Datum: 26. 3. 2015

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Vrhovnega sodišča, na seji 26. marca 2015

Drugi odstavek 9. člena Zakona o interventnih ukrepih (Uradni list RS, št. 94/10) v delu, v katerem se je nanašal na sodnike, ni bil v neskladju z Ustavo.

1. Predlagatelj je s sklepom št. VIII Ips 83/2013 z dne 14. 1. 2014 prekinil postopek odločanja o dopuščeni reviziji tožene stranke (Republika Slovenija) zoper pravnomočno sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki je v bistvenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bilo odločeno o zahtevku tožnice (sodnice) za plačilo razlik v plači. Hkrati je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti drugega odstavka 9. člena Zakona o interventnih ukrepih (v nadaljevanju ZIU), glede katerega je štelo, da pomeni pravno podlago za določitev plač sodnikov v spornem obdobju. Po mnenju predlagatelja je izpodbijana določba v neskladju z 2., 3. in 125. členom Ustave, prav tako pa ne upošteva dosedanjih odločitev Ustavnega sodišča glede vprašanj urejanja plač sodnikov. Predlagatelj pojasnjuje, da je bilo z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 91/09 – v nadaljevanju ZSPJS-L) določeno, da se s 1. 12. 2010 sodniki uvrstijo v končne plačne razrede in s tem dokončno odpravijo plačna nesorazmerja med funkcionarji treh vej oblasti, z izpodbijano zakonsko določbo pa se je rok za končno uskladitev plač sodnikov prestavil do 31. 12. 2011. Takšna zakonska določba po mnenju predlagatelja pomeni znižanje sodniških plač in podaljšuje protiustavno stanje ter obravnava sodnike manj ugodno od funkcionarjev drugih dveh vej oblasti. Predlagatelj v zvezi s tem dodaja, da pri določitvi plačnih razredov sodnikov z ZSPJS-L ni šlo za odpravo nesorazmerij zaradi prehoda na nov plačni sistem, kot pri funkcionarjih drugih dveh vej oblasti, temveč za uskladitev plačnih razmerij med funkcionarji vseh treh vej oblasti.
2. Ustavno sodišče je zahtevo poslalo Državnemu zboru, ki nanjo ni odgovoril.
3. Pojasnila v zvezi z zahtevo je podala Vlada. Navaja, da je bil zaradi zagotavljanja vzdržnosti javnih financ temeljni pristop Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo in nasl. – v nadaljevanju ZSPJS) že vse od njegove uveljavitve tak, da se plačna nesorazmerja odpravijo postopno. To naj bi veljalo za vse funkcionarje, le oblika realizacije prehoda na novi plačni sistem naj bi bila za pravosodne funkcionarje drugačna. Drugim funkcionarjem in javnim uslužbencem naj bi se nesorazmerja odpravljala v skladu z 49. členom ZSPJS, po katerem naj bi bili takoj uvrščeni v končne plačne razrede, osnovno plačo višjega plačnega razreda pa naj bi pridobili postopoma. Glede sodnikov pa naj bi bil z ZSPJS-L predviden dvig plače v dveh korakih, pri čemer naj bi bila takšna dinamika s sodniki tudi usklajena. Prvi dvig naj bi bil določen in izveden s 1. 7. 2009, ko naj bi bili sodniki upravičeni do uvrstitve v prehodne plačne razrede iz 17. člena ZSPJS-L. Uvrstitev v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-L pa naj bi bila predvidena s 1. 12. 2010, ko naj bi se dokončno odpravila tudi plačna nesorazmerja drugih funkcionarjev. Vlada poudarja, da je Ustavno sodišče v 19. točki odločbe št. U-II-2/09 z dne 9. 11. 2009 (Uradni list RS, št. 91/09, in OdlUS XVIII, 50) ugotovilo, da je zakonodajalec z načinom določitve plač sodnikov, kot ga je uzakonil ZSPJS-L, odpravil protiustavnost, ugotovljeno z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006 (Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84 – v nadaljevanju odločba št. U-I-60/06) in št. U-I-159/08 z dne 11. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 120/08, in OdlUS XVII, 71). Opozarja tudi na to, da je bilo za prehodno obdobje, ko sodniki še niso bili uvrščeni v končne plačne razrede, določeno tudi izplačevanje posameznih prehodnih dodatkov.
4. V nadaljevanju Vlada pojasnjuje, da je bila zaradi poglobljene finančne krize po uveljavitvi ZSPJS-L dokončna odprava nesorazmerij za vse funkcionarje (ponovno) odložena. Z izpodbijano zakonsko odločbo naj bi se zagotavljala enaka obravnava funkcionarjev vseh treh vej oblasti pri uvrščanju v končne plačne razrede, pri čemer naj bi bili pravosodni funkcionarji celo v boljšem položaju (primerjava med prvim in drugim odstavkom 9. člena ZIU). Vlada meni tudi, da izpodbijana zakonska določba ni pomenila znižanja sodniških plač, sicer pa varstvo pred znižanjem ni absolutno.
5. Ustavno sodišče je mnenje Vlade poslalo predlagatelju, ki se o njem ni izjavil.

6. V skladu s 156. členom Ustave mora sodišče prekiniti postopek in začeti postopek pred Ustavnim sodiščem, če pri odločanju meni, da je zakon, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven. Prekinitev postopka in uporaba določenega zakona ali dela zakona v sodnem postopku sta kot pogoja za začetek postopka za oceno ustavnosti določena tudi v prvem in drugem odstavku 23. členu Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Predlagatelj je zahtevi priložil sklep o prekinitvi postopka št. VIII Ips 83/2013 z dne 14. 1. 2014. Iz tega sklepa in zahteve predlagatelja izhaja, da bi moral predlagatelj pri odločanju o dopuščeni reviziji tožene stranke v delovnem sporu zaradi plačila razlike v plači sodnice uporabiti izpodbijano določbo, ki je po njegovem mnenju protiustavna. Glede na to je Ustavno sodišče štelo, da so izpolnjene procesne predpostavke iz prvega in drugega odstavka 23. člena ZUstS za vsebinsko odločanje o zahtevi za oceno ustavnosti drugega odstavka 9. člena ZIU v delu, v katerem se je ta določba nanašala na sodnike.
7. Iz izpodbijane določbe izhaja, da je urejala plače sodnikov v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011. S potekom tega časovnega obdobja je zato ta določba prenehala veljati. Gre za položaj iz prvega odstavka 47. člena ZUstS. Po tej določbi lahko Ustavno sodišče presoja tudi neveljavne predpise, če niso bile odpravljene posledice njihove protiustavnosti oziroma nezakonitosti. Za takšen primer gre tudi v obravnavani zadevi. Uporaba izpodbijane določbe v delu, v katerem se je nanašala na sodnike, bo namreč prišla v poštev v odprtem sodnem postopku, v zvezi s katerim vlaga predlagatelj to zahtevo.

8. Izpodbijani drugi odstavek 9. člena ZIU se je glasil: »Ne glede na določbe drugih členov ZSPJS se sodnikom Ustavnega sodišča, generalnemu sekretarju Ustavnega sodišča, sodnikom, državnim tožilcem in državnim pravobranilcem tudi v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 plače obračunavajo in izplačujejo v skladu s 17. do 24. členom ZSPJS-L.«
9. Drugi odstavek 9. člena ZIU je treba razumeti tako, da je pravno podlago za določitev sodniških plač v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 še naprej pomenil 17. člen ZSPJS-­L, s katerim so bili določeni začasni plačni razredi funkcij sodnikov, in ne 16. člen ZSPJS-L, s katerim so bili za te funkcije določeni končni plačni razredi. Poleg odkazovanja na uporabo 17. člena ZSPJS-L sicer drugi odstavek 9. člena ZIU res odkazuje tudi na 18. člen ZSPJS-L, ki v besedilu omenja uvrstitev sodnikov v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-­L s 1. 12. 2010. Vendar pa se je vsebina 18. člena ZSPJS-L nanašala na določitev tega, kako naj se ob uvrstitvi v končne plačne razrede upoštevajo morebitna napredovanja sodnikov, dosežena v obdobju veljavnosti začasnih plačnih uvrstitev, in ne na določitev datuma prehoda na končni plačni režim. Poleg tega je pri razlagi drugega odstavka 9. člena ZIU bistveno upoštevati sam namen tega zakona. Šlo je za interventni zakon, katerega namen je bil začasno zmanjšati oziroma omejiti rast določenih izdatkov, ki vplivajo na proračun. V skladu s tem je zakonodajalec v tretjem odstavku 1. člena ZIU tudi izrecno določil, da se s tem zakonom začasno omejujejo tudi prejemki in plače javnih uslužbencev in funkcionarjev. Vsemu navedenemu pa ustreza le takšna razlaga 9. člena ZIU, po kateri so bile osnovne plače sodniških funkcij še naprej določene s 17. členom ZSPJS-L.
10. Glede na navedeno je moralo Ustavno sodišče v nadaljevanju presoditi utemeljenost očitkov predlagatelja, da je bila ureditev drugega odstavka 9. člena ZIU, na podlagi katere so se plače sodnikom tudi v obdobju od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011 obračunavale in izplačevale po prehodni določbi 17. člena ZSPJS-L, v neskladju z Ustavo. Pri tem gre za tri očitke. Predlagatelj zatrjuje, da se niso upoštevale odločitve Ustavnega sodišča glede urejanja plač sodnikov in da je izpodbijana ureditev pomenila podlago za ustavno nedopustno znižanje sodniških plač, ki so bile določene zakonito in s pravnomočnimi odločbami. Poleg tega naj bi ta zakonska ureditev podaljševala obstoj protiustavnih razmerij med plačami funkcionarjev različnih vej oblasti, in to v izrecnem nasprotju z več odločbami Ustavnega sodišča.
Glede očitkov o nespoštovanju odločb Ustavnega sodišča
11. Predlagatelj navaja, da izpodbijana ureditev ne upošteva dosedanjih odločitev Ustavnega sodišča glede vprašanj urejanja plač sodnikov. Kolikor pomenijo te navedbe samostojen očitek o protiustavnosti izpodbijane ureditve, so neutemeljene. Če se zakonodajalec ne odzove na odločbo Ustavnega sodišča, krši načela pravne države (2. člen Ustave) in načelo delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave). Če se zakonodajalec na odločbo Ustavnega sodišča, ki je zanj obvezujoča, odzove in z novo zakonsko ureditvijo zagreši morebitne nove protiustavnosti, pa to samo po sebi še ne pomeni kršitve navedenih načel, ampak je nova zakonska ureditev lahko predmet nove ustavnosodne presoje.(1) V obravnavani zadevi se je zakonodajalec na odločitev Ustavnega sodišča v zvezi s plačami sodnikov, to je na odločbo št. U-I-159/08, odzval. Sprejel je ZSPJS-L in nato z izpodbijano zakonsko določbo spremenil rok za uvrstitev sodnikov v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-L. Glede na to o kršitvi navedenih ustavnih načel v tej zadevi ni mogoče govoriti.
Glede očitkov o znižanju sodniških plač
12. Očitki predlagatelja, da so se sodnikom na podlagi izpodbijane ureditve znižale plače, bi lahko bili upoštevni z vidika 125. člena Ustave. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne presoje, pomeni namreč eno izmed temeljnih jamstev sodniške neodvisnosti, varovano s 125. členom Ustave, tudi varstvo sodnikov pred znižanjem plače v času opravljanja funkcije (odločbi št. U-I-60/06 in U-I-159/08). Vendar pa o znižanju sodniških plač v obravnavani zadevi ni mogoče govoriti. Za znižanje plač v smislu navedene ustavne določbe bi šlo, če bi se plače sodnikom po uveljavitvi ZIU dejansko znižale. Do tega pa ni prišlo. ZIU je bil uradno objavljen 26. 11. 2010 in je začel veljati 27. 11. 2010 (11. člen tega zakona), torej še pred 1. 12. 2010, ko naj bi se, upoštevaje 17. člen ZSPJS-L, sodnikom določile osnovne plače v skladu s plačnimi razredi iz 16. člena ZSPJS-L. Izplačilo plač, obračunanih ob upoštevanju plačnih razredov iz 16. člena ZSPJS-L, bi torej sodnikom pripadalo šele ob izplačilu decembrskih plač v januarju 2011. Do uveljavitve ZIU pa so bili upravičeni do osnovnih plač v skladu s plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L. To pa pomeni, da izpodbijana določba ni povzročila dejanskega znižanja sodniških plač, temveč je šlo (le) za poseg v njihovo pravno zavarovano pričakovanje, da se jim bodo plače s 1. 12. 2010 zvišale.
13. Z vidika jamstev sodniške neodvisnosti, varovanih s 125. členom Ustave, je treba sicer sodnike varovati tudi pred ukrepi, kot je ta v izpodbijani zadevi, ko je bilo poseženo v njihovo pravno zavarovano pričakovanje, da jim bodo od določenega dne pripadale višje plače. Zgolj sodnik, čigar materialni položaj je varovan v največji možni meri, lahko namreč deluje neodvisno. Vendar pa gre, upoštevaje samo težo takšnega posega, za manj strogo varstvo kot v primeru dejanskega znižanja sodniških plač. Glede na to, da celo varstvo sodnikov pred dejanskim znižanjem plač ni absolutno in ga je v izjemnih primerih mogoče upravičiti, to še toliko bolj velja za izpodbijani poseg. Pri tem je treba kot odločilno upoštevati, da pomeni izpodbijana določba enega izmed interventnih ukrepov za omejitev proračunskih izdatkov, med njimi tudi plač sodnikov. To pa so razlogi, s katerimi je bilo mogoče upravičiti začasno odložitev povišanja plač sodnikom, ne da bi bilo s tem nedopustno poseženo v jamstva sodniške neodvisnosti iz 125. člena Ustave.
Presoja očitkov o neskladju izpodbijane ureditve z načelom delitve oblasti (drugi stavek drugega odstavka 3. člena Ustave)
14. Očitki predlagatelja o nadaljnjem obstoju protiustavnih plačnih nesorazmerij med nosilci treh vej oblasti dajejo Ustavnemu sodišču podlago za preizkus izpodbijane ureditve z vidika skladnosti z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave. Kot je Ustavno sodišče že večkrat navedlo, predpostavlja namreč zahteva po enakovrednosti posameznih vej oblasti, ki izhaja iz tega načela, tudi primerljivo plačilo po statusu medsebojno primerljivih funkcionarjev različnih vej oblasti.(2)
15. O zahtevi po primerljivosti plač sodnikov rednih sodišč s plačami nosilcev zakonodajne in izvršilne veje oblasti se je Ustavno sodišče že večkrat izreklo. Z odločbo št. U-I-60/06 je presojalo ustavnost Odloka o plačah funkcionarjev (Uradni list RS, št. 14/06 – OdPF) in (med drugim) ugotovilo njegovo neskladje z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave zaradi obstoja protiustavnih nesorazmerij med plačnimi razredi funkcij različnih vej oblasti (glej 81. točko obrazložitve). Zaradi odprave ugotovljenih protiustavnosti je zakonodajalec sprejel Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 57/07 – v nadaljevanju ZSPJS-G) in z njim plačne razrede funkcij sodne oblasti uvrstil nekoliko višje. To ureditev je Ustavno sodišče presojalo z odločbo št. U-I-159/08 in odločilo, da so uzakonjena plačna razmerja med funkcionarji različnih vej oblasti z vidika drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave še vedno nesprejemljiva (glej 29. in 30. točko obrazložitve). Odziv zakonodajalca na to odločbo Ustavnega sodišča je bilo sprejetje ZSPJS-L, ki je plačne razrede sodniških funkcij ponovno na novo ovrednotil, pri čemer pa je določil, da jih bodo sodniki dosegli v dveh korakih. Z ZSPJS-L je bilo tako predvideno, da so od 1. 7. 2009 sodniki upravičeni do plače v skladu z začasnimi plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L, s 1. 12. 2010 pa se uvrstijo v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-L (glej 16., 17. in 24. člen ZSPJS-L). Sledila je zahteva skupine poslancev in poslank Državnega zbora za razpis zakonodajnega referenduma o tem zakonu, tej pa zahteva Državnega zbora, naj Ustavno sodišče odloči, da bi z odložitvijo uveljavitve oziroma z zavrnitvijo ZSPJS-L na referendumu lahko nastale protiustavne posledice. Z odločbo št. U-II-2/09 je Ustavno sodišče ugotovilo, da bi zavrnitev ZSPJS-L na referendumu pomenila ustavnopravno nevzdržno nadaljevanje protiustavnega stanja, ki ga zakonodajalec s sprejetjem ZSPJS-L odpravlja (19. točka obrazložitve). To je pomenilo, da se je ZSPJS-L lahko uveljavil in so sodnikom s 1. 7. 2009 pripadale osnovne plače iz 17. člena ZSPJS-L. Nato pa je bil pred 1. 12. 2010, ko naj bi se plače sodnikom začele obračunavati in izplačevati po 16. členu ZSPJS-L, sprejet ZIU z izpodbijano določbo, po kateri pa je bilo obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov na podlagi 17. člena ZSPJS-L podaljšano še za obdobje od 1. 12. 2010 do 31. 12. 2011.(3)
16. Obračunavanje in izplačevanje plač sodnikov v skladu s plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L (tudi) v obdobju po 1. 12. 2010, do česar je prišlo zaradi uveljavitve izpodbijane ureditve, je bilo po mnenju predlagatelja protiustavno, ker naj bi se s tem podaljševal obstoj protiustavnih plačnih razmerij med funkcionarji treh vej oblasti. V zvezi s tem Ustavno sodišče najprej ugotavlja, da v primeru izpodbijane ureditve ne gre za situacijo, identično tisti ob sprejemanju odločbe Ustavnega sodišča št. U-II-2/09. Takrat ZSPJS-L zaradi vložene zahteve za zakonodajni referendum še sploh ni veljal in so bile plače sodnikov določene z ZSPJS-G, za katerega je Ustavno sodišče ugotovilo, da plačna razmerja med nosilci različnih vej oblasti ureja v neskladju z drugim stavkom drugega odstavka 3. člena Ustave. Plačni razredi sodniških funkcij v skladu z izpodbijano ureditvijo pa so bili določeni s 17. členom ZSPJS-L, ki pa je plače sodnikov določal na višji ravni kot ZSPJS-G.
17. Glede na to se kot osrednje v tej zadevi zastavlja vprašanje, ali so bila plačna razmerja med funkcionarji treh vej oblasti v času veljavnosti izpodbijane zakonske določbe, ki je odkazovala na uporabo 17. člena ZSPJS-L, v skladu z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave.
18. Pri tem ni mogoče spregledati, da stališče Ustavnega sodišča, da določitev sodniških plač na ravni iz prehodne ureditve po 17. členu ZSPJS-L ni bila protiustavna, dejansko izhaja že iz odločitve v zadevi št. U-II-2/09. Če bi namreč Ustavno sodišče ob odločanju o omenjeni zadevi štelo, da je bil ZSPJS-L (vključno s prehodnimi plačnimi uvrstitvami sodniških funkcij iz 17. člena tega zakona) v neskladju s tem ustavnim načelom, ne bi imelo razlogov za ugotovitev, da bi z zavrnitvijo ZSPJS-L na referendumu nastale protiustavne posledice. Ustavno sodišče pa je v omenjeni zadevi nasprotno štelo, da zakonodajalec z ZSPJS-L odpravlja protiustavnost, ugotovljeno z odločbama Ustavnega sodišča št. U-I-60/06 in št. U-I-159/08 (glej 7. in 19. točko obrazložitve te odločbe), pri čemer je imelo pred očmi tako končne uvrstitve sodniških funkcij iz 16. člena ZSPJS-L kot tudi prehodno ureditev iz 17. člena tega zakona. Res je, da se je z izpodbijanim drugim odstavkom 9. člena ZIU obračunavanje in izplačevanje sodniških plač v skladu s 17. členom ZSPJS-L podaljšalo. Vendar pa to, kolikor uvrstitvam sodniških funkcij iz 17. člena ZSPJS-L samim po sebi ni mogoče očitati neskladja z navedenim ustavnim načelom, kar bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju, ni bistveno za odločitev o zadevi.
19. Ureditvi o uvrstitvi sodniških funkcij v plačne razrede je neskladje z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave mogoče očitati le, če vzpostavlja bistvena nesorazmerja med plačnimi razredi funkcij sodnikov v primerjavi s plačnimi razredi funkcij izvršilne in zakonodajne veje oblasti. Tega v primeru izpodbijane ureditve, pa čeprav v skladu z njo sodniki še niso bili uvrščeni v končne plačne razrede iz 16. člena ZSPJS-L, ni mogoče trditi.
20. Ob presoji ZSPJS-G je Ustavno sodišče ugotovilo, da znašajo razlike med najnižje uvrščeno funkcijo okrajnega sodnika in najnižje uvrščeno funkcijo poslanca oziroma ministra 15 oziroma 22 plačnih razredov. Presodilo je, da so takšne razlike z vidika ustavne zahteve po ustavnopravni enakovrednosti vseh treh vej oblasti nesprejemljive. Prav tako je ugotovilo, da je z vidika drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave nedopustno, da je plačni razred funkcije vrhovnega sodnika izenačen s plačnim razredom funkcije najnižje uvrščenega poslanca. Po 1. 6. 2012, ko so se sodnikom začele obračunavati in izplačevati plače v skladu s plačnimi razredi iz 16. člena ZSPJS-L in so bila dokončno odpravljena tudi nesorazmerja v osnovnih plačah drugih funkcionarjev (156. in 157. člen ZUJF), znaša razlika med najnižje uvrščeno funkcijo okrajnega sodnika in najnižje uvrščeno funkcijo poslanca oziroma ministra 8 oziroma 15 plačnih razredov. Plačni razred funkcije vrhovnega sodnika je postavljen 5 razredov višje od plačnega razreda funkcije najnižje uvrščenega poslanca (glej Prilogo 3 ZSPJS). Te uvrstitve za predlagatelja niso sporne.
21. V času veljavnosti izpodbijane ureditve, s katero je bilo podaljšano obračunavanje in izplačevanje sodniških plač v skladu s plačnimi razredi iz 17. člena ZSPJS-L, so bila plačna razmerja med funkcijami sodnikov v primerjavi s funkcijami poslancev in ministrov naslednja. Nepoložajne funkcije sodnikov so bile uvrščene v razponu od 43. do 58. plačnega razreda (drugi odstavek 9. člena ZIU v zvezi s 17. členom ZSPJS-L). Funkcije poslancev in ministrov so bile, upoštevaje točki a) in b) Priloge 3 Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Uradni list RS, št. 108/09 – uradno prečiščeno besedilo, 13/10, 59/10, 85/10 in 107/10), uvrščene v razponu od 55. do 62. plačnega razreda oziroma v razponu od 62. do 64. plačnega razreda. Predvidene razlike v plačnih razredih med najnižje uvrščeno funkcijo okrajnega sodnika in najnižje uvrščeno funkcijo poslanca oziroma ministra so torej znašale 12 oziroma 19 razredov. Funkcija vrhovnega sodnika je bila uvrščena 2 plačna razreda višje kot funkcija najnižje uvrščenega poslanca. Poleg tega ministri in poslanci, glede na to, da se jim še ni odpravila zadnja tretjina nesorazmerij v osnovnih plačah (prvi odstavek 9. člena ZIU), še niso bili upravičeni do polne osnovne plače plačnih razredov, v katere so bili uvrščeni. To je pomenilo, da so bile dejansko razlike med plačami sodnikov in poslancev ter ministrov še nekoliko manjše.
22. Ustavno sodišče ocenjuje, da so bila takšna plačna razmerja, predvsem upoštevaje, da je šlo le za prehodno ureditev, z vidika ustavne zahteve po ustavnopravni enakovrednosti vseh treh vej oblasti sprejemljiva. Ni namreč samo po sebi v neskladju z Ustavo, da se je zakonodajalec odločil za postopno odpravo ugotovljene protiustavnosti, ker je hkrati za enak čas zadržal tudi polno uveljavitev končnih plačnih razredov za nosilce drugih dveh vej oblasti. Zato izpodbijana zakonska določba, po kateri so se sodnikom tudi v obdobju po 1. 12. 2010 plače obračunavale in izplačevale po 17. členu ZSPJS-L, ni bila v neskladju z načelom delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave.
23. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da drugi odstavek 9. člena ZIU v delu, v katerem se je nanašal na sodnike, ni bil v neskladju z Ustavo.

24. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Jadek Pensa.

(1) Primerjaj z odločbo št. U-I-159/08, 59. in 60. točka.
(2) Tako Ustavno sodišče v odločbah št. U-I-60/06, 80. točka, št. U-I-159/08, 28. točka, in št. U-II-2/09, 5. točka.
(3) Na podlagi prvega odstavka 7. člena Zakona o dodatnih interventnih ukrepih za leto 2012 (Uradni list RS, št. 110/11 – ZDIU12) je bilo nato določeno, da se plače sodnikom, upoštevaje plačne razrede iz 17. člena ZSPJS-L, obračunavajo in izplačujejo tudi v obdobju od 1. 1. 2012 do 31. 1. 2012. Ta ureditev pa je bila kasneje spremenjena s 157. členom Zakona za uravnoteženje javnih financ (Uradni list RS, št. 40/12 in nasl. – v nadaljevanju ZUJF), na podlagi katerega so bili sodniki upravičeni do obračuna in izplačila plač v skladu s plačnimi razredi iz 16. člena ZSPJS-L s 1. 6. 2012. S tem dnem so dokončno bila odpravljena tudi nesorazmerja v osnovnih plačah drugih funkcionarjev (156. člen ZUJF).