Številka: U-I-36/12-11

Datum: 11. 9. 2014

Ustavno sodišče je v postopku, začetem z zahtevo Državnega sveta, ki ga zastopa predsednik Mitja Bervar, na seji 11. septembra 2014

Člen 2 in 3 Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 34/11, 42/12, 24/13 in 10/14) nista v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj navaja, da izpodbija Uredbo o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (v nadaljevanju Uredba), vendar iz njegove zahteve izhaja, da izpodbija le njen 2. in 3. člen. Uredba v 2. členu poimensko določa druge državne organe, ki imajo položaj upravljavca stvarnega premoženja, ki ga uporabljajo, pa niso pravosodni organi ali organi državne uprave. Uredba v 3. členu določa pravilo, da je v primeru, kadar isto nepremičnino v državni lasti uporablja več uporabnikov, njen upravljavec tisti od njih, ki zaseda njen največji del. Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijana ureditev odvzema upravljavske pravice tistemu organu, ki ne uporablja največjega dela nepremičnine v državni lasti, kar naj bi krnilo organizacijsko in funkcionalno samostojnost in neodvisnost nosilcev vseh vej oblasti. Tak položaj naj bi bil v neskladju z ustavnim načelom delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave). Izpodbijani določbi Uredbe naj tudi ne bi imeli podlage v Zakonu o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 86/10, 75/12 in 50/14 – v nadaljevanju ZSPDSLS), ki ne vsebuje določbe o tem, kako naj ravnajo drugi državni organi, ki uporabljajo isto nepremičnino v lasti države.(1) Vlada naj zato ne bi imela zakonskega pooblastila, da to pomanjkljivost ZSPDSLS popravi s podzakonskim aktom, glede na ustavno načelo delitve oblasti pa naj sploh ne bi imela pravice posegati v razmerja med drugimi ustavnimi organi. Poleg tega naj bi izpodbijani določbi Uredbe vsebovali enako ureditev, kot jo je Ustavno sodišče razveljavilo v odločbi št. U-I-294/07 z dne 2. 7. 2009 (Uradni list RS, št. 55/09, in OdlUS XVIII, 32) z učinkom za Državni zbor in Državni svet.
2. Vlada je v odgovoru navedla, da namerava izpodbijane vsebine Uredbe spremeniti iz razlogov, ki so navedeni v obravnavani zahtevi. Vlada je spremembo Uredbe sprejela februarja 2014 in o tem Ustavno sodišče posebej obvestila.
3. Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o stvarnem premoženju države in samoupravnih lokalnih skupnosti (Uradni list RS, št. 10/14) je v celoti spremenila 2. člen Uredbe, v katerem so določeni upravljavci nepremičnin v državni lasti. Po novem se ta določba nanaša le na ministrstvo, pristojno za pravosodje (glede nepremičnin, ki jih uporabljajo organi državne uprave, sodišča, državna tožilstva in državna pravobranilstva), ter na ministrstvo, pristojno za zunanje zadeve (glede diplomatskih in konzularnih predstavništev v tujini), Vlada pa ima pooblastilo, da s sklepom določi upravljavce drugih nepremičnin v tujini. Člen 3 je ostal nespremenjen.
4. Glede na navedeno je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 47. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) pozvalo predlagatelja, naj se opredeli, ali pri zahtevi vztraja. Predlagatelj je odgovoril, da pri zahtevi vztraja, ker je v Uredbi spremenjen le 2. člen, vsebina 3. člena pa ostaja nespremenjena. Meni, da Uredba še vedno presega zakonska pooblastila za urejanje upravljanja nepremičnin v državni lasti, ker posredno določa upravljavce državnega premoženja, kadar isto nepremičnino v lasti države uporablja več uporabnikov. V konkretnem primeru naj bi to pomenilo, da Vlada z Uredbo še vedno ureja upravljanje na nepremičnini, ki jo za svoje delo uporabljata Državni svet in Državni zbor. Glede na to je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj izpodbija 2. in 3. člen Uredbe v veljavni vsebini, torej vključno s spremembami izpodbijanih določb.
5. Glavni očitek predlagatelja je torej še vedno v tem, da izpodbijana uredba posega v odnose med drugimi državnimi organi, ki pri svojem delu uporabljajo isto nepremičnino, in sicer v odnose med Državnim zborom in Državnim svetom. Vendar ta očitek ni utemeljen. Spremenjena vsebina 2. člena Uredbe je povzročila, da se Uredba ne nanaša več na druge državne organe,(2) ampak le na ministrstva, pravosodne organe in Vlado.(3) Zato se na Državni svet ne more nanašati niti 3. člen Uredbe, ki sicer ostaja nespremenjen. Izpodbijana uredba tako ne ureja, kdo je upravljavec stvarnega premoženja, ki ga uporablja Državni svet. To ureja 10. člen ZSPDSLS, po katerem Državni svet upravlja stvarno premoženje države, ki ga uporablja.
6. Če isto nepremičnino uporabljata tako Državni zbor kot Državni svet, pa se morata ta dva organa dogovoriti o tem, kako bosta nepremičnino upravljala.(4) Glede na navedeno ni mogoče pritrditi predlagatelju, da sta 2. in 3. člen Uredbe v neskladju z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče odločilo, kot izhaja iz izreka te odločbe.
7. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) ZSPDSLS v 10. členu določa, da so drugi državni organi upravljavci stvarnega premoženja države, ki ga uporabljajo.

(2) ZSPDSLS v 12. točki 3. člena določa pomen izraza »drug državni organ«: to so Državni zbor, Državni svet, Ustavno sodišče, Računsko sodišče, Varuh človekovih pravic in drug državni organ, ki ni pravosodni organ ali organ državne uprave.

(3) Poleg navedenih se nanaša le še na upravljavce nepremičnin v državni lasti v tujini (sedmi odstavek 2. člena Uredbe).
(4) Tako Ustavno sodišče že v odločbi št. U-I-294/07, 11. točka obrazložitve.