Številka: Up-822/13-15

Datum: 4. 12. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Vlada Perkoviča, Ljubljana, ki ga zastopa Gregor Simončič, odvetnik v Ljubljani, na seji 4. decembra 2014

Točke I, II in IV izreka sodbe Vrhovnega sodišča št. II Ips 98/2013 z dne 16. 5. 2013, sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1215/2008 z dne 2. 7. 2008 (razen v delu, v katerem je z njo zavrnjena pritožba zoper točko I/3 izreka sodbe prve stopnje) in točke I/1, I/2, in III izreka sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1716/2006-II z dne 10. 1. 2008 se razveljavijo in zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Vrhovno sodišče je, potem ko je Ustavno sodišče z odločbo št. Up-771/11 z dne 21. 2. 2013 (Uradni list RS, št. 20/13) razveljavilo njegovo prejšnjo sodbo in mu zadevo vrnilo v novo odločanje, še enkrat odločalo o reviziji tožnice proti sodbi Višjega sodišča, ki je potrdilo sodbo Okrožnega sodišča, ki je zavrnilo ugotovitveni zahtevek tožnice proti pritožniku, da je tožnica solastnica stanovanja v Ljubljani do deleža 17/40, in dajatveni zahtevek tožnice proti pritožniku na izstavitev ustrezne zemljiškoknjižne listine, nasprotno tožbo pritožnika pa je zavrglo. Vrhovno sodišče je odločilo enako kot prvič. Razen v delu, v katerem je tožnica zahtevala izstavitev zemljiškoknjižne listine, je ugodilo reviziji tožnice in je sodbi nižjih sodišč spremenilo tako, da je ugodilo ugotovitvenemu zahtevku. Vrhovno sodišče razlaga načelo realne subrogacije tako, da so del skupnega premoženja stvari in pravice, kupljene z denarjem, ki je skupno premoženje zakoncev, ali stvari, pridobljene z zamenjavo oziroma z izkupičkom za prodano stvar iz skupnega premoženja. To načelo naj bi se uporabljalo tudi po razvezi zakonske zveze, vse do razdelitve skupnega premoženja. Zato Vrhovno sodišče meni, da 85-odstotni solastniški delež na stanovanju, ki je bil financiran iz skupnih sredstev (s prodajo starega stanovanja, ki je bilo skupno premoženje), spada v skupno premoženje pravdnih strank, 15-odstotni solastniški delež, ki ga je pritožnik financiral s kreditom, pa je njegovo posebno premoženje. Vrhovno sodišče se je soočilo s stališčem Ustavnega sodišča iz odločbe št. Up-771/11, da bi bilo treba kljub pravnomočno zavrženi nasprotni tožbi pritožnika (s katero je pritožnik zahteval ugotovitev, da je znašal njegov solastniški delež na starem stanovanju 19/20) upoštevati pritožnikov ugovor nadpolovičnega deleža iz nasprotne tožbe kot ugovor samostojne nasprotne pravice ter se do njega opredeliti. Vendar se ne strinja z Ustavnim sodiščem, da bi se moralo do pritožnikovih trditev o nadpolovičnem deležu vsebinsko opredeliti. Meni, da naj bi bilo za presojo Ustavnega sodišča, da je bila pritožniku kršena pravica do izjave, ključnega pomena stališče, da pritožniku nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju ni bilo treba uveljavljati z nasprotno tožbo (pač pa bi ga lahko uveljavljal tudi z ugovorom zoper ugotovitveni tožbeni zahtevek tožnice). Vrhovno sodišče pojasnjuje, da ni ustaljene sodne prakse (kakor jo v svoji odločbi razume Ustavno sodišče) o zahtevanem načinu uveljavljanja nadpolovičnega deleža toženega zakonca, ki je vpisan v zemljiško knjigo. Navaja, da način uveljavljanja nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju ne more biti odvisen od tega, ali je tožena stranka vpisana v zemljiško knjigo ali ne. Opozarja na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča z 21. in 22. 12. 1992, iz katerega izhaja, da mora tožena stranka, ki meni, da je njen delež večji od polovice, vložiti nasprotno tožbo in da ugovor ne zadošča, saj je sodišče vezano na postavljeni tožbeni zahtevek. To naj bi veljalo tudi za zakonce, ki so vpisani v zemljiški knjigi. Po mnenju Vrhovnega sodišča je zahteva po uveljavljanju nadpolovičnega deleža z nasprotno tožbo odraz vezanosti sodišča na postavljeni zahtevek, saj sodišče ne more tožeči stranki prisoditi deleža pod zakonsko določeno domnevo enakih deležev, če tožena stranka ne vloži nasprotne tožbe.
2. Vrhovno sodišče razlaga, da je bil pritožnikov zahtevek v nasprotni tožbi eventualni zahtevek, o katerem bi sodišče prve stopnje lahko odločalo le, če bi zavrnilo pritožnikov ugovor izključne lastnine iz odgovora na tožbo oziroma če bi ugodilo tožničinemu zahtevku. Sodišče prve stopnje naj bi z zavrženjem nasprotne tožbe glede deležev na skupnem premoženju prekoračilo zahtevek, kar bi moral pritožnik uveljavljati s pravnimi sredstvi. Po mnenju Vrhovnega sodišča je posledica zavrženja nasprotne tožbe to, da se Vrhovnemu sodišču ni treba opredeliti do v njej vsebovanih pritožnikovih trditev o nadpolovičnem deležu. Vrhovno sodišče je zato ostalo pri zakonski domnevi o enakih deležih zakoncev na 85-odstotnem solastninskem deležu spornega stanovanja.
3. Pritožnik vlaga ustavno pritožbo zoper sodbo Vrhovnega sodišča in zatrjuje kršitve 14., 22. in 33. člena Ustave. Pritožnik nasprotuje razlagi načela realne subrogacije, ki jo je sprejelo Vrhovno sodišče. Tega načela naj ne bi bilo mogoče uporabiti, ko zakonske zveze ni več. Pritožnik tudi ne soglaša z dejanskimi ugotovitvami sodišč glede porabe izkupička od prodaje v zakonski zvezi pridobljenega stanovanja. Ne strinja se s tem, da toženec ne more uveljavljati nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju (zgolj) z ugovorom tako, da ni potrebna nasprotna tožba. Pritožnik očita Vrhovnemu sodišču, da ni upoštevalo sporočila odločbe Ustavnega sodišča št. Up-771/11 in ni zavarovalo njegove pravice do izjave. Meni, da sodišče prve stopnje ni prekoračilo zahtevka, ko je zavrglo pritožnikovo nasprotno tožbo. Pritožnik opozarja, da stališče Ustavnega sodišča (da mu je bila kršena pravica do izjave) ni odvisno od stališča, da pritožniku nadpolovičnega deleža ni treba uveljavljati z nasprotno tožbo. Ustavno sodišče naj bi pojasnilo, da bi Vrhovno sodišče moralo upoštevati pritožnikov ugovor nadpolovičnega deleža kot ugovor samostojne nasprotne pravice ter se do njega opredeliti. Pritožnik meni, da je imelo Vrhovno sodišče glede na navedeno le dve dopustni možnosti ravnanja: (1) da samo odloči o utemeljenosti njegovega ugovora nadpolovičnega deleža ali (2) da razveljavi sodbo sodišča druge stopnje z navodilom, da se tam vsebinsko razrešijo sporna vprašanja. V tem okviru naj bi se zagotovo našla možnost za "pravno rehabilitacijo" pritožnikove zavržene nasprotne tožbe.
4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-822/13 z dne 17. 6. 2014 sprejelo v obravnavo. O tem je obvestilo Vrhovno sodišče. V skladu z drugim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče ustavno pritožbo poslalo v odgovor nasprotni stranki v pravdnem postopku, ki na ustavno pritožbo ni odgovorila.

5. Ustavno sodišče je z odločbo Ustavnega sodišča št. Up-771/11 zaradi kršitve pravice do izjave iz 22. člena Ustave razveljavilo prejšnjo sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je to sodišče (enako kot z izpodbijano sodbo) deloma ugodilo reviziji tožnice in spremenilo sodbi sodišč prve in druge stopnje tako, da se ugodi zahtevku tožnice na ugotovitev, da je solastnica stanovanja na Poljanski cesti v Ljubljani do deleža 17/40. Nosilni razlogi za tako odločitev Ustavnega sodišča so bili: 1 da je Vrhovno sodišče na podlagi drugačne materialnopravne presoje skupno premoženje – torej 85-odstotni delež na novem stanovanju – (samo) razdelilo ob upoštevanju izhodišča o enakovrednem prispevku pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja, pri čemer pa uporabe tega izhodišča ni posebej utemeljilo;(1) 2 da razlaga, po kateri se ni treba opredeliti do sicer materialnopravno pomembnega ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju zato, ker je bila nasprotna tožba pred sodiščem prve stopnje (pravnomočno) zavržena zaradi pomanjkanja pravnega interesa, ni sprejemljiva z vidika pritožnikove pravice do izjave, ki naj stranki zagotovi možnost učinkovite obrambe njenih pravic v postopku in s tem možnost, da vpliva na odločitev v zadevi, ki posega v njene pravice oziroma interese;(2) ter 3 da je postal pritožnikov ugovor nadpolovičnega deleža v okviru navedb v zavrženi nasprotni tožbi v revizijskem postopku ponovno aktualen, saj v procesno gradivo v okviru temeljne pravde sodijo tudi pritožnikove trditve in obrambni ugovori iz vlog, v katerih je pritožnik postavil oziroma utemeljeval svoj zahtevek po nasprotni tožbi.(3)
6. Pritožnik med drugim trdi, da je Vrhovno sodišče z izpodbijano sodbo ponovno kršilo njegovo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ker ni zagotovilo vsebinske opredelitve do njegovih argumentov iz nasprotne tožbe o nadpolovičnem deležu na starem stanovanju pravdnih strank na Kristanovi ulici v Ljubljani – tako, da bi o utemeljenosti teh argumentov odločilo Vrhovno sodišče samo, ali tako, da bi vsebinsko odločanje o tem vprašanju prepustilo sodiščem nižje stopnje. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo najprej preizkusilo z vidika njene skladnosti s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, katere sestavina je tudi pravica do izjave.
7. Ustava v 22. členu vsakomur zagotavlja enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Iz tega ustavnega procesnega jamstva izhaja med drugim pravica do kontradiktornega postopka oziroma pravica do izjave, na podlagi katere mora biti vsaki stranki zagotovljena možnost sodelovanja v sodnem postopku in obrambe pred vsemi procesnimi dejanji, ki bi lahko vplivala na njene pravice ali na njen pravni položaj.(4) Zato mora biti v okviru pravdnega postopka vsaki stranki dana možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in dokazih kot tudi o pravnih vprašanjih, ki so pomembna za odločitev o zadevi. Pravica do izjave, ki temelji na spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, stranki torej zagotavlja, da jo bo sodišče obravnavalo kot aktivnega udeleženca postopka in ji omogočilo učinkovito obrambo pravic ter s tem možnost, da aktivno vpliva na odločitev v zadevah, ki posegajo v njene pravice in interese. Pomen te pravice je zagotoviti, da bo stranka subjekt in ne le objekt postopka.(5) Pravici stranke, da se v postopku izjavi, ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank vzame na znanje, da pretehta njihovo upoštevnost in da se do tistih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe tudi opredeli.(6)
8. Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi ne navaja ustavnopravnih razlogov za odstop od drugega in tretjega nosilnega razloga iz odločbe Ustavnega sodišča št. Up-771/11 in za (ponovno) opustitev vsebinske opredelitve do pritožnikovih navedb o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju.
9. Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-771/11 izrazilo, da za pritožnikov uspeh z ugovorom nadpolovičnega deleža nasprotna tožba ni bila nujna.(7) Vendar to stališče ni bilo ključnega pomena za presojo o kršitvi pravice do izjave. Ključni razlog za odločitev Ustavnega sodišča, s katero se Vrhovno sodišče ne strinja, je bilo, kot je bilo že obrazloženo, stališče, da razlaga, po kateri se ni treba opredeliti do sicer materialnopravno pomembnega ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju zato, ker je bila nasprotna tožba s tovrstnim ugovorom (pravnomočno) zavržena v postopku pred sodiščem prve stopnje, ni sprejemljiva z vidika pritožnikove pravice do izjave, ki naj stranki zagotovi možnost učinkovite obrambe njenih pravic v postopku in s tem možnost, da vpliva na odločitev sodišča v zadevi, ki posega v njene pravice in interese.
10. Ta nosilni razlog iz odločbe št. Up-771/11 izraža stališče o ustavno skladni razlagi pomena zavrženja nasprotne tožbe z ugovorom nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju z gledišča pritožnikove pravice do izjave. Vrhovno sodišče temu stališču v izpodbijani sodbi ne sledi. Prav zavrženju nasprotne tožbe v postopku pred sodiščem prve stopnje in okoliščini, da je sklep sodišča prve stopnje postal pravnomočen, pripisuje odločilen pomen za uporabo zakonske domneve o enakovrednem prispevku pravdnih strank k nastanku skupnega premoženja, ne da bi se bilo pred tem treba opredeliti do omenjenega pritožnikovega ugovora po vsebini. Ta nosilni razlog Vrhovnega sodišča temelji (med drugim) na očitku, da je pritožnik opustil vložitev pritožbe zoper sklep o zavrženju njegove nasprotne tožbe "tudi glede deležev na skupnem premoženju". Zato se najprej izpostavlja vprašanje učinka pravnomočnosti sklepa o zavrženju nasprotne tožbe o ugotovitvi deležev na skupnem premoženju.
11. Pravnomočnost ureditve pravnih razmerij z odločbo državnega organa je ustavnopravno varovana. Člen 158 Ustave določa, da je le v primerih in po postopku, določenih z zakonom, mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo državnega organa. Temeljni namen pravnomočnosti je zagotavljanje pravne varnosti,(8) saj bi poseganje v pravico, pridobljeno s pravnomočnim posamičnim aktom državnega organa, ali spreminjanje tako naložene obveznosti slabilo zaupanje v pravni red.
12. V obravnavani zadevi pravnomočni sklep o zavrženju tožbe ne ustanavlja pravice niti ne nalaga obveznosti. Za obravnavano zadevo je zato pomembna posebna narava pravnomočnosti (procesnega) sklepa o zavrženju nasprotne tožbe (oziroma procesnih sklepov nasploh). Pravnomočnost procesnega sklepa namreč nima klasičnih učinkov materialne pravnomočnosti (to, kar je pravnomočno razsojeno, se šteje za resnično – res iudicata pro veritate accipitur; prepoved ponovnega odločanja o isti stvari – ne bis in idem) v zvezi s tožbenim zahtevkom kot takim, o vsebini katerega s procesnim sklepom ni bilo odločeno. V takem primeru zato nove tožbe ni mogoče zavreči zato, ker je že bilo pravnomočno odločeno o zahtevku, temveč (kvečjemu) zato, ker je že bilo pravnomočno odločeno o (ne)obstoju procesne predpostavke za dopustnost tožbe.
13. Izpodbijana sodba spregleda prav dejstvo, da je pravni interes za nasprotno tožbo oživel s tem, ko je Vrhovno sodišče sprejelo od sodišča prve stopnje drugačno materialnopravno stališče o dopustnosti realne subrogacije po koncu zakonske zveze.(9) Sodišče prve stopnje je namreč nasprotno tožbo zavrglo, ker pritožnik ni imel pravnega interesa zanjo; to pa zato, ker je bilo stališče prve stopnje, da je treba tožbeni zahtevek pritožnice zavrniti, ker stanovanje ne spada v skupno premoženje pravdnih strank. Vrhovno sodišče je glede utemeljenosti zahtevka pritožnice sprejelo drugačno stališče.
14. Opustitve spoštovanja pritožnikove pravice do izjave iz 22. člena Ustave ne more upravičiti niti ocena Vrhovnega sodišča, da je sodišče prve stopnje s tem, ko je zavrglo nasprotno tožbo, "prekoračilo zahtevek, kar bi moral toženec uveljavljati s pravnimi sredstvi".(10) Stališče pravne znanosti, na katero se Vrhovno sodišče sklicuje v opombi št. 6 v 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, se nanaša na primer, ki je drugačen od pritožnikovega. Nanaša se na primer, ko sodišče kljub (delni) ugoditvi primarnemu zahtevku v izreku sodbe odloči še o eventualnem zahtevku, kar je kršitev načela dispozitivnosti. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen; to prekoračitev zahtevka je mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi, sicer pravnomočnost sanira nezakonitost.(11) Zaradi diametralne različnosti procesnih položajev zavrženja tožbe že pojmovno ne gre enačiti s prekoračitvijo tožbenega zahtevka, ki predpostavlja vsebinsko odločitev o njem. Sodišče prve stopnje pa je nasprotno tožbo zavrglo, in to zaradi pomanjkanja pravnega interesa; s tem je odreklo vsebinsko odločanje o zahtevku za nadpolovični delež na skupnem premoženju.
15. Sodniki so vezani na Ustavo in zakon (125. člen Ustave); po Ustavi jim je naložena pristojnost (in odgovornost), da v procesu razlage zakonskega prava vrednotenje vselej opravijo skozi prizmo z Ustavo zajamčenih človekovih pravic. Z gledišča posameznika je popolnoma vseeno, ali je bila z Ustavo zajamčena človekova pravica s posamičnim aktom kršena zato, 1 ker je že zakon v neskladju z Ustavo, ali pa je bila kršena zato, 2 ker je sodišče zakon razložilo tako, da je normi dalo vsebino, ki ni skladna z Ustavo. Jasno namreč je, da sistem varstva z Ustavo zajamčenih človekovih pravic ne bi bil popoln, če bi bil zakon sicer v skladu z Ustavo, vendar bi sodišče v konkretnem primeru zakonu z razlago dalo takšno vsebino, ki ne bi bila skladna z Ustavo. Četudi razlaga zakonskega prava spada v pristojnost rednega sodišča in s tem seveda v prvi vrsti v pristojnost Vrhovnega sodišča kot najvišjega sodišča v državi (prvi odstavek 127. člena Ustave), to ne pomeni, da Ustavno sodišče nima po Ustavi pristojnosti (in odgovornosti) za odločanje o pravnih vprašanjih, ki se tičejo razlage zakonskega prava, ko gre za odgovore rednih sodišč, ki so ustavnopravnega pomena, ker se z njimi kršijo človekove pravice (160. člen Ustave).
16. Nosilni razlog iz odločbe št. Up-771/11 je izrazil prav to: razlaga, po kateri se ni treba opredeliti do sicer materialnopravno pomembnega ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju zgolj zato, ker je bila nasprotna tožba s tovrstnim ugovorom (pravnomočno) zavržena v postopku pred sodiščem prve stopnje, pomeni kršitev pravice do izjave. Ta posamezniku, kot je bilo že obrazloženo, zagotavlja možnost učinkovite obrambe pravic v postopku in s tem možnost, da vpliva na odločitev sodišča v zadevi, ki posega v njegove pravice oziroma interese. Omejitev teh možnosti, ki jih zagotavlja Ustava v 22. členu, je v okoliščinah obravnavanega primera prekomerna. Z vidika pravice do izjave ni sprejemljivo naziranje, ki v bistvu pomeni zanikanje obstoja pritožnikovega ugovora nadpolovičnega deleža na skupnem premoženju, ker je bil zapisan v nasprotni tožbi in ker je z njo tako neločljivo povezan, da mora deliti usodo pravnomočne zavržene tožbe. To gledanje je formalistično, saj vsebinski odgovor na pritožnikov ugovor dokončno odreka zgolj zaradi njegove lokacije v spisovnem gradivu. Poleg tega izenačuje primere, kot je obravnavani, s primeri, v katerih nasprotna tožba s tovrstnim ugovorom sploh ni bila vložena oziroma tovrstni ugovor sploh ni bil podan. In ponoviti je treba, da se je pomen pritožnikove obrambe z ugovorom nadpolovičnega deleža prvič v vsebinskem smislu v obravnavanem primeru izrazil šele v sodbi Vrhovnega sodišča zaradi na novo opredeljenega razumevanja koncepta nastanka skupnega premoženja. Šele s tu izpodbijano sodbo in pred njo izdano sodbo (ki jo je Ustavno sodišče razveljavilo v odločbi št. Up-771/11) je prvič sporno stanovanje (oziroma 85-odstotni lastninski delež na njem) dobilo status skupnega premoženja pravdnih strank. Ker presoja o deležih na skupnem premoženju predpostavlja obstoj premoženja takega statusa, je odločanje o deležih postalo po vsebini aktualno šele v revizijskem postopku. Če bi zakon izrecno določil vsebino, kot jo je s svojo razlago pomena pravnomočnosti zavrženja tožbe dalo Vrhovno sodišče, bi bil tak zakon neskladen z 22. členom Ustave, ker bi bil poseg v pravico do izjave prekomeren; Ustavno sodišče pa bi ga moralo razveljaviti.(12) Stališče, po katerem pravnomočni sklep o zavrženju tožbe z zahtevkom o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju zaradi pomanjkanja pravnega interesa v postopku pred sodiščem prve stopnje utemeljuje opustitev opredelitve do sicer pravno pomembnih pritožnikovih navedb, nesorazmerno posega v pravico do izjave. To stališče namreč pomeni, da je pritožniku dokončno odvzeta možnost, da dokazuje svoj nadpolovični delež na tem premoženju, kljub temu da je razlog za pomanjkanje pravnega interesa za nasprotno tožbo s tožbenim zahtevkom v tej smeri odpadel prav zaradi spremembe stališča o konceptu nastanka skupnega premoženja šele v postopku pred Vrhovnim sodiščem.
17. Ker Vrhovno sodišče svojega stališča o odsotnosti potrebe po vsebinskem obravnavanju ugovora pritožnika o nadpolovičnem deležu na skupnem premoženju ni utemeljilo z ustavnopravnimi razlogi, je prekršilo pritožnikovo pravico do izjave iz 22. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo.(13) Ker dejstev, ki so podlaga (doslej spregledanih) pritožnikovih materialnopravnih tez iz nasprotne tožbe, ni mogoče prvič ugotavljati na tretji stopnji, in tako tudi Vrhovno sodišče ne bi imelo druge izbire, kot da sodbi nižjih sodišč razveljavi, je Ustavno sodišče v ustreznem delu razveljavilo tudi sodbi Višjega sodišča v Ljubljani in Okrožnega sodišča v Ljubljani ter zadevo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. Po stališču Vrhovnega sodišča je vsebinska obravnava pritožnikovega ugovora o nadpolovičnem deležu mogoča le ob vloženi nasprotni tožbi, ki vsebuje ustrezne trditve. Ovire za ponovno vložitev nasprotne tožbe pa so odpadle že s tem, ko se je izkazalo, da ima pritožnik zanjo pravni interes glede na stališče Vrhovnega sodišča, da se načelo realne subrogacije uporablja tudi po razvezi zakonske zveze, vse do delitve skupnega premoženja. Ker je Ustavno sodišče sodbe razveljavilo že zaradi ugotovljene kršitve 22. člena Ustave, navedb pritožnika o kršitvah drugih človekovih pravic ni presojalo.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

Primerjaj z odločbo št. Up-771/11, 9. točka obrazložitve.

(2) Primerjaj prav tam, 11. točka obrazložitve.

(3) Primerjaj prav tam, 12. točka obrazložitve.

(4) Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča št. Up-184/98 z dne 2. 2. 1999 (OdlUS VIII, 134), 3. točka obrazložitve, in št. Up-216/99 z dne 19. 12. 2000 (OdlUS IX, 315), 3. točka obrazložitve.

(5) Primerjaj odločbi Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997 (OdlUS VI, 71), 10. točka obrazložitve, in št. Up-570/10 z dne 13. 10. 2011 (Uradni list RS, št. 93/11), 9. točka obrazložitve.

(6) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča št. Up-39/95, 10. točka obrazložitve.

(7) Ustavno sodišče je v 12. točki obrazložitve odločbe št. Up-771/11 med drugim zapisalo: "… Za obravnavani primer je pomembno tudi, da za pritožnikov uspeh z ugovorom nadpolovičnega deleža nasprotna tožba niti ni bila nujna. Pritožniku, ki je pri sporni nepremičnini vpisan kot njen izključni lastnik, namreč ugovora nadpolovičnega deleža ni bilo treba uveljavljati s posebnim zahtevkom, ampak zadošča že sam ugovor …"

(8) Primerjaj sklep Ustavnega sodišča št. U-I-63/03 z dne 9. 9. 2004.

(9) S čimer je Vrhovno sodišče jasno zavrnilo pritožnikovo "primarno" obrambo iz odgovora na tožbo.

(10) Ustavno sodišče lahko v to, kako redno sodišče razlaga tako temeljno vprašanje civilnega pravdnega postopka, kot je prekoračitev zahtevka, poseže tedaj, ko razlaga sodišča nedopustno omejuje kakšno človekovo pravico. Za to gre v obravnavanem primeru.

(11) A. Galič v: L. Ude, A. Galič (red.), Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 170.

(12) Primerjaj A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 454.

(13) Torej v delu, v katerem je bilo reviziji ugodeno, in v stroškovnem delu.