Datum: 19. 2. 2015

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na zahtevo Upravnega sodišča, na seji 19. februarja 2015

Člen 193 in četrti odstavek 244. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12 in 105/12) sta bila v neskladju z Ustavo.

1. Upravno sodišče (v nadaljevanju predlagatelj) vlaga zahtevo za oceno ustavnosti 193. člena Zakona za uravnoteženje javnih financ (v nadaljevanju ZUJF), ki določa davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Izpodbija tudi celoten 244. člen ZUJF, vendar iz navedb v zahtevi izhaja, da je sporen le njegov četrti odstavek, ki določa davčno osnovo za odmero navedenega davka v letu 2012. Predlagatelj pojasnjuje, da je na podlagi 156. člena Ustave in prvega odstavka 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 - uradno prečiščeno besedilo in 109/12 - v nadaljevanju: ZUstS) prekinil postopek odločanja o tožbi davčnega zavezanca v upravnem sporu zoper Republiko Slovenijo zaradi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti. Navaja, da je Ustavno sodišče z odločbo št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014 (Uradni list RS, št. 22/14) ugotovilo, da je Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin (Uradni list RS, št. 50/06 in 87/11 - v nadaljevanju ZMVN) v neskladju z 22., 25. in 147. členom Ustave, kolikor se nanaša na množično vrednotenje nepremičnin zaradi obdavčevanja nepremičnin. Ker izpodbijani zakonski določbi kot davčno osnovo določata posplošeno tržno vrednost nepremičnin, kot je ugotovljena z ZMVN, naj bi bili v neskladju z 22., 25. in 147. členom Ustave tudi ti določbi.
2. Državni zbor na zahtevo odgovarja, da niso izpolnjene procesne predpostavke za oceno ustavnosti izpodbijanih določb, ker naj Ustavno sodišče "ne bi moglo odpraviti posledic morebitne neustavnosti izpodbijane ureditve in s tem spremeniti pravnega položaja posameznika".
3. Vlada meni, da zahteva predlagatelja ni utemeljena, in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne. V odločbi št. U-I-313/13 naj Ustavno sodišče ne bi oporekalo kakovosti in pravilnosti rezultatov vrednotenja, torej posplošeni tržni vrednosti, temveč naj bi oporekalo netransparentnosti sistema. Zato naj bi bilo odločitev Ustavnega sodišča treba razumeti bolj v povezavi z očitano nezmožnostjo preveritve pravilnosti izračuna posplošene tržne vrednosti in predvsem z omejeno pritožbo na davčno osnovo iz 22. člena Ustave. Vlada se sklicuje na 196. člen ZUJF, ki določa, da se glede vprašanj postopka in pristojnosti davčnega organa, ki niso določene s poglavjem o davku na nepremično premoženje večje vrednosti, uporabljajo določbe predpisov, ki urejajo davčni postopek oziroma davčno službo. V okviru teh pravil naj bi imeli zavezanci možnost vložitve pritožbe na vse elemente določanja davčne osnove. Vlada pojasnjuje, da bo odločbo Ustavnega sodišča upoštevala tako, da bo pravila množičnega vrednotenja uredila z zakonom, pri čemer v vsebino množičnega vrednotenja ne bo posegala. To pomeni, da bodo (oziroma bi bili ob nespremenjenih tržnih razmerah) tudi ob upoštevanju zahteve Ustavnega sodišča rezultati množičnega vrednotenja lahko povsem enaki kot doslej. Ustavno sodišče naj bi v odločbi poudarilo, da v okviru ustavnih načel ni možno nasprotovati enotnemu pavšalnemu sistemu določanja davčne osnove za namene premoženjskih davkov, in naj bi se strinjalo, da je s takim sistemom mogoče zagotoviti enakopravnost in primerljivost obdavčitve. Zato Vlada nasprotuje predlogu, da se v še ne dokončanih pritožbenih postopkih zavezancem omogoči dokazovanje vrednosti njihovih nepremičnin s posamično cenitvijo. Po mnenju Vlade naj bi prav sistem množičnega vrednotenja zagotavljal enako obravnavo.
4. Z odgovorom in mnenjem je Ustavno sodišče seznanilo tudi predlagatelja, ki nanju ni odgovoril.
5. Ustavno sodišče je Upravno sodišče zaprosilo za podatke o številu upravnih sporov zaradi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, Finančno upravo Republike Slovenije pa za podatke o številu vseh izdanih odločb o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti in o številu že pravnomočnih odločb o odmeri tega davka.

6. Z uveljavitvijo Zakona o davku na nepremičnine (Uradni list RS, št. 101/13 - v nadaljevanju: ZDavNepr) 1. januarja 2014 sta 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF prenehala veljati (šesta alineja 33. člena v zvezi s 34. členom ZDavNepr). V skladu s prvim odstavkom 47. člena ZUstS Ustavno sodišče odloči o ustavnosti zakona, ki v času vložitve zahteve ne velja več, le v primeru, če niso bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti. Glede na to, da vlaga predlagatelj zahtevo v zvezi z odprtim sodnim postopkom,(1) v katerem mora Upravno sodišče izpodbijane določbe uporabiti pri odločanju o tožbi v upravnem sporu zaradi posamične odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti, je pogoj iz prvega odstavka 47. člena ZUstS izpolnjen.
7. Člen 193 ZUJF je določal davčno osnovo za davek na nepremično premoženje večje vrednosti na naslednji način: "Davčna osnova je seštevek posplošene tržne vrednosti nepremičnin v lasti istega lastnika, ugotovljene s predpisi o množičnem vrednotenju nepremičnin in pripisane nepremičninam v registru nepremičnin na dan 1. januarja leta, za katerega se odmerja davek." Za prvo leto uvedbe davka je davčno osnovo določal četrti odstavek 244. člena ZUJF, ki se je glasil: "Ne glede na 193. člen tega zakona je v letu 2012 za določitev davčne osnove merodajna posplošena tržna vrednost nepremičnin, ki je prvega dne v mesecu, ki sledi mesecu, v katerem je ta zakon uveljavljen, pripisana nepremičnini v registru nepremičnin."
8. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-313/13 presodilo, da je blanketna določba 5. člena ZDavNepr, ki se je pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremičnine sklicevala na posplošeno tržno vrednost nepremičnine iz ZMVN, v neskladju z 22., 25. in 147. členom Ustave. Ugotovitev, da je način določanja davčne osnove za odmero davka na nepremičnine protiustaven, je bila posledica pomanjkljivosti zakonske ureditve v ZMVN. Zakonska ureditev modelov in metod vrednotenja nepremičnin ni zadostila zahtevam načela zakonitosti pri predpisovanju davkov iz 147. člena Ustave, v postopku ugotavljanja posplošene tržne vrednosti nepremičnine pa nista bili zagotovljeni pravica do izjave iz 22. člena Ustave in pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.
9. Ker sta se 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicevala na ZMVN, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo, sta iz razlogov, ki so podrobneje navedeni v odločbi št. U-I-313/13, v neskladju z 22., 25. in 147. členom Ustave tudi izpodbijani določbi.

10. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

(1) Iz dopisa Upravnega sodišča z dne 6. 10. 2014 izhaja, da je bilo do 2. 10. 2014 pred Upravnim sodiščem odprtih 68 upravnih sporov zaradi odmere davka na nepremično premoženje večje vrednosti in da se to število še povečuje, saj sodišče vsak mesec prejme v reševanje še vsaj pet do deset novih zadev.