Datum: 25. 9. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega sodišča v Mariboru, na seji 25. septembra 2014

1. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se zadrži izvrševanje prvega odstavka 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13) v delu, ki ne omogoča, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, pa bi bila s plačilom sodne takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati. V preostalem delu se predlog za zadržanje izvrševanje teh določb zavrne.
2. Do končne odločitve Ustavnega sodišča se prekinejo postopki odločanja o predlogih za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v primerih, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, pa bi bila s plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

1. Višje sodišče v Mariboru vlaga zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1). Nasprotuje zlasti prvemu odstavku 11. člena ZST-1, ki določa, da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno varstvene prejemke, in zakona, ki ureja uveljavljanje pravic iz javnih sredstev. Predlagatelj poudarja, da ZST-1 določa, da sodišče stranko, ki ni prejemnica denarne socialne pomoči po prvem odstavku navedenega člena, lahko le delno oprosti plačila taks (primerjaj drugi odstavek 11. člena ZST-1) ali odloži plačilo taks ali ji dovoli obročno plačilo (primerjaj tretji odstavek 11. člena ZST-1), četudi je stranka v takem socialnem (premoženjskem) položaju, da bi bila občutno zmanjšana njena sredstva za preživljanje, tudi če bi morala plačati sodno takso le v delu, odloženo ali obročno. Pravi, da je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14) že presojalo izpodbijane določbe, vendar ne v delu, ki zaostruje prag za upravičenost do polne taksne oprostitve. Predlagatelj je pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje ob odločanju o predlogu dolžnika za oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi le delno oprostilo plačila sodne takse. Navaja, da bi pri odločanju moral uporabiti izpodbijane določbe. Opozarja, da je plačilo sodnih taks po 8. členu ZST-1 procesna predpostavka za izvedbo postopka in opravo dejanja sodišča, če to določa ustrezni procesni zakon. Zato bo revna stranka, ki ne bo mogla doseči polne taksne oprostitve, pa plačila sodne takse ne bo zmogla, po izpodbijani ureditvi prikrajšana za sodno varstvo. Z zaostritvijo praga za upravičenost do polne oprostitve sodnih taks naj bi prišlo do nedopustnega posega v pravico do učinkovitega sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravico do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave) v povezavi z načelom socialne države (2. člen Ustave). Zatrjevane protiustavnosti predlagatelj utemeljuje s tem, da je sodišče na podlagi prejšnje ureditve fizično osebo oprostilo plačila sodne takse, če bi bila s tem plačilom občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo njeni družinski člani. Pojasni, da se je v sodni praksi izoblikovalo ustaljeno stališče, da se pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev smiselno presoja po merilih, ki jih določa Zakon o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 – uradno prečiščeno besedilo in 23/08 – v nadaljevanju ZBPP). Ta v drugem odstavku 13. člena določa domnevo, da stroškov postopka ne more plačati stranka, ki ima dohodke v višini 2-kratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene prejemke.(1) Kot navaja predlagatelj, je zakonodajalec v novi ureditvi polno oprostitev plačila sodne takse vezal na prejemanje denarne socialne pomoči oziroma višino minimalnega dohodka. Predlagatelj zatrjuje, da je zakonodajalec z nižanjem meje za taksno oprostitev pod prag revščine in pogojevanjem upravičenosti do oprostitve sodne takse s prejemanjem socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa presegel polje diskrecije glede zakonske opredelitve načina uresničevanja pravice do sodnega varstva (prvi odstavek 23. člena Ustave) in pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave). S tem naj bi posegel v pravici socialno šibkejšega posameznika iz prvega odstavka 23. člena in 25. člena Ustave. Predlagatelj meni, da navedeni poseg ne prestane strogega testa sorazmernosti, ker zaostrovanje pogojev za oprostitev takse pod nivo praga revščine ni nujen ukrep, je pa tudi prekomeren. Navaja, da je zakonodajalec z izpodbijano ureditvijo brez pojasnil odstopil od meril in standardov, ki jih je sam določil na temeljnem področju oprostitve plačila stroškov postopka v ZBPP. Opozarja, da nenazadnje ni utemeljenega razloga za različno obravnavanje stroškov postopka pri njihovi oprostitvi, zlasti glede na njihov skupni značaj in pomen v zvezi z dostopom do sodišča. Predlagatelj Ustavnemu sodišče predlaga začasno zadržanje izvrševanja navedenih določb v izpodbijanem delu in v tem času prekinitev postopkov odločanja o predlogih za oprostitev plačila sodnih taks. Zatrjuje, da izpodbijane določbe še poglabljajo stisko revnih posameznikov v obdobju zaostrenih razmer zaradi gospodarske krize. Dodatno zmanjšanje sredstev za preživljanje naj bi zanje imelo težko popravljive škodljive posledice. Na drugi strani naj bi država dosti lažje prenašala izpad plačila sodnih taks, ki jih predlagatelj ocenjuje kot relativno majhen prihodek, v delu, ki se nanaša na učinke poostrenih pogojev za taksno oprostitev.
2. Državni zbor ni odgovoril na predlog za začasno zadržanje. Vlada pa ni podala mnenja o predlogu.

3. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Da zahteva sodišča zadosti tej procesni predpostavki, se mora torej nanašati na zakon, na katerega bi moralo sodišče opreti svojo odločitev. Postopek, ki ga je predlagatelj pred vložitvijo zahteve prekinil, je pritožbeni postopek odločanja zoper sklep o delni oprostitvi plačila sodne takse za ugovor v postopku izvršbe. To pomeni, da je predlagatelj upravičen izpodbijati prvi odstavek 11. člena ZST-1, ki določa, da sodišče stranko oprosti plačila sodne takse v celoti le, če stranka na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč, kolikor se nanaša na oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi. A contrario sodišče stranke, ki ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa ali ne izpolnjuje pogoje za pridobitev denarne socialne pomoči, ob izpolnjenih pogojih iz drugega in tretjega odstavka 11. člena ZST-1 le delno oprosti plačila sodne takse ali ji odobri obročno plačilo ali odloži plačilo sodne takse, čeprav bi bila tudi s plačilom delne sodne takse ali obročnim plačilom takse občutno zmanjšana sredstva za preživljanje. Prvi odstavek 11. člena ZST-1 je tako v tesni povezavi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1. Predmet presoje, s tem pa tudi predloga za začasno zadržanje izvrševanja izpodbijanih določb, je torej tisti del prvega odstavka 11. člena ZST-1 v povezavi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1, ki dovoljuje oprostitev plačila sodne takse v celoti le, če je stranka prejemnik denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa ali če izpolnjuje pogoje za njeno pridobitev(2) ter se nanaša na oprostitev plačila sodne takse za ugovor zoper sklep o izvršbi.
4. Po prvem odstavku 39. člena ZUstS sme Ustavno sodišče do končne odločitve v celoti ali delno zadržati izvrševanje predpisa, če bi zaradi njegovega izvrševanja lahko nastale težko popravljive škodljive posledice. Kadar Ustavno sodišče odloča o začasnem zadržanju izvrševanja izpodbijanega predpisa, vselej tehta med škodljivimi posledicami, ki bi jih povzročilo izvrševanje morebiti protiustavnega predpisa, in škodljivimi posledicami, ki bi nastale, če se izpodbijane določbe ne bi izvrševale, kasneje pa bi se izkazalo, da niso protiustavne.
5. Ena od posledic izpodbijanega predpisa je zavrnitev tistih predlogov za oprostitev takse, ki so jih podale stranke, ki niso prejemnice denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa ali ki ne izpolnjujejo pogojev za njeno pridobitev, čeprav bi bila tudi s plačilom delne takse ali z obročnim plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo same ali se preživljajo osebe, ki so jih dolžne preživljati. To pomeni, da te stranke polne oprostitve plačila sodne takse ne bodo mogle doseči. Če v roku iz drugega odstavka 29.b člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – v nadaljevanju ZIZ) takse ne bodo plačane, bo zanje skladno s tretjim odstavkom 29.b člena ZIZ nastopila fikcija umika ugovora. Ker je rok za vložitev ugovora prekluziven (primerjaj tretji odstavek 9. člena ZIZ), dolžniki nimajo možnosti vložiti novega ugovora. Če bi se izkazalo, da je izpodbijana ureditev protiustavna, pa sklepov o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila takse, upoštevaje 55.a člen ZUstS, z ustavno pritožbo ne bi bilo mogoče razveljaviti. Ustavna pritožba zoper odločitve o stroških postopka namreč skladno z drugo alinejo drugega odstavka 55.a člena ZUstS praviloma ni dovoljena.(3) O nedovoljeni ustavni pritožbi pa sme Ustavno sodišče odločati le v posebno utemeljenih primerih, ko gre za odločitev o pomembnem ustavnopravnem vprašanju, ki presega pomen konkretne zadeve. Ustavnopravno vprašanje izgubi tak pomen, ko ga Ustavno sodišče reši. Zato morebitne ustavne pritožbe zoper sklepe o zavrnitvi predlogov za oprostitev plačila takse za ugovor, vložene po odločitvi Ustavnega sodišča o predlagateljevi zahtevi, ne bi izpolnjevale pogojev za izjemno obravnavo.
6. Z izvrševanjem izpodbijanega dela prvega odstavka 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 zato lahko nastanejo posledice, ki jih ne bi bilo mogoče odpraviti. Državni zbor se o predlaganem začasnem zadržanju ni izjavil, Vlada pa tudi ni podala mnenja. Glede na navedeno v prejšnji točki je Ustavno sodišče pretehtalo, da bi bile posledice izvrševanja predpisa hujše od tistih, ki jih bo za ustaljen procesni red in za pravico strank do sojenja brez nepotrebnega odlašanja pomenilo časovno omejeno zadržanje njegovega izvrševanja. Zato je sklenilo do končne odločitve delno zadržati izvrševanje izpodbijanega dela prvega odstavka 11. člena v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1, kolikor se nanaša na sodno takso za ugovor zoper sklep o izvršbi (prvi stavek 1. točke izreka). Kolikor predlog za začasno zadržanje izpodbijanih določb presega predmet presoje te zahteve, je bilo treba predlog zavrniti (drugi stavek 1. točke izreka).
7. Da bi Ustavno sodišče preprečilo nastanek težko popravljivih posledic, ne da bi obenem ustvarilo pravno praznino in s tem ogrozilo pravno varnost nepremožnih strank, je skladno s tretjim odstavkom 39. člena ZUstS določilo način izvršitve zadržanja izvrševanja izpodbijane norme (2. točka izreka). Do končne odločitve Ustavnega sodišča na tej podlagi sodišča ne bodo smela odločati o predlogih za oprostitev plačila takse za ugovor zoper sklep o izvršbi v tistih primerih, ko so stranke podale predlog za oprostitev plačila sodne takse, čeprav ne prejemajo denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in zanjo tudi ne izpolnjujejo pogojev, pa bi bila s plačilom (tudi delne) sodne takse ali obročnim plačilom takse občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo same ali se preživljajo osebe, ki so jih dolžne preživljati. Postopki odločanja o teh predlogih so namreč od dneva objave sklepa Ustavnega sodišča do končne odločitve prekinjeni. Sodišča pa bodo na podlagi izpodbijanega prvega odstavka 11. člena ZST-1 še naprej odločala o tistih predlogih za oprostitev plačila sodne takse za ugovor, ki so jih vložile stranke, ki so prejemnice denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, in stranke, ki izpolnjujejo pogoje za njeno pridobitev, pa je niso uveljavile. Prav tako bodo na podlagi izpodbijanih določb lahko odločala o predlogih za popolno oprostitev plačila sodnih taks, ko strankam zaradi plačila sodne takse v celoti ali delno ali zaradi obročnega plačila, očitno niso občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživljajo same ali se preživljajo osebe, ki so jih dolžne preživljati.

8. Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi prvega, drugega in tretjega odstavka 39. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Sklep je sprejelo soglasno.

(1) Navaja, da je od 1. 8. 2013 določen minimalni dohodek v višini 265,22 EUR, torej je 2-kratnik 530,44 EUR. Navedeni osnovni znesek minimalnega dohodka je bil spremenjen s Sklepom o usklajeni višini minimalnega dohodka od julija 2014 (Uradni list RS, št. 55/14), ki se uporablja od 1. 8. 2014 in znaša 269,20 EUR.
(2) Do odprave ugotovljenega neskladja mora sodišče glede na način izvršitve odločbe št. U-I-85/14, določenim v 3. točki izreka, prvi odstavek v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 uporabljati tako, da sodišče stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, čeprav stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, če bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala.
(3) Glej npr. sklepa Ustavnega sodišča št. Up-523/09, U-I-123/09 z dne 21. 1. 2010 in št. U-I-112/12, Up-522/12 z dne 21. 6. 2012.