Datum: 25. 9. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Borisa Pavšlarja, Kranj, ki ga zastopa dr. Aleksander Pavšlar, Kranj, na seji 25. septembra 2014

1. Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 704/2009 z dne 21. 2. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.
2. Nasprotna udeleženka, družba Domplan, d. d., Kranj, sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je v pravdnem postopku v pretežnem delu zavrnilo zahtevek pritožnika proti gradbenemu podjetju in Mestni občini Kranj za izročitev gradbene dokumentacije v zvezi z obnovo stanovanjske hiše v Kranju v solasti pritožnika (ugodilo je le delu zahtevka proti podjetju, kolikor je pritožnik zahteval izročitev izvirnika dnevnika o izvajanju del). Sodišče prve stopnje se ni strinjalo s pritožnikovimi stališči, da je do dokumentacije upravičen že na podlagi pogodbe o inženiringu, sklenjene med pravnima prednikoma tožencev, oziroma na podlagi pravil o poslovodstvu brez naročila. V zvezi s tretjim pravnim temeljem, na katerega se je skliceval pritožnik (lastninska pravica na listinah zaradi njihovega statusa pritikline pritožnikove nepremičnine), je sodišče prve stopnje tezo o možnosti takšnega nastanka (so)lastnine pritožnika na sporni dokumentaciji sprejelo, vendar je ocenilo, da pritožniku ni uspelo dokazati, da konkretni dokumenti, ki jih je s tožbo zahteval, sploh obstajajo, in če obstajajo, da so v posesti toženih strank (razen glede dnevnika o izvajanju del). Višje sodišče je zavrnilo pritožnikovo pritožbo proti zavrnilnemu delu sodbe prve stopnje. Strinjalo se je s sodiščem prve stopnje, da pogodba o inženiringu in pravila o poslovodstvu brez naročila ne morejo utemeljiti uspeha pritožnikovega zahtevka. Poleg tega je sprejelo stališče, da tehnična dokumentacija, kakršno je zahteval pritožnik, ne more biti pritiklina nepremičnine. Višje sodišče je nadalje opozorilo, da ni nujno, da je lastnik glavne stvari tudi lastnik pritikline, prenos lastninske pravice na glavni stvari pa naj bi segal tudi na njene pritikline le, ko so v lasti lastnika glavne stvari in ko gre za pravnoposlovni prenos lastninske pravice, za kar naj v obravnavani zadevi ne bi šlo. Posledično je navedlo, da so »vse obširne pritožbene trditve o tem, da je tožnik dokazal obstoj dokumentacije in da jo imata toženi stranki v posesti, pravno nepomembne«. Vrhovno sodišče je zavrnilo revizijo pritožnika. Z revizijsko grajo materialnopravnih zaključkov sodišča druge stopnje o lastništvu gradbene dokumentacije in o njenem položaju pritikline se ni ukvarjalo. Poudarilo je namreč, da je za zavrnitev vrnitvenega zahtevka bistvena dejanska ugotovitev sodišč, v katero Vrhovno sodišče ne more posegati, da sporne dokumentacije niti v času vložitve tožbe niti v času sodne odločbe ni bilo pri tožencih.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev človekovih pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Navaja, da v pravdnem postopku ni dobil odgovora na nekatere ključne pritožbene in revizijske navedbe. Opozarja, da so bile njegove pritožbene trditve, s katerimi je izpodbijal dejansko ugotovitev sodišča prve stopnje, da gradbena dokumentacija ne obstaja oziroma je ni pri toženih strankah, glede na pravna stališča sodišča prve stopnje bistvene za odločitev. Pritožbeno sodišče naj bi se vsebinskemu odgovoru na te trditve izognilo s tem, da je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje (glede stvarnopravnih pravil o pritiklinah kot pravni podlagi za lastninsko pravico pritožnika na dokumentaciji) označilo za zmotno. Pritožniku se zdi nesprejemljivo, da je nato Vrhovno sodišče s sklicevanjem na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, da toženca spornih dokumentov nimata v posesti, zavrnilo vsebinsko obravnavo njegovih revizijskih očitkov, s katerimi je izpodbijal bistveno materialnopravno tezo druge stopnje o (ne)možnosti pravne kvalifikacije gradbene dokumentacije kot pritikline nepremičnine in posledične pridobitve lastninske pravice pritožnika na njej. Pritožnik zatrjuje, da mu je Vrhovno sodišče kršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Meni namreč, da se je pred Vrhovnim sodiščem izkazalo za bistveno prav tisto dejansko vprašanje, s katerim se pritožbeno sodišče sploh ni hotelo ukvarjati in na katero pritožnik tako ni dobil (drugostopenjskega) odgovora: ali zadevna gradbena dokumentacija sploh obstaja in ali je v posesti tožencev. V tej procesni situaciji naj bi Vrhovno sodišče imelo le dve možnosti: (1) zavrniti revizijo, če bi pritrdilo materialnopravnemu stališču sodišča druge stopnje, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker pritožnik ni mogel postati lastnik dokumentacije na podlagi pravil o pritiklinah, ali (2) izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti Višjemu sodišču v novo sojenje z napotkom, naj odloči o utemeljenosti pritožbenih navedb, ki so se nanašale na obstoj dokumentacije in dejansko oblast tožencev na njej v času izdaje sodbe. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče z drugačnim postopanjem povzročilo, da je ostal brez vsebinskega odgovora na revizijske navedbe, ki so bile bistvene glede na pravno naziranje drugostopenjskega sodišča, kakor tudi brez vsebinskega odgovora na pritožbene navedbe, ki so bile bistvene glede na pravno naziranje prvostopenjskega in Vrhovnega sodišča. Pritožnik sodiščem očita tudi kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, ker naj bi ostal prikrajšan za pritožbeni preizkus pravilnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, ki je bilo odločilno za zavrnitev tožbenega zahtevka oziroma revizije.
3. Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-455/13 z dne 29. 10. 2013 ustavno pritožbo zoper izpodbijano sodbo Vrhovnega sodišča sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je ustavno pritožbo poslalo v odgovor toženima strankama. Nanjo je odgovorila le nasprotna udeleženka družba Domplan, d. d., Kranj, ki predlaga zavrnitev ustavne pritožbe. Navaja, da je bilo v konkretnem postopku bistveno vprašanje, ali gradbena dokumentacija sploh obstaja, in če obstaja, ali je v njeni posesti. Sodišče prve stopnje naj bi na to vprašanje odgovorilo negativno, ta odgovor pa naj bi bil odločilen tudi za zavrnitev pritožbe. Nasprotna udeleženka opozarja, da je pritožbenemu sodišču treba odgovoriti le na tiste pritožbene navedbe, ki so po vsebini take, da bi v konkretni zadevi lahko vodile do uspeha pritožbe. Tega naj v pritožnikovem primeru ne bi bilo, saj je izhajal iz napačnega izhodišča, da že sama zakonska zahteva po pridobitvi gradbene dokumentacije avtomatično dokazuje njen obstoj. Po oceni nasprotne udeleženke naj bi vse navedeno veljalo tudi za odločanje Vrhovnega sodišča. Pred Vrhovnim sodiščem naj vprašanje, ali je gradbena dokumentacija pritiklina nepremičnine, ne bi bilo odločilno. Nasprotna udeleženka zatrjuje, da sodišča pritožnici niso kršila človekove pravice do pravnega sredstva ali do enakega varstva pravic.
4. Ustavno sodišče je odgovor nasprotne udeleženke vročilo pritožniku, ki se je nanj odzval. Pritožnik pojasnjuje, da Vrhovno sodišče revizije ni zavrnilo iz razlogov, ki bi bili enaki razlogom, zaradi katerih je Višje sodišče zavrnilo pritožbo. Za Vrhovno sodišče naj bi bila bistvena dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da dokumentacije, katere vrnitev pritožnik zahteva, niti v času vložitve tožbe niti v času izdaje sodne odločbe ni bilo pri tožencih. Ravno to dejansko ugotovitev naj bi sodišče druge stopnje štelo za pravno nepomembno. Pritožnik opozarja, da odgovor nasprotne udeleženke zgreši bistvo zadeve. Bistvo zadeve naj bi se kazalo v opustitvi odgovora sodišč na pritožnikove navedbe, za katere so sodišča sama presodila, da so odločilne. Sodišče prve stopnje naj bi ugotavljalo dejstva, ki so bila po njegovi presoji in presoji Vrhovnega sodišča pomembna za odločitev o zahtevku, vendar pritožnik ni mogel doseči preizkusa teh dejstev v pritožbenem postopku. Pritožnik vidi prav v tem kršitev svoje pravice iz 25. člena Ustave.

5. Pritožnik med drugim zatrjuje, da v pravdnem postopku ni dobil odgovora na svoje pritožbene očitke sodišču prve stopnje, da je napačno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je sporna gradbena dokumentacija v posesti toženih strank,(1) in da je bil s tem prikrajšan za ustavno procesno jamstvo iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato preizkusilo, ali so sodišča prekršila pritožnikovo človekovo pravico do pravnega sredstva, ki vsakomur zagotavlja pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, in ki jo zagotavlja 25. člen Ustave.
6. Ustavno sodišče je v sklepu št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21) navedlo, da 25. člen Ustave zagotavlja spoštovanje načela instančnosti v odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela instančnosti je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti. To pomeni, da 25. člen Ustave zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve.(2) Smisel človekove pravice do pravnega sredstva je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.(3) Da bi bil ta cilj uresničen, mora pravno sredstvo omogočati uveljavljanje vseh pravnih in dejanskih vidikov zadeve. Pritožnik mora imeti možnost doseči višjestopenjski preizkus izpodbijane odločbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti, kar pomeni, da mu je treba omogočiti uveljavljanje dejanskih, materialnopravnih in postopkovnih napak pri sojenju pred sodiščem prve stopnje.(4) Ustavna pravica do pravnega sredstva pa ni kršena, če instančno sodišče(5) ugodi pravnemu sredstvu in spremeni izpodbijano sodno odločbo s svojo odločbo, zoper katero ni več pravnega sredstva.(6) Tudi če v takem primeru instančno sodišče spremeni oziroma dopolni dejansko stanje, ugotovljeno na prvi stopnji, to še ne pomeni nujno kršitve 25. člena Ustave. Bistveno je, da sodišče višje stopnje ni pooblaščeno, da o vprašanjih, ki pomenijo samostojne pravne celote, ki ne v dejanskem in ne v pravnem pogledu niso bila predmet presoje sodišča prve stopnje, pri katerih bi moralo v celoti in prvič ugotoviti celoten konkretni dejanski stan, oblikuje celoten abstraktni dejanski stan in opravi subsumpcijo, sprejme svoja in (zato) neizpodbojna stališča ter nato nanje opre svojo odločitev o utemeljenosti zahtevka. Tako pooblastilo sodišča višje stopnje bi bilo v neskladju z ustavno varovanim bistvom pravice do pritožbe, ki pomeni ne samo pravico, da se o konkretnem pravovarstvenem zahtevku odloča na dveh stopnjah, temveč tudi pravico, da lahko pritožnik v skladu z načelom instančnosti doseže preizkus izpodbijane sodbe z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o spornem zahtevku.(7)
7. Pritožba po Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) je devolutivno pravno sredstvo zoper odločitve sodišč prve stopnje in je zakonska izpeljava ustavne pravice do pravnega sredstva v pravdnih postopkih.(8) Skladno z zahtevami 25. člena Ustave (opisanimi v prejšnji točki obrazložitve te odločbe) je s pritožbo mogoče izpodbijati sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 338. člena ZPP). Z revizijo pa zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ni več mogoče uveljavljati (tretji odstavek 370. člena ZPP). Na dejansko stanje, ki sta ga pravnomočno ugotovili sodišči nižjih dveh stopenj, je Vrhovno sodišče vezano. Vendar ZPP v skladu z zahtevo Ustave zagotavlja, da je vsaka stranka deležna vsebinske presoje svojih dejanskih navedb, dokazov in stališč vsaj na dveh stopnjah sodnega odločanja.
8. V obravnavanem primeru se sodišče druge stopnje ni opredelilo do pritožbenih navedb, s katerimi je pritožnik izpodbijal na prvi stopnji ugotovljeno dejansko stanje. Vendar je imelo za to ustavno sprejemljiv razlog, ki ga je tudi pojasnilo. Glede na materialnopravno stališče, ki ga je sprejelo sodišče druge stopnje, posest gradbene dokumentacije ni bila pravno pomembna za odločitev o zahtevku. Ker je bilo Višje sodišče mnenja, da dokumentacija o obnovi nepremičnine ne more biti njena pritiklina, kar posledično pomeni, da pritožnik ne more biti njen lastnik (pritožnik je svojo lastnino na dokumentaciji utemeljeval z njenim statusom pritikline), vprašanje, ali dokumenti sploh obstajajo in kje so, ni pravno pomembno. Ob takem materialnopravnem stališču se zato pritožbenemu sodišču s tem dejstvom ni bilo treba ukvarjati. Posest dokumentacije zato sploh ni bila pravnomočno (in s tem zavezujoče) ugotovljena.
9. Vrhovno sodišče je o pravni upoštevnosti posesti sporne dokumentacije sprejelo drugačno stališče kot sodišče druge stopnje. To dejstvo je štelo za pravno odločilno in je pritožnikovo revizijo zavrnilo prav zato, ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da listin, zahtevanih s tožbo, ni pri nobenem od tožencev. Zato se tudi ni opredelilo do pritožnikove revizijske kritike drugostopenjske razlage pravnih pravil o pritiklinah. Vrhovno sodišče je s tem kot ugotovljeno štelo dejstvo, ki, čeprav ga je pritožnik izpodbijal s pritožbo zoper sodbo prve stopnje, ni bilo preizkušeno na dveh stopnjah sojenja. Tako pravno stališče Vrhovnega sodišča zato nujno pomeni, da je s tem, ko se Višje sodišče ni izreklo o tem, v čigavi posesti je sporna dokumentacija ter ali ta sploh obstaja, dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.(9) S tem, ko je Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo oprlo na ugotovitve, ki niso bile predmet dvostopenjskega sodnega preverjanja, je pritožniku kršilo ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje (1. točka izreka). Glede na ugotovljeno kršitev se Ustavnemu sodišču z drugimi očitki pritožnika ni bilo treba ukvarjati.
10. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato odločilo, da nasprotna udeleženka sama nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo (2. točka izreka).

11. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ter prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Sodišče prve stopnje je celo ocenilo, da pritožniku ni uspelo dokazati niti golega obstoja te dokumentacije v času izdaje sodbe. Če dokumentacija ne obstaja, seveda ne more biti v posesti tožencev.
(2) Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99) pojasnilo, da navedena ustavna določba pritožniku zagotavlja, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb.
(3) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04).
(4) Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13).
(5) V tem primeru Vrhovno sodišče, ki je ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti in spremenilo pravnomočno sodbo.
(6) Glej npr. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-46/99 z dne 18. 12. 2002 (Uradni list RS, št. 5/03, in OdlUS XI, 290).
(7) Odločba Ustavnega sodišča št. Up-2938/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 74/09, in OdlUS XVIII, 81).
(8) Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13).
(9) J. Zobec, Komentar k 340. členu ZPP, v: L. Ude in A. Galič, red., Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2009, str. 326, navaja, da je prvo dejanje v postopku pravnega odločanja oblikovanje konkretnega dejanskega stanu, ko sodišče iz zatrjevanega življenjskega primera izlušči dejstva, za katera na podlagi izbire in razumevanja pravne norme misli, da so pravno pomembna. Napaka, do katere pride v tej fazi uporabe materialnega prava, vodi v nepopolno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi nepravilne izbire pravne norme ali zaradi njene nepravilne razlage se sodišču zdijo nekatera od zatrjevanih dejstev pravno nepomembna in se zato do njih zavestno ne opredeli (ne pove, ali po njegovem obstajajo).