Datum: 2. 10. 2014

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Okrožnega sodišča v Ljubljani, na seji 2. oktobra 2014

1. Prvi stavek prvega odstavka 193. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13) je, kolikor izključuje pravico do povračila plačane globe tudi v primeru, ko je prišlo do ustavitve postopka o prekršku zaradi zastaranja, v neskladju z Ustavo.
2. Državni zbor mora protiustavnost iz prejšnje točke odpraviti v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije.
3. Do uveljavitve drugačne zakonske ureditve ima pravico do povrnitve neupravičeno plačane globe tudi oseba, ki ji je bila v postopku o prekršku pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena, odpravljena ali razveljavljena in postopek zoper njo pravnomočno ustavljen zato, ker je nastopilo zastaranje.

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je v zadevi št. VII Pg 8/2012 prekinilo pravdni postopek in na Ustavno sodišče vložilo zahtevo za oceno ustavnosti prvega odstavka 193. člena ter 198. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1). Predlagatelj zatrjuje, da izpodbijani določbi součinkujeta tako, da skupaj izključujeta pravico do povrnitve škode, kadar je do ustavitve postopka o prekršku prišlo iz drugih razlogov kot pa zato, ker storjeno dejanje ni prekršek, ali zato, ker je izključena storilčeva odgovornost za prekršek. Takšna ureditev naj bi bila v nasprotju z Ustavo, saj tožnico postavlja v položaj, ko ne more zahtevati odškodnine oziroma povrnitve globe, čeprav je temelj za izrek in odmero globe odpadel. S tem naj bi se ustvarjal simbolni vtis, da je bila tožnica obsojena, čeprav obsodilne sodbe ni več. Takšna ureditev naj ne bi zanikala le domneve nedolžnosti, temveč naj bi bila tožnici odvzeta tudi pravica do odškodnine. Po mnenju predlagatelja je možnih več kvalifikacij ustavnega neskladja, še najbolj pa z vidika domneve nedolžnosti (27. člen Ustave) ali z vidika pravice do rehabilitacije in odškodnine (30. člena Ustave), ki naj bi bila poseben izraz domneve nedolžnosti. Besedna zveza kaznivo dejanje naj ne bi izključevala kvalifikacije neskladja po 30. členu Ustave, kar predlagatelj utemeljuje s sklicevanjem na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-33/95 z dne 11. 7. 1996 (Uradni list RS, št. 39/96, in OdlUS V, 116) ter na presojo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).(1) Predlagatelj zatrjuje, da ni videti stvarno utemeljenega razloga, da bi bilo treba na način, kot izhaja iz izpodbijanih določb ZP-1, izključiti ustavno pravico do povrnitve škode, če je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja. Z zavrnitvijo zahtevka za vračilo globe, ki jo je tožnica plačala, bi se po mnenju predlagatelja sodišče postavilo na stališče, ki bi impliciralo, da je tožnica odgovorna za prekršek, ne da bi o njegovem obstoju in o tožničini odgovornosti zanj obstajala veljavna sodba prekrškovnega sodišča in ne da bi bilo mogoče sodbo o tem kdaj izdati.
2. Državni zbor na zahtevo ni odgovoril. Svoje mnenje o navedbah v zahtevi je poslala Vlada. Navaja, da pomeni izpodbijana ureditev lex specialis v razmerju do predpisov civilnega materialnega prava, ki ureja odškodninsko odgovornost. Postopek povrnitve škode v ZP-1 naj bi bil urejen podobno kot v kazenskem postopku, kjer prvi odstavek 538. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – ZKP) pravico do povrnitve škode prav tako omejuje. Po mnenju Vlade pravica do povračila škode ni podana, če je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja. S tem naj bi se skušalo preprečiti, da bi zaradi okoliščin na strani obdolženca lahko prišlo do odškodninske odgovornosti države, saj ima obsojeni v primeru neupravičene obsodbe pravico zahtevati povrnitev škode. Po mnenju Vlade ne gre pozabiti, da lahko zadeva zastara tudi zaradi okoliščin na strani storilca, npr. zaradi namernega zavlačevanja postopka. Glede na to, da je pravica do povrnitve škode v kazenskem postopku omejena na podoben način, kot to določa ZP-1, Vlada meni, da izpodbijani prvi odstavek 193. člena ter 198. člen ZP-1 nista v neskladju z Ustavo.
3. Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju, da se o njem izjavi. Predlagatelj vztraja pri svojih stališčih in navaja, da se z zahtevo ne izpodbija tisto, kar prvi odstavek 193. člena ter 198. člen ZP-1 omogočata, temveč tisto, kar onemogočata: vrnitev zneska globe, plačane na podlagi prvostopne sodbe, ki je bila z izrednim pravnim sredstvom razveljavljena zaradi neupoštevanja absolutnega zastaranja pregona. Po mnenju predlagatelja se prav v odklanjanju vrnitve tistega, kar se vrniti da (plačanega zneska globe), izraža zanikanje pravice iz 30. člena Ustave. Tako naj bi se pravnemu občutku upiralo, da bi država na podlagi sodbe, ki je bila razveljavljena zato, ker država ni zmogla meritorno razsoditi o zadevi v času, ki si ga je za to sama zadala, obdržala, kar ji je na podlagi sodbe moral plačati domnevni storilec prekrška.

4. Sodišče mora po 156. členu Ustave prekiniti postopek in začeti postopek za oceno ustavnosti zakona pred Ustavnim sodiščem, če meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti pri odločanju, protiustaven. Prekinitev postopka in uporaba določenega zakona ali dela zakona v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v 23. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).
5. Okrožno sodišče v Ljubljani je zahtevi za oceno ustavnosti predpisa priložilo sklep št. VII Pg 8/2012 z dne 20. 3. 2013, s katerim je zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti prvega odstavka 193. člena ter 198. člena ZP-1 prekinilo gospodarski spor do odločitve Ustavnega sodišča. Iz pravnomočnega sklepa in zahteve sodišča izhaja, da bi moralo sodišče pri odločanju o tožbi, s katero tožnica zahteva povračilo globe, ker je bil postopek o prekršku ustavljen zaradi zastaranja, uporabiti izpodbijani določbi, ki sta po mnenju sodišča protiustavni. Glede na navedeno Ustavno sodišče šteje, da so procesne predpostavke za vsebinsko odločanje o zahtevi predlagatelja izpolnjene.

6. Predlagatelj navaja, da izpodbija celoten prvi odstavek 193. člena ter 198. člen ZP-1. Prvi stavek prvega odstavka 193. člena ZP-1 določa podlago za povračilo neupravičeno izrečene globe, ki je bila plačana prostovoljno po pravnomočnosti, drugi stavek istega odstavka pa pomeni posebno podlago za povrnitev škode v primeru plačila ali izterjave globe ter stroškov, plačanih pred pravnomočnostjo.(2) Člen 198 ZP-1 v delu, ki se nanaša na povračilo globe, ureja smiselno enako vprašanje, kot je urejeno že v prvem odstavku 193. člena ZP-1. Ker iz vsebine zahteve izhaja, da gre v zadevi, v kateri je sodišče prekinilo postopek in vložilo zahtevo za oceno ustavnosti ZP-1, za primer, ko je tožnica izrečeno globo plačala po pravnomočnosti odločbe o prekršku in ne že pred pravnomočnostjo, je Ustavno sodišče štelo, da predlagatelj vsebinsko izpodbija le prvi stavek prvega odstavka 193. člena ZP-1, in je presojo opravilo samo v tem delu.(3)

7. Prvi stavek prvega odstavka 193. člena ZP-1 določa: "Komur je bila v postopku o prekršku izrečena sankcija, ima pravico do povrnitve škode, ki jo je utrpel zaradi neopravičenega izreka sankcije, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena, odpravljena ali razveljavljena in postopek zoper njega pravnomočno ustavljen zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek."
8. Izpodbijano zakonsko besedilo je uvrščeno v 14. poglavje ZP-1 z naslovom "Povrnitev škode, rehabilitacija in druge pravice oseb, ki so jim bile neopravičeno izrečene sankcije ali jim je bila neutemeljeno vzeta prostost" in taksativno opredeljuje primere, v katerih ima oseba pravico do povrnitve škode. Do odškodnine je tako upravičen samo tisti, zoper katerega je bil postopek ustavljen zato, ker dejanje, ki ga je izvršil, ni prekršek, ali pa zato, ker je njegova odgovornost za prekršek izključena. A contrario to pomeni, da je v primeru, če pride do ustavitve postopka o prekršku zaradi zastaranja, pravica do povračila škode izključena.(4)
9. Izpodbijana določba opredeljuje globo kot neposredno škodo, kar potrjuje sklicevanje 198. člena ZP-1 na primerno, torej smiselno uporabo določb 14. poglavja ZP-1 glede zahtevkov za povrnitev neupravičeno izrečene ali neupravičeno izterjane globe.(5) Enako stališče zastopa tudi pravna teorija.(6) Kljub temu ni nobenega dvoma, da je globa sankcija za prekršek. Prvi odstavek 4. člena ZP-1 jo namreč določa kot glavno sankcijo, ki se lahko za storjeni prekršek izreče ob pogojih, določenih v ZP-1. ZP-1 ne določa več različnih vrst sankcij (kazni, varstveni ukrepi), kot je to določal Zakon o prekrških iz leta 1983 (Uradni list SRS, št. 36-1/83),(7) temveč pozna le še enotno kategorijo sankcij.(8)
10. Ustava v 27. členu določa: "Kdor je obdolžen kaznivega ravnanja, velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo." Predpostavka nedolžnosti pomeni, (1) da je dokazno breme na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu, (2) da država kot tožeča stranka nosi dokazno tveganje in (3) da velja načelo in dubio pro reo, ki sodišče zavezuje, da v dvomu obdolženca oprosti.(9) Po stališču Ustavnega sodišča je "poseg kazenskega represivnega aparata države v posameznikove človekove pravice in temeljne svoboščine […] načeloma dopusten šele tedaj, ko je bilo protipravno ravnanje posameznika ugotovljeno z obsodilno sodbo sodišča. Vsakdo namreč velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo (27. člen Ustave)."(10) Domneva nedolžnosti velja kot ena izmed predpostavk poštenega postopka tudi v postopku o prekršku, saj prekrški spadajo med kazniva ravnanja,(11) izrecno pa jo določa tudi 7. člen ZP-1.(12) Po ustaljeni ustavnosodni presoji morajo biti tudi obdolžencu v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, pri čemer je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku.(13)
11. Domnevo nedolžnosti varuje tudi drugi odstavek 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki določa: "Kdor je obdolžen kaznivega dejanja, velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda." Po ustaljeni praksi ESČP je domneva nedolžnosti eden od temeljev poštenega postopka, določenih v prvem odstavku 6. člena EKČP.(14) Ne gre zgolj za procesno predpostavko, temveč je njen domet širši; predstavnikom oblasti namreč prepoveduje, da bi osebo obravnavali kot krivo, ne da bi bila njena krivda predhodno ugotovljena na sodišču. Nanaša se tako na primere, ko je bil kazenski postopek zoper obdolženega ustavljen, kot tudi na primere, ko je bil obdolženi oproščen obtožbe.(15) Domneva nedolžnosti je po stališču ESČP kršena, če odločitev sodišča izraža stališče, da je obdolženi kriv, ne da bi bila njegova krivda predhodno dokazana v skladu z zakonom. Do tega lahko pride celo brez formalne ugotovitve, saj zadostuje obstoj razloga, ki napeljuje na to, da sodišče obdolženega šteje za krivega.(16) Po presoji ESČP je lahko vprašanje krivde upoštevno le toliko časa, dokler sodišče v zadevi pravnomočno ne odloči, zato so pomisleki o krivdi po pravnomočni oprostilni sodbi nedopustni.(17) Glede na to, da Ustava nudi enak obseg varstva kot EKČP, je Ustavno sodišče presojo izpodbijanih zakonskih določb opravilo na podlagi Ustave.
12. V primeru, ko se postopek o prekršku ustavi zaradi zastaranja, do obsodilne sodbe oziroma sodbe, s katero se ugotovi odgovornost storilca, ne more priti. Ponovno uvedbo postopka o prekršku glede istega dejanja namreč preprečuje prepoved ponovnega sojenja o isti stvari (ne bis in idem) iz 31. člena Ustave. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka se torej domneva nedolžnosti spremeni v presumptio iuris et de iure, v neizpodbojno domnevo, zoper katero nasprotni dokaz ni več mogoč.(18) Kljub navedenemu pa izpodbijana zakonska ureditev osebi, zoper katero se je postopek o prekršku ustavil zaradi zastaranja in ki zato neizpodbitno velja za nedolžno, odreka pravico do povrnitve škode, torej tudi že plačane globe, ki pomeni sankcijo. Taka ureditev pomeni poseg v domnevo nedolžnosti iz 27. člena Ustave, saj ustvarja položaj, ko je oseba sankcionirana, ne da bi bil obstoj prekrška kadarkoli ugotovljen s pravnomočno sodbo.
13. Poseg v človekove pravice je ustavno dopusten, če temelji na ustavno dopustnem, stvarno upravičenem cilju (tretji odstavek 15. člena Ustave), in je v skladu s splošnim načelom sorazmernosti kot enim izmed načel pravne države (2. člen Ustave). Oceno skladnosti izpodbijane ureditve s splošnim načelom sorazmernosti opravi Ustavno sodišče na podlagi t. i. strogega testa sorazmernosti, ki obsega presojo treh vidikov posega, tj. presojo nujnosti, primernosti in sorazmernosti posega v ožjem pomenu, če pred tem ugotovi, da omejitev temelji na ustavno dopustnem cilju.(19)
14. Iz zakonodajnega gradiva k izpodbijani zakonski določbi izhaja le, da je bil cilj, ki ga je zakonodajalec zasledoval z izpodbijano ureditvijo, zagotoviti pravico do povrnitve škode osebam, ki so bile zaradi neupravičenega izreka sankcije oškodovane.(20) Razlog za omejevanje povrnitve škode in v tem okviru tudi globe kot sankcije, če je bil postopek ustavljen zaradi zastaranja, ni razviden.
15. S pravnomočnostjo sklepa o ustavitvi postopka o prekršku oseba neizpodbitno velja za nedolžno in zato ne sme trpeti med tem postopkom izrečene in izvršene sankcije. Posamezniki namreč ne smejo trpeti sankcij brez obsodbe. Če odpade temelj za plačilo globe, je treba globo zato brezpogojno vrniti in tako vzpostaviti stanje, skladno z domnevno nedolžnosti. Če je želel zakonodajalec z izpodbijano določbo preprečiti povračilo škode v primerih, ko je zastaranje nastopilo po krivdi osebe, zoper katero je tekel postopek, kot škode ne bi smel opredeliti tudi neupravičeno plačane globe. Tako pa izpodbijana ureditev z zanikanjem pravice do povračila škode in s tem tudi globe kot sankcije (prim. 9. točko te obrazložitve) sprejema in oznanja, da je oseba vendarle "kriva" oziroma odgovorna za prekršek, ne da bi o obstoju prekrška in odgovornosti zanj obstajala pravnomočna sodba. Na tak način je oseba sicer formalnopravno "oprana krivde" in velja za nedolžno, dejansko pa je kljub temu sankcionirana, saj do povračila plačane globe ni upravičena. Ker za tak poseg v domnevo nedolžnosti, kot ga omogoča izpodbijana ureditev, ni videti ustavno dopustnega cilja, je prvi stavek prvega odstavka 193. člena ZP-1 v neskladju s 27. členom Ustave.
16. Na podlagi prvega odstavka 48. člena ZUstS je Ustavno sodišče sprejelo ugotovitveno odločbo (1. točka izreka). Kot je razvidno iz predhodne obrazložitve, izpodbijana določba onemogoča povračilo škode, torej tudi vrnitev neupravičeno plačane globe, če je bil postopek o prekršku ustavljen zaradi zastaranja. Razveljavitev prvega stavka prvega odstavka 193. člena ZP-1 bi pomenila tudi razveljavitev dveh pogojev, ki omogočata povračilo škode,(21) ne da bi bilo to sploh predmet ustavnosodne presoje. Gre za položaj, ko način nomotehničnega urejanja razveljavitve ne omogoča. Zato je Ustavno sodišče izdalo ugotovitveno odločbo, skladno z drugim odstavkom 48. člena ZUstS pa je zakonodajalcu naložilo, naj ugotovljeno protiustavnost odpravi v roku enega leta po objavi te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije (2. točka izreka). Upoštevajoč razloge te odločbe bo moral zakonodajalec sprejeti tako ureditev, ki bo vsakomur, za kogar velja domneva nedolžnosti, omogočala povračilo neupravičeno plačane globe.
17. Ustavno sodišče je na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo tudi način izvršitve svoje odločitve (3. točka izreka). Zaradi spoštovanja domneve nedolžnosti je določilo, da ima oseba pravico do povrnitve neupravičeno plačane globe tudi v primeru, če je bila pravnomočna odločba oziroma sodba ali sklep o prekršku spremenjena, odpravljena ali razveljavljena in postopek zoper njo pravnomočno ustavljen zato, ker je nastopilo zastaranje. To pomeni, da bo moralo sodišče tudi osebi, zoper katero je bil postopek o prekršku ustavljen zaradi zastaranja, vrniti neupravičeno plačano globo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 40. člena in 48. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Predlagatelj se med drugim sklicuje na sodbi ESČP v zadevah Engel in drugi proti Nizozemski z dne 8. 6. 1976 ter A. Menarini Diagnostics S. R. L. proti Italiji z dne 27. 9. 2011.
(2) Prim. tudi H. Jenull v: H. Jenull (red.), Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 787 in 809.
(3) Določba drugega stavka prvega odstavka 193. člena ZP-1 je bila z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 111/13 – v nadaljevanju ZP-1I) spremenjena tako, da se sedaj glasi: "Pravico do povrnitve škode ima tudi tisti, ki je neupravičeno plačal globo ali stroške postopka oziroma zoper katerega je bila odločba izvršena pred pravnomočnostjo." Glede na obseg presoje ta sprememba za Ustavno sodišče ni upoštevna.
(4) Prim. H. Jenull, nav. delo, str. 786.
(5) Prim. drugi stavek 193. člena ZP-1, ki je do uveljavitve ZP-1I kot škodo izrecno določal neupravičeno plačano globo ter stroške postopka. Razlog za spremembo te določbe z ZP-1I je razviden iz zakonodajnega gradiva št. EVA: 2013-2030-0087 z dne 13. 10. 2013, v katerem je Vlada pojasnila, da je ZP-1 kot škodo izrecno izpostavljal zgolj neupravičeno plačano globo in stroške postopka, pri čemer pa pravica do uveljavljanja povrnitve ostalih oblik škode ni izključena.
(6) Prim. H. Jenull, nav. delo, str. 788.
(7) Prim. K. Filipčič v: H. Jenull (red.), Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 107.
(8) Sankcije za prekršek iz 4. člena ZP-1 so globa, opomin, kazenske točke v cestnem prometu s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja in prepovedjo uporabe vozniškega dovoljenja, prepoved vožnje motornega vozila, izgon tujca iz države, odvzem predmetov, izločitev iz postopkov javnega naročanja in vzgojni ukrepi.
(9) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (Uradni list RS, št. 25/96, in OdlUS V, 40).
(10) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 68/04, in OdlUS XIII, 41).
(11) Prim. L. Bavcon in drugi, Kazensko pravo, Splošni del, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 2013, str. 30.
(12) Člen 7 ZP-1 se glasi: "Kdor je obdolžen prekrška, velja za nedolžnega, dokler njegova odgovornost ni ugotovljena s pravnomočno odločbo."
(13) Prim. npr. odločbi Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126) in št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11).
(14) Prim. npr. sodbo ESČP v zadevi Deweer proti Belgiji z dne 27. 2.1980, 56. točka.
(15) Prim. sodbo ESČP v zadevi Lagardère proti Franciji z dne 12. 4. 2012, 58. točka.
(16) Prim. sodbo ESČP v zadevi Minelli proti Švici z dne 25. 3. 1983; postopek proti pritožniku, voden zaradi kaznivega dejanja obrekovanja na podlagi zasebne tožbe, je zastaral, sodišče pa mu je kljub temu naložilo delno plačilo stroškov kazenskega postopka. Sklepalo je namreč, da bi bil pritožnik, če ne bi nastopilo zastaranje, zelo verjetno obsojen, saj je bil njegov novinarski kolega zaradi podobnega članka zoper istega oškodovanca spoznan za krivega. ESČP je ugotovilo kršitev domneve nedolžnosti iz drugega odstavka 6. člena EKČP.
(17) Prim. sodbo ESČP v zadevi Sekanina proti Avstriji z dne 25. 8. 1993; v tej zadevi so nacionalna sodišča kljub oprostilni sodbi zavrnila pritožnikov zahtevek za odškodnino zaradi neutemeljenega odvzema prostosti, ker so štela, da sum še vedno obstaja. ESČP je ob ugotovitvi kršitve drugega odstavka 6. člena EKČP zapisalo: "Te navedbe so – brez oprostilne sodbe in porotinih navedb – povzročale dvom o pritožnikovi nedolžnosti kot tudi o zakonitosti postopka pred sodiščem prve stopnje. Zaradi navedb v prvostopenjski sodbi so pritožnika vsa kasnejša sodišča štela za krivega."
(18) Prim. B. M. Zupančič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 335.
(19) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003, (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86, 25. točka obrazložitve).
(20) Poročevalec DZ, št. 39/02, EPA 508-III.
(21) Gre za pogoja iz drugega dela izpodbijane določbe "… zato, ker je bilo ugotovljeno, da dejanje ni prekršek, ali pa zato, ker so bili podani razlogi, ki izključujejo storilčevo odgovornost za prekršek".