Datum: 2. 10. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Stanislava Mustarja, Brežice, ki ga zastopa Dušan Medved, odvetnik v Krškem, na seji 2. oktobra 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 139/2011 z dne 22. 9. 2011, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 419/2010 z dne 7. 10. 2010 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 796/2006-III z dne 28. 8. 2009 se glede tožbenega zahtevka zoper prvo toženko razveljavijo in se zadeva vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo pritožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo. Pritožnik je odškodnino zahteval od štirih tožencev. Od prve toženke Republike Slovenije je odškodnino zahteval iz razlogov: (1) kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zaradi predolgo trajajočega postopka in (2) nezakonitega ravnanja sodišč, ki sta zavrnili njegov predlog za odlog izvršbe, zaradi česar naj bi v izvršbi prišlo do prodaje njegove nepremičnine kljub temu, da je kasneje z revizijo zoper zakonitost izvršilnega naslova uspel in je bil izvršilni naslov v tem delu (s katerim je bila ustanovljena hipoteka na njegovi nepremičnini) razveljavljen. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi zahtevka proti prvi toženki temelji na stališču, da do kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ni prišlo in da odškodninska odgovornost države ni podana, ker sodišča niso ravnala protipravno. Pritožnik je od drugega toženca odškodnino zahteval zaradi prekoračitve pooblastila, ki mu je nalagalo, da lahko posojilo zavaruje s hipoteko na pritožnikovi nepremičnini samo, če bo posojilo vzeto pri banki, medtem ko ga je drugi toženec najel pri četrti toženki, ki je fizična oseba. Odločitev o zavrnitvi zahtevka proti drugemu tožencu pa temelji na stališču, da je bila tožba v tem delu nesklepčna in je sodišče prve stopnje izdalo zavrnilno zamudno sodbo. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek proti tretji in četrti toženki zavrnilo zaradi zastaranja. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožnikovi pritožbi in zaradi drugačne presoje pravil o zastaranju razveljavilo prvostopenjsko sodbo glede tretje in četrte toženke in v tem obsegu vrnilo zadevo v novo odločanje. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Vrhovno sodišče je zavrnilo pritožnikovo revizijo.
2. Pritožnik v ustavni pritožbi zatrjuje kršitev 8. člena Ustave, kršitev pravic iz 15., 22., 23., 26. in 33. člena Ustave ter kršitev 6. in 13. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). Navaja, da je drugega toženca pooblastil za zastavo njegove nepremičnine za najem kredita pri katerikoli banki. Ker je drugi toženec kredit najel pri fizični osebi, to je četrti toženki, je takoj vložil tožbo, s katero je izpodbijal posojilno pogodbo s klavzulo izvršljivosti. Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče šele po skoraj sedmih letih razsodilo, da posojilna pogodba ni veljavna v delu, v katerem se nanaša na zavarovanje posojila z vknjižbo hipoteke na pritožnikovo nepremičnino. Navaja, da je četrta toženka med tekom pravdnega postopka že vložila predlog za izvršbo, da v tem postopku z odlogom izvršbe ni uspel ter da je četrta toženka v izvršbi kot upnica kupila njegovo nepremičnino, ki ji je bila izročena še pred odločitvijo Vrhovnega sodišča. Pred prejemom sodbe Vrhovnega sodišča, s katero je uspel, pa je četrta toženka nepremičnino tudi že prodala tretji osebi. Pritožnik meni, da je kršitev 13. člena EKČP uveljavljal pravočasno in ves čas postopka, kar naj bi bilo razvidno iz njegovih navedb. Zatrjuje, da je sicer imel na voljo pravna sredstva, s katerimi je dosegel spremembo sodnih odločb, vendar pa ta sredstva niso bila učinkovita. Zatrjuje, da mu sodni organi niso pravočasno zagotovili sodnega varstva, saj je ne glede na to, da je vložil pravna sredstva tako v pravdnem kot v izvršilnem postopku, prišlo do prodaje njegove nepremičnine v izvršbi in s tem njegovega hudega oškodovanja. Navaja, da dejstvo, da je z revizijo uspel, zanj v končni fazi nima nobenega pomena, saj je bila njegova nepremičnina, medtem ko je sodišče skoraj sedem let odločalo o zakonitosti izvršilnega naslova, v izvršilnem postopku že prodana. Meni, da so sodišča ravnala protipravno, saj niso sodila v razumnem roku (6. člen EKČP) ter niso zagotovila učinkovitega sojenja in učinkovitega uveljavljanja pravic (13. člen EKČP). Zatrjuje, da morajo sodišča pravo poznati in da se EKČP na podlagi 8. člena Ustave v Republiki Sloveniji neposredno uporablja. Meni, da sojenje na več stopnjah ne more upravičiti trajanja postopka, saj bi sodišča neveljavnost izvršilnega naslova ob pravilni uporabi materialnega prava morala ugotoviti bistveno prej. Trditev, da naj sporna vprašanja ne bi bila enostavna, pa po mnenju pritožnika zgolj nakazuje na to, da je bila odločitev izvršilnega sodišča o neugoditvi predlogu za odlog izvršbe toliko bolj napačna, saj je izvršilno sodišče ob izkazani zapletenosti vprašanj nadaljevalo izvršbo.
3. Pritožnik navaja, da je stališče Vrhovnega sodišča, da naj bi zatrjeval, da je odlog izvršbe obvezen v vsakem primeru, ko je vložena revizija, zmotno, saj naj bi zatrjeval le, da bi sodišče moralo ugoditi odlogu za izvršbo v njegovem konkretnem primeru, ko je kljub izpolnjenim pogojem in drugačni sodni praksi njegov predlog zavrnilo. Sklicuje se na konkretne okoliščine primera, ko je šlo za družinsko stanovanjsko hišo pritožnika, na katero je bil še posebno čustveno navezan, in vloženo izredno pravno sredstvo v zvezi s samim izvršilnim naslovom. Meni, da je izguba zanj nedvomno pomenila nenadomestljivo škodo. Zatrjuje, da je prva toženka odgovorna, če so njena pravna pravila in sodne odločbe take, da posameznik ne more doseči varstva nespornih pravic, kot na primer v konkretnem primeru varstva pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Meni, da je glede na sprejeto stališče Vrhovnega sodišča, kdaj je podana odškodninska odgovornost države za ravnanje sodnika, praktično nemogoče dokazati protipravnost ravnanja sodišč in odgovornost države.
4. Pritožnik meni, da so sprejeta stališča Vrhovnega sodišča glede ugotavljanja odškodninske odgovornosti napačna in posegajo v njegovo pravico iz 26. člena Ustave. Navaja, da v postopku očitno niso bila upoštevana stališča pravne teorije, ki poudarja, da v primeru odgovornosti na podlagi 26. člena Ustave ne gre za klasično odgovornost, temveč za specifično odgovornost zaradi tveganja nastanka škode, ki izvira iz ravnanja organov oblasti. Sklicuje se na veljavno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP).
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-46/12 z dne 10. 12. 2013 ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s tožbenim zahtevkom proti prvi toženki sprejelo v obravnavo, ustavne pritožbe zoper izpodbijane sodbe v zvezi s tožbenim zahtevkom proti drugemu tožencu pa ni sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom navedenega člena ZUstS je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor prvi toženki (nasprotni stranki) iz pravdnega postopka, ki se o njej ni izjavila.
6. Ustavno sodišče je vpogledalo v spise Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 796/2006-III (sedaj P 2827/2010-III) in št. P 3124/2001-II (prej št. II P 377/99) ter Okrajnega sodišča v Krškem št. In 2002/00050.

7. Ustavno sodišče se je z vprašanjem sodnega varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja in odškodnine v primeru njene kršitve že večkrat ukvarjalo. V večini primerov je šlo za vprašanja, ki so bila povezana z nepremoženjsko škodo, nastalo s kršitvijo navedene človekove pravice. Tako je v odločbi št. U-I-65/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 92/05, in OdlUS XIV, 72) ugotovilo, da v Republiki Sloveniji ni posebnih zakonskih določb, ki bi v takšnem primeru prizadeti osebi omogočale uveljavljati pravico do pravičnega zadoščenja v smislu EKČP. Zato je ugotovilo, da je bil tedaj veljavni Zakon o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 – popr. in 70/2000 – ZUS) v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Zakonodajalcu je naložilo, naj sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ustrezno uredi. Na navedeno odločbo Ustavnega sodišča se je zakonodajalec odzval s sprejetjem Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 67/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZVPSBNO).(1) Ta zakon v prvi vrsti zagotavlja varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja s t. i. pospešitvenimi pravnimi sredstvi, s katerimi lahko stranka že v času nastanka domnevne kršitve učinkovito vpliva na to, da sodni postopek ne bi trajal nerazumno dolgo.(2) Če pravica do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kljub temu ni zagotovljena, pa daje ZVPSBNO stranki možnost, da (ob izpolnjenosti določenih predpostavk)(3) po končanem sodnem postopku uveljavlja pravično zadoščenje, med drugim tudi v obliki denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo (glej prva točka drugega odstavka 15. člena ZVPSBNO) in tudi za premoženjsko škodo (glej prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO).
8. Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 30/10, in OdlUS XIX, 3) ugotovilo, da je 25. člen ZVPSBNO, kolikor ne ureja tudi položaja drugih oškodovancev, katerim je domnevna kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja prenehala pred 1. 1. 2007, pa do takrat niso vložili zahteve za pravično zadoščenje na mednarodno sodišče, v neskladju s četrtim odstavkom 15. člena v zvezi s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Da bi bilo v času do odprave ugotovljenega ustavnega neskladja učinkovito sodno varstvo pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja zagotovljeno tudi tej skupini oškodovancev, je Ustavno sodišče na podlagi drugega odstavka 40. člena ZUstS določilo način izvršitve odločbe. Po njem morajo sodišča do odprave ugotovljenega neskladja v pravdnih postopkih zaradi plačila denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo kot posledico domnevne kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi za to skupino oškodovancev glede meril za ugotovitev kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja ter glede višine in določitve pravičnega zadoščenja uporabljati ustrezne določbe ZVPSBNO.
9. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-695/11 z dne 10. 1. 2013 (Uradni list RS, št. 9/13), v kateri je šlo za vprašanje premoženjske škode zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, sprejelo stališče, da 26. člen Ustave na najsplošnejši način zajema vse oblike protipravnega ravnanja, s katerim država povzroči škodo posamezniku, in je s tega vidika t. i. lex generalis. Stališče Vrhovnega sodišča, po katerem država na podlagi 26. člena Ustave ni odškodninsko odgovorna za sistemsko pogojene sodne zaostanke, je ocenilo za neskladno s 26. členom Ustave in 6. členom EKČP.
10. V skupino oškodovancev, ki jih zajema odločba št. U-I-207/08, Up-2168/08, sodi tudi pritožnik. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-2965/08 z dne 13. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 45/10) poudarilo, da zgolj to, da sodi nekdo v navedeno skupino domnevnih oškodovancev, samo po sebi še ne utemeljuje sklepa, da mu je bila v konkretnem sodnem postopku kršena enaka človekova pravica. Takšen sklep bi bil mogoč le ob ugotovitvi, da mu sodišča v spornem postopku niso zagotovila primerljivo učinkovitega sodnega varstva te pravice, kot bi mu bilo zagotovljeno, če bi tudi zanj veljale pravno upoštevne določbe ZVPSBNO.(4)
11. Pritožnik zatrjuje, da so sodišča kršila pravico do sojenja v razumnem roku iz prvega odstavka 6. člena EKČP oziroma pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave in da sprejeta stališča kršijo pravico iz 26. člena Ustave. Po stališču izpodbijanih sodb pritožnik ni upravičen niti do odškodnine za nepremoženjsko škodo po pravilih o pravičnem zadoščenju zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku niti do odškodnine po klasičnih pravilih o odškodninski odgovornosti države za njeno protipravno ravnanje. Nosilno stališče izpodbijanih sodb je, da odškodninska odgovornost države ni podana, ker sodišče v spornem postopku, ki naj bi po zatrjevanju pritožnikov trajal nerazumno dolgo, ni ravnalo protipravno.
12. Ker prvi odstavek 23. člena Ustave zagotavlja enak obseg varstva pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja kot prvi odstavek 6. člena EKČP, je Ustavno sodišče zatrjevano kršitev presojalo na podlagi Ustave. Tako po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča te pravice kot tudi po praksi ESČP se kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma pravice do sojenja v razumnem roku presoja glede na okoliščine konkretnega primera in glede na merila, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP: zapletenost zadeve, ravnanje državnih organov, ravnanje pritožnika in narava zadeve.(5) Podobna merila je za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja določil tudi zakonodajalec v 4. členu ZVPSBNO.(6) Kot izhaja iz novejše sodne prakse Vrhovnega sodišča, to pri presoji kršitve navedene človekove pravice uporablja merila iz 4. člena ZVPSBNO, upoštevajoč način izvršitve, določen v odločbi št. U-I-207/08, Up-2168/08.(7) Iz prakse ESČP je razvidno, da se navedena merila za presojo kršitve pravice do sojenja v razumnem roku uporabljajo ne glede na to, ali posameznik zahteva odškodnino za nepremoženjsko škodo oziroma pravično zadoščenje ali za premoženjsko škodo(8) zaradi kršitve navedene pravice. Iz drugega odstavka 21. člena ZVPSBNO izhaja, da morajo sodišča tudi pri odločanju o premoženjski škodi za presojo kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja upoštevati merila iz 4. člena navedenega zakona. Ta merila so pomemben ustavnopravni okvir, na podlagi katerega je treba presojati obstoj zatrjevane kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
13. Sodišče prve stopnje je odločalo s sodbo z dne 28. 8. 2009, torej pred začetkom učinkovanja odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-207/08, Up-2168/08. Višje in Vrhovno sodišče sta odločili po začetku učinkovanja odločbe št. U-I-207/08, Up-2168/08, ki bi jo morali upoštevati pri svojem odločanju. Prav zaradi spoštovanja pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja tudi v primerih, kakršni so bili predmet presoje v navedeni odločbi in kakršen je tudi pritožnikov, je Ustavno sodišče določilo način izvršitve te odločbe. Zato je bil ta za sodišči ustavnopravno zavezujoč.(9)
14. Stališče sodišča prve stopnje o neobstoju protipravnosti zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja temelji na tem, da je bila zadeva v šestih letih in dveh mesecih obravnava na šestih stopnjah, od tega petkrat meritorno. Po stališču Vrhovnega in Višjega sodišča šest let in dva meseca dolgo odločanje ne pomeni kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, ker je sodišče v tem času petkrat meritorno odločalo, ker ni šlo za zavlačevanje, temveč za drugačno presojo materialnopravnih vprašanj, in ker naj vprašanja ne bi bila enostavna. Iz navedenega je očitno, da je sodišče prve stopnje stališče o neobstoju protipravnosti sprejelo le na podlagi ocene ravnanja pravdnih sodišč, Višje in Vrhovno sodišče pa na podlagi ocene ravnanja pravdnih sodišč in zapletenosti zadeve. Pri tej presoji sodišča niso upoštevala tudi drugih okoliščin konkretnega primera, ki bi bile lahko, upoštevajoč merila, ki jih je za te primere izoblikovalo ESČP in ki so določena tudi v 4. členu ZVPSBNO, prav tako pravno upoštevne.
15. Sodišča niso upoštevala ravnanja pritožnika, ki je tožbo na ničnost in razveljavitev posojilne pogodbe, sklenjene v obliki notarskega zapisa, vložil le nekaj dni po sklenitvi notarskega zapisa v letu 1998. Prav tako niso upoštevala okoliščine, da je pritožnik v izvršilnem postopku, ki se je začel leta 2002 na podlagi spornega notarskega zapisa, vložil predlog za odlog izvršbe, ki pa je bil zavrnjen. Zastavlja se vprašanje, ali je mogoče neuspešnost s tem pravnim sredstvom pripisati le pritožnikovemu ravnanju.(10) Navsezadnje sodišča niso upoštevala niti pomena zadeve za pritožnika, čeprav je ta ves čas zatrjeval, da je zaradi kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja v pravdnem postopku prišlo do prodaje njegove družinske stanovanjske hiše na dražbi. V izvršilnem postopku pridobi (originarno) kupec na nepremičnini lastninsko pravico s pravnomočnostjo sklepa o izročitvi nepremičnine,(11) dosedanji lastnik pa jo izgubi. V pritožnikovem primeru je sklep o izročitvi št. In 2002/00050 z dne 27. 9. 2004 postal pravnomočen 7. 10. 2004, s čimer je kupec pridobil lastninsko pravico, pritožnik pa jo je trajno in nepovratno izgubil. Zato kasnejša za pritožnika ugodna sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 413/2003 z dne 25. 11. 2004 ni mogla vplivati na omenjeno izvršilno zadevo. Po 193. členu ZIZ morebitna sprememba ali razveljavitev sklepa o izvršbi po pravnomočnosti sklepa o izročitvi nepremičnine nima vpliva na pravice, ki jih je kupec pridobil po 192. členu ZIZ. Pravdna sodišča, ki so odločala o veljavnosti izvršilnega naslova (izvršljivega notarskega zapisa), in izvršilni sodišči, ki sta vodili postopek izvršbe na podlagi istega izvršilnega naslova, so v razmerju do pritožnika nastopala kot enotna sodna oblast. Zato jih je treba tudi tako obravnavati.(12) Pritožnik je namreč za zavarovanje svojih pravic in koristi sprožil sodni postopek, v katerem je izpodbijal veljavnost izvršilnega naslova. Pri tem se je utemeljeno zanesel, da je sodni sistem organiziran tako, da bo o veljavnosti izvršilnega naslova sodišče odločilo še pred pravnomočnostjo sklepa o izročitvi, izdanega na podlagi istega izvršilnega naslova.
16. Sodišča so zavrnila zahtevek za povrnitev škode zaradi oblastnega ravnanja države z ugotovitvijo, da sodiščem ni mogoče očitati kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja oziroma do sojenja v razumnem roku. To ugotovitev pa so utemeljila z upoštevanjem le nekaterih in ne vseh meril, ki so se oblikovala v praksi ESČP in ki jih je treba šteti za ustavnopravni okvir presoje. Tako so sodišča kršila pravico do sojenja brez nepotrebnega odlašanja iz prvega odstavka 23. člena Ustave.(13) Neupoštevanje meril, ki so odločilna za presojo kršitev pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, je imelo za posledico kršitev pravice do povračila škode iz 26. člena Ustave. Celovite presoje pojma protipravnosti ravnanja sodišč ni opravilo nobeno od sodišč. Zato so vse izpodbijane sodbe obremenjene z enako kršitvijo. Ob ponovni presoji pojma protipravnosti bodo morala zato sodišča pretehtati okoliščine, omenjene v prejšnji točki obrazložitve, skupaj z morebitnimi še drugimi okoliščinami konkretnega primera, upoštevajoč merila, ki pomenijo ustavnopravni okvir za presojo obstoja kršitve pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.
17. Zaradi ugotovljenih kršitev je Ustavno sodišče izpodbijane sodbe glede tožbenega zahtevka zoper prvo toženko razveljavilo in zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje. Zato drugih zatrjevanih kršitev ni presojalo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: podpredsednica dr. Jadranka Sovdat ter sodnici in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Prim. zakonodajno gradivo k predlogu ZVPSBNO, Poročevalec DZ, št. 40/06.
(2) Prim. 5. do 14. člen ZVPSBNO.
(3) Prvi odstavek 15. člena in prvi odstavek 21. člena ZVPSBNO.
(4) Z odločbo št. U-I-207/08, Up-2168/08 ugotovljeno neskladje je zakonodajalec odpravil z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o varstvu pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja (Uradni list RS, št. 38/12 − v nadaljevanju ZVPSBNO-B), in sicer s spremembo tretjega odstavka 25. člena ZVPSBNO.
(5) Glej npr. sodbe ESČP v zadevah Frydlender proti Franciji z dne 27. 6. 2000, 43. točka, Lukenda proti Sloveniji z dne 6. 10. 2005, 74. točka, in Gržinčič proti Sloveniji z dne 3. 5. 2007, 97. točka. Glej tudi odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2965/08, št. Up-1258/08 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 54/10) in št. Up-108/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 81/10).
(6) Člen 4 ZVPSBNO se glasi: "Pri odločanju o pravnih sredstvih po tem zakonu se za učinkovito izvrševanje pravice iz 2. člena tega zakona upoštevajo okoliščine posamezne zadeve, zlasti njena zapletenost v dejanskem in pravnem pogledu, ravnanje strank v postopku, predvsem z vidika uporabe postopkovnih pravic in izpolnjevanja obveznosti v postopku, spoštovanje pravil o vrstnem redu reševanja zadev na sodišču, zakonski roki za razpis narokov in izdelavo sodnih odločb, trajanje časa, v katerem je bila na drugih sodnih stopnjah oziroma sodiščih reševana zadeva, način, po katerem je bila zadeva obravnavana pred vložitvijo nadzorstvene pritožbe ali rokovnega predloga, narava in vrsta zadeve ter njen pomen za stranko."
(7) Glej odločitve Vrhovnega sodišča: sklep št. II Ips 362/2010 z dne 24. 3. 2011, sklep št. II Ips 385/2010 z dne 10. 3. 2011, sklep št. II Ips 267/2010 z dne 10. 3. 2011 in sklep št. II Ips 439/2010 z dne 10. 3. 2011.
(8) Tako je ESČP dosodilo pritožnikom odškodnino za premoženjsko škodo zaradi kršitve pravice do sojenja v razumnem roku v zadevi Lechner in Hess proti Avstriji z dne 23. 4. 1987 in v zadevi Pammel proti Nemčiji z dne 1. 7. 1997.
(9) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-624/11 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 55/14).
(10) Tedaj veljavni Zakon o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 51/98 in 75/02), ki je veljal ob odločanju sodišč o pritožnikovem (dolžnikovem) predlogu za odlog izvršbe v prvem odstavku 71. členu, je zahteval, naj dolžnik izkaže za verjetno, da bi s takojšnjo izvršbo pretrpel nenadomestljivo škodo. Zakonodajalec pa je kasneje z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 17/06 − v nadaljevanju ZIZ-C) pravnemu standardu nenadomestljiva škoda dodal še pravni standard težko nadomestljiva škoda. Iz zakonodajnega gradiva (Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o izvršbi in zavarovanju − ZIZ-C, Poročevalec DZ, št. 107/05, EPA 575-V, str. 64–65) izhaja, da se je izkazalo, da so zelo redke situacije, v katerih je mogoče izkazati nenadomestljivo škodo, veliko več pa je primerov, ko je škoda težko nadomestljiva. Predlagatelj navedenih sprememb zakona je svoj predlog delno utemeljeval z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-110/03, Up-631/03 z dne 14. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 21), s katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da je tedaj veljavni prvi odstavek 73. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 40/04 − uradno prečiščeno besedilo), ki je urejal odlog izvršbe na predlog tretjega, v neskladju s prvim odstavkom 23. člena Ustave.
(11) Primerjaj prvi odstavek 192. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – v nadaljevanju ZIZ). Glej tudi odločbo Ustavnega sodišča št. Up-77/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 118/06, in OdlUS XV, 98), 5. točko obrazložitve.
(12) Primerjaj J. Zobec, Odškodninska odgovornost sodnika in odgovornost države zanj, Pravni letopis 2013, Inštitut za primerjalno pravo, Ljubljana 2013, str. 211.
(13) Podobno odločbi Ustavnega sodišča št. Up-1258/08, 9. točka obrazložitve, in št. Up-108/09, 11. točka obrazložitve.