Na podlagi drugega in tretjega odstavka 17. člena, petega in šestega odstavka 20. člena, šestega odstavka 70. člena, enajstega odstavka 74. člena ter četrtega odstavka 112. člena Zakona o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 39/06 – uradno prečiščeno besedilo, 49/06 – ZMetD, 66/06 – odl. US, 33/07 – ZPNačrt, 57/08 – ZFO-1A, 70/08, 108/09, 48/12, 57/12 in 92/13) izdaja Vlada Republike Slovenije

Ta uredba določa mejne vrednosti emisije snovi pri odvajanju odpadnih voda ali odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode, mejne vrednosti emisije snovi v zrak, vrednotenje emisije snovi v vode in zrak, ravni emisije snovi in tehnične pogoje za obratovanje naprave, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami za proizvodnjo titanovega dioksida, ukrepe za preprečevanje emisije snovi v vode in zrak ter obseg izvajanja obratovalnega monitoringa pri proizvodnji titanovega dioksida v skladu z Direktivo Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L št. 327 z dne 22. 12. 2000, str. 1), zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta 2013/64/EU z dne 17. decembra 2013 o spremembi direktiv Sveta 91/271/EGS in 1999/74/ES ter direktiv 2000/60/ES, 2006/7/ES, 2006/25/ES in 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta zaradi spremembe položaja Mayotta v razmerju do Evropske unije (UL L št. 353 z dne 28. 12. 2013, str. 8), in Direktivo 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L št. 334 z dne 17. 12. 2010, str. 17), zadnjič popravljeno s Popravkom Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja) (UL L št. 334 z dne 17. 12. 2010, str. 17) (UL L št. 158 z dne 19. 6. 2012, str. 25), ter pravila odstranjevanja odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida.

(1) Ta uredba se uporablja za naprave ali dele naprav za proizvodnjo titanovega dioksida, v katerih poteka eden ali več procesov iz referenčnega dokumenta o najboljših razpoložljivih tehnologijah za proizvodnjo v industriji anorganskih kemikalij v velikih količinah – trdnih in drugih iz prve alineje Sprejetja šestih referenčnih dokumentov za namene Direktive Sveta 96/61/ES o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja (2007/C 202/02) (UL C št. 202 z dne 30. 8. 2007, str. 2), vključno z napravami za odstranjevanje tekočih odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida.
(2) Za vprašanja o emisiji snovi pri odvajanju odpadnih voda ali odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode, ki niso posebej urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.
(3) Za vprašanja o emisiji snovi v zrak iz naprave, ki niso posebej urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(4) Za vprašanja, ki se nanašajo na odstranjevanje odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida in niso posebej urejena s to uredbo, se uporabljajo predpisi, ki urejajo odpadke in odlagališča odpadkov.
(5) Za vprašanja, ki se nanašajo na napravo in niso posebej urejena s to uredbo, se uporablja predpis, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročijo onesnaževanje okolja večjega obsega.

Posamezni izrazi, uporabljeni v tej uredbi, imajo naslednji pomen:
1. čezmerno obremenjen del vodnega telesa površinske vode je del vodnega telesa površinske vode, ki izpolnjuje merila za čezmerno obremenjeno vodno telo iz predpisa, ki ureja stanje površinskih voda;
2. čezmerno obremenjeno vodno telo površinske vode je vodno telo površinske vode, ki je čezmerno obremenjeno v skladu s predpisom, ki ureja stanje površinskih voda;
3. masni pretok je masni pretok snovi v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja;
4. meja določljivosti je meja določljivosti v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda;
5. meja zaznavnosti je meja zaznavnosti v skladu s predpisom, ki ureja monitoring stanja površinskih voda;
6. naprava je naprava iz prvega odstavka 2. člena te uredbe;
7. obstoječa naprava je naprava, ki obratuje na dan uveljavitve te uredbe ali je bilo pred uveljavitvijo te uredbe zanjo pridobljeno pravnomočno okoljevarstveno dovoljenje po predpisih o varstvu okolja ali pravnomočno gradbeno dovoljenje po predpisih o graditvi objektov;
8. odpadna voda je odpadna voda v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo;
9. odstranjevalec tekočih odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida (v nadaljnjem besedilu: odstranjevalec tekočih odpadkov) je odstranjevalec v skladu s predpisom, ki ureja odpadke, ki odstranjuje tekoče odpadke iz proizvodnje titanovega dioksida z izpuščanjem v vode;
10. večji izpust emisij snovi v zrak iz naprave (v nadaljnjem besedilu: večji vir) je izpust iz naprave ali dela naprave, na katerem je največji masni pretok prahu večji od 2 kg/h, če gre za napravo, ki uporablja sulfatni postopek, in izpust, na katerem je največji masni pretok klora večji od 200 g/h, če gre za napravo, ki uporablja kloridni postopek.
11. vodotok je vodotok v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.

(1) Mejne vrednosti emisije snovi pri odvajanju odpadnih voda ali odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode v skladu s 14. členom te uredbe so določene kot mejne vrednosti koncentracije snovi ali kot mejne vrednosti emisijskega faktorja v 1. točki priloge 1, ki je sestavni del te uredbe.
(2) Ne glede na prejšnji odstavek je za napravo, ki pri proizvodnji titanovega dioksida po kloridnem postopku uporablja več kakor eno vrsto rude, mejna vrednost emisijskega faktorja sorazmerna uporabljenim količinam rude in se izračuna na naslednji način:

Mejne vrednosti emisije snovi v zrak iz naprave so določene kot mejne vrednosti koncentracije snovi oziroma kot mejne vrednosti emisijskega faktorja v 2. točki priloge 1 te uredbe.

(1) Za posamezno napravo ali posamezen iztok iz naprave se v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje te naprave za posamezno snov določi mejna vrednost emisije snovi pri odvajanju odpadnih voda ali odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode, ki je strožja od mejne vrednosti iz 1. točke priloge 1 te uredbe, če se ugotovi, da bi odvajanje odpadne vode ali odstranjevanje tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode v skladu s 14. členom te uredbe povzročilo znatno povečanje vsebnosti te snovi v vodotoku, določeno v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.
(2) Za posamezno napravo ali del naprave se v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje te naprave za posamezno snov ali skupino snovi lahko določi mejna vrednost emisije snovi ali skupine snovi v zrak, ki je strožja od mejne vrednosti iz prejšnjega člena, če je na podobmočju iz predpisa, ki določa podobmočja zaradi upravljanja s kakovostjo zunanjega zraka, na katerem leži naprava, za to snov ali skupino snovi presežena mejna letna koncentracija ali ciljna letna vrednost v zunanjem zraku. Strožja mejna vrednost se določi v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja.
(3) Pri določitvi mejnih vrednosti iz prvega in drugega odstavka tega člena se upošteva:
1. ravni emisij, povezane z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami za proizvodnjo titanovega dioksida, iz referenčnega dokumenta iz prve alineje prvega odstavka 2. člena te uredbe in
2. podatke o:
– uporabljeni surovini,
– tehničnih značilnostih naprave,
– geografskih značilnostih na območju naprave,
– stanju okolja in predpisanih okoljskih standardih kakovosti,
– možnosti za čezmejni vpliv onesnaževanja ter
– če gre za napravo, ki uporablja kloridni postopek, ali napravo za odstranjevanje tekočih odpadkov iz te naprave, sprejemni sposobnosti vodotoka, v katero se odvajajo odpadne vode ali izpuščajo tekoči odpadki v skladu s 14. členom te uredbe.

Tehnični ukrepi za obratovanje naprave, povezani z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami, se za posamezno napravo določijo v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje te naprave v skladu s 1. točko priloge 2, ki je sestavni del te uredbe, če gre za napravo, ki uporablja sulfatni postopek, oziroma 2. točko priloge 2 te uredbe, če gre za napravo, ki uporablja kloridni postopek, ter v skladu z zahtevami iz referenčnega dokumenta iz prve alineje prvega odstavka 2. člena te uredbe.

Na podlagi izmerjenih vrednosti koncentracij snovi iz 1. točke priloge 1 te uredbe v odpadnih vodah in tekočih odpadkih iz 14. člena te uredbe ter na podlagi izmerjenih pretokov odpadnih voda in tekočih odpadkov iz 14. člena te uredbe se glede na predpisane mejne vrednosti emisije snovi iz 1. točke priloge 1 te uredbe oziroma mejne vrednosti emisije snovi iz 6. člena te uredbe za posamezno snov izračuna naslednje povprečne vrednosti:
– letna povprečna vrednost koncentracije snovi in
– letna povprečna vrednost emisijskega faktorja.

Na podlagi izmerjenih vrednosti koncentracij snovi ali skupin snovi iz 2. točke priloge 1 te uredbe v odpadnih plinih ter na podlagi izmerjenih prostorninskih pretokov odpadnih plinov in mase titanovega dioksida, proizvedenega v obdobju enega koledarskega leta, se glede na predpisane mejne vrednosti emisije snovi iz 2. točke priloge 1 te uredbe oziroma mejne vrednosti emisije snovi iz 6. člena te uredbe za posamezno snov ali skupino snovi izračunajo naslednje povprečne vrednosti:
– urna povprečna vrednost koncentracije snovi oziroma skupine snovi,
– dnevna povprečna vrednost koncentracije snovi oziroma skupine snovi in
– letna povprečna vrednost emisijskega faktorja.

(1) Naprava čezmerno obremenjuje okolje z emisijami snovi v vode, če se na podlagi obratovalnega monitoringa iz 20. člena te uredbe ugotovi, da letna povprečna vrednost koncentracije posamezne snovi ali letna povprečna vrednost emisijskega faktorja za posamezno snov iz 1. točke priloge 1 te uredbe presega predpisano mejno vrednost iz 1. točke priloge 1 te uredbe oziroma mejno vrednost, določeno v skladu s 6. členom te uredbe.
(2) Naprava čezmerno obremenjuje okolje z emisijami snovi v vode tudi, če se na podlagi obratovalnega monitoringa iz 22. člena te uredbe ugotovi znatno povečanje vsebnosti posamezne snovi v vodotoku, določeno v skladu s predpisom, ki ureja emisijo snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo.

Naprava čezmerno obremenjuje okolje z emisijami snovi v zrak, če se na podlagi obratovalnega monitoringa iz 21. člena te uredbe ugotovi, da za posamezno snov ali skupino snovi iz 2. točke priloge 1 te uredbe:
– trenutna vrednost koncentracije posamezne snovi v kateremkoli trenutku presega predpisano mejno vrednost iz 2. točke priloge 1 te uredbe oziroma mejno vrednost, določeno v skladu s 6. členom te uredbe,
– urna povprečna vrednost koncentracije posamezne snovi ali skupine snovi presega predpisano mejno vrednost iz 2. točke priloge 1 te uredbe oziroma mejno vrednost, določeno v skladu s 6. členom te uredbe,
– dnevna povprečna vrednost koncentracije posamezne snovi ali skupine snovi presega predpisano mejno vrednost iz 2. točke priloge 1 te uredbe oziroma mejno vrednost, določeno v skladu s 6. členom te uredbe ali
– letni povprečni emisijski faktor za posamezno snov ali skupino snovi presega predpisano mejno vrednost emisijskega faktorja iz 2. točke priloge 1 te uredbe oziroma mejno vrednost emisijskega faktorja, določeno v skladu s 6. členom te uredbe.

Odpadke iz naprave je prepovedano odstranjevati z izpuščanjem v vode, če gre za:
– trdne odpadke,
– matično lužino, ki nastaja pri fazi filtriranja, ki sledi hidrolizi raztopine titanil sulfata pri napravah, ki uporabljajo sulfatni postopek, vključno s kislimi odpadki, pomešanimi s takimi lužinami, ki vsebujejo več kot 0,5 % proste žveplove kisline in različne težke kovine, vključno s takimi matičnimi lužinami, ki so bile razredčene, tako da vsebujejo 0,5 % ali manj proste žveplove kisline,
– odpadke iz naprav, ki uporabljajo klorov postopek, z vsebnostjo več kot 0,5 % proste klorovodikove kisline in različnih težkih kovin, vključno s takimi odpadki, ki so bili razredčeni, tako da vsebujejo 0,5 % ali manj proste klorovodikove kisline,
– filtrirne soli in mulje, ki nastajajo pri obdelavi (koncentriranju ali nevtralizaciji) odpadkov iz druge in tretje alineje tega odstavka ter vsebujejo različne težke kovine, in
– tekoče odpadke, ki nastajajo pri obdelavi (koncentriranju ali nevtralizaciji) odpadkov iz druge in tretje alineje tega odstavka ter vsebujejo različne težke kovine.

Pri načrtovanju, gradnji, rekonstrukciji in obratovanju naprave morata investitor in upravljavec naprave zagotoviti izvajanje ukrepov v skladu z okoljevarstvenim dovoljenjem, s katerimi se preprečijo emisije kapljic kisline v zrak.

(1) Ne glede na 12. člen te uredbe se lahko na podlagi vloge upravljavca naprave v okoljevarstvenem dovoljenju za posamezno napravo dovoli odstranjevanje tekočih odpadkov iz pete alineje 12. člena te uredbe z izpuščanjem v vode, če:
1. za te odpadke velja, da:
– so nevtralizirani in filtrirani ali dekantirani,
– vsebujejo težke kovine le v sledovih,
– je njihova pH-vrednost pred razredčenjem večja od 5,5,
– vrednosti parametrov, s katerimi se vrednoti emisija snovi iz proizvodnje titanovega dioksida v vode, ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti emisije snovi pri odvajanju odpadnih voda ali odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode;
2. gre za odstranjevanje tekočih odpadkov z izpuščanjem v vodotok ali morje, ki ni:
– vodotok na prispevnem območju naravnega jezera,
– vodotok na vodovarstvenem območju v skladu s predpisi, ki urejajo vode,
– vodotok, katerega srednji mali pretok je manjši od dvakratnika največjega šesturnega povprečnega pretoka teh odpadkov,
– odsek vodotoka, pomemben za določitev za tip površinske vode značilnih referenčnih razmer v skladu s predpisom, ki določa načrt upravljanja voda za vodni območji Donave in Jadranskega morja, ali
– kopalna voda ali voda na vplivnem območju kopalnih voda v skladu s predpisom, ki ureja upravljanje kakovosti kopalnih voda, in
3. pri odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v čezmerno obremenjeno vodno telo površinske vode ali čezmerno obremenjen del vodnega telesa površinske vode ti odpadki ne vsebujejo onesnaževal, ki so vzrok za to čezmerno obremenjenost.
(2) Tekoči odpadki iz prejšnjega odstavka vsebujejo težke kovine le v sledovih, če vsebnost posamezne težke kovine presega mejo zaznavnosti in ne presega meje določljivosti analizne metode za to težko kovino, ki jo uporablja pooblaščeni izvajalec obratovalnega monitoringa iz predpisa, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring odpadnih voda ter pogoje za njegovo izvajanje, ki izvaja obratovalni monitoring iz 20. člena te uredbe.
(3) Če se tekoči odpadki iz prvega odstavka tega člena odstranjujejo z izpuščanjem v vode v skladu s prvim odstavkom tega člena, se za onesnaževanje okolja zaradi njihovega odstranjevanja z izpuščanjem v vode plačuje okoljska dajatev v skladu s predpisom, ki ureja okoljsko dajatev za onesnaževanje okolja zaradi odvajanja odpadnih voda, pri čemer se za te tekoče odpadke uporabljajo določbe predpisa iz tega odstavka, ki se nanašajo na industrijske odpadne vode.

(1) Vloga za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja mora v primeru, da se tekoči odpadki odstranjujejo z izpuščanjem v vode v skladu s prejšnjim členom, poleg vsebin iz predpisa, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, in predpisa, ki ureja odpadke, vsebovati tudi podatke o:
– lokacijah iztokov in merilnih mest obratovalnega monitoringa iz 20. člena te uredbe v državnem koordinatnem sistemu za raven merila 1 : 5 000,
– celotni letni količini tekočih odpadkov, odstranjenih z izpuščanjem v vode,
– dnevni, tedenski in mesečni pogostosti odstranjevanja z izpuščanjem v vode in količinah tekočih odpadkov, odstranjenih z izpuščanjem v vode,
– ukrepih za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja okolja pri odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode,
– vsebnosti snovi, ki jih vsebujejo tekoči odpadki, v površinski vodi gorvodno od lokacije iztoka ali na območju, kjer ni vpliva odstranjevanja tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode, vključno z rezultati opravljenih meritev in analiz teh snovi,
– predlog obratovalnega monitoringa iz 20. člena te uredbe, če gre za odstranjevanje tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode v skladu s prejšnjim členom, in
– predlog obratovalnega monitoringa stanja površinskih voda iz 22. člena te uredbe.
(2) Podatki o vsebnosti snovi v površinski vodi iz pete alineje prejšnjega odstavka morajo vključevati najmanj štiri rezultate meritev in analiz, izvedenih v času stabilnih hidroloških razmer pri pretokih, ki so manjši od srednjega pretoka, in v časovnih presledkih, ki niso krajši od 30 dni.
(3) Predlog obratovalnega monitoringa iz šeste alineje prvega odstavka tega člena mora biti izdelan v skladu s predpisom, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring odpadnih voda ter pogoje za njegovo izvajanje, pri čemer se določbe predpisa iz tega odstavka, ki se nanašajo na odpadne vode, uporabljajo tudi glede odstranjevanja tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode v skladu s prejšnjim členom, izdela pa ga lahko le oseba, pooblaščena za izvajanje obratovalnega monitoringa odpadnih voda v skladu s predpisom iz tega odstavka.
(4) Predlog obratovalnega monitoringa iz sedme alineje prvega odstavka tega člena mora biti izdelan v skladu s predpisom, ki ureja obratovalni monitoring stanja površinskih voda, in ga lahko izdela le oseba, pooblaščena za izvajanje tega obratovalnega monitoringa v skladu s predpisom iz tega odstavka.

Načrt ravnanja z odpadki iz predpisa, ki ureja odpadke, mora za tekoče odpadke iz 14. člena te uredbe poleg podatkov iz predpisa, ki ureja odpadke, vsebovati tudi podatke o:
– njihovi povprečni kemični sestavi,
– njihovi potrebi po kisiku in drugih fizikalnih, kemijskih, biokemijskih in bioloških lastnostih,
– njihovi strupenosti,
– kopičenju in pretvorbi snovi iz odpadkov v biološkem materialu in usedlinah,
– njihovi dovzetnosti za fizikalne, kemijske in biokemijske spremembe in medsebojne vplive z drugimi organskimi in anorganskimi snovmi v okolju,
– verjetnosti povzročanja okužb ali drugih sprememb, ki lahko negativno vplivajo na vodno okolje in na možnosti rabe naravnih virov, in
– interventnih ukrepih za zmanjšanje škodljivih vplivov na okolje iz drugega odstavka 18. člena te uredbe.

V okoljevarstvenem dovoljenju se poleg vsebin iz predpisa, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, in predpisa, ki ureja odpadke, določijo tudi:
– lokacije iztokov in merilnih mest obratovalnega monitoringa iz 20. člena te uredbe v državnem koordinatnem sistemu za raven merila 1 : 5 000,
– celotna letna količina tekočih odpadkov, odstranjenih z izpuščanjem v vode,
– dnevna, tedenska ali mesečna pogostost odstranjevanja z izpuščanjem v vode in količine tekočih odpadkov, odstranjenih z izpuščanjem v vode,
– ukrepi za preprečevanje in zmanjševanje onesnaževanja okolja pri odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode ter
– interventni ukrepi za zmanjšanje škodljivih vplivov na okolje iz drugega in tretjega odstavka 18. člena te uredbe.

(1) Odstranjevalec tekočih odpadkov mora v okviru obratovalnega monitoringa tekočih odpadkov iz 20. člena te uredbe preverjati skladnost količine, sestave in strupenosti tekočih odpadkov, ki se odstranjujejo v skladu s 14. členom te uredbe, z okoljevarstvenim dovoljenjem iz prejšnjega člena.
(2) Odstranjevalec tekočih odpadkov mora o ugotovitvah in interventnih ukrepih za zmanjšanje škodljivih vplivov na okolje takoj obvestiti inšpekcijo, pristojno za varstvo okolja, če pri preverjanju teh odpadkov ali na podlagi obratovalnega monitoringa iz 20., 22. ali 23. člena te uredbe ugotovi, da:
– količina ali sestava tekočih odpadkov, ki se odstranjujejo, ne izpolnjujejo pogojev, določenih v okoljevarstvenem dovoljenju iz prejšnjega člena,
– je ugotovljena strupenost tekočih odpadkov ali
– je ugotovljena čezmerna obremenitev zaradi odstranjevanja tekočih odpadkov.
(3) Odstranjevalec tekočih odpadkov mora v primeru ugotovitev iz prejšnjega odstavka takoj prenehati odstranjevati tekoče odpadke z izpuščanjem v vode, odstranjevanje pa lahko ponovno začne, ko inšpektorju, pristojnemu za varstvo okolja, z rezultati ponovnih preverjanj izpolnjevanja pogojev iz prejšnjega odstavka dokaže, da so razlogi za prepoved prenehali.
(4) Podatki iz prvega odstavka tega člena so priloga poročila o obratovalnem monitoringu tekočih odpadkov ali stanja površinskih voda v skladu z 20. oziroma 22. členom te uredbe.
(5) Odstranjevalec tekočih odpadkov mora podatke iz prvega odstavka tega člena in vsebino obvestila iz drugega odstavka tega člena hraniti najmanj deset let.

Odstranjevalec tekočih odpadkov mora v evidenci v skladu s predpisom, ki ureja odpadke, poleg podatkov iz predpisa, ki ureja odpadke, voditi tudi podatke o:
– preverjanju tekočih odpadkov iz prejšnjega člena,
– ugotovitvah o pomanjkljivi ali napačni dokumentaciji ali dvomljivi istovetnosti tekočih odpadkov,
– opravljenih vzdrževalnih delih na napravi za odstranjevanje tekočih odpadkov in
– izrednih in drugih pomembnih dogodkih v zvezi z obratovanjem naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov.

(1) Investitor ali upravljavec naprave in investitor naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov ali odstranjevalec tekočih odpadkov morata za tekoče odpadke, ki se odstranjujejo z izpuščanjem v vode v skladu s 14. členom te uredbe, v okviru prvih meritev zagotoviti meritve koncentracij snovi iz 1. točke priloge 1 te uredbe ter količin teh odpadkov, ki se izvedejo po prvem zagonu nove ali rekonstruirane naprave oziroma naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov in po vsaki večji spremembi v njenem obratovanju (v nadaljnjem besedilu: prve meritve).
(2) Upravljavec naprave in odstranjevalec tekočih odpadkov morata med obratovanjem naprave oziroma naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov zagotavljati obratovalni monitoring tekočih odpadkov iz 14. člena te uredbe, ki zajema občasne meritve koncentracij snovi iz 1. točke priloge 1 te uredbe ter količin teh odpadkov (v nadaljnjem besedilu: občasne meritve).
(3) Ne glede na prejšnji odstavek morata upravljavec naprave in upravljavec naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov na posameznem iztoku zagotoviti trajne meritve količine tekočih odpadkov iz 14. člena te uredbe, če je letna količina teh odpadkov iz naprave oziroma naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov na tem iztoku večja od 100 000 m3.
(4) Če ima naprava ali naprava za odstranjevanje tekočih odpadkov več iztokov, na katerih letna količina tekočih odpadkov iz 14. člena te uredbe ne presega 100 000 m3, hkrati pa je vsota letnih količin teh odpadkov iz vseh iztokov iz naprave oziroma naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov večja od 100 000 m3, mora njen upravljavec za te odpadke zagotoviti trajne meritve njihove količine na vsakem od teh iztokov.
(5) Za izvajanje prvih meritev v skladu s prvim odstavkom tega člena in meritev obratovalnega monitoringa iz drugega, tretjega in četrtega odstavka tega člena se uporablja predpis, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring odpadnih voda ter pogoje za njegovo izvajanje, pri čemer se določbe predpisa iz tega odstavka, ki se nanašajo na prve meritve in obratovalni monitoring odpadnih voda, uporabljajo tudi glede prvih meritev in obratovalnega monitoringa tekočih odpadkov, ki se v skladu s 14. členom te uredbe odstranjujejo z izpuščanjem v vode.

(1) Investitor ali upravljavec naprave mora v okviru prvih meritev zagotoviti meritve koncentracij snovi iz 2. točke priloge 1 te uredbe, ki se izvedejo po prvem zagonu nove ali rekonstruirane naprave in po vsaki večji spremembi v obratovanju naprave.
(2) Upravljavec naprave mora v okviru obratovalnega monitoringa med obratovanjem naprave zagotoviti trajne meritve emisije v zrak vsaj naslednjih snovi:
– prahu na večjih virih, če gre za napravo, ki uporablja sulfatni postopek, ali napravo, ki uporablja kloridni postopek,
– plinastega žveplovega dioksida in trioksida, ki se izpuščata pri razklopu, kalcinaciji ali iz dela naprave za koncentracijo kislih odpadkov, če gre za napravo, ki uporablja sulfatni postopek, in
– klora na večjih virih, če gre za napravo, ki uporablja kloridni postopek.
(3) Za izvajanje meritev iz prvega in drugega odstavka tega člena se uporablja predpis, ki ureja prve meritve in obratovalni monitoring emisije snovi v zrak iz nepremičnih virov onesnaževanja ter pogoje za njegovo izvajanje.

(1) Upravljavec naprave mora zaradi spremljanja vpliva proizvodnje titanovega dioksida na kakovost površinskih voda med obratovanjem naprave zagotavljati obratovalni monitoring stanja površinskih voda.
(2) Obratovalni monitoring stanja površinskih voda vključuje obratovalni monitoring stanja površinskih voda zaradi ugotavljanja vpliva:
– odvajanja odpadnih voda na stanje površinskih voda, če se industrijske odpadne vode iz naprave odvajajo v površinsko vodo, in
– odstranjevanja tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode na stanje površinskih voda.
(3) Obratovalni monitoring stanja površinskih voda zaradi ugotavljanja vpliva iz druge alineje prejšnjega odstavka mora zagotavljati tudi upravljavec naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov, če ni hkrati upravljavec naprave.

(1) Upravljavec naprave mora zaradi spremljanja vpliva proizvodnje titanovega dioksida na kakovost podzemnih voda med obratovanjem naprave zagotavljati obratovalni monitoring stanja podzemnih voda.
(2) Obratovalni monitoring stanja podzemnih voda poleg obratovalnega monitoringa v skladu s predpisom, ki ureja vrsto dejavnosti in naprav, ki lahko povzročajo onesnaževanje okolja večjega obsega, vključuje tudi obratovalni monitoring stanja podzemnih voda zaradi ugotavljanja vpliva:
– odvajanja odpadnih voda na stanje podzemnih voda, če se odpadne vode iz naprave odvajajo posredno v podzemne vode ali v površinsko vodo, povezano s podzemnimi vodami, in
– obratovanja naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov na stanje podzemnih voda.
(3) Obratovalni monitoring stanja podzemnih voda zaradi ugotavljanja vpliva iz druge alineje prejšnjega odstavka mora zagotavljati upravljavec naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov, če ni hkrati upravljavec naprave.
(4) Predlog obratovalnega monitoringa iz tega člena, ki ga vlogi za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave ali naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov priloži upravljavec naprave oziroma upravljavec naprave za odstranjevanje tekočih odpadkov, mora biti izdelan v skladu s predpisom, ki ureja obratovalni monitoring stanja podzemnih voda, in ga lahko izdela le oseba, pooblaščena za izvajanje tega obratovalnega monitoringa v skladu s predpisom iz tega odstavka.

Nadzor nad izvajanjem te uredbe opravlja inšpekcija, pristojna za varstvo okolja.

(1) Z globo od 20.000 eurov do 40.000 eurov se za prekršek kaznuje upravljavec naprave, ki je pravna oseba, če:
– z emisijami snovi v vode pri odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode čezmerno obremenjuje okolje (10. člen),
– z emisijami v zrak čezmerno obremenjuje okolje (11. člen),
– odstranjuje odpadke, ki niso odpadki iz 14. člena te uredbe, z izpuščanjem v vode (12. člen) ali
– ne izvaja ukrepov, s katerimi se preprečijo emisije kapljic kisline v zrak (13. člen).
(2) Z globo od 10.000 eurov do 20.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik.
(3) Z globo od 2.000 eurov do 4.000 eurov se za prekršek iz prvega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

(1) Z globo od 10.000 eurov do 20.000 eurov se za prekršek kaznuje odstranjevalec tekočih odpadkov, ki je pravna oseba, če:
– ne preverja tekočih odpadkov (prvi odstavek 18. člena);
– ne obvesti pristojnih organov o ugotovitvah preverjanja tekočih odpadkov (drugi odstavek 18. člena);
– v primeru ugotovitev iz drugega odstavka 18. člena ne preneha odstranjevati tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode (tretji odstavek 18. člena);
– ne poroča o preverjanju tekočih odpadkov (četrti odstavek 18. člena).
(2) Z globo od 4.000 eurov do 10.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posameznik.
(3) Z globo od 4.000 eurov do 10.000 eurov se za prekršek kaznuje odstranjevalec tekočih odpadkov, ki je pravna oseba, če ne vodi evidence o odstranjevanju tekočih odpadkov (19. člen).
(4) Z globo od 2.000 eurov do 4.000 eurov se za prekršek iz prejšnjega odstavka kaznuje samostojni podjetnik posamez­nik.
(5) Z globo od 1.000 eurov do 2.000 eurov se za prekršek iz prvega ali tretjega odstavka tega člena kaznuje tudi odgovorna oseba pravne osebe ali odgovorna oseba samostojnega podjetnika posameznika.

Ta uredba se uporablja tudi za obstoječe naprave, v katerih potekajo procesi, ki se izvajajo na območju naprave, so neposredno povezani s proizvodnjo titanovega dioksida in niso predmet referenčnega dokumenta iz prvega odstavka 2. člena te uredbe, razen če so posamezna vprašanja za posamezen proces drugače urejena z drugim predpisom.

Pri obstoječi napravi se pri določanju mejnih vrednosti emisij snovi v skladu s 6. členom te uredbe upoštevajo tudi podatki o tehnični izvedljivosti in ekonomski upravičenosti izvedbe ukrepov za prilagoditev tem mejnim vrednostim emisij snovi.

(1) Ne glede na drugi odstavek 10. člena te uredbe se za obstoječo napravo čezmerna obremenitev okolja v skladu z drugim odstavkom 10. člena te uredbe ne vrednoti, če:
– ni ugotovljena čezmerna obremenitev okolja v skladu s prvim odstavkom 10. člena te uredbe,
– upravljavec te naprave izvaja vse tehnično izvedljive in ekonomsko upravičene ukrepe za zmanjšanje ali preprečitev čezmerne obremenitve okolja zaradi odstranjevanja tekočih odpadkov iz prvega odstavka 14. člena te uredbe z izpuščanjem v vode in
– so podatki o ukrepih iz prejšnje alineje in rokih za njihovo dokončanje vključeni v načrt ravnanja z odpadki iz 16. člena te uredbe.
(2) Ne glede na tretjo alinejo 2. točke prvega odstavka 14. člena te uredbe se lahko na podlagi vloge upravljavca obstoječe naprave za napravo ali za posamezen iztok iz te naprave v okoljevarstvenem dovoljenju dovoli odstranjevanje tekočih odpadkov iz prvega odstavka 14. člena te uredbe z izpuščanjem v vodotok, katerega srednji mali pretok je manjši od dvakratnika največjega šesturnega povprečnega pretoka teh odpadkov, če:
– gre za obstoječ iztok iz te naprave,
– so za tehnološki postopek v napravi uporabljene najboljše razpoložljive tehnike,
– predpisane mejne vrednosti emisij v vode niso presežene in
– se v primeru posega v napravo ali spremembe tehnološkega postopka v napravi, ki povzroči spremembo v obratovanju naprave, zaradi te spremembe količina tekočih odpadkov, ki se odstranjujejo z izpuščanjem v vodotok, ne poveča.
(3) Ne glede na 3. točko prvega odstavka 14. člena te uredbe se lahko na podlagi vloge upravljavca obstoječe naprave za to napravo ali za posamezen iztok iz te naprave v okoljevarstvenem dovoljenju dovoli odstranjevanje tekočih odpadkov iz prvega odstavka 14. člena te uredbe z izpuščanjem v vodno telo površinske vode ali njegov del, ki je čezmerno obremenjen z eno ali več snovmi, ki jih vsebujejo ti tekoči odpadki, če so izpolnjeni pogoji iz prejšnjega odstavka.
(4) Ne glede na drugi odstavek 14. člena te uredbe se pri izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje obstoječe naprave šteje, da tekoči odpadki iz prvega odstavka 14. člena te uredbe vsebujejo težke kovine le v sledovih, če skupna masa kovin v vseh odpadnih vodah, ki se odvajajo v vode, in tekočih odpadkih iz 14. člena te uredbe ne presega:
– 0,2 kg na tono proizvedenega pigmentnega titanovega dioksida za vsoto kovin baker, cink, mangan in titan ter
– 0,03 kg na tono proizvedenega pigmentnega titanovega dioksida za vsoto kovin arzen, krom, nikelj, svinec in vanadij.
(5) Pri odstranjevanju tekočih odpadkov z izpuščanjem v vode v skladu s 14. členom te uredbe se letna količina onesnaževal ne določa, če gre za obstoječo napravo in obstoječi iztok.
(6) Ne glede na drugi odstavek 21. člena te uredbe se lahko na podlagi vloge upravljavca obstoječe naprave za to napravo v okoljevarstvenem dovoljenju določi, da se namesto trajnih meritev snovi iz druge alineje drugega odstavka 21. člena te uredbe na izpustih iz razklopa in v delih naprave, kjer poteka razklop, izvaja trajne meritve in prikazovanje enakovrednih parametrov, pomembnih za učinkovito obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov, na podlagi katerih je možno trajno spremljati emisijo snovi iz druge alineje drugega odstavka 21. člena te uredbe na osnovi emisijskega faktorja. Upravljavec obstoječe naprave iz tega odstavka mora vsako leto potrditi veljavnost emisijskega faktorja z občasnimi meritvami emisij snovi, ki morajo zajeti vse faze razklopa.
(7) Emisijski faktor iz prejšnjega odstavka in obveznost trajnega spremljanja ter prikazovanja enakovrednih parametrov, pomembnih za učinkovito obratovanje naprav za čiščenje odpadnih plinov iz razklopa, se določijo v okoljevarstvenem dovoljenju za obratovanje obstoječe naprave iz prejšnjega odstavka.

Obratovalni monitoring tekočih odpadkov iz 20. člena te uredbe, obratovalni monitoring emisij v zrak iz 21. člena te uredbe, obratovalni monitoring stanja površinskih voda iz 22. člena te uredbe in obratovalni monitoring stanja podzemnih voda iz 23. člena te uredbe se začnejo izvajati v skladu s to uredbo 1. januarja 2015.

(1) Vloge za pridobitev, podaljšanje ali spremembo okoljevarstvenega dovoljenja, vložene pred uveljavitvijo te uredbe, se štejejo za vloge za pridobitev, podaljšanje ali spremembo okoljevarstvenega dovoljenja po tej uredbi.
(2) Postopki za pridobitev, podaljšanje ali spremembo okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje obstoječe naprave, začeti pred uveljavitvijo te uredbe, se dokončajo v skladu s to uredbo.
(3) Postopki za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obratovanje naprave, ki ni obstoječa naprava, začeti pred uveljavitvijo te uredbe, se dokončajo v skladu s to uredbo.

Z dnem uveljavitve te uredbe prenehata veljati:
– Uredba o količini odpadkov iz proizvodnje titanovega dioksida, ki se odvajajo v vode, in o emisiji snovi v zrak iz proizvodnje titanovega dioksida (Uradni list RS, št. 64/00 in 41/04 – ZVO-1) in
– Pravilnik o ravnanju z odpadki iz proizvodnje titanovega dioksida (Uradni list RS, št. 57/00 in 41/04 – ZVO-1).

Ta uredba začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.