Na podlagi druge alinee prvega odstavka 107. člena in prvega odstavka 91. člena Ustave Republike Slovenije izdajam

Razglašam Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (ZDDV-1H), ki ga je sprejel Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 19. novembra 2014.

V Zakonu o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/12 in 83/12) se v prvem odstavku 1. člena v prvi alineji besedilo »zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta 2010/88/EU z dne 7. decembra 2010 o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost, v zvezi s trajanjem obveznosti spoštovanja najnižje splošne stopnje (UL L št. 326 z dne 10. 12. 2010, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2006/112/ES);« nadomesti z besedilom »zadnjič spremenjeno z Direktivo Sveta 2013/61/EU z dne 17. decembra 2013 o spremembi direktiv 2006/112/ES in 2008/118/ES, kar zadeva najbolj oddaljene francoske regije in zlasti Mayotte (UL L št. 353 z dne 28. 12. 2013, str. 5), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Sveta 2006/112/ES);«.
V drugem odstavku se v četrti alineji v a) točki v tretji alineji besedi »čezmorski departmaji« nadomestita z besedilom »francoska ozemlja iz 349. in prvega odstavka 355. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije«.

V četrtem odstavku 4. člena se besedi »davčnemu organu« nadomestita z besedilom »Finančni upravi Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: davčni organ)«.

V 30.c členu se naslov člena spremeni tako, da se glasi: »(telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja in elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci)«.
Prvi odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Kadar so telekomunikacijske storitve, storitve radijskega in televizijskega oddajanja ali elektronske storitve, zlasti tiste iz Priloge I a tega zakona, opravljene osebi, ki ni davčni zavezanec, je kraj opravljene storitve kraj, kjer ima ta oseba sedež, stalno ali običajno prebivališče.«.

V prvem odstavku 30.d člena se na koncu h) točke podpičje nadomesti s piko, preostalo besedilo pa se črta.
Drugi odstavek se črta.

V prvem odstavku 30.e člena se besedilo »30.b in 30.d člena tega zakona,« nadomesti z besedilom »30.b, 30.c in 30.d člena tega zakona«, besedilo »razen za elektronske storitve, ki so opravljene osebam, ki niso davčni zavezanci in ki nimajo sedeža v Uniji,« pa se črta.
Drugi odstavek se črta.

V petem odstavku 39. člena se za besedilom »mora od prejetega zneska« vejica in besedilo »ki presega znesek nepopravljenega obračunanega DDV iz prejšnjega odstavka,« črtata.

V drugem odstavku 50. člena, prvem odstavku 57. člena v a) točki ter prvem in drugem odstavku 59. člena, se besedi »carinski organ« v različnih sklonih nadomestita z besedama »davčni organ« v ustreznem sklonu.

V 72. členu se v naslovu člena besedi »in carinskega« črtata.
V drugem odstavku se beseda »carinskega« nadomesti z besedo »davčnega«.

Peti odstavek 74. člena se črta.

Za tretjim odstavkom 74.b člena se doda nov četrti odstavek, ki se glasi:
»(4) Vložnik mora k zahtevku predložiti tudi kopije računov ali uvoznih dokumentov, če je davčna osnova na računu ali uvoznem dokumentu v višini najmanj 1.000 eurov oziroma na računu za gorivo najmanj 250 eurov.«.
Dosedanji četrti in peti odstavek postaneta peti in šesti odstavek.

V drugem odstavku 74.e člena se za drugim stavkom doda besedilo, ki se glasi: »Zahtevek za dodatne informacije pošlje na elektronski naslov vložnika, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden na zahtevku za vračilo, ali na elektronski naslov pristojnega davčnega organa države članice sedeža. Šteje se, da je zahtevek za dodatne informacije vročen na dan, ko davčni organ od prejemnika prejme potrdilo o prejemu elektronskega sporočila, vendar najkasneje 15. dan od dneva, ko je bil odposlan.«
Za četrtim odstavkom se dodata nov peti in šesti odstavek, ki se glasita:
»(5) Odločba se vroči prek elektronskega portala države, v kateri ima vložnik sedež, razen če država članica sedeža vlagatelja ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala davčnemu zavezancu. Šteje se, da je odločba vročena 15. dan od dneva, ko je bila odposlana v elektronski portal države sedeža. Če država članica davčnemu zavezancu ne zagotavlja vročanja odločb iz elektronskega portala, se odločba pošlje na elektronski naslov, ki je v skladu z drugo alinejo tretjega odstavka 74.b člena tega zakona naveden v zahtevku. Odločba se šteje za vročeno 15. dan od dneva, ko je bila odposlana na ta elektronski naslov.
(6) Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena.«.
Dosedanji peti odstavek, ki postane sedmi odstavek, se spremeni tako, da se glasi:
»(7) Obrazložitev odločbe o vračilu DDV davčnim zavezancem s sedežem v drugi državi članici lahko vsebuje samo kratko obrazložitev zavezančeve vloge, pravno podlago ter ob zavrnitvi ali delni zavrnitvi razlog za zavrnitev in oznako razloga za zavrnitev.«.
Za novim sedmim odstavkom se doda nov osmi odstavek, ki se glasi:
»(8) Minister, pristojen za finance, predpiše oznake razlogov za zavrnitev ali delno zavrnitev zahtevka za vračilo.«.
Dosedanji šesti odstavek postane deveti odstavek.

V prvem odstavku 74.g člena se beseda »petega« nadomesti z besedo »devetega«.
V tretjem odstavku se beseda »petem« nadomesti z besedo »devetem«.

Za šestim odstavkom 74.i člena se doda nov sedmi odstavek, ki se glasi:
»(7) Če davčni organ presodi, da nima na voljo ustreznih informacij iz drugega oziroma četrtega odstavka tega člena, na podlagi katerih bi se lahko odločil o zahtevku za vračilo, lahko zahteva od vložnika te dodatne informacije po elektronski poti.«.
Dosedanji sedmi in osmi odstavek postaneta osmi in deveti odstavek.
V dosedanjem devetem odstavku, ki postane deseti odstavek, se besedilo »ter določi davčni urad, ki je pristojen za obravnavanja zahtevkov« črta.
Za dosedanjim desetim odstavkom, ki postane enajsti odstavek, se doda nov dvanajsti odstavek, ki se glasi:
»(12) Odločbe, sklepi in drugi dokumenti se lahko vročajo po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Kot varen elektronski predal se uporablja informacijski sistem eDavki.«.

V drugem odstavku 76. člena se besedilo »davčne zavezance, ki nimajo sedeža znotraj Unije, in opravljajo elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci« nadomesti z besedilom »telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža znotraj Unije, ali posebno ureditev za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov«.

V drugem odstavku 78. člena se v a) točki znesek »25.000 eurov« nadomesti z zneskom »50.000 eurov«.

Za drugim odstavkom 79. člena se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, na svoji spletni strani objavlja naslednje podatke o davčnih zavezancih, ki so potrebni za preverjanje identifikacije za namene DDV:
a) osebno ime, prebivališče ter davčno številko;
b) ime oziroma naziv osebe, ki ni fizična oseba, njen sedež in naslov ter davčno številko;
c) identifikacijsko številko za DDV, datum vpisa oziroma izbrisa zavezanosti za DDV.«.

V tretjem odstavku 88.c člena se besedi »v katerem« nadomestita z besedama »za katerega«.

Naslov 6. podpoglavja se spremeni tako, da se glasi: »6. Posebni ureditvi za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci«, za njim pa se dodata nov 122.a in 122.b člen, ki se glasita:

Po posebnih ureditvah iz 6. podpoglavja tega zakona za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
– »telekomunikacijske storitve«, »storitve oddajanja« ter »elektronske storitve« so storitve iz prvega odstavka 30.c člena tega zakona;
– »država članica potrošnje« je država članica, v kateri se šteje, da so opravljene telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve v skladu s 30.c členom tega zakona;
– »poseben obračun DDV« je obračun, ki vsebuje podatke, potrebne za ugotovitev zneska DDV, ki ga je treba plačati v posamezni državi članici.

(1) Davčnim zavezancem iz 125. in 130.b člena tega zakona se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo osebno po elektronski poti skladno z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek. Kot varen elektronski predal se uporablja informacijski sistem eDavki.
(2) Davčnim zavezancem, ki so prijavili uporabo posebne ureditve za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve v eni od držav članic znotraj Unije, vendar ne v Sloveniji, se odločbe, sklepi in drugi dokumenti vročajo na elektronski naslov. Šteje se, da je bila odločba, sklep ali drug dokument vročen davčnemu zavezancu 15. dan od dneva, ko je bil odposlan na elektronski naslov davčnega zavezanca, ki ga je navedel na obrazcu za prijavo v posebno ureditev.
(3) Pritožba zoper odločbo se lahko vloži v 30 dneh od dneva, ko se šteje, da je bila odločba vročena.«.

Za novim 122.b členom se doda naslov novega 6.a podpoglavja, ki se glasi: »6.a Posebna ureditev za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravljajo davčni zavezanci, ki nimajo sedeža znotraj Unije«.

123. člen se spremeni tako, da se glasi:

Po ureditvi iz tega podpoglavja imajo naslednji izrazi naslednji pomen:
– »davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije,« je davčni zavezanec, ki znotraj Unije nima niti sedeža niti stalne poslovne enote in ki ni kakor koli drugače zavezan k identifikaciji za namene DDV;
– »država članica identifikacije« je država članica, ki jo davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, izbere kot državo, v kateri prijavi začetek opravljanja svoje dejavnosti kot davčni zavezanec znotraj Unije v skladu s tem podpoglavjem.«.

124. člen se spremeni tako, da se glasi:

(1) Posebna ureditev iz tega podpoglavja se lahko uporablja za telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih davčni zavezanec iz 125. člena tega zakona opravi osebam, ki niso davčni zavezanci, imajo pa sedež ali stalno oziroma običajno prebivališče v kateri koli državi članici.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 125. člena tega zakona uporablja ureditev iz tega podpoglavja za vse telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravlja znotraj Unije.«.

V prvem odstavku 125. člena se za besedo »sedeža« dodata besedi »znotraj Unije«, besedilo »kot državo članico za identifikacijo« pa se nadomesti z besedilom »za državo članico identifikacije«.
V drugem odstavku se za besedilom »ob začetku opravljanja« doda besedilo »telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in«, za besedo »sedeža« pa se na dveh mestih dodata besedi »znotraj Unije«.
V tretjem odstavku se za besedo »sedeža« na dveh mestih dodata besedi »znotraj Unije«.
V četrtem odstavku se za besedo »sedeža« dodata besedi »znotraj Unije«.

V 126. členu se v napovednem stavku za besedo »sedeža« dodata besedi »znotraj Unije«.
V prvi alineji se za besedo »več« doda besedilo »telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in«.
Četrta alineja se spremeni tako, da se glasi:
»– nenehno krši pravila posebne ureditve, kot je opredeljeno v drugem odstavku 58.b člena Izvedbene uredbe Sveta (EU) št. 282/2011 z dne 15. marca 2011 o določitvi izvedbenih ukrepov za Direktivo 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost (prenovitev) (UL L št. 77 z dne 23. 3. 2011, str. 1), zadnjič spremenjeni z Izvedbeno uredbo Sveta (EU) št. 1042/2013 z dne 7. oktobra 2013 o spremembi Izvedbene uredbe (EU) št. 282/2011 glede kraja opravljanja storitev (UL L št. 284 z dne 26. 10. 2013, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Izvedbena uredba).«.

Prvi in drugi odstavek 127. člena se spremenita tako, da se glasita:
»(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene ali ne. Posebni obračun DDV mora predložiti do 20. dne naslednjega meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV ter za vsako državo članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja in elektronskih storitev v obračunskem obdobju brez DDV, in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.«.
V tretjem odstavku se za besedo »sedeža« dodata besedi »znotraj Unije«.
Četrti odstavek se spremeni tako, da se glasi:
»(4) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV predloži popravek posebnega obračuna DDV, če pozneje ugotovi nepravilnosti.«.

V 128. členu se prvi stavek spremeni tako, da se glasi: »Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev posebnega obračuna iz prvega odstavka 127. člena tega zakona.«.

Prvi odstavek 129. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža znotraj Unije in uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV v skladu s prvim odstavkom 63. člena tega zakona, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV ne glede na a) točko drugega odstavka in šesti odstavek 74.i člena tega zakona.«.
V drugem odstavku se za besedo »sedeža« dodata besedi »znotraj Unije«.

V 130. členu se v prvem stavku za besedo »sedeža« dodata besedi »znotraj Unije«, v tretjem stavku pa se za besedo »zavezanec« dodata vejica in besedilo »ki nima sedeža znotraj Unije,«.

Za 130. členom se dodajo naslov novega 6.b podpoglavja in nov 130.a do 130.h člen, ki se glasijo:

Po ureditvi iz tega podpoglavja »davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje« pomeni davčnega zavezanca, ki ima sedež svoje dejavnosti ali stalno poslovno enoto znotraj Unije, vendar na ozemlju države članice potrošnje nima niti sedeža svoje dejavnosti niti stalne poslovne enote.

(1) Davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, lahko prijavi uporabo posebne ureditve po tem podpoglavju, če ima sedež v Sloveniji ali če nima sedeža znotraj Unije, ima pa stalno poslovno enoto v Sloveniji in opravlja telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve osebam, ki niso davčni zavezanci in imajo sedež ali stalno prebivališče ali običajno prebivajo v državi članici potrošnje.
(2) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena uporablja posebno ureditev iz tega podpoglavja za vse telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve, ki jih opravlja znotraj Unije.
(3) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja v skladu s prvim odstavkom tega člena in nima sedeža v Sloveniji, ima pa v Sloveniji oziroma znotraj Unije eno ali več stalnih poslovnih enot, mora izpolnjevati obveznosti po posebni ureditvi iz tega podpoglavja za tekoče koledarsko leto in za dve naslednji koledarski leti.

(1) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz 130.b člena tega zakona, mora davčnemu organu prijaviti, kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec na podlagi posebne ureditve iz tega podpoglavja, začne, preneha ali spremeni v tolikšni meri, da te ureditve ne more več uporabljati. Prijavo mora davčni zavezanec posredovati v elektronski obliki.
(2) Davčni organ za identifikacijo davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, uporabi identifikacijsko številko za DDV, ki mu je že bila dodeljena.
(3) Davčni organ vodi za potrebe posebne ureditve iz tega podpoglavja posebno evidenco davčnih zavezancev, ki prijavijo uporabo te posebne ureditve.

Davčni organ davčnega zavezanca, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, izključi iz posebne ureditve, če:
– ga ta obvesti, da ne opravlja več telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev;
– davčni organ kakor koli drugače domneva, da ne opravlja več obdavčljivih dejavnosti po tej posebni ureditvi, kot je opredeljeno v 58.a členu Izvedbene uredbe;
– ne izpolnjuje več potrebnih pogojev za uporabo te posebne ureditve ali
– nenehno krši pravila te posebne ureditve, kot je opredeljeno v drugem odstavku 58.b člena Izvedbene uredbe.

(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora davčnemu organu predložiti poseben obračun DDV za vsako koledarsko trimesečje ne glede na to, ali so bile telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve opravljene ali ne. Obračun mora predložiti do 20. dne naslednjega meseca po poteku obračunskega obdobja, na katero se obračun nanaša. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(2) V posebnem obračunu DDV iz prvega odstavka tega člena mora davčni zavezanec navesti slovensko identifikacijsko številko za DDV in za vsako članico potrošnje, v kateri je nastala obveznost za plačilo DDV, skupno vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev v obračunskem obdobju brez DDV in skupni znesek pripadajočega DDV te države članice, razdeljenega po davčnih stopnjah. V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec, ki nima sedeža v državi članici potrošnje, navesti tudi uporabljene davčne stopnje in skupni znesek dolgovanega DDV.
(3) Če ima davčni zavezanec poleg stalne poslovne enote v Sloveniji eno ali več drugih poslovnih enot, iz katerih opravlja storitve, mora v posebnem obračunu DDV poleg podatkov iz prejšnjega odstavka navesti še za vsako državo članico, v kateri ima poslovno enoto, skupno vrednost opravljenih telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev po posebni ureditvi iz tega podpoglavja ter identifikacijsko številko za DDV ali davčno sklicno številko te poslovne enote, razčlenjeno po državah članicah potrošnje.
(4) V posebnem obračunu DDV mora davčni zavezanec izkazovati zneske v eurih.
(5) Davčni zavezanec lahko v obdobju treh let od poteka roka za predložitev posebnega obračuna DDV, predloži popravek posebnega obračuna DDV, če pozneje ugotovi nepravilnosti.

Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora plačati DDV ob predložitvi posebnega obračuna DDV oziroma najpozneje na dan poteka roka za predložitev obračuna iz 130.e člena tega zakona. DDV mora plačati na bančni račun, ki je denominiran v eurih in ki ga določi davčni organ.

(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, nima pravice do odbitka DDV, lahko pa uveljavlja vračilo plačanega DDV.
(2) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja v Sloveniji, lahko ne glede na 3. člen Direktive Sveta 2008/9/ES uveljavlja vračilo plačanega DDV v drugi državi članici v skladu s podpoglavjem 2.3. poglavja IX tega zakona.
(3) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v drugi državi članici, lahko ne glede na prvi odstavek 74. člena tega zakona uveljavlja vračilo plačanega DDV v Sloveniji v skladu s podpoglavjem 2.2. poglavja IX tega zakona.
(4) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve v drugi državi članici, ter v Sloveniji kot državi članici potrošnje opravlja tudi dejavnosti, za katere ne velja ta posebna ureditev in za katere se mora identificirati za namene DDV, odbije zneske DDV, povezane z obdavčljivimi dejavnostmi, za katere velja ta posebna ureditev, v obračunu DDV, ki ga mora predložiti v skladu s 87. členom tega zakona.

(1) Davčni zavezanec, ki prijavi uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora voditi evidence o transakcijah v okviru te posebne ureditve. Te evidence morajo biti dovolj natančne, da lahko davčni organi države članice potrošnje ugotovijo, ali je obračun DDV pravilen.
(2) Na zahtevo morajo biti evidence v elektronski obliki na voljo tako davčnemu organu v Sloveniji kot davčnemu organu v državi članici potrošnje.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka tega člena, mora evidence hraniti deset let od 31. decembra tistega leta, v katerem je bila transakcija opravljena.«

Za 137. členom se dodajo naslov novega 8. podpoglavja in nov 137.a do 137.g člen, ki se glasijo:

(1) Posebno ureditev iz tega podpoglavja lahko uporablja davčni zavezanec, ki v Sloveniji nima sedeža ali stalne poslovne enote niti stalnega ali običajnega prebivališča, če izpolnjuje naslednje pogoje:
a) v Sloveniji občasno opravlja storitve mednarodnega cestnega prevoza potnikov s prevoznimi sredstvi, ki niso registrirana v Sloveniji;
b) ne uveljavlja odbitka DDV v skladu s 63. členom tega zakona ali vračila DDV v skladu s 74. do 74.i členom tega zakona;
c) ne opravlja nobenih drugih transakcij, ki bi bile predmet DDV v Sloveniji.
(2) Za namene tega podpoglavja občasni cestni prevoz potnikov pomeni občasni prevoz potnikov v cestnem prometu, kot je opredeljen v zakonu, ki ureja prevoze v cestnem prometu.
(3) Za namene tega podpoglavja je mednarodni cestni prevoz potnikov prevoz potnikov v cestnem prometu, pri katerem je kraj odhoda oziroma prihoda prevoznega sredstva zunaj Slovenije.
(4) Davčni zavezanec, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena in se je odločil za uporabo posebne ureditve iz tega podpoglavja, mora to posebno ureditev uporabljati najmanj eno davčno obdobje iz prvega odstavka 137.e člena tega zakona oziroma celotno davčno obdobje iz drugega odstavka 137.e člena tega zakona. Uporaba posebne ureditve iz tega podpoglavja in obračunavanje DDV po splošnih pravilih v skladu s tem zakonom se znotraj istega koledarskega leta izključujeta.

(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora davčnemu organu predložiti zahtevek za izdajo davčne številke, če mu še ni bila dodeljena, in identifikacijske številke za DDV pred začetkom opravljanja storitev občasnega cestnega prevoza potnikov na ozemlju Slovenije.
(2) Zahtevek iz prejšnjega odstavka mora davčni zavezanec poslati v elektronski obliki.
(3) Na zahtevku za pridobitev identifikacijske številke za DDV mora davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona navesti naslednje podatke za identifikacijo: ime, naslov, elektronski naslov, transakcijski račun, identifikacijsko številko za DDV v državi, kjer ima sedež ali stalno poslovno enoto, iz katere opravlja svoje poslovne transakcije, ali če takega kraja ni, kraj, kjer ima stalno prebivališče ali običajno prebiva, ali izpis iz sodnega ali drugega registra, ki dokazuje, da opravlja dejavnost v državi, kjer ima sedež, in izjavo, da ne opravlja transakcij znotraj Unije ali drugih dobav blaga in storitev, ki so predmet obdavčitve v Sloveniji, za katere bi se moral identificirati za namene DDV v skladu z 79. členom tega zakona, ime, priimek, datum rojstva, naslov ter fotokopijo osebnega dokumenta odgovorne osebe, pooblaščene za zastopanje.
(4) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora davčni organ obvestiti o spremembi podatkov iz zahtevka iz prejšnjega odstavka v osmih dneh od dneva, ko se je taka sprememba dogodila. Spremembe podatkov pošlje davčnemu organu v elektronski obliki.
(5) Davčni organ ob prejemu zahtevka davčnemu zavezancu pošlje v elektronski obliki potrdilo o prejemu zahtevka, v katerem so navedeni osnovni podatki iz zahtevka, na podlagi katerega lahko davčni zavezanec opravi prevoz.
(6) Davčnega zavezanca, ki je predložil zahtevek iz prvega odstavka tega člena, se o dodeljeni identifikacijski številki za DDV obvesti v elektronski obliki v osmih dneh od prejema popolnega zahtevka. Šteje se, da je obvestilo o dodeljeni identifikacijski številki za DDV vročeno osmi dan po odpremi potrdila na elektronski naslov davčnega zavezanca.
(7) Davčni organ vodi evidenco davčnih zavezancev iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona, ki jim je bila dodeljena identifikacijska številka za DDV, in registrskih oznak prevoznih sredstev ter število potnikov po posameznem prevoznem sredstvu.
(8) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora pri opravljanju občasnega prevoza v Sloveniji imeti v vozilu potrdilo ali kopijo potrdila, da je identificiran za namene DDV ali potrdilo davčnega organa, da je predložil zahtevek za izdajo identifikacijske številke za DDV. Ko davčni zavezanec prejme potrdilo, da je identificiran za namene DDV, mora s tem potrdilom nadomestiti potrdilo o vloženem zahtevku.

(1) Davčni organ davčnega zavezanca iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona izključi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja, če:
a) obvesti davčni organ o prenehanju opravljanja storitev iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona;
b) ne izpolnjuje pogojev iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona;
c) ne predloži posebnega obračuna DDV iz 137.e člena tega zakona;
d) ne sporoči spremembe podatkov v skladu s četrtim odstavkom 137.b člena tega zakona ali
e) na posebnih obračunih DDV ne prikaže vseh zahtevanih podatkov.
(2) Davčni organ odločbo o izključitvi iz posebne ureditve iz tega podpoglavja davčnemu zavezancu pošlje na njegov elektronski naslov.

Davčni zavezanec mora pred opravljanjem prevoza v Sloveniji o tem v elektronski obliki obvestiti davčni organ tako, da sporoči svojo identifikacijsko številko za DDV, registrsko številko prevoznega sredstva, datum opravljanja prevoza po območju Republike Slovenije in predvideno relacijo prevoza po območju Republike Slovenije.

(1) Davčno obdobje za posebno ureditev iz tega podpoglavja je koledarsko leto.
(2) Ob prenehanju uporabe posebne ureditve iz tega podpoglavja se davčno obdobje konča na dan prenehanja uporabe te posebne ureditve.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora davčnemu organu predložiti posebni obračun DDV do zadnjega delovnega dne naslednjega meseca po poteku davčnega obdobja. Posebni obračun DDV mora predložiti v elektronski obliki.
(4) Posebni obračun DDV iz tretjega odstavka tega člena mora vsebovati:
1. identifikacijsko številko za DDV iz šestega odstavka 137.b člena tega zakona;
2. registrsko številko prevoznega sredstva in število prepeljanih oseb s tem prevoznim sredstvom ter datum opravljanja prevoza;
3. vrednost opravljene storitve na ozemlju Slovenije po posameznem prevoznem sredstvu brez DDV;
4. stopnjo DDV;
5. skupno vrednost opravljenih storitev na ozemlju Slovenije v davčnem obdobju;
6. skupni znesek DDV v davčnem obdobju.

Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora plačati DDV v državni proračun najpozneje v roku, v katerem mora predložiti posebni obračun DDV iz 137.e člena tega zakona.

(1) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora voditi evidenco o opravljenih storitvah po posebni ureditvi iz tega podpoglavja, v kateri mora zagotoviti vse podatke, na podlagi katerih lahko davčni organ izvaja nadzor nad pravilnostjo posebnega obračuna DDV, zlasti podatke o vsaki posamezni vožnji, registrski številki prevoznega sredstva na tej vožnji, številu potnikov, vrednosti opravljene storitve in znesku davka.
(2) Evidenca iz prvega odstavka tega člena mora biti na razpolago v elektronski obliki in jo mora davčni zavezanec dati na razpolago davčnemu organu na njegovo zahtevo.
(3) Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena tega zakona mora hraniti račune, iz katerih so razvidni predmet obdavčitve, davčna osnova in DDV, ter druge dokumente, ki omogočajo pripravo posebnega obračuna DDV v skladu s 137.e členom tega zakona.
(4) Davčni zavezanec mora račune in druge dokumente ter evidence iz tega člena hraniti deset let po poteku leta, na katero se računi in drugi dokumenti ter evidence nanašajo.«.

Besedilo 138. člena se spremeni tako, da se glasi:
»Obračunavanje in plačevanje DDV nadzoruje davčni organ v skladu z zakonom, ki ureja davčni postopek, in z zakonom, ki ureja finančno upravo.«.

V prvem odstavku 139. člena se za besedilom »ki ureja upravni postopek« vejica črta, besedilo »zakon, ki ureja davčno službo, in zakon, ki ureja carinsko službo« pa se nadomesti z besedilom »in zakon, ki ureja finančno upravo«.
Za drugim odstavkom se doda nov tretji odstavek, ki se glasi:
»(3) Ne glede na drugi odstavek tega člena se pri popravljanju napak iz preteklih davčnih obdobij iz 137.e člena tega zakona upošteva prvi odstavek tega člena.«.

V prvem odstavku 140. člena se 6., 7. in 8. točka spremenijo tako, da se glasijo:
»6. davčnemu organu ne sporoči, kdaj se njegova dejavnost, ki jo opravlja kot davčni zavezanec začne, spremeni ali preneha (prvi odstavek 125. člena in prvi odstavek 130.c člena);
7. ne predloži posebnega obračuna DDV od telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev oziroma ga ne predloži na predpisani način oziroma predloženi posebni obračun DDV ne vsebuje predpisanih podatkov (127. člen in 130.e člen);
8. ne plača DDV od telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitev v predpisanem roku (128. in 130.f člen);«.
Na koncu 9. točke se pika nadomesti s podpičjem in dodajo nova 10. do 14. točka, ki se glasijo:
»10. ne predloži posebnega obračuna DDV za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov oziroma ga ne predloži na predpisan način oziroma predloženi posebni obračun ne vsebuje predpisanih podatkov (137.e člen);
11. ne predloži zahtevka za izdajo identifikacijske številke za DDV oziroma ga ne predloži na predpisani način oziroma predloženi zahtevek ne vsebuje predpisanih podatkov (prvi, drugi in tretji odstavek 137.b člena);
12. ne sporoči spremembe podatkov iz četrtega odstavka 137.b člena tega zakona;
13. ne obvesti davčnega organa o predvidenem opravljanju prevoza (137.d člen);
14. ne plača DDV od storitev mednarodnega cestnega prevoza potnikov v predpisanem roku oziroma na predpisan način (137.f člen).«.

V prvem odstavku 141. člena se 16. in 17. točka spremenita tako, da se glasita:
»16. ne vodi evidence o transakcijah v okviru posebne ureditve za davčne zavezance, ki nimajo sedeža in opravljajo telekomunikacijske storitve, storitve oddajanja ali elektronske storitve oziroma je ta evidenca nepopolna ali nenatančna (130. in 130.h člen);
17. ne zagotavlja hranjenja evidenc o transakcijah o opravljanju telekomunikacijskih storitev, storitev oddajanja ali elektronskih storitvah v predpisanem roku hranjenja (130. in 130.h člen);«.
Za 17. točko se doda nova 18. točka, ki se glasi:
»18. ne vodi evidence o storitvah po posebni ureditvi za opravljanje storitev mednarodnega občasnega cestnega prevoza potnikov oziroma ne zagotavlja hranjenja dokumentacije v predpisanem roku (137.g člen).«.

Drugi odstavek 146. člena se spremeni tako, da se glasi:
»(2) Podrobnejše predpise o izvajanju tega zakona, vključno z natančnejšimi kriteriji in načini uveljavljanja oprostitev DDV ter način vlaganja vlog v elektronski obliki, izda minister, pristojen za finance.«.

V naslovu Priloge I a se besedilo »in k) točke 30.d člena« črta.

V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 85/10) se v drugem odstavku 37. člena besedilo »30. junija 2015« nadomesti z besedilom »31. decembra 2018«.

Ne glede na 38. člen tega zakona se določbe 137.a do 137.g člena prvič uporabijo za obdobje od 1. aprila 2015 dalje. Davčni zavezanec iz prvega odstavka 137.a člena zakona predloži zahtevek iz prvega odstavka 137.b člena zakona od 1. marca 2015 dalje.

(1) Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporablja pa se od 1. januarja 2015, razen spremenjenega četrtega odstavka 4. člena, spremenjenega drugega odstavka 72. člena, spremenjenega 125. člena, prvega odstavka 130.b člena in 130.c člena zakona, ki se uporabljajo od dneva uveljavitve tega zakona.
(2) Določbe 30.c, 30.d, 30.e, drugega odstavka 50. člena, a) točke prvega odstavka 57. člena, prvega in drugega odstavka 59. člena, drugega odstavka 76. člena, 123., 124., 126., 127., 128., 129., 130., 140. in 141. člena Zakona o davku na dodano vrednost (Uradni list RS, št. 13/11 – uradno prečiščeno besedilo, 18/11, 78/11, 38/112 in 83/12) se uporabljajo do 1. januarja 2015.