Številka: Up-200/13-11

Datum: 23. 10. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Damjana Puzavca, Ljubljana, na seji 23. oktobra 2014

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 21381/2011 z dne 10. 1. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je pritožniku v postopku t. i. neprave obnove kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) izreklo enotno glavno kazen 21 let zapora in stransko denarno kazen. Enotno kazen je izreklo na podlagi pravnomočnih sodb: (1) Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Ks 374/2011 z dne 19. 8. 2011 (pravnomočna 20. 9. 2011), s katero je bila izrečena enotna kazen 13 let zapora, in (2) Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III K 6021/2010 z dne 9. 11. 2010 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 6021/2010 z dne 1. 3. 2012 (pravnomočna 23. 3. 2012), s katero je bila izrečena enotna kazen 8 let in 5 mesecev zapora ter stranska denarna kazen. Višje sodišče je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je pritožniku izreklo enotno kazen 20 let zapora in stransko denarno kazen. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev 28. in 31. člena Ustave ter 7. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navaja, da je bil pri izreku enotne kazni v postopku neprave obnove uporabljen napačen kazenski zakon oziroma da je bilo prekršeno pravilo, po katerem ni dopustno izreči strožje kazni od tiste, ki jo je bilo mogoče izreči po zakonu, veljavnem v času storitve kaznivega dejanja. Sodba Vrhovnega sodišča naj o tem tudi ne bi vsebovala primerne obrazložitve.
3. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-200/13 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

4. Izpodbijana sodba je bila izdana na podlagi 1. točke prvega odstavka 407. člena ZKP, po kateri se sme pravnomočna sodba spremeniti tudi brez obnove kazenskega postopka (t. i. neprava obnova kazenskega postopka), če je bilo v dveh ali več sodbah zoper istega obsojenca pravnomočno izrečenih več kazni, pa niso bile uporabljene določbe o odmeri (izreku) enotne kazni za dejanja v steku. Sodišče z novo sodbo spremeni prejšnje sodbe glede odločbe o kazni in izreče eno samo kazen (drugi odstavek 407. člena ZKP). Pritožnik trdi, da sodišče pri tem ni uporabilo določb o odmeri enotne kazni za dejanja v steku, ki so veljale v času storitve kaznivega dejanja. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo preizkusilo z vidika načela zakonitosti v kazenskem pravu, ki ga kot človekovo pravico zagotavlja 28. člen Ustave.
5. Nihče ne sme biti kaznovan za dejanje (nullum crimen), za katero ni zakon določil, da je kaznivo, in ni zanj predpisal kazni (nulla poena), še preden je bilo dejanje storjeno (prvi odstavek 28. člena Ustave). Dejanja, ki so kazniva, se ugotavljajo in kazni zanje izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši (drugi odstavek 28. člena Ustave).
6. Za stek kaznivih dejanj gre, ko storilec (z enim ali več dejanji) stori več kaznivih dejanj, za katera se mu hkrati sodi. Sodišče v takem primeru najprej določi kazen za vsako posamezno kaznivo dejanje posebej, ob upoštevanju posebnega in splošnega kaznovalnega okvira, nato pa na podlagi posebnih pravil splošnega dela kazenskega zakonika (53. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1, oziroma 47. člen Kazenskega zakonika, Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – KZ) izreče eno samo (enotno) kazen, ki se tudi izvrši. Iz različnih razlogov lahko pride do tega, da se storilcu več kaznivih dejanj sodi v različnih kazenskih postopkih in da mu je v vsakem od njih izrečena kazen za posamezno kaznivo dejanje ter da niso uporabljena pravila o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku.(1) Odpravi te pomanjkljivosti je namenjena neprava obnova kazenskega postopka po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP. Sodišče v tem postopku, enako kot pri hkratnem sojenju storilcu več kaznivih dejanj, izreče enotno kazen po pravilih za odmero kazni za dejanja v steku, le da v nepravi obnovi odpade predhodna faza izrekanja enotne kazni, to je določanje kazni za vsako kaznivo dejanje posebej. Sodišče namreč šteje za določene tiste kazni, ki so bile izrečene v posameznih kazenskih postopkih. Z vidika izrekanja kazni gre torej za izenačevanje položaja storilca, ki se mu zaradi več kaznivih dejanj sodi hkrati, in položaja storilca, ki se mu zaradi več dejanj sodi ločeno.
7. Določbe o odmeri kazni za dejanja v steku so pravila (splošnega dela) materialnega kazenskega prava, ki pomenijo podlago za izrek enotne kazni. Ko gre za storilca več kaznivih dejanj, izrekanje kazni ni zakonito končano z izrekom oziroma določanjem kazni za posamezno storjeno kaznivo dejanje, temveč z izrekom (izvršljive) enotne kazni. Tudi vprašanje časovne uporabe tistih določb, na podlagi katerih sodišče izreče enotno kazen, je zato ustavnopravno upoštevno z vidika drugega odstavka 28. člena Ustave, in sicer ne glede na to, ali do njihove uporabe pride pri sojenju storilcu več kaznivih dejanj v istem kazenskem postopku, v kazenskem postopku pri izreku enotne kazni obsojencu ali v postopku neprave obnove.
8. Vrhovno sodišče je glede časovne uporabe določb o odmeri kazni za dejanja v steku sprejelo stališče, da je treba v nepravi obnovi kazenskega postopka uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času, ko so nastopili pogoji za izrek enotne kazni, to je z nastopom pravnomočnosti zadnje sodbe. Stališče je utemeljilo z argumentom, da se pri nepravi obnovi ne posega v dejansko stanje, ugotovljeno v pravnomočni obsodilni sodbi, niti v pravno kvalifikacijo kaznivega dejanja, kar pomeni, da se ne more presojati, kateri zakon je bil za storilca milejši: tisti, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, ali kasnejši. Taka presoja je po stališču Vrhovnega sodišča vezana zgolj na čas do pravnomočnosti vsake konkretne sodbe, ni pa mogoče teh določb uporabiti za odločanje v postopku neprave obnove kazenskega postopka.
9. Stališče izpodbijane sodbe, da se v postopku neprave obnove po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP uporabi kazenski zakon, ki je veljal v času pravnomočnosti zadnje upoštevane sodbe, odstopa od pravila iz drugega odstavka 28. člena Ustave (in 7. člena KZ-1), po katerem se kazni za kazniva dejanja izrekajo po zakonu, ki je veljal ob storitvi dejanja, razen če je novi zakon za storilca milejši. Temeljna okoliščina, ki je odločilna za časovno uporabo kazenskega zakona, po tem stališču ni čas storitve kaznivega dejanja, temveč pravnomočnost zadnje upoštevane sodbe, ta trenutek pa nujno nastopi po storitvi tudi zadnjega dejanja, zaradi katerega je bila izrečena kazen, ki je upoštevana v nepravi obnovi. Za takšno stališče pa ni ustavnopravno upoštevnih razlogov oziroma tako stališče izrecno nasprotuje pravici iz drugega odstavka 28. člena Ustave, če ne gre za novi zakon, ki bi bil za storilca milejši.
10. V skladu s 1. točko prvega odstavka v zvezi z drugim odstavkom 407. člena ZKP sodišče z novo sodbo sicer res spremeni prejšnje obsodbe le glede odločbe o kazni in izreče eno samo (enotno) kazen, prek tega pa v pravnomočne sodbe ne sme posegati. Vendar pa tako lahko ravna ne glede na to, katere materialnopravne določbe o izrekanju kazni za kazniva dejanja v steku pri tem uporabi. Sodišče namreč v nepravi obnovi za upoštevane kazni ta pravila uporabi prvič oziroma odloča o vprašanju, ki ni bilo predmet nobene od upoštevanih pravnomočnih sodb. Gre za uporabo določb, na katera se nobena od upoštevanih pravnomočnih sodb sploh ne opira.(2) Če bi se, bi bil predlog za nepravo obnovo (po 1. točki prvega odstavka 407. člena ZKP) neutemeljen. Sodišče torej ne posega ne v ugotovljeno dejansko stanje, ne v pravne kvalifikacije posameznih kaznivih dejanj in ne v posamične določene kazni v pravnomočnih sodbah, ne glede na to, kateri kazenski zakon uporabi za izrek enotne kazni. Posega v pravnomočno sodbo zato tudi ne pomeni morebitna presoja, ali naj sodišče uporabi določbe o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku, ki so veljale v času storitve, ali kasnejše (milejše) določbe, saj se prav tako nanaša na vprašanje, ki ni bilo predmet nobene od upoštevanih pravnomočnih sodb.
11. Postopek po 407. členu ZKP je posebna oblika izrednega pravnega sredstva obnove kazenskega postopka, ki je namenjena odpravi napake glede izrekanja kazni, ki jo stori tisto sodišče, ki izreče kasnejšo pravnomočno sodbo.(3) Enotno kazen bi torej moralo, če je bilo to mogoče, izreči že sodišče, ki je izreklo kasnejšo sodbo. Pri tem pa ne bi moglo uporabiti kazenskega zakona glede na (prihodnji) čas pravnomočnosti te sodbe, temveč bi uporabilo tisti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, glede katerih teče postopek. Ta zakon pa bi moralo uporabiti sodišče tudi takrat, ko pomanjkljivost odpravlja, to je, ko odloča v postopku neprave obnove. Drugače bi sodišče brez razumnega razloga, izhajajočega iz narave stvari, neenako obravnavalo storilce, ki se jim za več kaznivih dejanj sodi hkrati, v primerjavi s storilci, ki se jim sodi ločeno (drugi odstavek 14. člena Ustave). Zgolj okoliščina, da sodišče v času odločanja ni imelo pred očmi že pravnomočne obsodbe, zaradi katere bi moralo na podlagi zakonske ureditve izreči enotno kazen, namreč ne more biti tak razumen razlog.
12. Izpodbijanega stališča glede časovne uporabe kazenskega zakona tudi ne podpira okoliščina, da šele ob pravnomočnosti zadnje sodbe nastopijo pogoji za nepravo obnovo. Ključen je namreč trenutek, ko so stekli pogoji za izrek enotne kazni (ko je storjenih več dejanj), in ne, ko so stekli pogoji za nepravo obnovo. Ti pogoji sicer res nastopijo šele s pravnomočnostjo zadnje sodbe, ker šele takrat postane jasno, da sodišče ni uporabilo pravil o izreku kazni za dejanja v steku. Z nepravo obnovo se namreč sanira prav pomanjkljivost glede tega, da pravila o izreku enotne kazni za dejanja v steku zoper storilca (in ne zoper obsojenca) niso bila uporabljena. Vendar pa ta okoliščina zato ne postane odločilna za časovno uporabo teh materialnopravnih pravil. Če bi dopustili, da postane odločilna, bi bil namreč za obsojenega storilca lahko glede izrekanja (enotne) kazni uporabljen zakon, ki bi bil strožji od zakona, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja. To pa bi bilo v neskladju z zahtevo iz drugega odstavka 28. člena Ustave.
13. V tem primeru je sodišče prve stopnje pritožniku izreklo enotno zaporno kazen 21 let zapora na podlagi 3. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B (Uradni list RS, št. 91/11), veljavne v času odločanja, v skladu s katero enotna kazen ne sme preseči 30 let zapora. Sodišče druge stopnje je na podlagi izpodbijanega stališča uporabilo 2. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1A (Uradni list RS, št. 39/09), veljavno v času pravnomočnosti zadnje upoštevane sodbe, v skladu s katero enotna kazen ne sme preseči 20 let zapora, in izrečeno enotno kazen znižalo na to mejo. Če bi kazenski postopek po drugi sodbi trajal dlje, bi po izpodbijanem stališču odločitev sodišča prve stopnje obstala, čeprav (glede na čas pravnomočnosti sodbe je to očitno) v času storitve zadnjega kaznivega dejanja ni obstajalo pravilo, ki bi za primere pritožnikovih dejanj dopuščalo izrek kazni v steku v višini 21 let zapora. Z gledišča storilca bi to tudi pomenilo, da pravila za izrek enotne kazni v času storitve kaznivega dejanja niso predvidljiva, kar pa je ena od pomembnih zahtev, ki izhaja iz prvega odstavka 28. člena Ustave.
14. Pritožnik glede na navedeno izpodbijanemu stališču utemeljeno očita kršitev drugega odstavka 28. člena Ustave, ko navaja, da bi sodišče pri izrekanju enotne kazni moralo uporabiti kazenski zakon, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja. Ne le kazen za posamezno kaznivo dejanje, tudi enotno kazen je v skladu z načelom zakonitosti v kazenskem pravu dopustno izreči le na podlagi kazenskega zakona, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja, oziroma na podlagi kasnejšega(4) zakona, če je ta za storilca milejši. Ali je imelo izpodbijano stališče glede uporabe določb o izreku kazni za dejanja v steku tudi dejansko vpliv na položaj pritožnika v konkretnem primeru, pa bo mogoče ugotoviti šele ob upoštevanju časov storitve kaznivih dejanj, ki so bila predmet pravnomočnih sodb, na podlagi katerih je stekel postopek neprave obnove, v katerem je bila izdana izpodbijana sodba. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v ponovno odločanje.

15. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju o tej zadevi izločen. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Niti v okviru odmere kazni obsojencu (55. člen KZ-1).

(2) Kar velja tudi, ko izreka enotno kazen bo upoštevanju enotnih kazni. Čeprav so bila za enotno kazen (ki šteje za določeno) že uporabljena pravila o steku, pa so bile pri tem upoštevane druge posamične kazni.

(3) Primerjaj Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 878.

(4) Po drugi strani je, upoštevaje pritožnikove navedbe, enako izključeno, da bi se enotna kazen izrekala po pravilih, ki v času storitve kaznivega dejanja (kateregakoli od vključenih) niso več veljala. Enotne kazni za nobeno dejanje ni mogoče izreči po zakonu, ki je veljal pred njegovo storitvijo, ne pa več v času storitve, oziroma enotno kazen je mogoče izreči po veljavnem ali po kasnejšem zakonu, ne pa po "prejšnjem" zakonu.