Datum: 22. 1. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mirka Žagarja, Vinica, ki ga zastopa Stanislav Klemenčič, odvetnik na Ptuju, na seji 22. januarja 2015

Sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 9993/2009 z dne 30. 5. 2013 in sodba Višjega sodišča v Mariboru št. II Kp 9993/2009 z dne 15. 11. 2012 se razveljavita in zadeva se vrne Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje.

1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru je bil pritožnik spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 95/04 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo kazen treh let in šestih mesecev zapora.
2. Ob reševanju pritožb je Višje sodišče izpodbijano sodbo spremenilo le v delu o kazni. Očitke pritožnika, da mu prvostopenjsko sodišče ni moglo nuditi objektivnega nepristranskega (poštenega) sojenja, je Višje sodišče zavrnilo. Ocenilo je, da ugotovitve tega sodišča, ki je s sklepom zavrnilo predlog pritožnikovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti, ne more v pritožbenem postopku zoper prvostopenjsko sodbo omajati sklicevanje pritožnika na to, da je bila v pravdi(1) pristojnost za sojenje prenesena na Okrožno sodišče v Celju. Kot neupoštevno je ocenilo sklicevanje pritožnikovega zagovornika na sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi De Cubber proti Belgiji z dne 26. 10. 1984, saj naj bi se ta nanašala na izločitev sodnika, pritožnik pa naj bi predlagal prenos krajevne pristojnosti. Brez podlage naj bi bile tudi trditve pritožnika o relativno bistveni kršitvi določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 6. točko prvega odstavka 39. člena ZKP. Kot neutemeljene je ocenilo pritožnikove navedbe, da ni bil deležen nepristranskega sojenja, s čimer naj bi mu bila kršena pravica iz 23. člena Ustave in iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP).
3. Vrhovno sodišče je zahtevi za varstvo zakonitosti delno ugodilo in je izpodbijano sodbo spremenilo v delu o premoženjskopravnem zahtevku, v ostalem delu pa je zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo. Najprej je povzelo vsebino sklepa Višjega sodišča v Mariboru št. I Kr 7/2009 z dne 14. 4. 2009, s katerim je to sodišče zavrnilo predlog pritožnikovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti in v nadaljevanju presodilo očitek pritožnikovega zagovornika, da je podan izločitveni razlog po 6. točki 39. člena ZKP (pravilno po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP). Ocenilo je, da s pavšalnimi navedbami o izločitvenem razlogu za vse sodnike določenega sodišča zagovornik ne more tehtno utemeljiti prenosa krajevne pristojnosti. Izražanje dvoma o nepristranskosti vseh sodnikov določenega sodišča naj tako ne bi pomenilo razloga za prenos krajevne pristojnosti. Vrhovno sodišče je ocenilo, da pritožnikov zagovornik ni uspel utemeljiti, da je bil s sklepom o zavrnitvi predloga za prenos krajevne pristojnosti kršen 35. člen ZKP, kar naj bi vplivalo na zakonitost sodbe. Menilo je, da je lahko podan razlog za prenos krajevne pristojnosti, če je ugotovljeno, da je zaradi dvoma o nepristranskosti sodnika določenega sodišča podan izločitveni razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP, vendar naj bi bilo v tem primeru treba najprej odločiti o izločitvi vseh sodnikov, ki pa jih mora stranka poimensko izločati, in šele nato o prenosu pristojnosti. Ocenilo je, da pritožnikov zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da je razpravljajoči senat pristransko ocenjeval zbrane dokaze, zaradi česar naj bi bil podan razlog po 6. točki prvega odstavka 39. člena ZKP. V zvezi s tem je najprej pojasnilo, da na podlagi četrtega odstavka 41. člena ZKP stranka lahko zahteva le izločitev poimensko določenega sodnika, zato naj bi navedena določba izključevala pavšalne predloge strank za izločitev vseh sodnikov določenega sodišča. Ob razlagi drugega odstavka 41. člena ZKP v zvezi z izločitvenim razlogom iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP pa je ocenilo, da pritožnikov zagovornik v zakonskem roku ni izkoristil pravice zahtevati izločitev razpravljajoče sodnice in sodnikov porotnikov, za kar naj ne bi bilo nikakršnih objektivnih ovir. Na podlagi navedenega je sprejelo stališče, da je pritožnik prekludiran pri uveljavljanju kršitve procesne kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledice kršitve iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP in s tem tudi kršitve pravice do nepristranskega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave ter pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Kot neutemeljeno je ocenilo tudi sklicevanje pritožnikovega zagovornika na sklep Vrhovnega sodišča št. III R 31/2005, s katerim naj bi Vrhovno sodišče preneslo krajevno pristojnost na podlagi 67. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP) na drugo sodišče, ker je bila vložena tožba v gospodarskem sporu zoper pritožnika. Pojasnilo je, da je bila pristojnost prenesena, ker so vsi sodniki oddelka za gospodarsko sodstvo že vodili postopek, v katerem je bil pritožnik stečajni upravitelj, kar naj bi bil dovolj tehten razlog za določitev drugega stvarno pristojnega sodišča za odločanje o odškodninski pravdi.
4. Pritožnik zatrjuje kršitve pravic iz 22. člena in prvega odstavka 23. člena Ustave ter prvega odstavka 6. člena EKČP. V zvezi z očitkom kršitve pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave navaja, da so očitki tožilstva v zvezi z opisom kaznivega dejanja nerazumljivi, takšen naj bi bil zaradi obsega (18 strani) in gostobesednosti (3500 besed) tudi izrek sodbe. Napačna naj bi bila ocena sodišč o namenu stečaja kot tudi sklepanje sodišč o prekoračitvi pooblastil pritožnika kot stečajnega upravitelja. Nerazumni, nepopolni in v nasprotju z zbranimi dokazi naj bi bili tudi razlogi sodišč o obstoju direktnega naklepa kot krivdne oblike. Pritožnik izraža tudi nestrinjanje z oceno sodišč o izvedenskem mnenju izvedenca finančne stroke in z oceno Vrhovnega sodišča, da z določenimi ugovori ni uveljavljal protispisnosti, temveč kot nedopustne le okoliščine dejanskega stanja.
5. V zvezi z obširnimi očitki kršitve pravice do sodnega varstva oziroma pravice do nepristranskega in neodvisnega sodišča iz prvega odstavka 23. člena Ustave pritožnik izpostavlja zlasti objektivni vidik oziroma ohranjanje videza nepristranskosti sodišč, ki so mu sodila v kazenskem postopku. Navaja, da je pred začetkom glavne obravnave vložil predlog za prenos krajevne pristojnosti za sojenje na drugo stvarno pristojno sodišče. V navedenem predlogu naj bi pritožnik zatrjeval, da za prenos krajevne pristojnosti obstajajo tehtni razlogi, med katere spadajo okoliščine, ki objektivno ne zagotavljajo nepristranskega sojenja v smislu prvega odstavka 23. člena Ustave in prvega odstavka 6. člena EKČP. Pritožnik meni, da je Višje sodišče njegov predlog neutemeljeno zavrnilo,(2) kazenski postopek pa naj bi kazal na to, da mu sodišča niso mogla zagotoviti objektivno nepristranskega (poštenega) sojenja. Kazensko ovadbo naj bi namreč na Okrožno državno tožilstvo v Mariboru podalo Okrožno sodišče, ki mu je v kazenskem postopku sodilo na prvi stopnji, in sicer predsednik tega sodišča, ki je bil po trditvah pritožnika istočasno glavni stečajni sodnik v stečajnih postopkih TAM-ovih družb, v katerih naj bi kot stečajni upravitelj sodeloval pritožnik. Stečajni postopek, v okviru katerega naj bi pritožnik storil očitano mu kaznivo dejanje, naj bi vodilo in še vedno vodi isto sodišče, pri čemer naj bi bil predsednik stečajnega senata nosilnega stečajnega postopka TAM-ovih družb v času storitve inkriminiranega dejanja istočasno predsednik Okrožnega sodišča v Mariboru, v stečajnih postopkih TAM-ovih družb pa naj bi sodelovali številni sodniki istega sodišča, ki stečajne postopke vodijo še danes. Glede na povezanost odgovornosti za vodenje stečaja med stečajnim upraviteljem in stečajnim senatom je bilo po oceni pritožnika treba v predmetnem kazenskem postopku presojati tudi soodgovornost stečajnih senatov oziroma njihovo pravilno in zakonito delo, kar pa naj bi bilo pri odločanju o tej okoliščini, v kateri je treba odločati tudi o vlogi sodelavcev predsednice razpravljajočega senata v predmetni kazenski zadevi, objektivno oteženo. Pritožnik še pojasnjuje, da je bilo vodenje stečaja TAM-ovih družb in vprašanje odgovornosti stečajnega sodišča ves čas medijsko zelo izpostavljeno, prav tako naj bi Ministrstvo za pravosodje zahtevalo uvedbo službenega nadzora na Okrožnem sodišču v Mariboru zaradi ugotavljanja morebitne odgovornosti tega sodišča oziroma stečajnih senatov za nepravilno vodenje stečajnega postopka. Prav glede na sodbo ESČP v zadevi De Cubber proti Belgiji naj bi bilo razvidno, da objektivni pogoji nepristranskega sojenja, kot jih zahteva ESČP, v pritožnikovem primeru niso bili podani. Sodišče naj bi v razlogih izpodbijanih sodb neutemeljeno potenciralo težo izvršitvenih ravnanj pritožnika. Medtem ko je bila krajevna pristojnost sodišča za odločanje v pravdi prenesena na drugo pristojno sodišče prav zaradi zagotavljanja objektivnega videza nepristranskosti, pa pri tem sploh ni šlo za predlog pritožnika. S tem naj bi se pokazala dvojna merila mariborskih sodišč, pri čemer bi morala biti merila zagotavljanja objektivnega videza nepristranskega sojenja po mnenju pritožnika še strožja v primeru, ko gre za kazenski postopek. Pritožnik navaja, da so sodišča s svojimi stališči vse navedene ugovore zavrnila z oceno, da so pavšalni in povsem neutemeljeni. Poleg tega naj bi iz stališča Vrhovnega sodišča izhajal tudi očitek pritožniku, da je zahtevo za prenos krajevne pristojnosti uveljavljal po nepravilnem postopku, ker da bi moral najprej izločati vse poimensko določene sodnike Okrožnega sodišča v Mariboru in šele potem zahtevati prenos krajevne pristojnosti. Pritožnik ocenjuje, da je takšna razlaga sporna. Skrb za zagotavljanje objektivne nepristranskosti sodišča pri sojenju naj bi se zahtevala tudi od sodišča, ne le od strank postopka. Pritožnik meni, da bi morala sodišča zaradi zagotavljanja zaupanja v poštenost postopka tudi sama ugotavljati povezave, ki lahko navzven vzbujajo dvom o njihovi nepristranskosti.
6. Senat Ustavnega sodišča je ustavno pritožbo s sklepom št. Up-799/13 z dne 3. 2. 2014 sprejel v obravnavo. O tem je bilo obveščeno Vrhovno sodišče.
7. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. I K 9993/2009.

8. Pritožnik med drugim trdi, da je že v predlogu za prenos krajevne pristojnosti navedel dovolj tehtnih razlogov, zaradi obstoja katerih objektivno ni bilo mogoče pričakovati, da mu bo Okrožno sodišče v Mariboru, kot stvarno pristojno, objektivno zagotovilo nepristransko sojenje, in bi bilo zato treba izločiti vse sodnike Okrožnega sodišča v Mariboru ter krajevno pristojnost sodišča prenesti na drugo stvarno pristojno sodišče. Ker do tega ni prišlo, meni, da sodišča, ki so sodila v kazenskem postopku, v katerem so bile izdane izpodbijane sodbe, niso zagotavljala objektivnega videza nepristranskosti sojenja, s čimer naj bi mu bili kršeni tako pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave kot tudi pravica iz 6. člena EKČP. Pravica do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 6. člena EKČP je zajeta v prvem odstavku 23. člena Ustave. Ustavno sodišče je zato stališči Višjega sodišča v Mariboru in Vrhovnega sodišča presojalo z vidika njune skladnosti s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Vendar je pri tem upoštevalo tudi stališča, ki jih je pri razlagi prvega odstavka 6. člena EKČP sprejelo ESČP.
9. Ustava v prvem odstavku 23. člena določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Iz pravice do nepristranskega sojenja med drugim izhaja zahteva, da sodnik s stranko ali s spornim predmetom ne sme biti povezan tako, da bi to lahko povzročilo ali pa vsaj ustvarilo upravičen dvom, da sodnik v sporu ne more odločati objektivno, nepristransko in z izključnim upoštevanjem pravnih kriterijev. Eden izmed temeljnih pogojev za zagotovitev nepristranskega sojenja je prepoved, da bi sodno funkcijo opravljala oseba, glede katere obstajajo okoliščine, ki vzbujajo dvom o njeni nepristranskosti oziroma objektivnosti. Iz pravice do nepristranskosti sojenja izhaja tudi zahteva, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti.(3) Nepristranskost sodnikov kot nosilcev sodne funkcije na posameznih sodiščih pa je treba ocenjevati ne le po njenih učinkih (npr. po odsotnosti kršitev procesnih pravic ene izmed strank, po vplivu (ne)pristranskosti na odločitev o glavni stvari), temveč tudi po zunanjem izrazu, namreč kako lahko pristranskost oziroma nepristranskost sodnikov razumejo stranke v postopku in tudi kako se razume v očeh javnosti. Ni dovolj, da sodišče v postopku ravna in odloča nepristransko; sodišče mora biti sestavljeno tako, da ne obstajajo nikakršne okoliščine, ki bi vzbujale dvom o videzu nepristranskosti sodnikov.(4) Pravica do sodnega varstva tako vsebuje jamstvo, da odloča nepristransko sodišče. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je poleg zagotavljanja garancij v postopku pomembno tudi odstranjevanje okoliščin, ki lahko prizadenejo videz nepristranskosti sodnega odločanja v javnosti oziroma povzročijo dvom o njem. To, kar je tu posebej izpostavljeno, je zaupanje, ki ga morajo vzbujati odločitve sodišč v demokratični družbi v javnosti.
10. Tudi po stališču ESČP sta za obstoj nepristranskosti sojenja odločilna tako subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja sodnika, ki odloča v konkretnem primeru, kot tudi objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je sodnik v postopku zagotavljal uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak upravičen dvom o njegovi nepristranskosti.(5) Pri tem ni pomembno samo to, ali je ta sodnik svojo funkcijo v kazenskem postopku opravljal nepristransko oziroma ali je način njegovega opravljanja funkcije tako vplival na izid postopka.(6) Pomembno je tudi to, da se mora nepristranskost sojenja odražati tudi navzven. Gre za t. i. videz nepristranskosti sojenja.(7) ESČP pri tem ugotavlja, ali je sodnik zagotovil zadostne varovalke, da je glede tega izključil vse upravičene dvome. Gre za zaupanje, ki ga morajo sodišča v demokratični družbi vzbujati v javnosti in v primeru kazenskih postopkov predvsem pri obdolženih. Pri odločitvi, ali obstaja upravičen razlog za strah, da sodišče ni neodvisno ali nepristransko, ko gre torej za odločanje o vprašanju, ali obstaja dvom o videzu nepristranskosti, je stališče obdolženega pomembno, vendar ni odločilno. Odločilno je, ali je mogoče ugotoviti, da je ta strah objektivno utemeljen.(8) Pomembno je torej, da sodišče pri ravnanju v konkretni zadevi ustvarja oziroma ohrani videz nepristranskosti. V nasprotnem primeru je lahko ogroženo tako zaupanje javnosti v nepristranskost sodnega odločanja kot tudi zaupanje strank v nepristranskost sojenja v konkretni zadevi. Navedena stališča je ESČP ponovilo tudi v sodbi v zadevi Švarc in Kavnik proti Sloveniji z dne 8. 2. 2007.

11. Pritožnikov zagovornik je pred pričetkom glavne obravnave pred prvostopenjskim sodiščem predlagal, naj se krajevna pristojnost sodišča prenese na drugo stvarno pristojno sodišče. V navedenem predlogu z dne 6. 4. 2009(9) je zagovornik pritožnika med drugim zatrjeval tudi:
– da zakonska ureditev stečaja in njegova dejanska izvedba, na kateri temelji obtožba zoper pritožnika v tej kazenski zadevi, nedvomno potrjuje, da je pritožnik pri opravljanju svoje funkcije stečajnega upravitelja neposredno sodeloval s stečajnimi sodniki sodišča, ki so vodili stečajne postopke pri posameznih družbah, natančneje navedenih v uvodnem delu I. točke obtožnice;
– da je kot predsednik stečajnih senatov v spornih stečajnih zadevah nastopal bivši predsednik sodišča Karel Ferenčak in da tega, kateri so drugi sodniki, ki so vodili stečajne postopke zoper navedene gospodarske družbe oziroma sodelovali pri njihovi izvedbi, iz obtožbe in dokazov, zbranih med preiskavo, ni mogoče ugotoviti;
– da gre za zakonsko povezanost delovanja stečajnega upravitelja s stečajnim senatom oziroma s predsednikom stečajnega senata;
– da bo moralo kazensko sodišče izvajati tudi dokaze z zaslišanjem stečajnih sodnikov in s tem ocenjevati izpovedbe svojih sodelavcev;
– da so v konkretni kazenski zadevi podane realne okoliščine, ki vzbujajo dvom o nepristranskosti vseh sodnikov naslovnega sodišča, ker je več sodnikov v različnih funkcijah sodelovalo pri »inkriminiranih stečajnih postopkih«, predsednik nosilnega stečajnega postopka je bil istočasno predsednik sodišča in s tem »nadrejen« sodnikom naslovnega sodišča, navsezadnje pa so vsi sodniki sodišča sodelovali v »inkriminiranih stečajnih postopkih« in s tem v bistvu bili sodelavci sodnikov, ki so potem sodelovali v kazenskem postopku proti pritožniku;
– da glede na navedeno obstajajo razlogi za izločitev vseh sodnikov sodišča v smislu 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP v tem kazenskem postopku, zato bi bilo za zagotovitev obdolženčeve (pritožnikove) pravice do nepristranskega sodišča treba sojenje zaupati drugemu stvarno pristojnemu sodišču.
12. Pritožniku se je očitala storitev kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po četrtem in tretjem odstavku 261. člena KZ, ki naj bi ga storil kot stečajni upravitelj družbe TAM Maribor, torej kot uradna oseba, ki je opravljala uradne dolžnosti na podlagi pooblastil 79. in 80. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (Uradni list RS, št. 67/93, 39/97 in 52/99 – ZPPSL). Navedeni stečajni postopek je potekal prav pred Okrožnim sodiščem v Mariboru. V stečajnem postopku in postopku prisilne poravnave nastopata tudi posebna procesna organa teh postopkov, med katerima je tudi stečajni upravitelj(10) – v obravnavanem primeru je bil to pritožnik.
13. Predsednica sodečega senata je predlog pritožnikovega zagovornika poslala v pristojno odločanje Višjemu sodišču v Mariboru, to pa ga je s sklepom št. I Kr 7/2009 z dne 14. 4. 2009 zavrnilo. Ker zoper izpodbijani sklep ZKP ne zagotavlja posebne pritožbe, je pritožnik očitke o kršitvi pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave lahko uveljavljal po koncu postopka na prvi stopnji v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo in po odločitvi Višjega sodišča v zahtevi za varstvo zakonitosti. Do takih očitkov pritožnika sta se v postopku odločanja o pravnih sredstvih zoper sodbo opredelili Višje sodišče v Mariboru kot tudi Vrhovno sodišče, ki sta s sprejetimi stališči pritožnikove očitke zavrnili kot neutemeljene.
14. ZKP na različnih mestih ureja način zagotavljanja pravice do nepristranskega sojenja, ki je zajamčena v prvem odstavku 23. člena Ustave. Eden od procesnih institutov, ki služi zagotavljanju pravice obdolženca do nepristranskega sojenja iz prvega odstavka 23. člena Ustave, je institut izločitve sodnika. V kazenskem postopku obdolžencu ni zagotovljeno pošteno sojenje, če v njem odloča sodnik, ki ni nepristranski.(11) Iz ureditve, določene v 39. členu ZKP, je razvidno, kdaj sodnik zaradi določenih objektivnih ali subjektivnih okoliščin ne bi mogel biti nepristranski v konkretni zadevi, zaradi česar mora biti izločen iz opravljanja sodniške dolžnosti v tej zadevi. Razloge, zaradi katerih sodnik ne more sodelovati pri odločanju v konkretnem primeru, je mogoče razvrstiti v dve temeljni skupini: izključitveni razlogi (iudex inhabilis) iz 1. do 4. točke, pri čemer je razlog iz 4.a točke relativni izključitveni razlog, in 5. točke prvega odstavka 39. člena ZKP, ki jih zakon našteva taksativno, ter odklonitveni razlogi (iudex suspectus) iz 6. točke prvega odstavka 39. člena ZKP. Slednji v zakonu niso taksativno našteti, ampak so opredeljeni z generalno klavzulo, tj. če so podane okoliščine, ki vzbujajo dvom o sodnikovi nepristranskosti. Razlog za izločitev sodnika po tej točki je torej lahko vsaka druga okoliščina, ki bi lahko vzbujala dvom o sodnikovi nepristranskosti. ZKP jih niti primeroma ne navaja. Pri presoji, ali gre za takšno okoliščino je, kot je bilo že poudarjeno, pomembno, ali okoliščina vzbuja dvom o videzu nepristranskosti sodnega odločanja v javnosti ter pri vseh procesnih udeležencih kazenskega postopka. Kot razlog za izločitev seveda ne zadošča zgolj subjektivno prepričanje obdolženca o pristranskosti sodnika, ki ni podprto z nobeno takšno konkretno okoliščino, ki bi pri obdolžencu in drugih osebah oziroma javnosti lahko objektivno vzbujala dvom o nepristranskosti sodnika. Ali gre za obstoj takšne okoliščine, je treba presojati po tem, kako bi njen obstoj oziroma njen vpliv na to, da mora biti obdolženec deležen nepristranskega sojenja, razumel razumen človek.(12) Pravica stranke predlagati izločitev sodnika sicer ni časovno neomejena. ZKP določa roke, v katerih mora stranka predlagati izločitev sodnika.(13) Če stranka predlaga izločitev sodnika, mora v skladu s četrtim odstavkom 41. člena ZKP zahtevati izločitev poimensko določenega sodnika, ki dela v zadevi.
15. Vendar navedeno v prejšnji točki ne pomeni, da je s tem način zagotavljanja pravice do nepristranskega sojenja v kazenskem postopku že v celoti izčrpan. Vse zakonske določbe je treba razlagati ustavnoskladno, tudi z vidika navedene človekove pravice. To velja tudi za institut prenosa krajevne pristojnosti. Razlogi za prenos (delegacijo) krajevne pristojnosti so lahko stvarne ali pravne narave in jih ZKP niti primeroma ne določa. Po prvem odstavku 35. člena ZKP se za sojenje lahko določi drugo stvarno pristojno sodišče, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi. Pri tem ZKP ne določa, kateri so drugi tehtni razlogi. Abstraktni dejanski stan je tako opredeljen z nedoločenim pravnim pojmom, ki sodišču nalaga konkretizacijo z opredelitvijo njegove vsebine in s tem kriterijev na abstraktni ravni, ki so pomembni za odločanje o konkretnem predlogu za delegacijo. Upoštevajoč temeljno ustavnopravno vrednoto, to je zaupanje v delo sodišč v demokratični družbi, in pravico do nepristranskega sojenja, pa nedoločenega pravnega pojma tehtnih razlogov, ki lahko utemeljijo delegacijo pristojnosti, ni mogoče razlagati tako, da ne zajema položajev, v katerih se specifične okoliščine, zaradi katerih se lahko poraja dvom o nepristranskosti sojenja, nanašajo na prav vse sodnike stvarno in krajevno pristojnega sodišča.

16. Iz predloga pritožnikovega zagovornika izhaja, da je ta podal predlog za prenos krajevne pristojnosti na podlagi prvega odstavka 35. člena ZKP. Očitno je, da je to storil zato, ker je menil, da so za prenos pristojnosti podani drugi tehtni razlogi, katerih obstoj je utemeljeval (vsaj) z okoliščinami, ki so zgolj primeroma naštete v 11. točki obrazložitve te odločbe. Okoliščine, s katerimi je utemeljeval obstoj drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti, so po mnenju pritožnikovega zagovornika objektivno upravičevale dvom o zagotavljanju videza nepristranskosti sodnikov Okrožnega sodišča v Mariboru kot stvarno pristojnega sodišča za odločanje v kazenskem postopku na prvi stopnji. Navedenega predloga torej ni mogoče razumeti kot predloga, vloženega na podlagi 39. člena ZKP, torej kot predloga za izločitev vseh sodnikov, ker je tak predlog mogoče zahtevati le na način zahteve za izločitev poimensko določenega sodnika, ki dela v zadevi (četrti odstavek 41. člena ZKP).
17. Pri predlogu za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP zaradi drugih tehtnih razlogov ustavnoskladna razlaga pojma tehtnih razlogov zapoveduje tudi upoštevanje konkretnih okoliščin, s katerimi se utemeljuje dvom o videzu nepristranskosti vseh sodnikov določenega stvarno pristojnega sodišča kot eden od vidikov pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Odločitev Ustavnega sodišča v obravnavanem položaju zato ni odvisna od odgovora na vprašanje, ali so bili sodniki Okrožnega sodišča v Mariboru, kot stvarno pristojnega sodišča za odločanje na prvi stopnji, pristranski. Njegova odločitev je odvisna od odgovora na vprašanje, ali so stališča, ki so jih sodišča sprejela pri odločanju o predlogu pritožnikovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti, skladna s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Gre za odgovor na vprašanje, ali so sodišča pri presoji jamstva nepristranskega sojenja, v okviru pojma tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti, opravila oceno okoliščin, ki lahko vplivajo na zagotavljanje videza nepristranskosti vseh sodnikov sodišča v objektivnem pomenu. Uveljavljanje okoliščin take narave, ki bi lahko pri razumnem človeku oziroma v očeh javnosti ob razumnem upoštevanju vseh okoliščin obravnavanega položaja ustvarile upravičen dvom o nepristranskosti kateregakoli sodnika tega sodišča kot takega in s tem o zagotavljanju videza nepristranskosti sojenja, namreč zato terja oceno sodišč, ali gre za okoliščine, ki lahko kažejo na obstoj drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti po prvem odstavku 35. člena ZKP. Kadar gre za tak položaj, se morajo sodišča do takih zatrjevanj, če so izpolnjene vse procesne predpostavke, tudi vsebinsko jasno opredeliti in presoditi, ali so zato podani tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Sodišče, ki tem zahtevam ne zadosti, krši pravico pritožnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
18. Okoliščine obravnavanega položaja, ki jih je pritožnikov zagovornik uveljavljal v predlogu za prenos krajevne pristojnosti in so zgolj primeroma naštete v 11. točki obrazložitve te odločbe, so bile dovolj konkretizirane, da so od sodišč, ki so odločala o navedenem predlogu, terjale oceno, ali so, zaradi zatrjevanega dvoma o zagotavljanju videza nepristranskosti sojenja na Okrožnem sodišču v Mariboru, podani drugi tehtni razlogi iz prvega odstavka 35. člena ZKP za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče.
19. Višje sodišče v Mariboru je v sklepu z dne 14. 4. 2009, s katerim je zavrnilo predlog pritožnikovega zagovornika za prenos krajevne pristojnosti, navedlo samo, da razlogi za prenos krajevne pristojnosti niso takšni, da bi lahko utemeljili njegov predlog za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Hkrati pa je v obrazložitvi poudarilo, da mora biti, kolikor je predlagatelj menil, da obstajajo tehtni razlogi za prenos krajevne pristojnosti zaradi dvoma o nepristranskosti vseh sodnikov Okrožnega sodišča v Mariboru, najprej odločeno o izločitvi vseh sodnikov in šele nato o prenosu pristojnosti. Iz obrazložitve navedenega sklepa torej ni mogoče razbrati, da je to sodišče predlog pritožnikovega zagovornika sploh obravnavalo kot predlog, ki zaradi dvoma o nepristranskosti videza sojenja Okrožnega sodišča v Mariboru zahteva presojo uveljavljanih in izpostavljenih okoliščin v okviru obstoja drugih tehtnih razlogov za prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. S tem ni zadostilo zahtevam, ki zanj izvirajo iz pravice do nepristranskega sojenja. Zato je kršilo pravico pritožnika iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
20. Navedene kršitve nista odpravili ne Višje sodišče, ki je odločalo o pritožbi pritožnikovega zagovornika zoper prvostopenjsko sodbo, ne Vrhovno sodišče, ki je odločalo o zahtevi pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno obsodilno sodbo. Obe sodišči sta v svojih stališčih(14) odločitev Višjega sodišča z dne 14. 4. 2009 ocenili kot sprejemljivo z vidika zahtev iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Tudi iz njunih stališč ni mogoče razbrati, da sta presojo zatrjevane kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave opravili v okviru ocene, ali gre morda zaradi konkretno uveljavljanih okoliščin za druge tehtne razloge, ki lahko vplivajo na zagotavljanje videza nepristranskosti in zato terjajo prenos krajevne pristojnosti na drugo stvarno pristojno sodišče. Še zlasti Vrhovno sodišče je svojo presojo najprej utemeljevalo z oceno, da pritožnik s pavšalnimi trditvami ni izkazal, da je podan izločitveni razlog za vse sodnike določenega sodišča, zatem pa z oceno, da izražanje dvoma o nepristranskosti vseh sodnikov določenega sodišča tako tehtnega razloga za prenos krajevne pristojnosti ne pomeni. Hkrati je menilo, da tega s predlogom za prenos krajevne pristojnosti sploh ni mogoče uveljavljati in da pritožnik niti ni zahteval poimenske izločitve vsakega izmed sodnikov. V okoliščinah tega primera in glede na pritožnikova zatrjevanja (11. točka obrazložitve te odločbe) zakonskih določb o prenosu krajevne pristojnosti in izločitvi sodnika (zlasti četrtega odstavka 41. člena ZKP) ni mogoče ustavnoskladno razlagati tako, da bi se od pritožnika zahtevalo, naj si zagotovi spoštovanje pravice do nepristranskega sojenja, ki vključuje tudi zagotavljanje videza nepristranskosti, najprej z izločanjem poimensko vsakega posameznega sodnika, ki bi mu bila zadeva dodeljena v delo, in ko bi uspel izločiti tudi zadnjega sodnika sodišča, šele predlagati prenos krajevne pristojnosti. Tako stališče bi lahko privedlo do kršitve drugega vidika pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, in sicer pravice do zagotavljanja sojenja brez nepotrebnega odlašanja. Zato ni ustavnopravno ustrezen odgovor na vprašanje, ali se mora sodišče, kadar predlog utemeljuje prenos krajevne pristojnosti z razlogi, ki lahko glede na svojo vsebino zadevajo zagotovitev videza nepristranskosti prav vseh sodnikov določenega sodišča, vsebinsko opredeliti do njegove utemeljenosti z vidika spoštovanja pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
21. Zaradi kršitve pritožnikove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v Mariboru v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo to sodišče upoštevati stališča te odločbe.
22. Ker je bilo treba izpodbijani sodbi razveljaviti že zaradi ugotovljene kršitve pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave, se Ustavno sodišče v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.

23. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Sodnik Jan Zobec je bil pri odločanju v tej zadevi izločen. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

(1) V tem postopku naj bi TAM-ove družbe s tožbo uveljavljale odškodninsko terjatev zoper pritožnika, ki temelji na istem izvršitvenem ravnanju pritožnika, kot je predmet tega kazenskega postopka.
(2) Gre za sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Kr 7/2009 z dne 14. 4. 2009.
(3) Primerjaj 47. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-679/06, U-I-20/07 z dne 10. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 109).
(4) Primerjaj 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-149/99 z dne 3. 4. 2003 (Uradni list RS, št. 44/03, in OdlUS XII, 25).
(5) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi Saraiva de Carvalho proti Portugalski z dne 22. 4. 1994, 33. točka.
(6) Primerjaj sodbo ESČP v zadevi De Cubber proti Belgiji. V navedeni zadevi je pritožnik trdil, da mu je sodil pristranski sodnik po imenu Pilate, ki je pred tem sodeloval v istem postopku kot pre­iskovalni sodnik, pritožniku pa je sodil tudi v različnih drugih sodnih postopkih. ESČP je ugotovilo, da v konkretnem primeru iz ravnanja sodnika Pilata ni nobenih dokazov, ki bi kazali na njegovo pristranskost, sploh pa ne, da bi bil ta sovražno razpoložen ali zlonameren v odnosu do pritožnika. Vendar pa je treba po mnenju ESČP oceniti ne le subjektivni pristop, temveč tudi zunanjo pojavnost. Obtoženec, ki se znajde pred sodnikom, ki je pred tem odredil njegovo pridržanje in ki ga je večkrat zaslišal med preiskavo, upravičeno dvomi o sodnikovi nepristranskosti.
(7) Gre za zahtevo, ki jo najbolje ponazarja anglosaški pravni rek: »Justice must not only be done, it must be seen to be done.« Povzeto po A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 413. Glej tudi L. E. Pettiti (ur.), La convention des droits de l'homme – commentaire article par article, 2. izdaja Economica, Pariz 1999, str. 260–261.
(8) Primerjaj sodbo v zadevi Coeme in drugi proti Belgiji z dne 22. 6. 2000, 121. točka.
(9) Predlog je v vpogledanem spisu Okrožnega sodišča v Mariboru na list. št. 360–362.
(10) Glej N. Plavšak, S. Prelič, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2000, str. 154.
(11) Primerjaj Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 93.
(12) Primerjaj prav tam, str. 98.
(13) Glej 41. člen ZKP.
(14) Glej stališči v 7. točki na 4. strani obrazložitve sodbe Višjega sodišča in v 24. točki na 12. in 13. strani obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.