica, in to leta 2006, torej vsaj šest let in pol po dogodku.
(14) Velja omeniti zlasti pričanje Polone Mauer-Tavčar, ki je izpovedala, da sta z možem na dan dogodka videla C. Č., ki je v pritožnikovem kombiju zavijal proti Strunjanu. Brata Čibarič sta izpovedovala o pogovorih z A. B., ki naj bi govoril o podrobnostih organizacije napada na pritožnika in o vlogi C. Č. v njem. Jaka Kuželj je povedal, da je na dan napada videl C. Č., ki se je s taksijem pripeljal na naslov stanovanjske hiše v solasti pritožnika in A. B.
(15) Glede na tožilčevo pravno kvalifikacijo dejanja po drugem odstavku 133. člena KZ/99 je šlo za kaznivo dejanje, za katero je zagrožena kazen največ treh let zapora, kar pomeni, da je absolutno zastaranje kazenskega pregona nastopilo v desetih letih od storitve kaznivega dejanja (šesti odstavek 112. člena KZ/99 v zvezi s 4. točko prvega odstavka 111. člena KZ/99). V konkretnem primeru torej že v juliju 2009.
(16) Tako je policija pogovor z Jako Kuželjem opravila 6. 5. 2002, pogovora z Lili Polič in Polono Mauer-Tavčar pa 1. 3. 2001. Za Lili Polič in Polono Mauer-Tavčar je izvedela od pritožnika 6. 7. 2000, za Jako Kuželja pa (od pritožnikovega sina) že 28. 7. 1999.
(17) Ta izraz Ustavno sodišče uporablja v širokem smislu, tako da so z njim označeni vsi ukrepi v smeri ugotavljanja kaznivega dejanja in storilca, ki so bili v upoštevnem času na voljo policiji in tožilstvu, s sodno odobritvijo ali brez nje.
(18) Glej opombo št. 13.
(19) Motiv je obravnavan kot mogoči indic v D. Maver v: D. Maver in drugi, Kriminalistika: uvod, taktika, tehnika, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2004, str. 266–268.
(20) Kot pravilno opozarja pritožnik, je Vrhovno sodišče v sodbi št. I Ips 206/2001 z dne 8. 10. 2003 poudarilo, da ima tudi motiv pomen indica.