Datum: 17. 12. 2014

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Adnana Zukanovića, Jesenice, ki ga zastopa Odvetniška družba Jernejčič – Peternelj in partnerji, o. p., d. o. o., Ljubljana, na seji 17. decembra 2014

S sklepom Višjega sodišča v Ljubljani št. I Kp 11881/2014 z dne 30. 4. 2014 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Ljub­ljani št. I Ks 11881/2014 z dne 16. 4. 2014 sta bili pritožniku kršeni pravici iz 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave.

1. Z izpodbijanim pravnomočnim sklepom je bil zoper pritožnika v postopku zaradi kaznivih dejanj neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – KZ-1) na podlagi 205. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) pripor podaljšan za dva meseca, to je do 17. 6. 2014.
2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave) in pravice do obrambe z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave). Navaja, da je bil predlog Specializiranega državnega tožilstva za podaljšanje pripora vročen le njemu, ne pa tudi zagovorniku, čeprav bi v skladu z drugim odstavkom 205. člena ZKP moral biti vročen obema, da se lahko v roku 24 ur od prejema o navedbah v predlogu izjavita. Pritožnik naj bi enak očitek uveljavljal v pritožbi. Višje sodišče naj bi ugotovilo, da predlog za podaljšanje pripora pritožnikovemu zagovorniku res ni bil vročen, očitek pa zavrnilo z obrazložitvijo, da ta kršitev drugega odstavka 205. člena ZKP ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa sodišča prve stopnje. To stališče naj bi utemeljilo z navedbami, da je obramba iste ugovore uveljavljala že v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora, da je nanje odgovoril zunajobravnavni senat ob zavrnitvi pritožbe in da je bil drugopis predloga za podaljšanje pripora pravočasno vročen neposredno priprtemu pritožniku, ki se o njem ni izjavil. Jamstvo iz 22. člena Ustave naj bi zagotavljalo, da ima v postopku vsakdo možnost navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so mu v korist, ter izjaviti se o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. Presoja vpliva opustitve vročitve predloga za podaljšanje pripora na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa po pritožnikovih navedbah zato sploh ni bila potrebna, tudi sicer pa naj bi obstoj takega vpliva v pritožbi obrazložil. Z utemeljitvijo, da so bili enaki ugovori uveljavljani že v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora in da je nanje odgovoril zunajobravnavni senat, naj se Višje sodišče do pritožbenih očitkov glede nemožnosti izjave o predlogu za podaljšanje pripora sploh ne bi opredelilo. Prav tako naj se Višje sodišče do očitane kršitve ne bi opredelilo z vidika zatrjevanih kršitev človekovih pravic. Razlogi izpodbijanega sklepa Višjega sodišča naj bi poleg tega pomenili tudi obid pritožnikove ustavne in zakonske pravice do zagovornika (druga alineja 29. člena Ustave). Ugotovitev, da je bil predlog za podaljšanje pripora pravočasno vročen priprtemu pritožniku, naj ne bi pomenila, da tega predloga ni bilo treba vročiti še zagovorniku, saj ob takem stališču priprti zagovornika sploh ne potrebuje.
3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-431/14 z dne 17. 6. 2014 sprejelo v obravnavo na podlagi ocene, da gre za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Višje sodišče v Ljubljani.

4. Veljavnost izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora je v času odločanja o pritožnikovi ustavni pritožbi potekla. Ustavno sodišče praviloma šteje, da v primeru, ko izpodbijani akt v času odločanja ne velja več, ni izkazan pravni interes za odločanje Ustavnega sodišča. Zgolj ugotovitev kršitve človekove pravice, ne da bi bil izpodbijani posamični akt razveljavljen ali odpravljen (prvi odstavek 59. člena ZUstS), namreč praviloma ne spreminja pritožnikovega pravnega položaja. Vendar pa Ustavno sodišče odloča drugače, kadar gre za zadeve, v katerih je predmet ustavne pritožbe sodno odločanje o omejitvi osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave.(1) Učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin v teh primerih zahteva, naj ima prizadeti možnost ustavnopravnega varstva tudi v primeru, ko izpodbijani sklep ni več veljaven.
5. Vsakomur, kdor je obdolžen kaznivega dejanja, mora biti ob popolni enakopravnosti med drugim zagotovljena tudi pravica, da se brani sam ali z zagovornikom (druga alineja 29. člena Ustave). Pravica do obrambe z zagovornikom in ne le pravica obdolženca, da se brani, je po Ustavi razglašena za eno temeljnih človekovih pravic, strokovna pomoč, ki jo lahko nudi le zagovornik, pa za eno od jamstev, ki jih Ustava daje obdolžencu v kazenskem postopku zato, da mu zagotovi učinkovito uresničevanje drugih človekovih pravic, na prvem mestu pravice do poštenega sojenja pred nepristranskim sodiščem.(2)
6. Pravica do obrambe z zagovornikom ima poudarjen pomen v tistih položajih, ko je po zakonu taka obramba obvezna oziroma ko šele obvezna obramba omogoča uresničitev pravice iz druge alineje 29. člena Ustave in daje zadostno jamstvo za pošten postopek.(3) Eden ključnih primerov, ko zakon predpostavlja, da se obdolženec sam ne more uspešno braniti, in zato določa obvezno obrambo z zagovornikom, je odločanje o priporu. V tem primeru se odloča o dopustnosti posega v obdolženčevo pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave), ne da bi bila že izrečena pravnomočna obsodilna sodba. To ustavno zahtevo na zakonski ravni udejanja drugi odstavek 70. člena ZKP, po katerem mora obdolženec imeti zagovornika ves čas, dokler traja zoper njega odrejeni pripor (drugi odstavek 70. člena ZKP). Za tak primer gre tudi v tej zadevi, ko pritožnik izpodbija pravnomočni sklep zunajobravnavnega senata o podaljšanju pripora v preiskavi.
7. Postopek odločanja o (prvem) podaljšanju pripora v preiskavi ureja drugi odstavek 205. člena ZKP. V skladu s to določbo sodišče izda sklep o podaljšanju pripora na predlog državnega tožilca, ki mora predlog vložiti najmanj pet dni pred iztekom pripora, odrejenega s sklepom pristojnega sodišča. S predlogom morata biti brez odlašanja seznanjena obdolženec in njegov zagovornik, ki se lahko v roku 24 ur od prejema obvestila izjavita o navedbah v predlogu. Obdolženec in zagovornik se lahko s predlogom seznanita in se izjavita o navedbah na posebnem naroku. Uresničevanje pravice priprtega do obrambe z zagovornikom se torej po tej določbi zagotavlja tako, da mora sodišče oba, tako obdolženca kot tudi zagovornika, seznaniti s predlogom za pripor (pravica do informacije) in jima obema omogočiti, da se o njem izjavita (pravica do izjave). Zakonska ureditev torej zagotavlja spoštovanje obdolženčeve pravice iz druge alineje 29. člena Ustave.
8. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi predlog za podaljšanje pripora vročilo le priprtemu pritožniku, ne pa tudi zagovorniku, naroka pa ni razpisalo. O predlogu se ni izjavil nobeden od njiju. Obramba je navedeno kršitev uveljavljala v pritožbi. Višje sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo drugi odstavek 205. člena ZKP, vendar je presodilo, da kršitev ni vplivala na zakonitost in pravilnost prvostopenjskega sklepa. To stališče je utemeljilo z dvema razlogoma: (i) da je bil drugopis predloga za podaljšanje pripora pravočasno vročen obdolžencu (pritožniku), ki nanj ni odgovoril, in (ii) da je zagovornik vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na obstoj ponovitvene nevarnosti, uveljavljal že v predhodni pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora.
9. Razlog, da opustitev vročitve predloga za podaljšanje pripora zagovorniku ni vplivala na pravilnost in zakonitost prvostopenjskega sklepa, ker je bil predlog vročen priprtemu pritožniku, izvotli pomen pomoči zagovornika, ki jo druga alineja 29. člena Ustave zagotavlja posebej, to je poleg pravice, da se obdolženec brani sam. Po izpodbijanem stališču je bil namreč pritožnik v fazi prvostopenjskega odločanja o podaljšanju pripora postavljen v enak položaj, kot če zagovornika sploh ne bi imel. Še posebej pri odločanju o priporu pa je vloga zagovornika bistvena zaradi spoznanja, da se priprti sam ne more uspešno braniti oziroma da se šele s pomočjo zagovornika lahko enakopravno zoperstavi dejanjem državnega tožilca (22. člen Ustave). Gre za to, da šele zagovornik priprtemu zagotavlja enakopravne možnosti vplivanja (po pravni in dejanski plati) na odločitev sodišča, ki posega v njegovo pravico do osebne svobode, in za to, da se pri tem spoštujejo vsa ustavna procesna jamstva, ki so po svoji naravi človekove pravice.
10. Drugi odstavek 205. člena ZKP udeležbo zagovornika v postopku podaljšanja pripora že predpostavlja (glede na drugi odstavek 70. člena ZKP) in nezmožnost priprtega za učinkovito samostojno obrambo upošteva tako, da (ko ni razpisan narok) zahteva vročitev predloga za podaljšanje pripora obema, priprtemu obdolžencu in zagovorniku. Zlasti ker hkrati določa kratek 24-urni rok za izjavo, zakon šele s tem, ko zahteva vročitev predloga obema, ustrezno izpolnjuje ustavno zahtevo po zadostni in učinkoviti možnosti obrambe. Glede na navedeno pravočasna vročitev predloga za podaljšanje pripora le priprtemu pritožniku z vidika jamstva iz druge alineje 29. člena Ustave ne zadošča, saj zagovorniku ne omogoča neposredne seznanitve s predlogom in možnosti izjave, pritožnika pa tako v razmerju do državnega tožilca postavlja tudi v neenakopravni položaj. Poudariti je treba tudi to, da se je priprti pritožnik lahko zanesel, da bo sodišče ravnalo v skladu z drugim odstavkom 205. člena ZKP in predlog zagovorniku vročilo.
11. V neskladju s pravico do obrambe z zagovornikom iz druge alineje 29. člena Ustave je tudi drugi razlog izpodbijanega sklepa Višjega sodišča, to je, da ugotovljena kršitev drugega odstavka 205. člena ZKP ni vplivala na pravilnost in zakonitost sklepa, ker je bila zagovorniku ustrezna možnost izjavljanja zagotovljena že v fazi odreditve pripora, v tokratni pritožbi pa da ni povedal nič novega. Pri odreditvi in podaljšanju pripora gre sicer res za odločanje o istem omejevalnem ukrepu v istem kazenskem postopku, kljub temu pa sta odločitvi povsem samostojni. Zagotovitev pravice do izjave zagovornika glede predloga za odreditev pripora zato očitno ne more biti ustavnoskladen razlog za omejitev oziroma odvzem te pravice v kasnejši fazi postopka, pri odločanju o novem predlogu državnega tožilca za podaljšanje pripora. Zlasti pa pri tem ni jasno, kako naj bi zagovornik navedel kaj novega, ko pa z novim procesnim gradivom niti v pritožbeni fazi postopka podaljšanja pripora ni bil seznanjen.
12. Višje sodišče je torej v tej zadevi ugotovilo kršitev določbe ZKP, ker predlog državnega tožilca za podaljšanje pripora ni bil vročen pritožnikovemu zagovorniku, vendar je ocenilo, da ta kršitev ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sklepa sodišča prve stopnje. Tako stališče je v neskladju s človekovo pravico obdolženca do obrambe z zagovornikom, ki jo zagotavlja druga alineja 29. člena Ustave. Opustitev vročitve predloga za podaljšanje pripora zagovorniku je namreč ob ugotovljeni kršitvi zakona hkrati pomenila kršitev navedene človekove pravice. Posledica te kršitve pa je bila, da je sodišče o podaljšanju pripora tudi dejansko odločalo samó na podlagi procesnega gradiva, ki ga je predložil državni tožilec, zaradi česar je prišlo tudi do kršitve pravice do enakosti orožij iz 22. člena Ustave.(4) Pravica do obrambe z zagovornikom je namreč eno od minimalnih jamstev v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave, ki enakopravnost poudarja že v svojem napovednem stavku in ima v bistvu vse atribute enakosti, ki jo vsebuje 22. člen Ustave, torej tudi (zlasti) enakost orožij med strankama sodnega postopka.(5)
13. Ustavno sodišče je glede na navedeno ugotovilo, da sta bili v postopku izdaje izpodbijanih sklepov o podaljšanju pripora kršeni pravici iz 22. člena in druge alineje 29. člena Ustave. Ker izpodbijani posamični akti ne veljajo več, gre pa za presojo ustavne skladnosti omejevalnega ukrepa v kazenskem postopku, je Ustavno sodišče odločitev omejilo na ugotovitev kršitve navedenih človekovih pravic pritožnika.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Odločba št. U-I-50/09, Up-260/09 z dne 18. 3. 2010 (Uradni list RS, št. 29/10, in OdlUS XIX, 2).
(2) Primerjaj z odločbo št. Up-143/97 z dne 19. 6. 1997 (OdlUS VI, 179), 7. točka.
(3) Podrobneje glede obvezne obrambe glej odločbo št. Up-143/97.
(4) Odločba št. U-I-50/09, Up-260/09, 17. točka.
(5) Odločba št. Up-763/03 z dne 8. 4. 2004 (Uradni list RS, št. 51/04 in 62/04 – popr.), 28. točka.