Datum: 18. 9. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Eleza Elezija, Ljubljana, ki ga zastopa Odvetniška družba Kozinc in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 18. septembra 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 19969/2010 z dne 14. 2. 2012, kolikor se nanaša na Eleza Elezija, se razveljavi in se zadeva vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po drugem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 ─ uradno prečiščeno besedilo – KZ). Sodišče mu je izreklo kazen petnajstih let zapora in stransko denarno kazen 30.000 EUR. Višje sodišče je izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o kazenski sankciji tako, da je pritožniku izreklo kazen devetih let zapora in denarno kazen 20.000 EUR. Vrhovno sodišče je zavrnilo zahtevo pritožnikovih zagovornikov za varstvo zakonitosti.
2. Vrhovno sodišče je kot neutemeljena zavrnilo zatrjevanja pritožnikovih zagovornikov, da je kaznivo dejanje, ki se pritožniku očita pod točko VII izreka prvostopenjske sodbe, v celoti utemeljeno na dokazih, pridobljenih v nasprotju s tretjim odstavkom 103. člena Dekreta predsednika Italijanske republike št. 309/1990 z dne 9. oktobra 1990 (v nadaljevanju DPR), 36. in 37. členom Ustave ter 8. členom Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), s čimer naj bi bila storjena kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZKP). Pojasnilo je, da v celoti sprejema oceno, ki jo je glede teh očitkov sprejelo Višje sodišče. Navedbe pritožnika, da za opravo procesnih dejanj italijanske policije niso bili izpolnjeni pogoji po tretjem odstavku 103. člena DPR (oporekanje verodostojnosti zapisnika italijanske policije z dne 12. 3. 2007 in podajanje svoje analize ocene priče V. C., zlasti z vzporedno akcijo italijanske policije "Carpe diem"), pa je ocenilo kot izpodbijanje dokazne ocene sodišč v zvezi z dejstvi in okoliščinami izvedbe teh dejanj, kar naj v zahtevi za varstvo zakonitosti ne bi bilo dopustno uveljavljati. Kot neutemeljene je ocenilo tudi tiste navedbe pritožnikovih zagovornikov, za katere je presodilo, da pomenijo očitek o kršitvi 36. člena (nedotakljivost stanovanja) in 37. člena (varstvo tajnosti pisem) Ustave. Navedlo je, da je treba ravnanja italijanske policije ocenjevati najprej v luči italijanske ustave in zakonodaje, ter pojasnilo, da Ustava Italijanske republike v svojem 11. členu, smiselno enako citiranim določbam slovenske Ustave, varuje posege v zasebnost posameznika z vnaprejšnjo ali naknadno (pravo)sodno kontrolo takih posegov, kar naj bi bilo na zakonodajni ravni izpeljano v drugem in tretjem odstavku 103. člena DPR ter v 352. (osebna in hišna preiskava), 355. (zaseg predmetov) in 391. (odvzem prostosti) členu italijanskega zakona o kazenskem postopku. Po presoji Vrhovnega sodišča so to naknadno preveritev in odobritev dejanj italijanske policije italijanski (pravo)sodni organi izvedli in so bila s tem spoštovana in zagotovljena ustrezna procesna jamstva tudi v smislu 8. člena EKČP. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča, razlogov za izločitev tako pridobljenih dokazov iz kazenskega spisa ni bilo in se izpodbijana sodba nanje lahko opira. Navedeni razlogi naj bi potrjevali tudi oceno, da je bila odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve zahteve za izločitev dokazov v zvezi z dejanjem iz točke VII izreka prvostopenjske sodbe (dokazi, ki izvirajo iz aretacije E. T. v Italiji) pravilna in s tem neutemeljena tudi zahteva za izločitev vseh članov senata iz razloga po 4.a točki 39. člena ZKP.
3. Iz obrazložitve prvostopenjske sodbe h kaznivemu dejanju pod točko VII izreka te sodbe(1) je med drugim mogoče razbrati, da je italijanska policija 12. 3. 2007 opravila preiskavo hotelske sobe št. 212 v hotelu Plaza v Pescari, v kateri je prebival kurir E. T., in preiskavo avtomobila, ki ga je navedena oseba vozila. V vozilu je italijanska policija našla in zasegla 20 zavitkov heroina v skupni teži 9,897 kg, v hotelski sobi pa je zasegla mobilni telefon Nokia, SIM kartico, prospekt hotela Savoy-Pesaro, cestninski listek Pesaro-Pescara ter določene osebne dokumente. Uslužbenka hotela, ki je bila kasneje zaslišana tudi pri sodniku v Pescari, je policistom pojasnila, kdaj je E. T. prišel v hotel in na katere telefonske številke je klical.
4. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. člena, prvega odstavka 23. člena ter 29., 35., 36. in 37. člena Ustave ter 6. in 8. člena EKČP. Navaja, da obsodba zanj za kaznivo dejanje iz točke VII izreka izpodbijane sodbe v celoti temelji na dokazih, ki izvirajo iz aretacije E. T. v Italiji in bi po mnenju pritožnika morali biti izločeni. Pritožnik trdi, da so standardi procesnih jamstev pri presoji dopustnosti dokazov, pridobljenih iz tujine, določbe Ustave in EKČP. Sodišča naj ne bi opravila ustrezne presoje skladnosti posegov, pri katerih so bili pridobljeni navedeni dokazi, z italijansko zakonodajo, s 36. in 37. členom Ustave ter 8. členom EKČP. Do navedenih očitkov, ki naj bi jih pritožnikovi zagovorniki izrecno uveljavljali v zahtevi za varstvo zakonitosti, se Vrhovno sodišče tudi naj ne bi jasno opredelilo, saj iz obrazložitve sodbe tega sodišča naj ne bi bilo razvidno, da je Vrhovno sodišče prej navedene kršitve sploh presojalo. Nadalje pritožnik navaja, da je preiskovalni sodnik odredil prikriti preiskovalni ukrep po 149.b členu ZKP s povsem neobrazloženo odredbo, zaradi česar naj bi prišlo do kršitve pravic iz 22., 35., 36. in 37. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Ker sodišče kljub predlogu obrambe ni zaslišalo priče V. C., temveč je zgolj prebralo njeno izjavo, naj bi prišlo do kršitve 29. člena Ustave in 6. člena EKČP. Z vidika teh kršitev naj bi bili sporni stališče Višjega sodišča, da se je obramba zaslišanju izrecno odpovedala, in stališče Vrhovnega sodišča, da je z odločitvijo sodišča o dokaznem predlogu, ki jo je to kasneje deloma spremenilo, nastala nova procesna situacija, ki bi terjala nov dokazni predlog obrambe. Pritožnik z nestrinjanjem z razlogi, s katerimi sodišče utemeljuje zavrnitev nekaterih dokaznih predlogov obrambe, zatrjuje tudi kršitev pravice do izvedbe dokazov v njegovo korist iz tretje alineje 29. člena Ustave. S tem, ko naj bi sodišče očitek iz obtožnice, da je pritožnik dogovor o prodaji heroina sklenil z L. R., v sodbi spremenilo tako, da je pritožnik sklenil tak dogovor z neznano osebo, zaradi česar naj ne bi bila podana identiteta med sodbo in obtožbo, pa naj bi bila pritožniku kršena njegova pravica do učinkovite obrambe iz 29. člena Ustave. Nadaljnjo kršitev pravice iz 29. člena Ustave pritožnik vidi v tem, da je izvedenec fonolog kot podlago za izdelavo izvedenskega mnenja o uporabniku določene telefonske številke uporabil posnetek pritožnikovega glasu, pridobljenega ob podajanju njegovega zagovora in ob drugih procesnih razpolaganjih na glavni obravnavi. Pritožnik navaja, da je bil odnos predsednika senata do obdolžencev slabšalni in pristranski, da se je "pristransko opredeljeval do obtožnice" ter da je med predsednikom senata in višjo državno tožilko potekala neformalna komunikacija. Zato ocenjuje, da je prišlo do kršitve pravice do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Ker naj bi pri presoji te zatrjevane kršitve Vrhovno sodišče navedlo povsem drugačne razloge kot pred njim nižji sodišči, naj bi prišlo tudi do kršitve pravice iz 22. člena Ustave.
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-519/12 z dne 28. 1. 2013 sprejelo v obravnavo ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Vrhovno sodišče.
6. Ustavno sodišče je v postopku pridobilo posamezne listine iz spisa Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 19969/210 (št. III K 158/2007).

7. Pritožnik izpodbija stališče, ki ga je v zvezi z vrednotenjem in dopustnostjo ter uporabljivostjo dokazov, pridobljenih ob aretaciji E. T. v Italiji, na katerih naj bi temeljijo kaznivo dejanje iz točke VII izreka prvostopenjske sodbe, sprejelo Vrhovno sodišče. Meni, da gre za nedovoljene dokaze, ki bi morali biti izločeni zaradi nespoštovanja standardov oziroma procesnih jamstev italijanske zakonodaje, 36. in 37. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Vrhovnemu sodišču obenem očita, da se do navedenih očitkov, ki so jih v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljali njegovi zagovorniki, ni jasno opredelilo, saj naj iz obrazložitve sodbe tega sodišča ne bi bilo razvidno, da je Vrhovno sodišče te kršitve sploh presojalo.
8. Pritožnikovi zagovorniki so že v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti izrecno uveljavljali,(2) da obsodba za kaznivo dejanje iz točke VII izreka izpodbijane sodbe v celoti temelji na nedovoljenih dokazih, ki bi morali biti izločeni. Šlo naj bi za dokaze, ki izvirajo iz aretacije E. T. v Italiji in ki bi po trditvah pritožnika morali biti izločeni zaradi nespoštovanja standardov oziroma procesnih jamstev italijanske zakonodaje, 36. in 37. člena Ustave ter 8. člena EKČP. Tudi v ustavni pritožbi je to bistven očitek pritožnika. V obravnavanem položaju najprej ni mogoče prezreti bistvene okoliščine, ki je pomembna za temeljno izhodišče presoje tako zatrjevanih očitkov. Gre namreč za očitke pritožnika o protiustavnosti dokazov, ki so bili pridobljeni v tujini in, kot je mogoče razbrati iz priloženih sodb, so bili pridobljeni za potrebe kazenskega postopka v tuji državi, brez vnaprejšnjega oziroma hkratnega sodelovanja naše države. Procesna dejanja tujih državnih organov, s katerimi naj bi se nedopustno poseglo v človekove pravice, so bila izvršena zoper osebo E. T. in ne neposredno zoper pritožnika. Vrhovno sodišče je o zatrjevanih kršitvah človekovih pravic sprejelo stališče, da ne gre za nedovoljene dokaze, ki se lahko uporabijo v kazenskem postopku zoper pritožnika. Vsebinska presoja zatrjevanih kršitev ustavno varovanih človekovih pravic bi tako zahtevala najprej temeljno opredelitev, kateri so v obravnavanem položaju kriteriji (zgornja premisa presoje) za vrednotenje oziroma tehtanje ter s tem za presojo dopustnosti in uporabljivosti v tujini pridobljenih dokazov ter za nadaljnjo oceno, ali se na tako pridobljene dokaze sodba sodišča sme opreti.(3) Glede na stališče, ki ga je o pritožnikovih očitkih sprejelo Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi, je moralo Ustavno sodišče najprej presoditi, ali izpodbijana sodba zadosti ustavnim jamstvom iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic).
9. Že iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da je obrazložena sodna odločba bistveni del poštenega postopka, varovanega s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, in da mora sodišče s sodno odločbo na konkreten način in z zadostno jasnostjo opredeliti razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.(4) Sodišče se mora z navedbami strank seznaniti ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi sodne odločbe tudi opredeliti. To ne velja le za dejanske navedbe, temveč tudi za pravna vprašanja. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se obveznost sodišča do opredelitve (obrazložitve) nanaša tudi na pravna vprašanja. Pri tem sodišče ni dolžno posebej odgovarjati na vsak pravni argument stranke, mora pa se opredeliti do tistih, ki so za presojo primera odločilni. Za zagotovitev pravice do poštenega sojenja kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo je pomembno, da stranka, če njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ni ugodeno, iz obrazložitve sodišča lahko spozna, da se je sodišče z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo, ter da ne ostane v dvomu, ali jih sodišče ni enostavno prezrlo.(5) Ustava v 125. členu jasno določa, da so sodniki vezani na Ustavo in zakon. Kadar se v kazenskem postopku obravnavajo posegi v človekove pravice – v obravnavanem položaju v pravice iz 36. in 37. člena Ustave, ki jih varuje tudi 8. člen EKČP –, takšna dolžnost sodnikov izhaja tudi iz četrtega odstavka 15. člena Ustave. Sodišča se morajo zato opredeliti do navedb strank, ki so za odločitev z vidika človekove pravice bistvenega pomena. Če pri tem ocenijo, da so ustavnopravni ugovori oziroma očitki ustavnopravne narave neutemeljeni, jih morajo argumentirano zavrniti.(6) To predpostavlja opredelitev zgornje premise za presojo. Če zaradi trka dveh (ali več) pravnih redov držav v izhodišču prihajajo v poštev med seboj različne pravne ureditve in poleg teh še zavezujoči mednarodni instrumenti, mora sodišče, da bi opredelilo zgornjo premiso, utemeljiti zanj relevantno razmerje med vsemi v poštev prihajajočimi pravnimi podlagami in razloge za izbrano zgornjo premiso. Zgolj posplošena stališča o tem razmerju ne zadostujejo, ker onemogočajo izostritev kriterijev, po katerih se ravna presoja danega primera.
10. Iz obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča, zlasti njene 14. točke, je med drugim mogoče ugotoviti, da to sodišče za presojo o ključnih očitkih, s katerimi so pritožnikovi zagovorniki dokazovali, da gre za nedovoljene dokaze iz tujine, med drugim, da tako pridobljeni dokazi ne izpolnjujejo zahtev iz 35., 36. in 37. člena Ustave ter 8. člena EKČP, ni jasno postavilo temeljnega izhodišča presoje – zgornje premise za presojo. Ob izhodiščih, da gre za dokaze pridobljene v tujini brez sodelovanja lastne države in da sodišče pravo pozna, bi moralo Vrhovno sodišče najprej jasno postaviti izhodiščni temelj za svojo presojo. Vrhovno sodišče je navedlo, da je treba ravnanje italijanske policije ocenjevati najprej v luči italijanske ustave in zakonodaje in je to presojo opravilo. Menilo je, da je bilo z naknadno preveritvijo in odobritvijo dejanj italijanske policije zahtevam italijanskega pravnega reda zadoščeno, kar naj bi ustrezalo tudi zahtevam 8. člena EKČP. Do zahtev slovenske Ustave pa se izrecno ni opredelilo, čeprav je navedlo, da so določbe italijanske Ustave smiselno enake določbam slovenske Ustave. Vendar argumentov, na podlagi katerih bi bilo iz obrazložitve izpodbijane sodbe mogoče razbrati, v čem je ta smiselna enakost, Vrhovno sodišče ni navedlo. Italijanska Ustava, ki v 14. členu določa nedotakljivost stanovanja, se v tem pogledu razlikuje od slovenske Ustave, ki v drugem odstavku 36. člena izrecno določa, da ne sme nihče brez odločbe sodišča proti volji stanovalca vstopiti v tuje stanovanje ali v druge tuje prostore, niti jih ne sme preiskovati. Slovenska Ustava tudi zelo restriktivno določa pogoje, pod katerimi je tak vstop dopusten brez odločbe sodišča (peti odstavek 36. člena Ustave). Enako velja tudi za morebitno upoštevanje določbe 15. člena italijanske Ustave, ki ureja varstvo komunikacijske zasebnosti, v primerjavi s pogoji, ki jih za dopustnost posega v to pravico določa slovenska Ustava v drugem odstavku 37. člena. Iz izpodbijanega stališča zato ni mogoče jasno razbrati, kaj je bila zgornja premisa presoje, na podlagi katere je Vrhovno sodišče ocenjevalo navedene ključne očitke pritožnika. Delno je Vrhovno sodišče izhajalo iz določb tujega, italijanskega procesnega prava in 11. člena (pravilno bi bilo 14. člena v zvezi s 13. členom in 15. člena) italijanske Ustave, delno iz 36. in 37. člena slovenske Ustave, ne da bi njihovo vsebino primerjalo z italijansko ureditvijo in ureditvijo EKČP. Vrhovno sodišče je pri tem le splošno navedlo, da so bila spoštovana in zagotovljena ustrezna jamstva tudi v smislu 8. člena EKČP. Iz tega bi sicer morda lahko sklepali, da je Vrhovno sodišče menilo, da so bila upoštevana tudi ustavna procesna jamstva. Vendar zgolj sama navedba te ocene, ne da bi sodišče ponudilo ustrezno argumentacijo zanjo, s katero bi odgovorilo na pritožnikove očitke, ne ustreza zahtevam iz 22. člena Ustave. Ob tem je treba posebej opozoriti tudi na vprašanje, ali 8. člen EKČP zagotavlja povsem enak obseg varstva pravice do zasebnosti kot 35., 36. in 37. člen Ustave.(7) Glede na peti odstavek 15. člena Ustave mora namreč sodišče zagotavljati t. i. največje varstvo človekove pravice, kar pomeni, da prevladajo zahteve EKČP, če zagotavljajo višjo raven varstva človekovih pravic, sicer pa je treba upoštevati Ustavo, razen če bi Vrhovno sodišče utemeljilo, da obstajajo ustavnopravni argumenti, ki bi dovoljevali drugačno stališče, kadar gre za uporabo dokazov, pridobljenih po tujem pravnem redu. Ob tako nejasno postavljenem izhodišču za presojo, odsotnosti argumentov in posplošeni presoji v izpodbijani sodbi pa je utemeljena ocena, da Vrhovno sodišče na zatrjevane očitke, ki jim ni mogoče odreči ustavnopravne pomembnosti, saj je šlo za očitke o kršitvah človekovih pravic, ni odgovorilo. Vrhovno sodišče se je v izpodbijani sodbi v bistvu izognilo vsebinski presoji očitkov pritožnikovih zagovornikov o protiustavnosti pridobljenih ter uporabljenih dokazov, ki izvirajo iz tujine. S tem je pritožnika prikrajšalo za obrazloženo sodno odločbo in kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
11. Zaradi ugotovljene kršitve pravice iz 22. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na pritožnika, razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju bo moralo Vrhovno sodišče upoštevati navedena stališča Ustavnega sodišča, jasno postaviti najprej zgornjo premiso presoje in na tej izhodiščni podlagi oceniti ključne očitke pritožnika. S stališčem iz te odločbe se Ustavno sodišče še ni opredelilo do vprašanja, ali bi morali biti dokazi, pridobljeni po tujem pravu in morebiti ne v celoti skladno z določbami naše Ustave, vselej izločeni.
12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijano sodbo, kolikor se nanaša na pritožnika, razveljavilo že zaradi kršitve 22. člena Ustave, se v presojo utemeljenosti drugih očitkov ni spuščalo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Glej 397. do 409. stran obrazložitve prvostopenjske sodbe.
(2) Glej trditve pritožnikovih zagovornikov v 4. točki na 9., 10. in 11. strani zahteve za varstvo zakonitosti z dne 18. 5. 2012.
(3) Glej npr. P. Gorkič, Prepoznavanje in izločanje nezakonitih dokazov v kazenskem postopku: dokazi pridobljeni v tujini, Konferenca kazenskega prava in kriminologije, Zbornik 2009, str. 184–194; P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu, Pravna praksa, št. 42 (2009); P. Gorkič, Načelo sorazmernosti in izločanje nezakonitih dokazov v slovenskem pravu: drugi del, Pravna praksa, št. 5 (2014); K. Šugman Stubbs, Kako v kazenskem postopku vrednotiti dokaze, ki so bili pridobljeni v tujini, Pravna praksa, št. 47 (2012).
(4) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10).
(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001 (Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108).
(6) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-67/09, Up-316/09 z dne 24. 3. 2011 (Uradni list RS, št. 28/11, in OdlUS XIX, 19).
(7) Prim. 26. in 27. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-40/12 z dne 11. 4. 2013 (Uradni list RS, št. 39/13).