Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11, 30/11 – Odl. US 90/12, 111/13; v nadaljnjem besedilu: zakon) in 19. člena Statuta Občine Mokronog - Trebelno (Uradni list RS, št. 66/10 – UPB1) ter predloga Zavoda za varstvo kulturne dediščine št. 6224-0001/2013, izdelanega marca 2013, je Občinski svet Občine Mokronog - Trebelno na 22. redni seji dne 18. 6. 2014 sprejel
O D L O K
o razglasitvi posameznih nepremičnih kulturnih spomenikov lokalnega pomena na območju Občine Mokronog - Trebelno
1. člen
Za kulturni spomenik lokalnega pomena se razglasijo enote dediščine (v nadaljnjem besedilu: spomenik):
+------+---------------------------------+
| |Stavbe |
+------+---------------------------------+
| |Sakralne stavbe |
+------+---------------------------------+
|EŠD |Ime |
+------+---------------------------------+
|2051 |Mokronog – Cerkev sv. Egidija |
+------+---------------------------------+
|2052 |Mokronog – Cerkev sv. Florjana |
+------+---------------------------------+
|2053 |Beli Grič – Cerkev sv. Križa |
+------+---------------------------------+
|2954 |Slepšek – Cerkev sv. Martina |
+------+---------------------------------+
|2058 |Hrastovica – Cerkev sv. Roka |
+------+---------------------------------+
|2055 |Martinja vas pri Mokronogu – |
| |Cerkev sv. Nikolaja |
+------+---------------------------------+
|2056 |Sveti Vrh – Cerkev Marijinega |
| |vnebovzetja |
+------+---------------------------------+
|2057 |Gorenje Laknice – Cerkev sv. |
| |Jošta |
+------+---------------------------------+
|2059 |Brezovica pri Trebelnem – Cerkev |
| |sv. Ane |
+------+---------------------------------+
2. člen
(1) Sakralne stavbe
1.
Ime spomenika: Mokronog – Cerkev sv.
Egidija
EŠD: 2051
Naselje: Mokronog
Parcelna 1/3
številka:
Katastrska Mokronog
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev v Spodnjem Mokronogu je prvič izpričana v virih leta 1349, ko se v njej omenja Marijin oltar. Kostanjeviški samostan, ki je v mokronoški cerkvi upravljal beneficij, je leta 1365 obljubil, da bo redno skrbel za kaplana te ustanove. Cerkev s patrocinijem sv. Tilna se ponovno omenja v popisu kranjskih cerkvenih dragocenosti leta 1526. Ernest Mihael pl. Scherenburg, posestnik gradu Mokronog, je v oporoki iz 10. decembra 1649 ustanovil pri vikariatni cerkvi sv. Tilna samostojno župnijo. Sedanjo cerkev so postavili po letu 1815, ko se je njena močno poškodovana prednica porušila. Novo v formah poznobaročnega klasicizma zasnovano cerkev so na istem mestu začeli zidati leta 1822, dokončali pa leta 1824. Škof Anton Alojzij Wolf jo je slovesno posvetil 7. septembra 1828, 23. decembra 1832 pa jo je škofijski ordinariat ponovno razglasil za župnijsko. Pokopališče je ob cerkvi obstajalo do leta 1786, ko je bilo preneseno na sedanjo lokacijo. Iz porušene cerkve sta se ohranili kamnita prižnica in kamniti severovzhodni stranski oltar. Slednji predstavlja tip zgodnjebaročnega črnega oltarnega nastavka, ki se je iz Italije razširil po vsej srednji Evropi. Višinsko in tektonsko poudarjen oltarni nastavek z dvema stebroma, z močno profilirano prekladno ploščo in razgibano atiko je stilno blizu monumentalnemu glavnemu oltarju na Žalostni Gori, ki ga je leta 1675 po naročilu barona Danijela Janeza Kheysella, tedanjega lastnika gradu Mokronog, izdelal neznani mojster. Kljub stilnim podobnostim obeh mokronoških oltarjev z opusom kamnoseka Mihaela Cusse lahko zagotovo trdimo, da nista njegova izdelka, saj se njegova dela pojavljajo šele med leti 1687 in 1699. V župnijski kroniki je zapisano, da je bila prižnica pripeljana iz samostana cistercijanov v Kostanjevici. Leseni jugozahodni stranski oltar je gotovo nastal šele po postavitvi nove cerkve. Ker sta se ohranili obe baročni leseni in belo polihromirani plastiki apostolov Simona in Jakoba, lahko sklepamo, da predstavlja posnetek starejšega uničenega kamnitega oltarja. Glavni oltar iz časa zidave nove cerkve se je stilno naslonil na veliki poznobaročni oltar iz ljubljanske stolnice, izdelan leta 1774. Pod vplivom klasicističnih teženj se je oltarni nastavek sploščil v ozek okvir velike oltarne slike. Ob straneh stojita na podstavkih starejša baročna, belo polihromirana kipa apostolov Petra in Pavla. Klasicistično umirjena je tudi oltarna slika sv. Egidija iz leta 1823, delo slikarja Matevža Langusa, ki se je pri njeni izdelavi stilno naslonil na renesančne in nazarenske predloge. Leta 1937 jo je restavriral slikar Miha Maleš. Po vzoru iz ljubljanske stolnice je narejen tudi leseni tabernakelj, ki ponavlja kupolasto obliko templja. 1. maja 1870 je bila blagoslovljena podoba Matere božje, delo ljubljanske slikarke Henrike Langus. Sliko so postavili v nišo severovzhodnega stranskega oltarja, dotedanjo sliko sv. Barbare pa so prenesli v kapelico pri pokopališču. V stari zadružni knjigi iz leta 1640 je bilo zapisano, da si je zadruga usnjarjev in čevljarjev v Mokronogu za zavetnico izbrala sv. Barbaro in da je na dan njenega godu vsak zadružnik plačal bratovščini osem soldov. Leta 1895 je Anton Plantarič, trgovec in posestnik v Mokronogu, podaril župnijski cerkvi nov križev pot v vrednosti 1400 goldinarjev. Podobe so bile izdelane po Fürichovem vzoru na Dunaju, lesene okvire pa je izdelal podobar Janez Poglajen iz Bele Cerkve. Stari križev pot so prenesli na Žalostno Goro. Leta 1897 je Franc Goršič (1836–1898), zadnji veliki orglarski mojster na Slovenskem, naredil za župnijsko cerkev sv. Tilna svoje zadnje, a obenem tudi prve pnevmatične orgle. Leta 1940 je Franc Krištof iz Mirne po načrtih arhitekta Ivana Valentinčiča zgradil nov zvonik. Leta 1955 so ga v spodnjem delu obdali z masivno kamnito rustiko. Leta 1976 je akademski slikar Tomaž Perko iz Cerknice izdelal nov križev pot, starega pa so ponovno prenesli v romarsko cerkev na Žalostni Gori. Župnijska cerkev, sezidana v strogih formah klasicizma, je nepogrešljiv moment v hierarhično urejenem trškem prostoru Mokronoga, ki se spušča iz grajskega griča mimo cerkve v spodnji, naselbinski del.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto.
Vplivno območje
Cerkev nima vplivnega območja.
2.
Ime spomenika: Mokronog – Cerkev sv.
Florjana
EŠD: 2052
Naselje: Mokronog
Parcelna 305/11
številka:
Katastrska Mokronog
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000 in 1:5000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev sv. Florijana stoji na vzpetini, imenovani Šeginke, severno od Mokronoga. Pod njo teče cesta Mokronog–Sevnica. Na južni strani cerkve se je v hrib zarezal danes opuščeni peskokop, drugače jo obkroža grmičevje in mladi iglasti gozd, ki delno omejuje njeno ambientalno vrednost. Cerkev sv. Florijana so začeli graditi kmalu po ustanovitvi župnije leta 1649. Vsekakor je bila cerkev dokončana leta 1655, ko so jo opremili z oltarji in prižnico. Predstavlja primer enotno pozidane zgodnjebaročne arhitekture z monumentalnim kamnitim portalom in tristrano zaključenim prezbiterijem, ki je s svojo tlorisno zasnovo in poševno prirezanim talnim podzidkom iz lehnjaka še blizu gotskemu stavbnemu principu. Zahodno steno ladje krasi kamnoseško izveden portal z izrazitimi renesančnimi elementi. 17. stoletju pripada tudi k zahodni steni ladje prizidani zvonik, ki pa so ga v drugi polovici 19. stoletja na novo prekrili z neogotsko piramidasto streho s trikotnimi čeli in se pri tem oprli na obliki neogotskih streh na zvoniku župnijske cerkve v Trebnjem in predvsem kapiteljske cerkve v Novem mestu. Arhitektura cerkve kaže tipične značilnosti ambicioznejše podružnične cerkve, zlasti nekateri detajli, kot je glavni portal, ki ga lahko uvrstimo med najlepše portale iz sredine 17. stoletja na Slovenskem z močnimi kraško-renesančnimi sestavinami. Cerkev sv. Florijana s svojo lego vizualno obvladuje Mokronoško kotlino in je galerija enega najpomembnejših zgodnjebaročnih slikarjev v Sloveniji, Hansa Georga Gaigerfelda, znanega tudi kot mojstra H. G. G. Stranska oltarja, ki ju zaradi poudarjene tektonike in temne polihromacije uvrščamo v prvo razvojno fazo zlatih oltarjev pri nas, je s slikami obogatil prav mojster H. G. G. Poznobaročni glavni oltar z rokokojskimi sestavinami iz leta 1802 pripisujemo poznobaročnemu podobarju Antonu Postlu iz Šentruperta. Štirje poškodovani kipi svetnikov (Janeza Evangelista, sv. Miklavža, sv. Urha in Janeza Krstnika), ki so stali med stebri ob glavni niši, so shranjeni v župnišču. Oltarna slika sv. Florijana je danes shranjena v depoju samostanskega muzeja v Stični.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi zlasti proti severovzhodu.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
3.
Ime spomenika: Beli Grič – Cerkev sv.
Križa
EŠD: 2053
Naselje: Beli Grič
Parcelna 1309/6 – del
številka:
Katastrska Ostrožnik
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Pravilno orientirana cerkev stoji na vzpetini nad vasjo. Cerkev je v osnovi srednjeveška stavba, v virih omenjena leta 1526. Obdaja jo z nizkim zidcem obzidano pokopališče. Ob vhodu je v zidec pokopališča ujeta novejša mrliška vežica pravokotnega tlorisa. Na drugi strani vhoda se zidca dotika zidana kapelica. Obočni sistem v prezbiteriju v obliki banje in šilasto oblikovanih sosvodnic, ki se v petosminskem zaključku stikajo s poudarjenimi grebeni in oblikujejo, podobno kot v bližnji cerkvi v Slepšku, motiv osemrogeljne zvezde. Skupaj s kamnitim portalom s paličasto profilirano preklado v zahodni steni ladje kažeta na temeljito prezidavo cerkve v 17. stoletju. Na srednjeveško poreklo opozarjajo tudi leta 2010 odkrite stenske slike v notranjščini cerkve: naslikano svetniško skupino v ladji lahko datiramo v 14. stoletje, poslikavo prezbiterija pa v 17. stoletje. Večje arhitekturne spremembe je cerkev doživela v drugi polovici 18. stoletja, ko so ladjo obokali z dvema visečima kupolama med prečno, na pilastrih počivajočo oprogo; tedaj so sezidali tudi pevski kor. V drugi polovici 19. stoletja je zvonik dobil novo, v klasicističnem duhu oblikovano streho, ki se stilno naslanja na strehi zvonikov na Veseli Gori iz leta 1885. Leta 1878 so v cerkvi postavili nov, v novo renesančni maniri izdelan oltarni nastavek, verjetno delo novomeškega podobarja A. Kušlana. V župnišču je shranjena slika sv. Martina, ki je nekdaj visela v zakristiji cerkve. Napis z letnico 1865 razkriva avtorstvo pozno nazarenskega slikarja Matije Koželja. Pokopališče obdaja zidec, za zidavo katerega so uporabili kamenje iz porušene cerkvice sv. Lovrenca, ki je stala na griču nad Slepškom. S svojo vzvišeno lego sredi pokopališča pomembno oblikuje veduto naselja.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi zlasti proti jugovzhodu.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
4.
Ime spomenika: Slepšek – Cerkev sv.
Martina
EŠD: 2054
Naselje: Beli Grič
Parcelna 1835/54
številka:
Katastrska Ostrožnik
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev stoji sredi vasi na vzvišenem in s travo poraslem platoju, ki ga s treh strani obdaja cesta, ki vodi iz Mokronoga proti Belemu Griču. Od srednjeveške, leta 1526 omenjene cerkve, se je ohranila v osnovi le ladja s skromno ohranjenimi fragmenti stenske slike, verjetno z motivom sv. Krištofa ali trpečega Kristusa na njeni južni fasadi. V 17. stoletju so k ladji prizidali tristrano zaključen prezbiterij, ki ima enako obočno shemo kot bližnja cerkev na Belem Griču. Zopet se ponovi banja s sosvodnicami, ki se v zaključnem delu stikajo v motiv osemrogeljne zvezde. Zanimivo je, da zunanjščino prezbiterija v spodnjem delu oklepa talni podzidek, ki ga cerkev v Belem Griču nima. Možno je, da je bil prezbiterij sezidan že v srednjem veku in so ga v 17. stoletju le na novo obokali. Ladja s polkrožnim slavolokom bi bila v tem primeru ostanek neke starejše arhitekture, katere nastanek bi lahko postavili še v čas romanike. Današnji glavni oltar z večjo osrednjo in dvema manjšima baldahinastima nišama ter razgibano in volutasto oblikovano atiko je značilen izdelek druge polovice 18. stoletja. Ob glavni niši stojita kipa sv. Boštjana in sv. Roka, ki sta prvotno pripadala nekemu starejšemu oltarju s konca 16. oziroma začetka 17. stoletja, morda pa sta celo starejša. Slogovno sta blizu formam gotsko-renesančne plastike, ki se je po letu 1520 odmaknila od kompozicijskih in plastičnih vrednot gotike in se je poskušala prilagoditi slogovnim zahtevam novega časa. Čokati figuri svetnikov sta se zravnali. Njuna obraza sta se izognila idealizaciji gotike, postala sta vsakdanja. V paralelnem gubanju draperije in pričeskah so se uveljavile modne tendence novega časa. Kip sv. Barbare, ki stoji ob severni strani slavoloka, nakazuje z izredno razgibanostjo telesa in draperije ter lepotnostjo obraza vse značilnosti poznobaročne plastike iz druge polovice 18. stoletja. Stilno ji je blizu kip sv. Janeza Evangelista, ki stoji na desnem obodnem loku ob glavnem oltarju. V niši glavnega oltarja je prvotno stal kip sv. Martina, ki so ga v začetku 20. stoletja zamenjali s Pleterškovim reliefom in ga prestavili v nišo zvonika, kjer pa so ga vremenski vplivi dodobra poškodovali. V osnovi srednjeveška cerkev sv. Martina je bila verjetno sezidana kot grajska cerkev bližnjega gradu Slepšek, danes pa je nepogrešljivi moment v veduti naselja.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega ozko območje okoli cerkve, zlasti na južni strani.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
5.
Ime spomenika: Hrastovica – Cerkev
sv. Roka
EŠD: 2058
Naselje: Hrastovica
Parcelna 2088/63
številka:
Katastrska Bistrica
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000 in 1:5000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev stoji na ambientalno izpostavljeni vzpetini nad vasjo Hrastovica. Valvasor jo omenja med podružnicami župnije Šentrupert in jo imenuje kot cerkev sv. Roka v polju (S. Rochi in der Ebene). Iz napisa na kamniti plošči, ki je vzidana nad glavnim portalom, je razvidno, da je cerkev iz zaobljube na čast sv. Roku, zavetniku pred kužnimi bolezmi, sezidala župnija Šentrupert leta 1661. Za časa cesarja Jožefa II. so pri cerkvi sv. Roka ustanovili vikariat, ki pa je deloval le od leta 1789 do leta 1809. Nedaleč od cerkve stoji staro župnišče z bogato profiliranim kamnitim portalom. Cerkev je enotno zasnovana cerkvena arhitektura iz 17. stoletja s sočasno oltarno opremo. Njeno ambiciozno zasnovo dopolnjujejo tudi kamniti arhitekturni detajli. Zlasti kvaliteten je kamnit portal v zahodni steni ladje, ki je identičen z glavnim portalom v cerkvi sv. Florijana na Šeginkah pri Mokronogu. Očitno se je delavnica po dokončanju del na cerkvi sv. Florijana, ki je bila sezidana pred letom 1655, ko je dobila notranjo opremo, preselila v Hrastovico in prevzela gradnjo nove cerkve. Cerkev je bila prvotno brez zvonika. V severni steni prezbiterija je namreč zazidano šilastoločno okno, ki je s postavitvijo zvonika zgubilo svojo funkcijo. Glede na obliko arhitekturnih detajlov v zvoniku lahko trdimo, da so zvonik postavili kmalu po dograditvi cerkve, torej ob koncu 17. oziroma v začetku 18. stoletja. Tedaj je cerkev dobila tudi enotno zunanjo podobo, ko so fasade razčlenili z naslikanimi belimi vertikalnimi in horizontalnimi pasovi. Ivan Steklasa omenja, da je bila streha zvonika prvotno krita s skodlami in rdeče pobarvana, sedanja višinsko poudarjena streha strožjih oblik pa je iz leta 1889. Očitno so tedaj tudi razčlenili zunanjščino zvonika z v ometu izvedenimi vertikalnimi in horizontalnimi pasovi, svojo sedanjo podobo pa je dobila tudi zahodna stena ladje. Sočasno s cerkvijo nastala oltarna oprema kljub številnim nekvalitetnim predelavam razkriva vse razvojne značilnosti zlatih oltarjev, ki so bili izdelani med leti 1650 in 1670. Višinsko poudarjen glavni oltar v spodnjem delu zaokrožujeta konzoli, ki nosita stranska dela sredine oltarja. Kljub temu, da je poudarek na tektonski jasnosti, je zahvaljujoč vse bogatejši ornamentiki, zlasti hrustančevju, in zavitim in bogato obloženim stebrom učinek oltarja že plastičen; podobne tendence zasledimo tudi na obeh stranskih oltarjih. Proti koncu 18. stoletja je svoj prispevek k obogatitvi cerkvene notranjščine daroval še poznobaročni slikar Anton Postl iz Šentruperta. Posebno vrednost ima njegov EX VOTO, ki prikazuje procesijo iz Mokronoga k cerkvi sv. Roka s spremljajočimi prizori kuge in podeljevanja svetih zakramentov. Na svojih votivnih podobah je verno upodabljal nošo tedanjega časa in podobo lesenih kmečkih hiš. Baročna romarska cerkev sv. Roka je izraz ljudske pobožnosti tukajšnjega prebivalstva, ki se odraža tudi v bogastvu zlatih oltarjev in votivnih podob.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi zlasti proti jugu in severovzhodu. Vplivno območje omejujejo lokalne ceste.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
6.
Ime spomenika: Martinja vas pri
Mokronogu – Cerkev sv.
Nikolaja
EŠD: 2055
Naselje: Martinja vas pri
Mokronogu
Parcelna 987/3
številka:
Katastrska Mokronog
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000 in 1:5000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev stoji izven vasi na neporaščeni vzpetini in s svojo prostorsko izpostavljeno lego pomembno oblikuje videz Mokronoške doline. Posebno obogatitev njene arhitekture in celotne likovne pojavnosti predstavlja ob severovzhodni strani prezbiterija stoječa mogočna lipa. Cerkev kaže v svoji stavbni zasnovi izrazite srednjeveške forme. Gotski, tristrano zaključen prezbiterij oklepa nizek kamnit talni podzidek. Prezbiterij in ladjo deli šilastoločni slavolok brez posnetih robov, kar kaže na njegov verjeten nastanek v 14. stoletju. V 17. stoletju so cerkev osvetlili z novimi večjimi okni, na novo so obokali prezbiterij ter k zahodni steni ladje prizidali zvonik. Tedaj je cerkev dobila leta 1995 prebeljeno zunanjo podobo, ko so stene ladje in prezbiterija razčlenili z naslikanimi vogelniki, stene zvonika pa s horizontalnimi in vertikalnimi črtami. Zaradi izredne ohranjenosti srednjeveške arhitekture lahko na njeni zunanjščini, predvsem pa v notranjščini, pričakujemo še ohranjeno gotsko stensko poslikavo. To bodo potrdile šele ustrezne raziskave beležev in ometov, tedaj pa bi bilo primerno tudi natančneje raziskati njeno stavbno zgodovino. Stebriščno zasnovana arhitektura glavnega oltarja je bila leta 1877 narejena v delavnici novomeškega podobarja Antona Kušlana.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– lipa pri cerkvi in vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanje lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi zlasti proti jugovzhodu.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
7.
Ime spomenika: Sveti Vrh – Cerkev
Marijinega vnebovzetja
EŠD: 2056
Naselje: Beli Grič
Parcelna 153/4 (del)
številka:
Katastrska Laknice
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000 in 1:5000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev stoji sredi pokopališča, vzhodno nad vasjo. Pokopališče obdaja nizek zidec. V vzhodnem delu pokopališča stoji manjša zgradba, ki služi za shranjevanje pogrebnega orodja. Na zahodni strani cerkve stoji lesen križ s Križanim. Pokriva ga pločevinast dvokapni nadstrešek. Nekdanja romarska cerkev Preblažene device Marije na Vrhu pri Mokronogu je v osnovi srednjeveška stavba. Na njen nastanek v času gotike opozarja tristrano zaključen prezbiterij z zazidanimi šilastoločnimi okni in poudarjenim kamnitim poševno prirezanim talnim zidcem. Na gotski izvor ladje kaže še šilastoločen kamnit portal s paličastim profilom med dvojnim žlebom, v zvoniku pa se je ohranil tudi bronasti zvon z letnico 1430, ki bi lahko razkrival čas nastanka cerkve. Raziskave iz leta 2004 so razkrile, da je prezbiterij v celoti poslikan s poznosrednjeveškimi freskami, ki jih lahko datiramo v sredino 15. stoletja in jih pripisujemo delavnici Janeza Ljubljanskega. Restavratorske sonde so odkrile prizor Marije zavetnice s plaščem, borduro slike, podpis srednjeveškega romarja ter v omet vrezane napise v pisani gotici iz leta 1600. Stavbna zasnova cerkve je v času baroka doživela več sprememb. Ladjo in prezbiterij so nadzidali in na novo obokali ter ju v skladu z baročnim občutjem prostora izdatno osvetlili z novimi okenskimi odprtinami. V tem času je dobila nov okras tudi zunanjščina cerkve, ko so vogale ladje razčlenili z naslikanimi rdečimi vogelniki. Poseben poudarek pa je veljal slikarski dekoraciji tedaj sezidanega zvonika. Robove polkrožnih lokov v pritličju zvonika so poslikali z rdečimi kvadri, med katerimi se opazi tudi diamantni motiv. Sodeč po načinu in motiviki dekorativne poslikave lahko nastanek zvonika postavimo v 17. stoletje, sedanjo podobo pa je dobil konec 18. oziroma v začetku 19. stoletja, ko so tedanjo baročno streho zamenjali z novo, zasnovano že v strožjih oblikah klasicizma. Tedaj so verjetno tudi na novo slikarsko okrasili fasade zvonika in notranjščino zvonice s črnimi vertikalnimi in horizontalnimi pasovi. Iz gotskega časa se je v cerkvi ohranila tudi kamnita plošča s polihromirano reliefno upodobitvijo križa, pod katerim stojita Mati božja in sv. Janez Evangelist. Tektonsko poudarjeni, že kar čokati figuri z okrepljenim realističnim izrazom v obrazih, sta odeti v oblačila, v katerih se čutijo zapozneli odmevi mehkega sloga. Očitno gre za delo kiparske delavnice, ki je med leti 1440–1465 delovala v Ljubljani in s svojimi izdelki zapolnjevala potrebe v okolici Ljubljane, na Dolenjskem, Krasu in v Istri. Od nekdanje, 17. stoletju pripadajoče oltarne opreme se je ohranila le oltarna slika Matere božje s plaščem. Slika je zelo poškodovana in šele njena restavracija bo omogočila pravilno datacijo in delavniško opredelitev. Leta 1797 je cerkev dobila nov glavni oltar. Rokokojski oltarni nastavek, že obogaten z elementi bližajočega se klasicizma, ponavlja za dolenjske oltarje značilno obliko: zalomljeno gredo in obhodna loka. Rokokojsko občuteni arhitekturi stranskih oltarjev iz leta 1799 sta v bistvu le plitva nastavka z osrednjo, oltarni sliki namenjeno nišo in stebroma ob straneh, ki nosita volutasto oblikovano atiko s sliko v medaljonu. Pomen podružnične cerkve Marijinega vnebovzetja je predvsem v njenem srednjeveškem romarskem poslanstvu, ki se izkazuje v celoti poslikanem prezbiteriju, verjetno delo enega najpomembnejših poznosrednjeveških slikarjev na Slovenskem prostoru, Janeza Ljubljanskega.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi zlasti proti jugozahodu.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
8.
Ime spomenika: Gorenje Laknice –
Cerkev sv. Jošta
EŠD: 2057
Naselje: Gorenje Laknice
Parcelna 1255/3
številka:
Katastrska Laknice
občina:
Grafična digitalni katastrski
priloga: načrt DKN v merilu
1:1000 in 1:5000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev stoji na samem zunaj vasi ob vaški poti, ki vodi na regionalno cesto Mokronog–Zbure. Ladja z baročnim banjastim obokom, ki ga podpirajo notranji pilastri, je v osnovi romanska stavba. Ob zadnji obnovi cerkve je bilo odkrito zazidano romansko okno ter fragmenti srednjeveških stenskih slik. V 18. stoletju so k ladji prizidali tristrano zaključen in banjasto obokan prezbiterij. Baročno podobo je tedaj dobila tudi zunanjščina cerkve. Njene fasade so okrasili s sajasto črnimi horizontalnimi pasovi, obrobili okenske odprtine, vogale prezbiterija pa razčlenili z naslikanimi vogelniki. Pločevinasti zvonik s korenasto oblikovano streho, ki so ga postavili nad pročeljem ladje, je mlajši, verjetno šele iz konca 19. stoletja, ki je verjetno nadomestil nekdanjo zvončnico. Glavni in stranski oltar v cerkvi kažeta značilnosti tako imenovanih okvirnih oltarjev, ki so bili značilni za dolenjski prostor v prvi polovici 18. stoletja. Oltarja sta nastala očitno šele v drugi polovici 18. stoletja, saj že vsebujeta bogato rokokojsko motiviko. Zlasti izstopa volutasto oblikovana atika glavnega oltarja, ki jo dopolnjuje motiv mreže.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi zlasti proti jugovzhodu.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
9.
Ime spomenika: Brezovica pri
Trebelnem – Cerkev
sv. Ane
EŠD: 2059
Naselje: Brezovica pri
Trebelnem
Parcelna/e 1597/3 – del
številka/e:
Katastrska Staro Zabukovje
občina:
Grafična priloga: digitalni katastrski
načrt DKN v merilu
1:1000
Vrsta posamezni spomenik
razglasitve:
Vrednotenje spomenika
Cerkev stoji na samem severno od vasi. Obdaja jo kamnit zidec, ob vhodu na cerkveni prostor pa stoji mogočna lipa. Priča smo izredno kakovostno oblikovanemu prostorskemu ansamblu, ki ga je potrebno ohraniti v celoti. V osnovi srednjeveško, leta 1526 omenjeno cerkev, so temeljito barokizirali sredi 18. stoletja. Enotno zasnovano cerkveno fasado, členjeno z lizenami, ki se pod streho in pri tleh povezujejo s horizontalnimi pasovi in tako oblikujejo poglobljene okvirje, kvari očitno naknadno v zahodno steno ladje vzidan zvonik. Da je zvonik kasnejšega nastanka, priča tudi nekdanja členitev zahodne fasade ladje v obliki poglobljenega okvirja. Še bolj bogato je zasnovana njena notranjščina, ki ji dajejo posebno noto nenavadno členjeni in izredno plastično izvedeni pilastri. Bogato so oblikovane predvsem čelne stranice pilastrov s poglobljenimi motivi pravokotnikov s polkrogi. Tektonsko poudarjena arhitektura glavnega oltarja z volutasto oblikovano atiko kaže na kvalitetno delo iz druge polovice 18. stoletja. Še zlasti dragoceni sta leseni plastiki sv. Janeza Krstnika in sv. Jožefa, ki ju odlikuje izredna slokost teles ter lepotnost idealiziranih obrazov.
Varstveni režim spomenika
Za spomenik velja varstveni režim za stavbe in naslednja posebna določila:
– vsa cerkvena oprema je sestavni del spomenika in se vanjo lahko posega le pod pogoji in s soglasjem Zavoda za varstvo kulturne dediščine.
Vplivno območje
Vplivno območje obsega večinoma nepozidane parcele okoli spomenika in se razširi zlasti proti jugovzhodu.
Varstveni režim vplivnega območja
Za spomenik velja splošni varstveni režim za vplivna območja.
3. člen
Izvirnike strokovnih podlag za razglasitev hranita Občina Mokronog - Trebelno (v nadaljevanju: občina) in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območna enota Novo mesto (v nadaljnjem besedilu: zavod).
4. člen
(1) Splošne varstvene usmeritve za nepremično dediščino so:
– spodbujanje trajnostne uporabe spomenika, to je uporabe spomenika na način in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča izgube njegovih kulturnih lastnosti,
– spodbujanje vzdržnega razvoja spomenika, s katerim se omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi bila s tem okrnjena ohranitev spomenika za prihodnje generacije,
– spodbujanje dejavnosti in ravnanj, ki ohranjajo verske, kulturne, socialne, gospodarske, znanstvene, izobraževalne in druge pomene spomenika,
– ohranjanje lastnosti, posebne narave in družbenega pomena spomenika ter njegove materialne substance,
– dovoljeni so posegi v spomenik, ki upoštevajo in trajno ohranjajo njegove varovane vrednote,
– dovoljeni so posegi, ki omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev spomenika ob spoštovanju njegove posebne narave in družbenega pomena,
– z vsako spremembo funkcije kulturnega spomenika ali njegovega dela in za vsak poseg v spomenik, njegove dele ali vplivno območje, je v skladu z 28., 29., 30 in 31. členom zakona potrebno pridobiti predhodne kulturno varstvene pogoje in kulturno varstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto.
5. člen
(1) Za stavbe in njihovo varovano območje velja varstveni režim, ki predpisuje ohranjanje njihovih varovanih vrednot, kot so:
– tlorisna in višinska zasnova (gabariti),
– gradivo (gradbeni material) in konstrukcijska zasnova,
– oblikovanost zunanjščine (členitev objektov in fasad, oblika in naklon strešin, kritina, ometi, barve fasad, fasadni detajli, ki morajo biti v skladu z avtentično oblikovno in vsebinsko zasnovo objektov),
– prostorska organizacija oziroma funkcionalna zasnova notranjščine in pripadajočega zunanjega prostora, vključno s pokopališči in drevesno vegetacijo; ob cerkvah s ciljem ohranjanja obstoječih cerkvenih ansamblov, zlasti na Brezovici, v Martinji vasi, na Belem Griču in Svetem Vrhu,
– sestavine in pritikline,
– stavbno pohištvo in notranja oprema,
– komunikacijska in infrastrukturna navezava na okolico,
– pojavnost in vedute (predvsem pri prostorsko izpostavljenih stavbah),
– celovitost dediščine v prostoru in zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami.
(2) Izjemoma je ob predhodnem soglasju pristojne službe za varstvo kulturne dediščine možno:
– na osnovi predhodnih konservatorskih raziskav spremeniti dele posameznih objektov v kvalitetnejše oziroma bolj avtentično stanje;
– izvajati znanstvenoraziskovalna dela;
– spremeniti oziroma dopolniti konstrukcijsko zasnovo, če ni mogoče drugače zagotoviti statične stabilnosti objekta;
– posegati v okolico objekta zaradi njegove boljše predstavitve;
– omogočanje predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov in dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanje spomenika in njegovih spomeniških kvalitet ter ne moti v njem odvijajoče se dejavnosti;
– posege in dejavnosti v prostoru načrtovati in izvajati tako, da se ne posega v arheološke strukture.
6. člen
Varstvene usmeritve za vplivno območje spomenika so:
– ohranjanje sedanje rabe prostora, ki sodi pod vplivno območje;
– raba in posegi v vplivno območje spomenika, vključno z gradnjo novih objektov, morajo biti podrejeni ohranjanju kvalitetnih pogledov na spomenik;
– prepoved postavljanja energetskih in komunikacijskih vodov, reklamnih in drugih panojev;
– prepoved zasajanja okolice spomenika z neavtohtonimi drevesnimi vrstami;
– da je za vsak poseg v vplivno območje, v skladu z 28., 29., 30 in 31. členom zakona, pridobiti predhodne kulturno varstvene pogoje in kulturno varstveno soglasje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, Območne enote Novo mesto.
7. člen
Lastnik oziroma posestnik upravlja s spomenikom v skladu z aktom o razglasitvi neposredno ali tako, da ga poveri upravljavcu.
8. člen
Lastnik, posestnik in upravljavec spomenika morajo javnosti omogočiti dostopnost spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika in posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne njegove osnovne namembnosti.
9. člen
Za vse posege v spomenik, razen če zakon ne določa drugače, je treba predhodno pridobiti kulturno varstvene pogoje in kulturno varstveno soglasje zavoda.
10. člen
Nadzor nad izvajanjem odloka opravlja inšpektorat, pristojen za področje kulturne dediščine.
11. člen
Pristojno sodišče po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na parcelah, navedenih v prvem odstavku 2. člena tega odloka.
12. člen
Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 622-0001/2013
Mokronog, dne 19. junija 2014
Župan
Občine Mokronog - Trebelno
Anton Maver l.r.
