Datum: 29. 5. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Karlheinza Wagnerja, Republika Avstrija, ki ga zastopa Drago Trbanc, odvetnik v Ljubljani, na seji 29. maja 2014

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 52/2012 z dne 23. 8. 2012, sklep Višjega sodišča v Celju št. Cp 728/2011 z dne 24. 11. 2011 in sklep Okrajnega sodišča v Slovenskih Konjicah št. N 2/2011 z dne 21. 2. 2011 se razveljavijo v delu, ki se nanaša na odločitev o nepristojnosti sodišča za odločanje o predlogu predlagateljev za vrnitev podržavljenega premoženja. Zadeva se v tem delu vrne Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje.
2. Nasprotna udeleženka Občina Slovenske Konjice sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje se je s sklepom izreklo za nepristojno za odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja, ki so ga predlagatelji (med njimi tudi pritožnik) vložili na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl., ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 71/94, 29/95, 10/98 in 26/99 – v nadaljevanju ZIKS), in odločilo, da bo predlog po pravnomočnosti sklepa odstopilo v reševanje pristojnemu upravnemu organu. Z istim sklepom je ustavilo postopek glede zahtevka za plačilo odškodnine zaradi nezmožnosti uporabe zaplenjenega premoženja in sklenilo, da bo ta zahtevek po pravnomočnosti sklepa obravnavan v pravdnem postopku, ter odločilo o stroških postopka. Odločitev, da za odločanje ni pristojno, je sodišče oprlo na ugotovitev, da pravni prednik predlagateljev ob izdaji sodbe Vojaškega sodišča Mariborskega vojaškega okrožja št. Sod 955/45 z dne 20. 8. 1945 (v nadaljevanju kazenska sodba), s katero mu je bila izrečena zaplemba vsega premoženja, ni bil več lastnik premoženja, ki je predmet zahtevka, ker mu je bilo to podržavljeno že na podlagi 1. in 2. točke prvega odstavka 1. člena Odloka AVNOJ o prehodu sovražnikovega imetja v državno svojino, o državnem upravljanju imetja odsotnih oseb in o zasegi imetja, ki so ga okupatorske oblasti prisilno odtujile (Uradni list DFJ, št. 2/45 – v nadaljevanju Odlok AVNOJ), in sicer z dnem njegove uveljavitve (6. 2. 1945). Ker je Odlok AVNOJ kot temelj podržavljenja naveden v 3. členu Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), je presodilo, da lahko predlagatelji vrnitev premoženja zahtevajo le v upravnem postopku na podlagi določb ZDen, ter dodalo, da bo moral upravni organ vlogo, ki mu bo odstopljena v reševanje, obravnavati kot pravočasno, saj naj bi to izhajalo iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-969/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10). Višje sodišče je pritožbo zoper odločitev sodišča prve stopnje zavrnilo, odločitvi nižjih sodišč pa je v revizijskem postopku potrdilo tudi Vrhovno sodišče.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 14., 22., 23., 30., 33. in 67. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da je z drugimi pravnimi nasledniki lastnika podržavljenega premoženja 17. 5. 1993 pri pristojnem upravnem organu vložil zahtevo za denacionalizacijo na podlagi določb ZDen, 13. 8. 1997 pa pri pristojnem sodišču tudi predlog za vrnitev premoženja na podlagi določb ZIKS. Postopka naj bi nekaj časa tekla vzporedno, potem pa naj bi sodišče na naroku 26. 10. 2000 predlagatelje pozvalo, naj izberejo, ali bodo vrnitev premoženja uveljavljali v sodnem ali upravnem postopku. Ker naj bi sodišče v dotedanjem postopku že izvedlo posamezne dokaze, upravni organ pa naj zahteve za denacionalizacijo še ne bi začel vsebinsko obravnavati, naj bi predlagatelji izbrali sodni postopek in 13. 10. 2003 umaknili zahtevo za denacionalizacijo. Pritožnik navaja, da je poziv sodišča temeljil na tedaj uveljavljenem stališču sodne prakse, da upravičenci, ki jim je bilo premoženje podržavljeno tako na podlagi Odloka AVNOJ kot tudi s kasneje razveljavljeno kazensko sodbo, lahko izberejo, ali bodo njegovo vrnitev uveljavljali na podlagi ZIKS ali na podlagi ZDen.(1) Zaradi spremenjene ureditve vračanja premoženja, ki je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 10/98 – v nadaljevanju ZIKS-G), pa naj bi se kasneje uveljavilo drugačno stališče, po katerem se v teh primerih kot pravna podlaga podržavljenja upošteva le Odlok AVNOJ. Ker naj bi na tem stališču temeljile tudi izpodbijane odločitve, naj bi bil pritožnik obravnavan neenako v primerjavi s predlagatelji, o zahtevkih katerih je bilo odločeno pred uveljavitvijo ZIKS-G. Zato naj bi mu bili kršeni pravici iz 14. in 22. člena Ustave. Pritožnik sodiščem očita, da pri odločanju niso upoštevala, da »so se predlagatelji morali odločiti in izbrati postopek« ter da »se je sodišče pred tem že izreklo za pristojno in vodilo postopek ter izvajalo dokaze«, odločitev o nepristojnosti za odločanje pa so oprla na stališče, ki ni skladno s stališči Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-969/08. Ker naj bi upravni organ kot prepozen zavrgel predlog, ki mu je bil na podlagi izpodbijanih sodnih odločb odstopljen v reševanje,(2) naj bi izpodbijane odločitve pritožniku le navidezno dajale pravico, da vrnitev premoženja uveljavlja v postopku na podlagi ZDen, dejansko pa naj bi mu uveljavljanje te pravice onemogočale. Pritožnik meni, da je njegov položaj enak položaju pritožnikov v zadevi št. Up-969/08, zato naj bi mu bila iz enakih razlogov, ki jih je Ustavno sodišče navedlo v odločbi št. Up-969/08, kršena pravica iz 33. člena Ustave, kršeni pa naj bi mu bili tudi pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave ter pravica do rehabilitacije in odškodnine iz 30. člena Ustave. Meni, da njegov primer kaže, da sodišča in upravni organi različno razumejo in uporabljajo stališča, na katerih temelji odločba št. Up-969/08, postopke vračanja premoženja pa vodijo ne glede na namen, ki ga je imel zakonodajalec ob sprejemanju ZDen in ZIKS, in ne glede na stališča, ki jih je v zvezi s tem sprejelo Ustavno sodišče.
3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-1061/12 z dne 10. 12. 2013 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče, skladno z drugim odstavkom navedenega člena pa je ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotnim udeležencem iz nepravdnega postopka.
4. Na ustavno pritožbo je odgovorila nasprotna udeleženka Občina Slovenske Konjice, ki pritožnikove očitke zavrača kot neutemeljene. Meni, da izpodbijane odločitve v celoti sledijo stališčem Ustavnega sodišča v odločbi št. Up-969/08 ter da je s temi stališči skladna tudi odločitev upravnega organa o zavrženju predloga, ki mu je bil odstopljen v reševanje. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne, pritožniku pa naloži, naj ji povrne stroške, ki so ji nastali v postopku z ustavno pritožbo. Pritožnik na odgovor nasprotne udeleženke ni odgovoril.

5. Iz navedb v ustavni pritožbi izhaja, da pritožnik v izreku navedene sodne odločbe izpodbija le glede odločitve o nepristojnosti sodišča za odločanje o predlogu za vrnitev podržavljenega premoženja in odstopu zadeve v reševanje pristojnemu upravnemu organu. Zato je Ustavno sodišče presojo izpodbijanih sodnih odločb opravilo le v tem obsegu.
6. Izpodbijana odločitev o nepristojnosti sodišča temelji na presoji, da pravna podlaga za odločanje v obravnavani zadevi ni ZIKS, temveč ZDen, ker je bilo premoženje, ki je predmet zahtevka v konkretnem postopku, podržavljeno že na podlagi Odloka AVNOJ z dnem njegove uveljavitve, to je preden je bila pravnemu predniku predlagateljev zaplemba premoženja izrečena s kazensko sodbo. Presojo so sodišča oprla na stališče, po katerem kasnejša zaplemba premoženja v kazenskem postopku ni pravno upoštevna, če je pred tem premoženje prešlo v državno last na podlagi predpisa, ki je kot temelj podržavljenja naveden v 3. ali 4. členu ZDen. To stališče, ki ga je sodišče prve stopnje utemeljilo z argumentom uveljavljene (ustavno)sodne prakse,(3) samo po sebi z vidika varstva pravice iz 33. člena Ustave ni sporno, saj pravno podlago za vložitev zahteve za vrnitev premoženja, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisov o podržavljenju, določa ZDen v 3. in 4. členu, v prvem odstavku 54. člena pa ZDen določa tudi, da je odločanje o zahtevah za denacionalizacijo v pristojnosti upravnih organov.
7. Kljub navedenemu stališču je sodišče prve stopnje predlagatelje pozvalo, naj izberejo, ali bodo pravico do vrnitve podržavljenega premoženja uveljavljali v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS ali v upravnem postopku na podlagi določb ZDen. Ti so skladno s tem pozivom za uveljavljenje svoje pravice izbrali sodni postopek, zahtevo za denacionalizacijo, ki so jo pri pristojnem upravnem organu vložili na podlagi ZDen, pa umaknili. Pritožnik zatrjuje, da mu zaradi neupoštevanja te, po njegovem mnenju bistvene okoliščine izpodbijane odločitve onemogočajo uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja ne le v sodnem, temveč tudi v upravnem postopku, saj je pristojni upravni organ kot prepozen zavrgel predlog za vrnitev premoženja, ki mu ga je sodišče odstopilo v reševanje.
8. Ustavno sodišče je pri odločanju v vseh denacionalizacijskih zadevah izhajalo iz stališča, po katerem pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V skladu s tem stališčem je kot poseg v pravico do denacionalizacije štelo spremembo ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi ZDen. Upravičenja, varovana po 33. členu Ustave, so namreč upravičenci do denacionalizacije pridobili z uveljavitvijo ZDen (glej npr. odločbo št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996, Uradni list RS, št. 1/97, in OdlUS V, 174, in odločbo št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999, Uradni list RS, št. 1/2000, in OdlUS VIII, 273). Čeprav je Ustavno sodišče navedena stališča sprejelo v zadevah vračanja podržavljenega premoženja na podlagi določb ZDen, ta stališča veljajo tudi v zadevah, v katerih se odloča o vrnitvi podržavljenega premoženja na podlagi določb ZIKS, saj ureditvi vračanja podržavljenega premoženja po ZDen in ZIKS zasledujeta isti cilj, tj. popravo krivic.
9. Glede na navedeno se v obravnavani zadevi zastavlja vprašanje, ali je z vidika 33. člena Ustave sprejemljiva razlaga zakonske ureditve, po kateri se sodišče izreče za nepristojno za odločanje o zahtevku, ker pravna podlaga zahtevka ni ZIKS, temveč ZDen, potem ko je po izteku roka za vložitev zahtev za denacionalizacijo iz prvega odstavka 64. člena ZDen predlagatelje pozvalo, naj izberejo, ali bodo pravico do vrnitve premoženja uveljavljali v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS ali v upravnem postopku na podlagi določb ZDen, in so ti skladno s tem pozivom izbrali sodni postopek, zahtevo, ki so jo pravočasno vložili na podlagi določb ZDen, pa umaknili.
10. Stališče, po katerem imajo upravičenci možnost izbire, ali bodo pravico do vrnitve podržavljenega premoženja uveljavljali na podlagi določb ZDen ali na podlagi določb ZIKS, se je v (ustavno)sodni praksi izoblikovalo potem, ko je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-10/92 z dne 5. 11. 1992 (Uradni list RS, št. 56/92, in OdlUS I, 79) razveljavilo 92. člen ZDen,(4) ker je neupravičeno obsojenim osebam, katerih kazenska sodba je bila razveljavljena, onemogočal uveljavljanje zahtevkov na podlagi 145. člena ZIKS. Ustavno sodišče je pomen te odločitve za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja pojasnilo v sklepu št. Up-294/97 z dne 18. 12. 1997. V njem je navedlo, da razveljavitev 92. člena ZDen ne pomeni, da je odločanje o vrnitvi premoženja, zaplenjenega z razveljavljenimi kazenskimi sodbami, v izključni pristojnosti sodišč, temveč da v teh primerih upravičenci (oziroma njihovi pravni nasledniki) lahko izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali zahtevek za vrnitev tako podržavljenega premoženja. Če ga uveljavljajo v upravnem postopku po določbah ZDen tudi po razveljavljeni kazenski sodbi, izrečeni na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen, je upravni organ dolžan ta postopek voditi naprej. Če pa želijo pravico do vrnitve premoženja uveljavljati po določbah ZIKS, morajo zahtevo vložiti pri pristojnem okrajnem sodišču, ki o njej odloča v nepravdnem postopku, zahtevo za denacionalizacijo pri upravnem organu pa umakniti. Dodalo je, da je v teh primerih izbira pravnega temelja za vrnitev premoženja in s tem postopka za odločanje o zahtevi odločitev stranke in ne upravnega organa ali sodišča.(5)
11. Po ustaljeni ustavnosodni presoji torej možnost izbire postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja velja le za tiste obsojence (oziroma njihove pravne naslednike), ki jim je bilo premoženje podržavljeno (le) na podlagi kasneje razveljavljene kazenske sodbe, ki je bila izdana na podlagi katerega od predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen.(6) Vendar pritožnik zatrjuje, da je v času, ko so predlagatelji na poziv sodišča za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja izbrali sodni postopek, stališče o možnosti izbire postopka veljalo (tudi) v primerih, ko je bilo lastniku premoženje podržavljeno tako na podlagi predpisov iz 3. ali 4. člena ZDen kot tudi s kazensko sodbo.
12. Trditev pritožnika, da je sodišče prve stopnje predlagatelje pozvalo, naj izberejo postopek, v katerem bodo uveljavljali pravico do vrnitve podržavljenega premoženja, in da je ta poziv oprlo prav na stališče, na katero se sklicuje pritožnik, potrjuje vsebina zapisnika o naroku, ki ga je sodišče prve stopnje v obravnavni zadevi opravilo 26. 10. 2000. V njem je namreč za povzetkom ugotovitve sodnice, da so predlagatelji pri pristojni upravni enoti že vložili zahtevo za denacionalizacijo premoženja po določbah ZDen, povzet tudi njen izrecni poziv, naj se predlagatelji »glede na izbirno pravico« izjavijo, ali bodo postopek vrnitve zaplenjenega premoženja nadaljevali pri upravni enoti ali pri sodišču. V nadaljevanju zapisnika je povzeta tudi navedba sodnice, da bo pooblaščenca predlagateljev pisno pozvala, naj se »izjavi o tem, pred katerim organom bo vodil postopek denacionalizacije zaplenjenega premoženja«, glede na znano stališče, da pred dvema organoma o vrnitvi istega premoženja ne moreta biti sočasno vodena dva postopka.
13. Pomemben vidik razmerja med posameznikom in sodiščem, ki odloča o njegovi pravici ali obveznosti, je v zaupanju posameznika, da bo sodišče, ker ga k temu zavezuje 125. člen Ustave, odločilo skladno z Ustavo in zakonom. To zaupanje se ne nanaša le na vsebino meritorne odločitve sodišča o posameznikovi pravici ali obveznosti, temveč tudi na vsebino odločitev sodišča o procesnih dejanjih. Zato se posameznik lahko utemeljeno zanese, da je tudi vsako procesno dejanje sodišča skladno z Ustavo in zakonom, oziroma s pravnimi stališči, ki so se v zvezi z njuno uporabo uveljavila v (ustavno)sodni praksi.
14. V obravnavani zadevi je sodišče poziv k izbiri postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja utemeljilo s sklicevanjem na »izbirno pravico«. S tem je pri predlagateljih vzbudilo utemeljeno zaupanje, da je ta poziv skladen z namenom ZDen in ZIKS ter da je izbira postopka njihova zakonska pravica. Niti iz navedenega zapisnika niti iz drugih listin v sodnem spisu obravnavane zadeve ne izhaja, da bi sodišče predlagatelje bodisi ob pozivu bodisi kasneje, preden so ti pri upravnem organu umaknili zahtevo za denacionalizacijo, opozorilo, da bo (zaradi različnih pravnih podlag podržavljenja) predmet presoje v postopku, ki ga bodo izbrali, tudi vprašanje pravne podlage njihovega zahtevka in s tem vprašanje pristojnosti (upravnega organa ali sodišča) za odločanje o njihovem zahtevku. Zato in ker je sodišče tudi po pozivu nadaljevalo postopek na podlagi določb ZIKS ter izvajalo posamezne dokaze, so se predlagatelji lahko utemeljeno zanesli, da so s tem, ko so sledili pozivu sodišča in izbrali sodni postopek, izbrali tudi pravilno pravno podlago zahtevka za vrnitev podržavljenega premoženja. Zato so lahko upravičeno pričakovali, da jim bo sodišče omogočilo učinkovito uveljavitev njihove pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja tako, da bo meritorno odločilo o njihovem zahtevku. Predlagatelji so že v postopku pred sodiščem prve stopnje, kasneje pa tudi v vseh pravnih sredstvih opozarjali, da bi morala sodišča pri presoji upoštevati, da so sodni postopek za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja izbrali zato, ker jih je k izbiri postopka pozvalo sodišče prve stopnje. Vendar so sodišča te njihove navedbe zavrnila kot neutemeljene in pravno nepomembne.(7)
15. Iz izpodbijanih odločitev sodišč izhaja stališče, po katerem upravičenci, ki so vrnitev (z Odlokom AVNOJ in kazensko sodbo) podržavljenega premoženja zahtevali tako v upravnem postopku na podlagi določb ZDen kot tudi v sodnem postopku na podlagi določb ZIKS in so za uveljavljanje pravice do vrnitve tega premoženja na poziv sodišča izbrali sodni postopek, zahtevo za denacionalizacijo istega premoženja pa umaknili, te svoje pravice na podlagi določb ZIKS ne morejo več uveljavljati. Razlog za to je, da je sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo premoženje ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe. Glede na to, da se je v času, ko so predlagatelji vložili predlog za vrnitev premoženja na podlagi določb ZIKS, že iztekel rok, ki ga je v prvem odstavku 64. člena ZDen zakonodajalec določil za vložitev zahtevkov za denacionalizacijo podržavljenega premoženja, taka razlaga zakonske ureditve ni skladna z namenom vračanja podržavljenega premoženja po ZIKS in ZDen. Ker so se sodišča v obravnavnem primeru izrekla za nepristojna za odločanje o pritožnikovem zahtevku, upravni organ pa je predlog, ki mu ga je sodišče odstopilo v reševanje, zavrgel, se je namreč pritožnik znašel v položaju, da o njegovem zahtevku ne bo meritorno odločilo niti sodišče na podlagi določb ZIKS niti upravni organ na podlagi določb ZDen. Izpodbijane odločitve zato pritožniku le navidezno omogočajo uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja, dejansko pa mu dokončno odvzemajo pravico, da vrnitev krivično odvzetega premoženja doseže v enem od zakonsko predvidenih postopkov. To pa pomeni, da izpodbijane odločitve pritožniku onemogočajo učinkovito uveljavljanje pravice do vrnitve krivično odvzetega premoženja, ki je varovana v okviru 33. člena Ustave.(8)
16. Z odločitvijo o nepristojnosti sodišča za odločanje o predlogu za vrnitev zaplenjenega premoženja je bila pritožniku kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja iz 33. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijane sodne odločbe glede te odločitve razveljavilo in zadevo v tem delu vrnilo Okrajnemu sodišču v Slovenskih Konjicah v novo odločanje (1. točka izreka). V novem postopku sodišče svoje odločitve ne bo smelo opreti na stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo.
17. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Ker v obravnavani zadevi niso izkazani utemeljeni razlogi za drugačno odločitev, je Ustavno sodišče o predlogu nasprotne udeleženke Občine Slovenske Konjice za povrnitev stroškov odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Pritožnik se v zvezi s tem sklicuje na sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 95/2001 z dne 28. 3. 2002 ter na sodbi istega sodišča št. U 50/1993 z dne 24. 3. 1994 in št. U 1781/1994 z dne 15. 5. 1996 (pri slednji pomotoma navaja, da gre za odločbo Ustavnega sodišča). Na navedeni sodbi se v izpodbijanem sklepu sklicuje tudi sodišče prve stopnje.
(2) Pritožnik je Ustavnemu sodišču predložil sklep Upravne enote Slovenske Konjice št. 339-1/2011-7 (11248) z dne 30. 1. 2012, s katerim je ta zahtevo za vrnitev premoženja, ki ji je bila na podlagi izpodbijanih sodnih odločb odstopljena v reševanje, kot prepozno zavrgla, ker je bila pri sodišču vložena po izteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen. Predložil je tudi odločbo Ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo št. 490-2/2012/2 z dne 4. 12. 2012, s katero je navedeno ministrstvo pritožbo zoper sklep upravnega organa prve stopnje zavrnilo.
(3) Sodišče prve stopnje se v zvezi s tem sklicuje na sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 88/2006 z dne 26. 10. 2006 in št. II Ips 85/2004 z dne 19. 1. 2006 ter na sklep Ustavnega sodišča št. Up-1278/07 z dne 2. 7. 2007 in odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998 (Uradni list RS, št. 76/98, in OdlUS VII, 190) in št. Up-547/02 z dne 8. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 106).
(4) Člen 92 ZDen je določal: »Za vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1958, se uporabljajo določbe tega zakona tudi, če je bila kazen zaplembe premoženja razveljavljena na podlagi obnove kazenskega postopka.«
(5) Prim. tudi odločbo Ustavnega sodišča št. U-II-25/99 z dne 18. 2. 1999 (Uradni list RS, št. 17/99, in OdlUS VIII, 37).
(6) Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-249/96 z dne 12. 3. 1998 (Uradni list RS, št. 29/98, in OdlUS VII, 47) sprejelo stališče, da imajo možnost izbire postopka tudi tiste osebe, ki jim je bilo premoženje zaplenjeno na podlagi 28. člena Zakona o konfiskaciji premoženja in izvrševanju konfiskacije, navedenega v 18. točki 3. člena ZDen (tj. osebe, ki so bile s priglasitvami brez kazenskih sodb razglašene za vojne zločince in narodne sovražnike), oziroma njihovi pravni nasledniki, ob predpostavki, da v predhodnem postopku obnove dosežejo spremembo pravnomočne odločitve (priglasitve okrajnega ljudskega odbora, ki ne temelji na kazenski sodbi).
(7) Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem navedlo, da možnost izbire postopka za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja po uveljavljeni sodni praksi velja le v primerih, ko je bilo premoženje odvzeto le s kazensko sodbo, ne pa tudi v primerih, kot je obravnavani. Sodišče druge stopnje je sklicevanje predlagateljev na izbiro postopka zavrnilo z navedbo, da uresničitve sicer enakega cilja postopkov, ki ju je zakonodajalec uredil v ZDen in ZIKS, ni mogoče doseči z obravnavanjem zadeve v sodnem namesto v upravnem postopku, Vrhovno sodišče pa je revizijske navedbe, da so predlagatelji predlog na podlagi ZIKS vložili po izteku roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen in da so po pozivu sodišča prve stopnje, naj opravijo izbiro postopka, umaknili zahtevo, ki so jo sicer pravočasno vložili na podlagi ZDen, zavrnilo s pojasnilom, da bo pomen teh okoliščin ocenil pristojni upravni organ.
(8) S tega vidika je pritožnikov položaj primerljiv s položajem pritožnikov v zadevi št. Up-969/08, na katero se sklicuje pritožnik. V navedeni zadevi je Ustavno sodišče razveljavilo odločitve sodišč o zavrnitvi zahtevka, vloženega na podlagi določb ZIKS. Na podlagi ugotovitve, da so pritožniki predlog za vrnitev premoženja pri sodišču vložili pred potekom roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen, ter ugotovitve, da se je v času odločanja sodišč ta rok že iztekel, je presodilo, da odločitev o zavrnitvi zahtevka, ki temelji na presoji, da na podlagi ZIKS vložen zahtevek ni utemeljen, ker bi bil lahko utemeljen le na podlagi ZDen, pritožnikom dokončno odvzema pravico do denacionalizacije, saj ti (zaradi izteka roka iz prvega odstavka 64. člena ZDen) nimajo več na voljo nobenega postopka, v katerem bi lahko zahtevali vrnitev podržavljenega premoženja. Zato je odločilo, da je bila z izpodbijanimi odločitvami pritožnikom kršena pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Opozorilo je še, da bi bila v neskladju s 33. členom Ustave vsaka razlaga zakonske ureditve, po kateri upravičenci, ki so v roku iz prvega odstavka 64. člena ZDen pri sodišču vložili zahtevo za vrnitev s kazensko sodbo zaplenjenega (in na njeni podlagi tudi zemljiškoknjižno v državno last prenesenega) premoženja, ne bi imeli več pravice do njegove vrnitve zgolj zato, ker bi sodišče med postopkom ugotovilo, da je bilo ex lege podržavljeno že pred izdajo kazenske sodbe.