Datum: 10. 7. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Ljubljani, na seji 10. julija 2014

Točka 1 prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10 in 26/11) se razveljavi.

1. Višje sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prve alineje prvega odstavka 258. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Meni, da izpodbijana določba posega v načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Predlagatelj navaja, da iz nje brez dvoma izhaja, da sta lahko temelj za izdajo predhodne odredbe (da torej ustrezata merilom za odločbo sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva) tudi plačilni nalog in sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti katerima je bil vložen ugovor. To naj bi izhajalo tudi iz sodne prakse. Predlagatelj poudarja, da obe odločbi sodišče izda zgolj na podlagi upnikovega predloga, ne da bi bila dolžniku zagotovljena pravica do izjave. Predlogi za izvršbo na podlagi verodostojne listine naj ne bi imeli vseh obveznih sestavin za tožbo, zato naj bi pravdna sodišča po razveljavitvi izvršilnega dela sklepa o izvršbi pozivala tožnike k dopolnitvi tožbe. Predlagatelj očita prvi alineji prvega odstavka 258. člena ZIZ privilegirano obravnavo upnikov s sklepi o izvršbi na podlagi verodostojne listine v primerjavi s tožniki, ki so vložili tožbo v pravdnem postopku. Prvi naj bi imeli možnost izposlovati izdajo predhodne odredbe vse od vložitve ugovora zoper sklep o izvršbi pa do izdaje sodbe prve stopnje, in to celo na podlagi nepopolne tožbe. Drugi naj med pravdo ne bi mogli pridobiti predhodne, pač pa le začasno odredbo. Predlagatelj ocenjuje, da izpodbijana določba iz istih razlogov neutemeljeno diskriminira tožene stranke, ki so to postale po uspešnem ugovoru zoper plačilni nalog ali sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, v primerjavi s toženimi strankami, proti katerim je vložena tožba. Pravdne stranke iz pravd, ki se začnejo na različne načine, naj bi bile izenačene šele od izdaje sodbe prve stopnje naprej. Po predlagateljevem mnenju obstoječa ureditev neutemeljeno ugodneje obravnava tožnike iz ugovornega postopka v razmerju do tožnikov iz redne pravde tudi v primeru stečaja, ko naj bi prva skupina prišla do prednostnega poplačila, druga pa ne.
2. Predlagatelj (v naknadni vlogi) dopolnjuje svoje navedbe s pojasnilom, da se njegova zahteva ne nanaša na tiste izvršbe na podlagi verodostojne listine, kjer dolžnik ne ugovarja. Nanašala naj bi se le na zadeve, ko se postopek nadaljuje v pravdi. Predlagatelj predstavlja krajšo raziskavo, ki jo je izvedel na vzorcu petdesetih pravnomočno rešenih zadev. Raziskava je pokazala, da se manj kot polovica sporov, ki so se začeli s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, konča s popolnim uspehom tožeče stranke. Iz tega naj bi izhajalo, da ZIZ neutemeljeno enači plačilne naloge oziroma dajatvene dele sklepov o izvršbi, izdane na podlagi verodostojne listine, z odločbami iz 2. do 6. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ. Predlagatelj trdi, da zakonodajalec neutemeljeno domneva, da se bodo pravde, ki izvirajo iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, končale s popolnim uspehom tožnika. Upa, da bo ugoditev zahtevi za oceno ustavnosti imela za posledico spremembo sodne prakse, po kateri se sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen utemeljen ugovor, šteje za odločbo iz prvega odstavka 257. člena ZIZ. Predlagatelj opozarja, da je do znatnega povečanja pripada predlogov za izdajo predhodne odredbe prišlo po uveljavitvi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 26/11 – v nadaljevanju ZIZ-I) in da odločanje o teh predlogih (zlasti pa o ugovorih zoper sklepe o predhodnih odredbah) pomembno vpliva na čas odločanja sodišč v rednih pravdah.
3. Državni zbor ni odgovoril na zahtevo.

4. Člen 156 Ustave nalaga sodišču, ki pri odločanju v konkretni zadevi oceni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, naj postopek prekine in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Prekinitev postopka in mnenje sodišča o nujnosti uporabe določenega zakona ali dela zakona v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v prvem odstavku 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Predlagatelj je zahtevi priložil sklep o prekinitvi postopka odločanja o pritožbi zoper sklep o zavrnitvi predloga za izdajo predhodne odredbe do odločitve Ustavnega sodišča o skladnosti prve alineje prvega odstavka 258. člena ZIZ z Ustavo.
5. Predlagatelj navaja, da zahteva oceno ustavnosti »prve alineje prvega odstavka« 258. člena ZIZ. Iz zahteve je razvidno, da je predlagatelj zgolj spregledal, da je prvi odstavek 258. člena ZIZ členjen na točke, in da ima dejansko v mislih 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ. Poleg tega je iz zahteve jasno razvidno, da predlagatelj po vsebini ne nasprotuje (le) domnevi kot taki, da je podana nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ je namreč členjena na dve alineji, ki vsebujeta dva ločena abstraktna dejanska stanova zadevne domneve). Uporaba teh domnev sloni na predpostavki, da je predhodno odredbo sploh mogoče izdati na podlagi (še ne izvršljivega) plačilnega naloga ali sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine.(1) Ravno to predpostavko predlagatelj sicer sprejema, vendar tudi izpodbija kot protiustavno. Med drugim problem vidi v tem, da zakon že kar sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je vložen utemeljen ugovor, šteje za nepravnomočno sodbo. Tudi iz drugih navedb v zahtevi je mogoče z gotovostjo ugotoviti, da predlagatelj ocenjuje, da je protiustavno to, da sta plačilni nalog in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine lahko odločbi sodišča ali drugega organa, ki se glasita na denarno terjatev in ki še nista izvršljivi, iz prvega odstavka 257. člena ZIZ, torej temelja za izdajo predhodne odredbe.
6. Predlagatelj izhaja iz stališča, da je izrecna omemba plačilnega naloga in sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine v 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ nepremostljiva prepreka za takšno razlago prava v konkretnih primerih, ki bi ti dve sodni odločbi izločila iz nabora sodnih odločb, na podlagi katerih se lahko izda predhodna odredba. In to kljub temu, da navedena določba na videz določa le, kdaj je podana nevarnost za uveljavitev terjatve kot pogoj za izdajo predhodne odredbe. Ustavno sodišče se s tem stališčem predlagatelja strinja(2) in zato šteje, da so izpolnjeni pogoji za presojo skladnosti z Ustavo 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v delu, v katerem iz nje izhaja, da je mogoče predhodno odredbo izdati na podlagi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine in plačilnega naloga, proti katerima je bil vložen ugovor in ki torej še nista pravnomočna.

7. Po pravnomočnosti sklepa o ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine (s katerim sodišče razveljavi ta sklep v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja) o predlogu za predhodno odredbo odloči sodišče, pred katerim je uveden pravdni postopek (drugi odstavek 256. člena ZIZ). To je tisto sodišče, ki – kot pri ugovoru zoper plačilni nalog – odloča o tem, ali naj del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je bilo dolžniku naloženo, naj terjatev plača, ostane v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (drugi odstavek 62. člena ZIZ v zvezi s tretjim odstavkom 436. člena Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP). Kot izhaja iz 257. člena ZIZ, izda pristojno sodišče predhodno odredbo na podlagi odločbe sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, če izkaže upnik za verjetno nevarnost, da bo sicer uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, pri čemer se ta določba izrecno uporablja tudi za poravnavo, sklenjeno pred domačim sodiščem ali upravnim organom, iz katere terjatev še ni zapadla, ali pred notarjem v obliki notarskega zapisa, ki je izvršilni naslov. Ko ima upnik v rokah ustrezno odločbo,(3) ki je lahko podlaga za izdajo predhodne odredbe, se torej šteje, da je verjetnost obstoja terjatve izkazana v zadostni meri, da je mogoče zavarovanje s predhodno odredbo – upnik mora kot verjetno dokazati le še nevarnost za končno uveljavitev terjatve. Člen 258 ZIZ upnika glede tega zahtevnega dokazovanja v taksativno določenih primerih razbremenjuje, saj vsebuje v šestih točkah prvega odstavka sedem različnih domnevnih baz, od katerih je vsaka temelj za domnevo, da bo brez predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izpodbijana 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ se, skupaj z uvodnim stavkom prvega odstavka, glasi:(4)
»Šteje se, da je podana nevarnost v smislu 257. člena tega zakona, če se predlog za zavarovanje s predhodno odredbo opira na katero od naslednjih odločb:
1. na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če:
– dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja ali
– je bil plačilni nalog ali sklep o izvršbi izdan na podlagi menice ali čeka; […]«
8. Tipi predhodnih odredb, ki jih lahko odredi sodišče, so našteti v 260. členu ZIZ. Na podlagi predhodne odredbe praviloma nastane zastavna oziroma prednostna poplačilna pravica upnika.(5) V sklepu o predhodni odredbi morajo biti navedeni znesek zavarovane terjatve z obrestmi in stroški ter odrejeno zavarovanje in čas, za katerega jo sodišče dovoljuje (ne dlje kot osem dni po nastopu pogojev za izvršbo); ta čas je mogoče na upnikov predlog podaljšati, če poteče, preden postane odločba, na podlagi katere je bila izdana predhodna odredba, izvršljiva (tretji odstavek 263. člena ZIZ).
9. Izpodbijana 1. točka prvega odstavka 258. člena ZIZ posredno določa, kot je bilo pojasnjeno, da je predhodno odredbo mogoče izdati na podlagi plačilnega naloga in sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti katerima je bil pravočasno vložen ugovor(6) (ker je tisti del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine, s katerim je dolžniku naloženo plačilo, po svoji naravi plačilni nalog,(7) Ustavno sodišče v nadaljevanju obrazložitve te odločbe za obe sodni odločbi – za tisto, izdano po postopku iz 29. poglavja 3. dela ZPP, in (v dajatvenem delu) za tisto, izdano na podlagi tretjega in četrtega odstavka 44. člena ZIZ – uporablja izraz »plačilni nalog«).
10. Sodišče izda zoper toženo stranko plačilni nalog iz prvega odstavka 431. člena ZPP, kadar se tožbeni zahtevek nanaša na zapadlo denarno terjatev, dokazano z verodostojno listino, ki je tožbi priložena(8) v izvirniku ali overjenem prepisu (za verodostojne listine veljajo zlasti javne listine, overjene zasebne listine, menice in čeki s protestom in povratnimi računi, če so ti potrebni za nastanek zahtevka, izpiski iz overjenih poslovnih knjig, fakture, listine, ki imajo po posebnih predpisih pomen javnih listin). Plačilni nalog izda sodišče zgolj na podlagi procesnega gradiva, ki ga prispeva upnik, in v njem tožencu naloži, naj v osmih dneh (v meničnih in čekovnih sporih pa v treh dneh) po prejemu plačilnega naloga izpolni tožbeni zahtevek ali v istem roku obrazloženo ugovarja zoper plačilni nalog (drugi in četrti odstavek 433. člena ZPP). Če toženec pravilno ugovarja, se o obstoju sporne terjatve odloči v kontradiktornem pravdnem postopku. Sodišče v njem odloči, ali ostane izdani plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi (tretji odstavek 436. člena ZPP). Teorija pojasnjuje, da je poglavitna značilnost opisanega (»mandatnega«) postopka izdaja sklepa z nalogom tožencu, naj plača zgolj na temelju predloga tožnika in ne da bi se imel pred izdajo sklepa možnost izjaviti, to je ex parte.(9)
11. Postopek z drugo vrsto plačilnega naloga (tistega iz ZIZ, vsebovanega v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine) je v bistvenem podoben postopku s plačilnim nalogom po ZPP.(10) Pri odločanju na podlagi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne gre za nič drugega kot za izdan plačilni nalog, ki mu sledi pogojna dovolitev izvršbe.(11) To drži ne glede na določene posebnosti postopka v ZIZ, kot sta možnost vlaganja predloga za izvršbo v elektronski obliki in opustitev zahteve po dejanski predložitvi verodostojne listine predlogu za izvršbo, ker zadošča le upnikova trditev o njenem obstoju.(12) Bistveno je, da predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine ne vsebuje dejanske podlage zahtevka in dokazov,(13) ter to, da je kontradiktornost praviloma šele naknadna (tako kot pri plačilnem nalogu po ZPP), pa tudi to, da po pravilnem ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi (tudi) v delu, v katerem se nahaja plačilni nalog, sodišče razveljavi sklep o izvršbi v delu, v katerem je dovolilo izvršbo in določilo izvršitelja, in opravljena izvršilna dejanja, nato pa – samo ali drugo pristojno sodišče – nadaljuje postopek kot pri ugovoru zoper plačilni nalog (drugi odstavek 62. člena ZIZ).(14)
12. Predlagatelj uveljavlja protiustavnost izpodbijane ureditve z vidika splošnega načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.
13. Temeljno vprašanje, do katerega se mora v tej zadevi opredeliti Ustavno sodišče, je vprašanje morebitne nedopustne privilegiranosti upnikov,(15) ki imajo možnost (po ZPP ali ZIZ) za svojo terjatev izposlovati plačilni nalog, v primerjavi z upniki, ki morajo terjatve uveljavljati s tožbo v rednem pravdnem postopku. Predlagatelj izpostavlja tudi zrcalno plat tega očitka, tisto o nedopustno slabši obravnavi dolžnikov po plačilnem nalogu v primerjavi z dolžniki po rednih tožbah, vendar je za odločitev Ustavnega sodišča zadoščala obravnava predlagateljevih trditev z vidika upnikov. Po oceni predlagatelja je protiustavno to, da so vse stranke pravdnih postopkov glede pogojev za izdajo predhodne odredbe v enakem položaju šele od izdaje sodbe prve stopnje naprej (predlagatelj ima v mislih sodbo iz tretjega odstavka 436. člena ZPP, s katero sodišče odloči, ali ostane plačilni nalog v celoti ali deloma v veljavi ali pa se razveljavi, in sodbo, izdano v rednem pravdnem postopku). Pred izdajo sodbe prve stopnje pa naj bi protiustavno imeli možnost pridobiti predhodno odredbo – in to brez možnosti izjave dolžnika o zahtevku in na podlagi vloge, ki ne izpolnjuje pogojev za tožbo po prvem odstavku 180. člena ZPP(16) – le upniki iz postopkov za izdajo plačilnega naloga.
14. Splošno načelo enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave, ki se na področju sodnih postopkov izraža kot pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, terja, da zakonodajalec bistveno enake položaje ureja enako. Če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.(17) Splošno načelo enakosti zakonodajalca zavezuje tudi, da v bistvenem različne položaje ureja različno. Načelo enakosti pred zakonom ne pomeni, da predpisi nikoli ne bi smeli različno urejati enakih položajev pravnih subjektov ali enako urejati njihovih različnih položajev, ampak da tega ne smejo početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga, ki izhaja iz narave stvari.
15. Temeljna predpostavka za kršitev načela enakosti je, da sploh gre za bistveno enake oziroma bistveno različne položaje. V tem primeru Ustavno sodišče medsebojno primerja položaja dveh skupin upnikov. Na eni strani so upniki, ki izkažejo verjetnost obstoja terjatve s sodbo prve stopnje, izdano po običajnem, »polnem« kontradiktornem postopku na prvi stopnji, ki se je vodil na podlagi popolne tožbe z jasno in diferencirano dejansko podlago zahtevka, ter po ustnem, neposrednem in javnem obravnavanju, kjer so se skrbno pretresale trditve in izvajali dokazi obeh strank postopka. Na drugi strani so upniki s plačilnim nalogom, ki do temelja za izdajo predhodne odredbe pridejo (praviloma) v pisnem postopku, brez naroka, na podlagi enostransko prispevanega procesnega gradiva, v bistvu pa golih trditev o obstoju terjatve, na podlagi vloge, ki ne izpolnjuje meril za popolno tožbo po ZPP,(18) in ne da bi se pred izdajo plačilnega naloga dolžnik mogel o njihovem zahtevku sploh izjaviti. Ti upniki pridejo do plačilnega naloga na podlagi priložene verodostojne listine(19) ali celo le trditve o njenem obstoju, na podlagi lastnih enostranskih navedb o obstoju terjatve, ne da bi terjatev sodišče sploh že ugotovilo v »pravem« sodnem postopku in na podlagi vsebinskega sojenja, ko prideta do besede obe stranki, pač pa sodišče enostavno zaupa v podatke, ki jih prispeva upnik.
16. Položaja navedenih dveh kategorij upnikov se po presoji Ustavnega sodišča v temelju znatno razlikujeta. Upnikom s plačilnim nalogom za to, da lahko izposlujejo predhodno odredbo, ni treba po enakovrednem soočanju argumentov obeh strank prepričati sodišča prve stopnje o utemeljenosti svojega zahtevka, pač pa zadošča plačilni nalog – pridobljen v močno skrajšanem sumarnem postopku na podlagi zgolj lastnih trditev. Ne glede na to, katero od (med seboj po dejanski dokazni teži sicer močno različnih) verodostojnih listin ima tak upnik v posesti, je dejstvo, da verodostojna listina ni neizvršljiva sodba ali enakovredna podlaga za predhodno odredbo (kot na primer nezapadla sodna poravnava). Zgolj obstoj verodostojne listine same po sebi, življenjsko gledano, praviloma ne more izkazovati verjetnosti obstoja upniško-dolžniškega razmerja z enako težo kot neizvršljiva sodba. Sodba prve stopnje, s katero je sodišče dolžniku naložilo plačilo terjatve, je sicer lahko po pritožbi še razveljavljena ali spremenjena, vendar je po zanesljivosti ugotovljenih dejstev ter uporabljenega prava že zaradi postopka svojega nastanka nekaj povsem drugega kot plačilni nalog, proti kateremu je dolžnik vložil ugovor, in je šele treba v celoti opraviti postopek ugotavljanja utemeljenosti zahtevka, v katerem se bo izkazalo, ali je tožnik resnično upnik in toženec resnično dolžnik.(20)
17. Upniki z neizvršljivo sodbo iz rednega pravdnega postopka so torej v bistveno različnem (težjem) položaju od upnikov s plačilnim nalogom glede na merilo, kaj (in ob kakšni možnosti sodelovanja nasprotne stranke v postopku) od njih zahteva pravni red, da pridejo do sodne odločbe, ki je lahko podlaga za izdajo predhodne odredbe. Vendar ti dve kategoriji upnikov, potem ko obstaja odločba sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, pravni red glede dosegljivosti zadevnega sredstva zavarovanja vseeno enači: oboji pridejo do predhodne odredbe, če izkažejo za verjetno nevarnost, da bo brez predhodne odredbe uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (prvi odstavek 257. člena ZIZ). Ravno v tem je bistvo izpodbijanega enačenja različnih položajev. Njegov temelj je v izpodbijani 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ, ki preprečuje razlago, da predhodna odredba ne more temeljiti na neizvršljivem plačilnem nalogu.
18. Ustavno sodišče mora zato presoditi, ali je za izpodbijano enačenje različnih kategorij upnikov iz pravdnih oziroma izvršilnih postopkov podan razumen in stvaren razlog. Drugače povedano, osredotoča se na vprašanje, ali je ustavno dopustno predhodno odredbo – v korist določene kategorije upnikov – izdati že na podlagi nepravnomočnega plačilnega naloga, proti kateremu je bil vložen ugovor. Izpodbijana ureditev je bila uveljavljena z ZIZ-I, vendar zakonodajno gradivo k tej noveli poudarja predvsem novo domnevo nevarnosti za uveljavitev terjatve iz prve alineje 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ (domneva učinkuje, ko dolžnik v ugovoru zanika obstoj obligacijskega razmerja z upnikom, upnik pa predloži listino, iz katere izhaja verjetnost obstoja obligacijskega razmerja).(21) Tudi če Ustavno sodišče šteje, da je razlog za izpodbijano ureditev večanje učinkovitosti izvršilnega postopka, je treba poudariti, da učinkovitost sama po sebi ne more biti razumen in stvaren razlog za izpodbijano enačenje v bistvenem različnih položajev, torej upnikov s plačilnim nalogom in upnikov/tožnikov iz kontradiktornega pravdnega postopka, ki morajo vložiti mnogo večje procesne napore in trpeti mnogo večjo negotovost, da pridobijo sodno odločbo, na podlagi katere je mogoča predhodna odredba.
19. Zakonodajalec je z izpodbijano ureditvijo v bistvenem različne položaje obravnaval enako, ne da bi imel za enako obravnavo razumen razlog, ki bi izhajal iz narave stvari. Glede na navedeno je presojani del 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ v neskladju z drugim odstavkom 14. člena Ustave in ga je Ustavno sodišče razveljavilo.(22) Razveljavilo je tudi preostanek izpodbijane določbe, saj sta obe alineji 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ z domnevama nevarnosti v celoti vezani na ureditev, da sta plačilni nalog in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, proti katerima je vložen ugovor, lahko podlagi za izdajo predhodne odredbe, in brez te ureditve ostaneta brez vsakršnega pomena.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) V nadaljevanju Ustavno sodišče to sodno odločbo označuje kot »sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine«.
(2) V prvotnem besedilu ZIZ (Uradni list RS, št. 51/98) je tedaj veljavna 1. točka prvega odstavka 258. člena omenjala le »plačilni nalog in sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice ali čeka, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor«. Sedaj veljavno ureditev je uveljavil 4. člen ZIZ-I (glej tudi sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 14/2010 z dne 25. 3. 2010).
(3) S to besedo Ustavno sodišče označuje tudi druge akte, na katerih lahko temelji predhodna odredba, ki sicer ne izpolnjujejo pogojev za »odločbo«, torej za zavezujočo javnopravno oblastno odločitev pristojnega organa (npr. neposredno izvršljiv notarski zapis).
(4) Obstoj te določbe preprečuje razlago, da plačilni nalog in sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine nista odločba sodišča ali drugega organa, ki se glasi na denarno terjatev in ki še ni izvršljiva, iz prvega odstavka 257. člena ZIZ.
(5) Z rubežem premičnin in morebitnim vpisom rubeža v ustrezni register, rubežem denarne terjatve ali terjatve, da se izročijo stvari, rubežem drugih premoženjskih oziroma materialnih pravic, prepovedjo organizaciji za plačilni promet, da ne sme dolžniku ali komu drugemu po njegovem nalogu izplačati z njegovega računa denarnega zneska, za katerega je odredilo predhodno odredbo (po stališču Višjega sodišča v Celju v sodbi št. Cpg 343/2012 z dne 6. 2. 2013), in z vpisom zastavne pravice v sodni register na deležu družbenika v družbi oziroma v centralni register nematerializiranih vrednostnih papirjev na nematerializiranem vrednostnem papirju.
(6) V zvezi s sklepom o izvršbi na podlagi verodostojne listine je mišljeno, da je dolžnik z ugovorom sklep o izvršbi izpodbijal v celoti ali tudi samo v delu, v katerem mu je bilo naloženo, naj terjatev plača.
(7) Torej nalog toženi stranki/dolžniku, naj izpolni tožbeni zahtevek, ki se nanaša na zapadlo denarno terjatev (prvi odstavek 431. člena ZPP). Vrhovno sodišče v sklepu št. II Ips 14/2010 izpostavlja, da je dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (ali nalog za plačilo v takem sklepu) vsebinsko enak plačilnemu nalogu v pravdnem postopku. Oba namreč nalagata dolžniku oziroma tožencu plačilo določenega zneska in oba sodišče izda na podlagi presoje verodostojne listine.
(8) Samo, če se zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000 EUR, sodišče izda plačilni nalog, čeprav tožbi ni priložena verodostojna listina, so pa v njej navedeni podlaga in višina dolga ter dokazi, s katerimi se lahko ugotovi resničnost tožbenih navedb (prvi odstavek 432. člena ZPP).
(9) V. Rijavec v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2009, str. 667.
(10) Vrhovno sodišče zato v sklepu št. II Ips 14/2010 navaja, da sta situaciji praktično identični. Postopek z izvršbo na podlagi verodostojne listine je namreč koncipiran tako, da sta združena posebni, skrajšani pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga in izvršilni postopek. Zato sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine vsebuje dva dela: prvi, kondemnatorni ali dajatveni, nalaga dolžniku plačilo izterjevane terjatve (nalog za plačilo), drugi pa dovoljuje izvršbo.
(11) V. Rijavec, nav. delo, str. 668.
(12) Glej 41. člen ZIZ.
(13) Prav tam.
(14) V tem primeru se predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bil podlaga za izdajo delno razveljavljenega sklepa o izvršbi, obravnava kot tožba v pravdnem postopku.
(15) To oznako Ustavno sodišče uporablja tudi za »tožnike« iz mandatne tožbe po ZPP.
(16) Navedena določba zahteva, da mora tožba obsegati določen zahtevek glede glavne stvari in stranskih terjatev, dejstva, na katera tožnik opira zahtevek, dokaze, s katerimi se ta dejstva ugotavljajo, in druge podatke, ki jih mora imeti vsaka vloga.
(17) Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-68/04 z dne 6. 4. 2006 (Uradni list RS, št. 45/06, in OdlUS XV, 26), št. U-I-275/05 z dne 6. 12. 2007 (Uradni list RS, št. 118/07, in OdlUS XVI, 85), št. U-I-218/07 z dne 26. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 27/09, in OdlUS XVIII, 12), št. U-I-287/10 z dne 3. 11. 2011 (Uradni list RS, št. 94/11) in št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 51/12).
(18) V predlogu za izdajo plačilnega naloga/sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine upniku ni treba navesti dejanske podlage zahtevka v obsegu, ki bi omogočil njegovo jasno identifikacijo in ločitev od morebitnih drugih zahtevkov, kot to velja za tožbo.
(19) Pri samem nastanku verodostojne listine sta lahko sodelovali obe stranki (na primer overjena obligacijska pogodba), lahko gre za enostransko izjavo volje dolžnika (na primer menica), lahko pa celo le za listino, ki jo je povsem samostojno izdelal upnik (na primer faktura, izpisek iz poslovnih knjig).
(20) Primerjaj z 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-286/12, U-I-266/12 z dne 4. 6. 2014 (Uradni list RS, št. 45/14).
(21) V gradivu k Predlogu zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju z dne 10. 3. 2011, EVA 2011-2011-0023, str. 12–14, Vlada navaja, da je institut ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine mogoče zlorabljati s pavšalnimi ugovori, da dolžnik ni v nobenem razmerju z upnikom, za kar dolžniku ni treba predlagati dokazov. Po oceni Vlade je bilo zato treba sprejeti ostrejše ukrepe za omejitev možnosti zlorab, in sicer s takšnimi spremembami instituta predhodnih odredb, da se že obstoječe izjeme v zvezi z dokazovanjem verjetnosti nevarnosti razširijo še na primer, ko je proti sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine ali plačilnemu nalogu vložen pavšalni ugovor, v katerem dolžnik zanika obligacijsko razmerje z upnikom. Tako naj bi se upniki izognili včasih zelo težavnemu dokazovanju obstoja nevarnosti, da terjatev ne bo uspešno uveljavljena.
(22) Torej del, ki se glasi: »[…] na plačilni nalog in na sklep o izvršbi, izdan na podlagi verodostojne listine, proti kateremu je bil pravočasno vložen ugovor, če […]«.