Na podlagi 13. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine – ZVKD-1 (Uradni list RS, št. 16/08, 123/08, 8/11, 30/11 – Odl. US, 90/12 in 111/13), 19. člena Statuta Občine Brežice (Uradni list RS, št. 10/09 in 3/10) ter Obveznih elementov predloga za razglasitev nepremičnega kulturnega spomenika, Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, z dne 10. 9. 2014 je Občinski svet Občine Brežice na 3. redni seji dne 15. 12. 2014 sprejel

Za kulturni spomenik lokalnega pomena se razglasi enota dediščine: Velika Dolina – Cerkev Marijinega vnebovzetja, EŠD 2634 (v nadaljnjem besedilu: spomenik).

(1) Vrednote, ki utemeljujejo razglasitev za spomenik, so:
– Cerkev stoji v osrednjem delu vasi in pomembno sooblikuje razširjen del osrednje vaške ulice, stoji na mestu starejše prednice, katere temelji so ohranjeni pod današnjimi tlaki.
– Gre za enotno zasnovano stavbo, zgrajeno med letoma 1882 in 1886, približno v tem pasu pa so nastali tudi oltarji in ostala oprema.
– Arhitekturo in njene stavbne člene odlikujejo prvine historičnih slogov, ki v danem primeru izhajajo iz romantike in gotike, kar velja tudi za stavbni koncept tlorisa v obliki latinskega križa s kratkim prezbiterijem, pozicijo zvonika ter celoten obočni sistem.
– Stavba je grajena skorajda v celoti iz lokalnega peščenjaka in se je kot taka ohranila v svoji prvotni podobi z vsemi ometi in beleži.
– Čeprav je stilno-formalno značilen primer svojega časa, v tem delu Slovenije oziroma območju brežiške občine predstavlja redek primer cerkvene novogradnje iz obdobja historičnih slogov. Poleg mlajše cerkve v Dobovi je tako adaptirana le še župnijska cerkev v Čatežu ob Savi. Pomembno je tudi, da se ohrani ime graditeljev, to sta zidarski mojster Filip Jakob Zupančič in podjetnik Jožef Tomek iz Ljubljane, medtem, ko avtor načrtov, nastalih vsaj že leta 1879, ni zanesljivo izpričan.
– Sestavni del prvotnega koncepta in likovnega izraza notranjščine predstavlja notranja oprema, od katere izstopajo zlasti oltarji, delo tirolskih rezbarskih delavnic, ki podobno kot arhitektura kažejo značilne poteze in oblike historičnih slogov. Njihova vrednost je toliko večja, ker doslej še niso doživeli večjih posegov in so se ohranili v prvotni obliki in videzu.
– Zaradi naštetih lastnosti je stavba z opremo pomemben vir podatkov z izrazitim znanstvenim potencialom tako s tehničnega kot likovnega vidika, še posebno, ker je doživela že tekom gradnje določena preverjanja s strani tedanjih gradbeno-tehničnih oblasti.
(2) Spomenik se razglasi z namenom, da se zagotovita njegov nadaljnji obstoj in celovitost ter ohranijo naslednje varovane sestavine:
– Med varovane sestavine sodijo na zunanjščini vsi originalni stavbni členi: oporniki, členitev sten z vsemi ometi, okni, zvonik, stopnice pred vhodi, portali in kamnoseški detajli, razmerja med posameznimi stavbnimi enotami.
– Med varovane sestavine v notranjščini sodijo: oboki z vsemi elementi obočnega sistema, členitev sten, osnovna tlorisna razdelitev notranjščine, oltarna oprema, kropilniki, orgle, slike križevega pota ter ohranjeno stavbno pohištvo.

(1) Spomenik obsega nepremičnine: parcele št.: *46/0 k. o. 1308 Velika Dolina.
(2) Cerkev Marijinega vnebovzetja v Veliki Dolini nima svojega vplivnega območja, saj stoji znotraj varovanega območja arheološke dediščine Velika Dolina – Gradišče arheološko najdišče (EŠD 10604).
(3) Meje spomenika so določene na digitalnem katastrskem načrtu (izpis iz prostorskega informacijskega sistema PISO z dne 25. 11. 2014 v izvornem merilu 1 : 945) in vrisane na temeljnem topografskem načrtu v merilu 1 : 1000.
(4) Izvirnike načrtov iz prejšnjega odstavka hranita Občina Brežice (v nadaljnjem besedilu: občina) in Zavod za varstvo kulturne dediščine Slovenije (v nadaljnjem besedilu: zavod).

(1) Za spomenik velja varstveni režim, ki določa:
– spodbujanje trajnostne uporabe spomenika, to je uporabe spomenika na način in v obsegu, ki dolgoročno ne povzroča izgube njenih kulturnih lastnosti;
– spodbujanje vzdržnega razvoja spomenika, s katerim se omogoča zadovoljevanje potreb sedanje generacije, ne da bi bila s tem okrnjena ohranitev spomenika za prihodnje generacije;
– spodbujanje dejavnosti in ravnanj, ki ohranjajo kulturne, socialne, gospodarske, znanstvene, izobraževalne in druge pomene spomenika;
– ohranjanje lastnosti, posebne narave in družbenega pomena spomenika ter njihove materialne substance;
– dovoljeni so posegi v spomenik, ki upoštevajo in trajno ohranjajo njegove varovane vrednote;
– dovoljeni so posegi, ki omogočajo vzpostavitev trajnih gospodarskih temeljev za ohranitev spomenika ob spoštovanju njegove posebne narave in družbenega pomena.
(2) Za stavbo velja varstveni režim, ki predpisuje ohranjanje njegovih varovanih vrednot, kot so:
– tlorisna in višinska zasnova (gabariti);
– gradivo (gradbeni material) in konstrukcijska zasnova;
– oblikovanost zunanjščine (členitev objekta in fasad, oblika in naklon strešin, kritina, barve fasad, fasadni detajli);
– funkcionalna zasnova notranjščine in pripadajočega zunanjega prostora (dostopi in stopnice);
– stavbno pohištvo in notranja oprema (oltarji, orgle, slike križevega pota);
– zemeljske plasti z morebitnimi arheološkimi ostalinami zlasti v notranjščini pod današnjimi tlaki.
(3) Izjemoma je ob predhodnem soglasju pristojne službe za varstvo kulturne dediščine možno:
– na osnovi predhodnih konzervatorskih raziskav spremeniti posamezne dele objekta v kvalitetnejše oziroma bolj avtentično stanje;
– izvajati vzdrževalna dela in konzervatorsko-restavratorske posege;
– izvajati znanstveno raziskovalna dela in arheološke raziskave;
– spremeniti oziroma dopolniti konstrukcijsko zasnovo, če ni mogoče drugače zagotoviti statične stabilnosti objekta;
– posegati v okolico objekta zaradi njegove boljše predstavitve;
– omogočati predstavitve celote in posameznih zaščitenih elementov in dostopnost javnosti v meri, ki ne ogroža varovanja spomenika in njegovih spomeniških kvalitet ter ne moti v njem odvijajoče se dejavnosti.

Lastnik oziroma posestnik spomenika mora v sorazmerju s svojimi zmožnostmi javnosti omogočiti dostopnost spomenika in njegovo predstavljanje. Javni dostop ne sme ogrožati spomenika in posameznih spomeniških vrednot, zlasti ne njegove osnovne namembnosti.

Označitev kulturnega spomenika se izvede v skladu s predpisi, ki urejajo označevanje nepremičnih kulturnih spomenikov in priročnikom.

Za vse posege v spomenik, razen če zakon ne določa drugače, je treba predhodno pridobiti kulturno varstvene pogoje in kulturno varstveno soglasje zavoda.

Nadzor nad izvajanjem odloka opravlja inšpektorat, pristojen za področje kulturne dediščine.

Pristojno sodišče po uradni dolžnosti zaznamuje v zemljiški knjigi status kulturnega spomenika na parceli, navedeni v prvem odstavku 3. člena tega odloka.

Ta odlok začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.