Številka: Up-624/11-16

Datum: 3. 7. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Primoža Skerbiša, Slovenske Konjice, ki ga zastopa Saša Jenčič, odvetnik v Mariboru, na seji 3. julija 2014

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. VIII Ips 2/2011 z dne 21. 2. 2011 se zavrne.

1. Na podlagi prvega odstavka 83. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/02 in 103/07 – v nadaljevanju ZDR/02) je delodajalec 24. 6. 2004 pritožnika pisno opozoril na kršitve obveznosti iz delovnega razmerja. V tem opozorilu je bil pritožnik v skladu z zakonom tudi opozorjen, da mu bo pogodba o zaposlitvi odpovedana, če se bodo kršitve ponovile. Zaradi novih kršitev delovnih obveznosti je bila pritožniku 19. 12. 2005 pogodba o zaposlitvi odpovedana iz krivdnega razloga.
2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek pritožnika, da je bila redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita. Ugotovilo je, da je delodajalec ravnal v skladu s prvim odstavkom 83. člena ZDR/02, ko je pritožnika pisno opozoril na izpolnjevanje delovnih obveznosti in na možnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi v primeru ponovitve kršitve. Višje delovno in socialno sodišče je pritožnikovo pritožbo zavrnilo, Vrhovno sodišče pa je s sodbo št. VIII Ips 360/2007 z dne 6. 4. 2009 zavrnilo njegovo revizijo. To sodbo je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-803/09 z dne 9. 12. 2010 (Uradni list RS, št. 2/11) razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V tej odločbi je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v času odločanja Vrhovnega sodišča že učinkovala odločba Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06 z dne 17. 5. 2007 (Uradni list RS, št. 46/07, in OdlUS XVI, 28). Presodilo je, da je bila pritožniku kršena pravica do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave), ker je Vrhovno sodišče svojo sodbo oprlo na prvi odstavek 83. člen ZDR/02, za katerega pa je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-45/07, Up-249/06 – ki je bila že pred vložitvijo revizije objavljena v Uradnem listu Republike Slovenije in bi morala biti Vrhovnemu sodišču pri odločanju znana – ugotovilo, da je v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
3. V odločbi št. U-I-45/07, Up-249/06 je Ustavno sodišče ugotovilo, da prvi odstavek 83. člena ZDR/02 ni določal, koliko časa po pisnem opozorilu lahko delodajalec na podlagi tega opozorila delavcu ob novi kršitvi odpove pogodbo o zaposlitvi. Hkrati ZDR/02 zoper pisno opozorilo ni predvidel posebnega sodnega varstva, temveč je bilo mogoče njegovo neutemeljenost uveljavljati šele v postopku presoje zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodno varstvo je bilo tako za določeno časovno obdobje odmaknjeno od izdaje opozorila, zato je bila lahko vprašljiva njegova učinkovitost. Vendar pa je Ustavno sodišče poudarilo, da samo dejstvo časovne odmaknjenosti sodnega varstva še ne pomeni, da je takšno sodno varstvo vedno neučinkovito. Neučinkovito bi bilo lahko le v primeru, če bi ta časovna odmaknjenost trajala tako dolgo, da bi bilo dokazovanje neutemeljenosti pisnega opozorila bistveno oteženo. Ustavno sodišče je z namenom, da bi do uskladitve ZDR/02 z Ustavo preprečilo kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva v postopkih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov, določilo tudi način izvršitve svoje ugotovitvene odločbe. Določilo je, da lahko delodajalec delavcu redno odpove pogodbo o zaposlitvi iz krivdnih razlogov le na podlagi pisnega opozorila, ki je bilo izdano v roku največ enega leta pred novo kršitvijo delavca.
4. V obravnavani zadevi je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo drugič odločalo o pritožnikovi reviziji in jo ponovno zavrnilo. V svoji sodbi pojasnjuje, da odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06 ni upoštevalo tako, da bi pravnomočno sodbo razveljavilo ali spremenilo zgolj zato, ker redna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni bila sprejeta v roku enega leta po prvotnem pisnem opozorilu. Meni, da delodajalcu zaradi ravnanja izven enoletnega roka ni mogoče očitati nezakonitega ravnanja, saj v letu 2005 ni mogel računati na to, da bo v letu 2007 ugotovljena protiustavnost zakonske ureditve. Vrhovno sodišče v sodbi ocenjuje, da niti Ustava niti Zakon o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) ne poznata odločitve Ustavnega sodišča o protiustavnosti zakona, ki bi učinkovala za nazaj. V skladu s prvim odstavkom 161. člena Ustave in na podlagi 43. člena ZUstS razveljavitev zakona učinkuje samo za naprej (ex nunc), od naslednjega dne po objavi odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem listu Republike Slovenije oziroma po poteku roka, ki ga določi Ustavno sodišče. Vse, kar velja za razveljavitveno odločbo Ustavnega sodišča, naj bi po stališču Vrhovnega sodišča veljalo tudi za ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča. Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06, ki je ugotovila protiustavnosti prvega odstavka 83. člena ZDR/02, naj zato ne bi mogla vplivati na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je bila dana dve leti pred sprejetjem te odločbe. Vrhovno sodišče meni, da bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti (2. člena Ustave), če bi se odločbe o ugotovitvi protiustavnosti uporabljale časovno neomejeno, torej tudi za vsa pretekla razmerja, ki so temeljila na zakonski določbi, za katero je bilo kasneje ugotovljeno, da je v neskladju z Ustavo. Sodišče v delovnem sporu presoja, ali je bilo ravnanje delodajalca v skladu z zakonom, ki je veljal takrat, ko je sprejelo odločitev o odpovedi pogodbe o zaposlitvi; poznejše spremembe zakonodaje kot tudi način izvršitve iz odločbe Ustavnega sodišča pa ne morejo imeti vpliva na odločanje v delovnem sporu. Način izvršitve iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06 se po mnenju Vrhovnega sodišča tudi po jezikovni in teleološki razlagi lahko nanaša le na bodoča razmerja, torej le za tiste delodajalce, ki bodo delavcu šele podali odpoved pogodbe o zaposlitvi. Uporaba načina izvršitve v tem sodnem postopku naj bi pomenila ravnanje, ki bi bilo v nasprotju s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave in z načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave.
5. Ne glede na navedeno pa Vrhovno sodišče dodaja, da je odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06 upoštevalo tako, da je svojo odločitev oprlo na razloge iz te odločbe in v skladu s tem presojalo, ali je bilo pritožniku v sodnem postopku bistveno oteženo učinkovito izpodbijanje pisnega opozorila. Presodilo je, da pritožniku ni bila kršena pravica iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker potek časa ni vplival na njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva, poleg tega pa je ugotovilo, da pritožnik v sodnem postopku sploh ni zatrjeval neutemeljenosti pisnega opozorila.
6. V ustavni pritožbi pritožnik uveljavlja kršitev pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člen Ustave) in pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) kot postopkovnega izraza splošnega načela enakosti pred zakonom (drugi odstavek 14. člen Ustave). Pravica do sodnega varstva naj bi mu bila kršena zaradi dolžine obdobja (18 mesecev), ki je poteklo od pisnega opozorila zaradi kršitve delovnih obveznosti do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi novih kršitev. Zaradi prevelike časovne odmaknjenosti dogodkov naj ne bi mogel pred sodišči učinkovito izpodbijati utemeljenosti pisnega opozorila. Opozarja tudi, da v času prejema pisnega opozorila sploh ni bilo zakonske možnosti za njegovo izpodbijanje, prav tako tega ni dopuščala sodna praksa. Pravica do enakega varstva pravic naj bi mu bila kršena, ker Vrhovno sodišče ni upoštevalo odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06, s katero je to ugotovilo neskladje 83. člena ZDR/02 s pravico do učinkovitega sodnega varstva. Pritožnik meni, da bi moral način izvršitve, določen v tej odločbi Ustavnega sodišča, veljati tudi zanj, saj naj bi v njegovem primeru šlo za enako dejansko stanje in zakonsko podlago. Sklicuje se tudi na Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 103/07 – ZDR-A), s katerim je tudi zakonodajalec kot obdobje, ki še omogoča učinkovito sodno varstvo, določil eno leto.
7. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-624/11 z dne 25. 4. 2012 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče.
8. Ustavna pritožba je bila poslana nasprotni stranki iz delovnega spora, ki Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne, ker zatrjevana kršitev iz 23. člena Ustave ni izkazana. Navaja, da je pritožnik sodno varstvo izkoristil, da je očitane kršitve iz pisnega opozorila priznal pred sodišči, časovno veljavnost pisnega opozorila pa bi lahko izpodbijal v najmanj treh postopkih, ki pa jih ni sprožil. Po mnenju nasprotne stranke pritožnikovo sklicevanje na kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva po sedmih letih sodnih postopkov pomeni zlorabo pravic. Z ugoditvijo ustavni pritožbi bi bilo po mnenju nasprotne stranke kršeno tudi načelo zakonitosti, saj je nasprotna stranka ravnala v skladu s tedaj veljavno zakonodajo. Kasnejša sprememba zakonodaje ne bi smela retroaktivno vplivati na njeno preteklo ravnanje. Pritožnik na navedbe nasprotne stranke ni odgovoril.

9. Pritožnik v obravnavani zadevi očitek o kršitvi 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave utemeljuje z navedbo, da Vrhovno sodišče ni ravnalo v skladu odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06, s katero je bilo ugotovljeno neskladje 83. člena ZDR/02 s pravico do učinkovitega sodnega varstva. Glede na to se postavljata v tej zadevi dve pomembni ustavnopravni vprašanji, na kateri mora Ustavno sodišče odgovoriti: (1) kakšno je ustavnoskladno ravnanje rednih sodišč, ko so soočena s t. i. ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča, in (2) kakšni so v konkretnih sodnih postopkih pravni učinki načina izvršitve, ki ga lahko Ustavno sodišče v svoji odločbi določi na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS.
10. Ustava o ugotovitvenih odločbah Ustavnega sodišča nima določb.(1) Te je uvedel šele ZUstS, ki v 48. členu določa, da Ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo, če protiustaven ali nezakonit predpis določenega vprašanja, ki bi ga moral urediti, ne ureja ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve oziroma odprave.(2) Posebnih določb o pravnih učinkih ugotovitvenih odločb ZUstS nima, v več odločitvah pa se je o tem izreklo Ustavno sodišče. V odločbi št. Up-758/06 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 119/07, in OdlUS XVI, 118) je Ustavno sodišče poudarilo, da ugotovitvena odločba, ki se nanaša na zakonske določbe, ne more imeti strožjih (hujših) pravnih posledic, kot so določene v 44. členu ZUstS za razveljavitveno odločbo.(3) V isti odločbi je Ustavno sodišče ponovilo tudi stališče iz dotedanje ustavnosodne presoje, da ugotovitev protiustavnosti zakonske določbe ne pomeni, da se v postopkih (upravnih in sodnih) takšna določba ne sme več uporabljati.(4) Ugotovitev protiustavnosti pomeni, da je takšno določbo treba uporabljati tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene neskladnosti z Ustavo. V primeru ustavnosodne presoje predpisa izrek in obrazložitev odločbe pomenita celoto, zato ne veže le izrek, temveč vežejo tudi razlogi in stališča, vsebovani v obrazložitvi. To velja pri ugotovitvenih odločbah tudi v primeru, če se izrek odločbe izrecno ne sklicuje na razloge obrazložitve.(5) Ugotovitvena odločba torej za sodišča pomeni dolžnost ustavnoskladne razlage zakona, kar na ustavni ravni izhaja že iz 125. člena Ustave, po katerem sodniki pri sojenju niso vezani samo na zakon, temveč tudi in najprej na Ustavo. Iz navedenega izhaja, da glede zakonskih določb ugotovitvena odločba – tako kot razveljavitev – ne učinkuje za nazaj (ex tunc), tako kot odprava podzakonskega predpisa, temveč samo za naprej (ex nunc). Ratione temporis so učinki ugotovitvene odločbe enaki kot učinki razveljavitve. To hkrati pomeni, da se 44. člen ZUstS, ki izrecno določa samo pravne učinke razveljavitve zakona, smiselno uporablja tudi za ugotovitvene odločbe.(6) Pri tem je treba tudi glede ugotovitvenih odločb smiselno upoštevati dosedanja stališča Ustavnega sodišča, ki so bila sicer sprejeta glede učinkov razveljavitvenih odločb.(7)
11. Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da iz 125. člena Ustave in iz smiselne uporabe 44. člena ZUstS izhaja, da ugotovitvena odločba Ustavnega sodišča učinkuje v vseh razmerjih, nastalih pred dnem, ko je ugotovitvena odločba začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. V vseh postopkih, v katerih še ni bilo pravnomočno odločeno, morajo torej sodišča upoštevati ugotovitveno odločbo Ustavnega sodišča, in sicer tako, da protiustavno zakonsko določbo uporabljajo tako, da njena uporaba ne bo v nasprotju z razlogi, ki so Ustavnemu sodišču narekovali ugotovitev njene protiustavnosti.
12. Zaradi instituta ustavnih pritožb,(8) s katerimi je v skladu z Ustavo in ZUstS mogoče poseči v pravnomočne odločitve,(9) je glede pravnih učinkov razveljavitvenih odločb, sprejetih v postopku presoje ustavnosti in zakonitosti predpisov, ustaljeno stališče Ustavnega sodišča, da je treba razveljavitev zakonske določbe upoštevati tudi v postopku z ustavno pritožbo(10) in posledično – ker se za vložitev ustavne pritožbe zahteva formalno in materialno izčrpanje vseh (tudi izrednih) pravnih sredstev(11) – tudi v postopkih z izrednimi sredstvi.(12) Izredna pravna sredstva, vložena v skladu s pogoji iz procesnih zakonov, in ustavna pritožba, vložena v skladu s pogoji iz ZUstS, zagotavljajo, da se učinki razveljavitve raztezajo tudi na pravnomočne zadeve.
13. Enako kot za razveljavitvene odločbe velja tudi za ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča. Neupoštevanje ugotovitvene odločbe Ustavnega sodišča – še zlasti, če je bila protiustavnost ugotovljena zaradi nedopustnega posega v človekove pravice in temeljne svoboščine – lahko Ustavno sodišče sankcionira v postopku z ustavno pritožbo. Ker je treba v pravni državi zagotoviti učinkovitost pravnih sredstev, vključno z ustavno pritožbo, je jasno, da ugotovitvena odločba učinkuje v postopku z ustavno pritožbo, posledično pa jo je treba ustrezno upoštevati tudi v postopku s pravnimi sredstvi pred rednimi sodišči. Pri upoštevanju odločb Ustavnega sodišča torej ne gre za problem, ali je bilo določeno ravnanje zakonito v času, ko je bilo storjeno (torej, ali je bilo v skladu s takrat veljavnim zakonom), temveč gre za vprašanje, ali je bilo to ravnanje v skladu z Ustavo. Ta presoja pa je po 125. členu Ustave tudi v pristojnosti rednih sodišč. Sodišča morajo pri presoji zakonitosti upoštevati tudi Ustavo, tj. zakone razlagati ustavnoskladno in se vedno spraševati tudi o ustavnosti zakonodaje, po kateri sodijo.(13) Posledično gre pri učinkovanju odločb Ustavnega sodišča (razveljavitvenih in ugotovitvenih) tudi za vprašanje učinkovitosti pravnih sredstev (rednih, izrednih in ustavne pritožbe) glede ustavnopravnih vprašanj. V obravnavanem primeru zato sicer drži stališče Vrhovnega sodišča, da ugotovitvena odločba, sprejeta dve leti pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ne vpliva na zakonitost tega ravnanja, vendar pa je tu ključno, da lahko vpliva na ustavnost tega ravnanja. Ker je odpoved pogodbe o zaposlitvi temeljila na zakonu, za katerega je Ustavno sodišče kasneje ugotovilo, da je protiustaven, ker nedopustno posega v pravico do sodnega varstva, se poleg zakonitosti postavlja tudi vprašanje, ali je bila takrat odpoved skladna z Ustavo. Pri presoji tega vprašanja pa bi morala sodišča na vseh stopnjah upoštevati tudi razloge iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06, ne glede na to, v kateri fazi je bil sodni postopek, ko je ta odločba začela učinkovati. Stališče Vrhovnega sodišča, da bi bilo to v nasprotju z načeli pravne države, je zato protiustavno.
14. Ustavno sodišče lahko poleg odločitve, s katero presodi ustavnost zakona (oziroma ustavnost in zakonitost drugega predpisa), na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določi način izvršitve svoje odločbe.(14) Po ustaljeni ustavnosodni presoji lahko na tej podlagi sprejme tudi začasno pravno ureditev, po kateri morajo njeni naslovniki (posamezniki ali državni organi) ravnati, vse dokler zakonodajalec z zakonom ne uredi tega vprašanja na enak ali drug ustavno skladen način.(15) Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da ima del izreka, s katerim se določi način izvršitve njegove odločbe, moč zakonske norme.(16) Na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 40. člena ZUstS lahko torej določeno vprašanje začasno uredi z enako pravno močjo, kot če bi ga uredil zakonodajalec.
15. ZUstS ne določa, kakšne pravne učinke ima način izvršitve, s katerim se določeno vprašanje začasno pravno ureja, v konkretnih (sodnih) postopkih. Način izvršitve nesporno učinkuje na pravna razmerja, ki bodo šele nastala po začetku učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča. Ali in kako način izvršitve učinkuje v tekočih sodnih postopkih (nepravnomočnih oziroma pravnomočno zaključenih), pa je odvisno od dejanskih in pravnih okoliščin konkretnega postopka. Po ustaljenem stališču Ustavnega sodišča ima ureditev, določena v načinu izvršitve, enako pravno moč kot zakon. To pa pomeni, da sta razlaga in uporaba te ureditve podvrženi ustaljenim metodam pravne razlage, ki sicer veljajo pri razlagi in uporabi zakonov, pa tudi določenim temeljnim ustavnim načelom, ki predstavljajo ustavnopravne omejitve pri razlagi zakonov (npr. prepoved povratnih učinkov iz 155. člena Ustave).
16. Neupoštevanje določenega načina izvršitve lahko tako primarno pomeni kršitev "zakonskega" prava. Vendar pa lahko spregled načina izvršitve seže tudi na raven kršitve Ustave.(17) Odklonitev uporabe načina izvršitve iz odločbe Ustavnega sodišča mora biti predvsem obrazložena, zlasti če se stranka postopka nanj izrecno sklicuje. Odsotnost razlogov lahko pomeni, da je sodišče ravnalo arbitrarno oziroma da je bil spregled odločbe Ustavnega sodišča očitno napačen, kar samo po sebi pomeni kršitev 22. člena Ustave. Če pa sodišče poda razloge, zakaj meni, da način izvršitve odločbe Ustavnega sodišča v konkretnem postopku ni upošteven, morajo ti razlogi po eni strani izhajati iz ustaljenih pravil in metod pravne razlage oziroma iz ustavnopravnih omejitev, ki sicer veljajo za razlago in uporabo zakonov. Po drugi strani pa je jasno, da je treba pri razlagi in uporabi določenega načina izvršitve skrbno upoštevati tudi razloge, iz katerih je Ustavno sodišče odločilo, da je zakon v neskladju z Ustavo, kajti razlog za "zakonodajno" intervencijo Ustavnega sodišča je prav protiustavnost zakonske ureditve. Neupoštevanje načina izvršitve je dopustno, če ne pomeni kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin oziroma če lahko sodišče ob upoštevanju ustavnopravnih razlogov iz odločbe Ustavnega sodišča sprejme ustavnoskladno odločitev. V nasprotnem primeru je mogoče odločitev, sprejeto v nasprotju z načinom izvršitve, izpodbijati z ustavno pritožbo pred Ustavnim sodiščem.

17. V obravnavani zadevi pritožnik nasprotuje stališču Vrhovnega sodišča, da obdobje 18 mesecev, ki je poteklo od pisnega opozorila zaradi kršitev delovnih obveznosti do odpovedi pogodbe o zaposlitvi zaradi novih kršitev, ni tako dolgo, da bi onemogočalo učinkovito sodno varstvo glede presoje utemeljenosti pisnega opozorila. Po mnenju pritožnika to stališče krši njegovo pravico do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Pritožnik se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06.
18. Pritožnikovo razumevanje odločbe št. U-I-45/07, Up-249/06, kolikor se nanaša na enoletni rok, ki ga je Ustavno sodišče določilo v načinu izvršitve svoje odločbe, ni pravilno. Iz te odločbe ne izhaja, da je kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva izkazana že zato, ker bi od izdaje pisnega opozorila do odpovedi pogodbe o zaposlitvi minilo več kot leto dni. Ustavnopravni standard za presojo kršitve pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave je v vsakem konkretnem primeru "učinkovitost sodnega varstva". Ustavno sodišče je rok enega leta določilo po svoji prosti presoji in kot začasno ureditev, dokler ne bi zakonodajalec odpravil protiustavnega stanja, ki je bilo v tem, da zakon ni določal nobenega roka. Namen tako določenega načina izvršitve je bil, da se v postopkih redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov preprečijo možne kršitve pravice do učinkovitega sodnega varstva. Vendar pa v tovrstnih primerih Ustava točno določenega roka ne zagotavlja in zato ta enoletni rok kot tak ni sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva. Kot je poudarilo Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-45/07, Up-249/06, dejstvo časovne odmaknjenosti sodnega varstva še ne pomeni, da je takšno sodno varstvo vedno neučinkovito. Neučinkovito bi bilo le v primeru, če bi ta časovna odmaknjenost trajala tako dolgo, da bi bilo dokazovanje neutemeljenosti pisnega opozorila bistveno oteženo. Iz tega sledi, da zgolj dejstvo, da je med pisnim opozorilom in odpovedjo pogodbe o zaposlitvi poteklo več kot eno leto, ne pomeni nujno, da je podana tudi že kršitev pravice do učinkovitega sodnega varstva. Prav vprašanje, ali je bilo sodno varstvo pritožnika zoper pisno opozorilo zaradi časovne odmaknjenosti bistveno oteženo in zato neučinkovito, mora biti v jedru presoje sodišča.
19. Vrhovno sodišče je v izpodbijani sodbi presodilo, da obdobje enega leta in pol, kolikor je minilo od izdaje pisnega opozorila do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ni tako dolgo, da bi onemogočalo učinkovito sodno presojo utemeljenosti pisnega opozorila. To presojo je Vrhovno sodišče naredilo ob upoštevanju ustavnopravnih razlogov iz odločbe št. U-I-45/07, Up-249/06. Glede vprašanja, ali je bilo pritožniku zagotovljena dejanska in učinkovita možnost dokazovanja neutemeljenosti pisnega opozorila, je Vrhovno sodišče povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pritožnik na glavni obravnavi priznal kršitve delovnih obveznosti (večkratno zamujanje na delo, neupoštevanje navodil za varno delo). Ugotovilo je, da pritožnik sploh ni izpodbijal utemeljenosti pisnega opozorila ter ni zatrjeval, da naj bi zaradi časovne odmaknjenosti ne imel možnosti dokazovanja njegove neutemeljenosti. Vrhovno sodišče je zato sklenilo, da se v obravnavani zadevi vprašanje učinkovitega sodnega varstva – glede na razloge iz odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06 – sploh ne zastavlja. Pritožnik se s tem, da ni izpodbijal utemeljenosti pisnega opozorila, ne strinja, vendar ne pojasni, v čem naj bi bilo tokrat stališče Vrhovnega sodišča v neskladju s pravico do sodnega varstva. Ustavno sodišče pa je že večkrat pojasnilo, da zgolj nestrinjanje z odločitvijo samo po sebi ne zadostuje za sklep o kršitvi pravice.
20. Glede očitka, da Vrhovno sodišče ni upoštevalo načina izvršitve, določenega v 3. točki izreka odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-45/07, Up-249/06, Ustavno sodišče ugotavlja, da takšnemu ravnanju ni mogoče očitati arbitrarnosti, ki bi pomenila kršitev 22. člena Ustave. Vrhovno sodišče je za svojo odločitev podalo razumne (ustavno) pravne razloge. Presodilo je, da se lahko način izvršitve – tako kot ga je v odločbi št. U-I-45/07, Up-249/06 določilo Ustavno sodišče – nanaša le na bodoča razmerja ter da bi njegova uporaba v pritožnikovem primeru pomenila ravnanje, ki bi bilo v nasprotju z načelom pravne varnosti iz 2. člena Ustave, s prepovedjo povratne veljave pravnih aktov iz prvega odstavka 155. člena Ustave in z načelom pravnomočnosti iz 158. člena Ustave. Prav tako Vrhovno sodišče s temi stališči ni kršilo pravice pritožnika do učinkovitega sodnega varstva. Prav taka kršitev pa bi bila tista, ki bi odločilno vplivala na to, ali je Vrhovno sodišče pri odločanju spoštovalo Ustavo. Kot je bilo že povedano, s presojo učinkovitega sodnega varstva se je Vrhovno sodišče ukvarjalo in ugotovilo, da pritožniku ta pravica – ob upoštevanju razlogov iz odločbe št. U-I-45/07, Up-249/06 – ni bila kršena.
21. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrnilo.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Ustava v prvem odstavku 161. člena določa, da Ustavno sodišče protiustaven zakon v celoti ali delno razveljavi. Razveljavitev učinkuje takoj ali v roku, ki ga določi Ustavno sodišče, pri čemer ta rok ne sme biti daljši od enega leta. Podzakonske predpise lahko Ustavno sodišče razveljavi ali odpravi. Tretji odstavek 161. člena Ustave še določa, da pravne posledice odločitev Ustavnega sodišča ureja zakon. Drugih določb o vrstah odločitev Ustavnega sodišča in njihovih pravnih učinkih Ustava nima.

(2) Posebno ugotovitveno odločbo ZUstS predvideva v 47. členu. Tovrstna ugotovitvena odločba se sprejme, če je predpis pred ali med postopkom prenehal veljati, niso pa bile odpravljene posledice protiustavnosti ali nezakonitosti. Glede zakonskih določb ima ugotovitvena odločba učinke razveljavitve, pri podzakonskih predpisih pa Ustavno sodišče določi, ali ima ugotovitev učinek razveljavitve ali odprave.

(3) Pravne posledice razveljavitve zakona ureja ZUstS. V 43. členu tega zakona je predvideno, da razveljavitev začne učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi oziroma po poteku roka, ki ga je določilo Ustavno sodišče (t. i. razveljavitev z odložnim rokom), 44. člen pa določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Podzakonski predpis lahko Ustavno sodišče razveljavi ali odpravi. Pravne posledice razveljavitve podzakonskega predpisa so smiselno enake kot pri zakonih (tretji odstavek 45. člen ZUstS). Pravne posledice odprave podzakonskega predpisa določa 46. člen ZUstS.

(4) Tako Ustavno sodišče že v 9., 10. in 11. točki obrazložitve sklepa št. U-I-168/97 z dne 3. 7. 1997 (OdlUS VI, 103) in v 24. točki obrazložitve odločbe št. U-I-92/96 z dne 21. 3. 2002 (Uradni list RS, št. 32/02, in OdlUS XI, 45).

(5) Glej tudi 6. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2597/07 z dne 4. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 94/07, in OdlUS XVI, 108).

(6) Prim. sklep Ustavnega sodišča št. Up-2436/08, U-I-42/08 z dne 26. 3. 2009, 10. točka obrazložitve.

(7) Tak pristop potrjuje tudi razlaga po analogiji, saj iz 47. člena ZUstS jasno izhaja, da imajo ugotovitvene odločbe, sprejete glede zakonov, ki več ne veljajo, učinek razveljavitve.

(8) Na podlagi šeste alineje prvega odstavka 160. člena Ustave je Ustavno sodišče pristojno odločati o ustavnih pritožbah zaradi kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s posamičnimi akti.

(9) Člen 158 Ustave določa, da je pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenih z zakonom.

(10) Glej npr. odločbi št. Up-252/96 z dne 30. 9. 1999 (Uradni list RS, št. 86/99, in OdlUS VIII, 293), 6. točka obrazložitve, in št. Up-295/97 z dne 13. 10. 1999 (OdlUS VIII, 294), 6. točka obrazložitve. Glej tudi npr. odločbe št. Up-425/03 z dne 20. 10. 2005 (Uradni list RS, št. 96/05, in OdlUS XIV, 101), št. Up-699/05 z dne 5. 7. 2007 (Uradni list RS, št. 65/07, in OdlUS XVI, 102), št. Up-791/10 z dne 8. 12. 2011 (Uradni list RS, št. 4/12), in št. Up-1136/11 z dne 15. 3. 2012 (Uradni list RS, št. 26/12).

(11) Tretji odstavek 160. člena Ustave določa, da Ustavno sodišče odloča o ustavni pritožbi le, če je bilo izčrpano pravno varstvo, če zakon ne določa drugače. Na tej podlagi je ZUstS v prvem odstavku 51. člena določil, da se lahko ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Izjemo, ki omogoča vložitev ustavne pritožbe pred izčrpanjem izrednih pravnih sredstev, določa drugi odstavek 52. člena ZUstS.

(12) Glej npr. sklep št. U-I-249/00 z dne 19. 9. 2002 (OdlUS XI, 181), 2. točka obrazložitve, in odločbo št. U-I-201/99 z dne 30. 1. 2003 (Uradni list RS, št. 15/03, in OdlUS XII, 3), 10. točka obrazložitve.

(13) Člen 156 Ustave določa, da če sodišče pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, mora postopek prekiniti in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Postopek pred sodiščem se nadaljuje po odločitvi Ustavnega sodišča.

(14) ZUstS ne določa pogojev, ki bi morali biti izpolnjeni za uporabo tega pooblastila, ampak je to prepuščeno vsakokratni presoji Ustavnega sodišča (tako v odločbi št. U-I-163/99 z dne 23. 9. 1999, Uradni list RS, št. 80/99, in OdlUS VIII, 209). Določanje načina izvršitve je najpogosteje povezano z ugotovitvenimi odločbami Ustavnega sodišča, čeprav Ustavno sodišče to pooblastilo uporablja tudi pri drugih vrstah odločitev (glej na primer odločbo št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, Uradni list RS, št. 22/14).

(15) Odločba št. U-I-163/99, 10. točka obrazložitve; sklep št. U-II-3/03 z dne 22. 12. 2003 (OdlUS XII, 101), 24. točka obrazložitve.

(16) Prav tam.

(17) Ustavno sodišče je v sklepu št. Up-901/08 z dne 24. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 20/09, in OdlUS XVIII, 188) pojasnilo, da je treba pri odločanju o ustavnih pritožbah zaradi zatrjevane kršitve načina izvršitve, ki ga je določilo Ustavno sodišče, ločevati med "navadno" kršitvijo načina izvršitve odločbe Ustavnega sodišča (ki je po pomenu enaka kršitvi zakona) in kršitvijo, ki je obenem tudi kršitev človekovih pravic in s katero je mogoče uspeti v postopku z ustavno pritožbo.