Številka: Up-460/14-26

Datum: 5. 3. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marije Godec in Rudolfa Godca, oba Slovenska Bistrica, na seji 5. marca 2015

Sodba Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1089/2013 z dne 3. 12. 2013 in sodba Okrožnega sodišča v Mariboru št. II P 646/2012 z dne 12. 2. 2013 se razveljavita v delu, v katerem je tožniku prisojeno 18.693,56 EUR z obrestmi in povrnitev stroškov pravdnega postopka z obrestmi. Zadeva se v tem delu vrne Okrožnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

1. Okrožno sodišče je pritožnikoma (v pravdi tožencema) z izpodbijano sodbo naložilo, naj tožniku, zato ker je vlagal v njuno nepremičnino, plačata 20.195,82 EUR. Med drugim je presodilo, da tožnik ni izpodbil trditev in dokazov pritožnikov o tem, da sta slednja, in ne tožnik, kupovala gradbeni material in da sta tudi sama s svojimi sredstvi gradila hišo. Pojasnilo je, da sta pritožnika s predložitvijo v obrazložitvi sodbe naštetih predračunov in računov dokazala, da sta "plačevala in financirala nabavo in izgradnjo hiše". Tožnik pa je po oceni Okrožnega sodišča dokazal, da je v gradnjo vlagal fizično delo, poleg tega je sodišče štelo za nesporno, da sta tožnik in njegova tedanja žena dokončala in opremila mansardni del hiše. S pomočjo sodne izvedenke je določilo vrednost mansarde, zmanjšano za vrednost t. i. dolgotrajnih komponent, ki sta jih financirala pritožnika, in polovico tako dobljene vrednosti (11.378,29 EUR) ocenilo za tožnikov prispevek. Fizično pomoč tožnika pri gradnji je Okrožno sodišče ocenilo na 7.315,27 EUR, določilo pa jo je na podlagi izvedenkine ocene celotne vrednosti del pri izgradnji hiše (in sicer kot 2/7 od polovice celotne vrednosti ocenjenih del).(1) Višje sodišče je potrdilo prvostopenjsko sodbo. Zapisalo je, da se pritožnika v pritožbi ne moreta uspešno sklicevati na napačno ocenjeno vrednost mansarde, kajti v postopku na prvi stopnji nista podala pripomb k izvedenskemu mnenju, temveč sta z njim soglašala. Sklicevanje na predračune za delo različnih izvajalcev, s katerim sta pritožnika utemeljevala nestrinjanje s prisojenim tožnikovim prispevkom k mansardi, je Višje sodišče štelo za nedopustno pritožbeno novoto. Poudarilo je, da bi morala pritožnika pred prvostopenjskim sodiščem zatrjevati in nato dokazati, kolikšen delež oziroma odstotek po teh predračunih odpade na dela in kolikšen na vgrajeni material. Ker naj tega ne bi storila, naj ne bi bilo mogoče od vrednosti del, ki jih je ocenila izvedenka, enostavno odbiti vrednosti predračunov. Tudi v zvezi s pritožbenimi očitki pritožnikov zoper tožnikov prispevek k delom pri izgradnji hiše je Višje sodišče opozorilo, da stranke niso imele pripomb k izvedensko ocenjeni vrednosti, temveč so "povzele" izvedensko mnenje.
2. Pritožnika zatrjujeta, da sta jima sodišči z odločitvijo o dolžnosti povrnitve 11.378,29 EUR (za povečano vrednost v mansardi) in 7.315,27 EUR (za fizično pomoč pri gradnji) kršili pravico do poštenega sojenja. Odločali naj bi namreč mimo dokazov, predloženih na prvi obravnavi, in v nasprotju z dejstvi, ki jih je sodišče sámo ugotovilo v dokaznem postopku. Tako naj bi sodišče pritrdilo pritožnikoma, da sta določene postavke, in sicer delo nekaterih obrtnikov, financirala sama, nato pa naj teh postavk ne bi "izločilo iz izvedenskega mnenja". Pritožnika poudarjata, da izvedenskemu mnenju nista ugovarjala, ker se strinjata z izvedenkino oceno vrednosti in ker so v mnenju pravilno zajeta posamezna opravila. Nasprotujeta pa načinu, na katerega je sodišče uporabilo to mnenje, ko pri oceni tožnikovega prispevka k povečanju mansarde ni izvzelo storitev, ki sta jih obrtnikom dokazano plačala pritožnika. V zvezi s tem poudarjata, da je lahko izvedensko mnenje sodišču zgolj v pomoč pri pravilnem vrednotenju tožnikovega vložka, presoja, kdo je opravil posamezna dela, pa je naloga sodišča. Sodišči naj bi tako neupravičeno prevalili trditveno in dokazno breme na pritožnika, ki, po eni strani, takega bremena naj ne bi imela in ki naj bi, po drugi strani, dokazala, da tožnik velike večine zatrjevanih del ni opravil. Podrobno pojasnjujeta, katera obrtniška dela sta plačala in iz katerih predračunov to izhaja. Posebej opozarjata, da je tudi prvostopenjsko sodišče v 12. in 13. točki obrazložitve ugotovilo, da sta te predračune res plačala pritožnika. S smiselno enakimi argumenti izpodbijata prisojeno povračilo za tožnikovo fizično delo, vloženo v gradnjo hiše. Tudi v tem delu naj bi sodišče prispevek tožnika k delom določilo glede na celotno izvedensko ocenjeno vrednost del, ne da bi od tega predhodno odštelo vrednost del obrtnikov, ki sta jih dokazano plačala pritožnika.
3. Senat Ustavnega sodišča je 1. 7. 2014 s sklepom št. Up-460/14 ustavno pritožbo zoper sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v delu, v katerem je tožniku prisojeno 18.693,56 EUR z obrestmi in povrnitev stroškov pravdnega postopka z obrestmi, sprejel v obravnavno. O tem je skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Višje sodišče v Mariboru, skladno z drugim odstavkom istega člena ZUstS pa je ustavno pritožbo poslal v odgovor nasprotni stranki iz pravdnega postopka (tožniku).
4. Tožnik iz pravdnega postopka je prepričan, da pritožnika v pravdi nista postavila ustreznih trditev za utemeljitev svojih ugovorov. Zato se mu ne zdi utemeljeno zatrjevanje pritožnikov o neupoštevanju njunih trditev. Očitka, da tožnik ni izpolnil svojega dokaznega bremena, naj pritožnika ne bi uveljavljala v pritožbi, tudi sicer pa naj ta očitek ne bi bil utemeljen. Tožnik glede na to Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne, ker pritožnikoma ni bila kršena pravica do poštenega sojenja.
5. Pritožnika zavračata tožnikova stališča iz odgovora na ustavno pritožbo.

Izhodišče presoje
6. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravice do poštenega sojenja. Čeprav pojem pošteno sojenje v Ustavi ni neposredno ubeseden, vsebino tega pravnega standarda zagotavljajo z Ustavo določene človekove pravice, med njimi zlasti pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravica do sodnega varstva iz 23. člena Ustave (tako Ustavno sodišče na primer v 11. točki obrazložitve odločbe št. Up-296/98 z dne 20. 4. 2000, OdlUS IX, 136, v 14. točki obrazložitve odločbe št. Up-599/04 z dne 24. 3. 2005, Uradni list RS, št. 37/05, in OdlUS XIV, 38, in v 11. točki obrazložitve odločbe št. Up-162/09 z dne 16. 12. 2010, Uradni list RS, št. 3/11). Po prvem odstavku 23. člena Ustave ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah in obveznostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. V skladu z 22. členom Ustave pa je v postopku pred sodiščem vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic. Upoštevaje ustaljeno ustavnosodno presojo so osrednje razsežnosti 22. člena Ustave pravica strank do enakopravnosti (t. i. enakost orožij), pravica do kontradiktornega postopka oziroma do izjavljanja in prepoved sodniške samovolje. Ustavno sodišče je v svojih odločitvah večkrat poudarilo, da je posamezno procesno jamstvo iz 22. in 23. člena Ustave sestavni del poštenega sojenja. Kot prvine tega ustavnega standarda je tako na primer izrecno opredelilo enakopravnost strank v postopku (10. točka obrazložitve odločbe št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71), pravico do učinkovite in celovite vsebinske sodne kontrole (9. točka obrazložitve odločbe št. Up-163/98 z dne 22. 6. 2000, Uradni list RS, št. 64/2000 in 91/2000 – popr., ter OdlUS IX, 294) in pravico do izjave v postopku oziroma pravico do obrazloženosti sodne odločbe (9. točka obrazložitve odločbe št. Up-373/97 z dne 22. 2. 2001, Uradni list RS, št. 19/01, in OdlUS X, 108, in 8. točka obrazložitve odločbe št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010, Uradni list RS, št. 83/10). Ustavni standard poštenega sojenja v civilnih zadevah torej med drugim zagotavlja, da o posameznikovih pravicah in obveznostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče na način, skladen z zahtevami, izhajajočimi iz človekove pravice do enakega varstva pravic.(2)
7. Iz ustavne pritožbe je mogoče izluščiti očitke zoper tri – deloma med seboj prepletajoča se – stališča sodišč, ki so pomembna z vidika človekovih pravic, varovanih v 22. in 23. členu Ustave. Prvo je argumentacija sodišča prve stopnje, da sta določena dela pri gradnji svoje hiše obrtnikom plačala pritožnika, in hkratno vštetje teh del v tožnikov prispevek h gradnji njune hiše. Drugi ustavnopravno pomembni stališči je sprejelo Višje sodišče, ko je zavrnilo pritožbeni očitek pritožnikov, da sta določena dela plačala sama in ta zato ne smejo biti upoštevana kot tožnikov prispevek. Gre za medsebojno logično povezana argumenta Višjega sodišča, da navedeni pritožbeni očitek ni utemeljen, ker pritožnika pred sodiščem prve stopnje (1) nista imela pripomb k izvedenskemu mnenju in (2) nista navedla, kolikšen delež po posameznem predračunu zajema obrtniška dela in kolikšen delež zajema material. Ustavno sodišče je presojalo, ali ta tri stališča kršijo pravico do poštenega sojenja, konkretneje, ali kršijo prepoved sodniške samovolje iz 22. člena Ustave in pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.
Presoja z vidika prepovedi sodniške samovolje
8. Pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave prepoveduje sodniško samovoljo oziroma arbitrarnost. To ustavno procesno jamstvo je po ustaljeni ustavnosodni presoji kršeno, kadar je sodna odločba že na prvi pogled očitno napačna oziroma kadar ni oprta na razumne pravne argumente, zaradi česar je utemeljeno sklepanje, da sodišče ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev – torej samovoljno.(3) Sodba, katere utemeljitev ni logična, ker je na primer notranje protislovna, ni oprta na razumne argumente in torej krši prepoved sodniške samovolje.(4)
9. Okrožno sodišče je v pravdi, iz katere izvirata izpodbijana akta, razsojalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik od pritožnikov zahteval denarno povračilo svojih vlaganj v njuno nepremičnino. Toženca sta se med drugim branila z zatrjevanjem in dokazovanjem izključujočih dejstev. Trdila in dokazovala sta namreč, da sta onadva, in ne tožnik, financirala gradnjo hiše. Konkretizirano sta naštela v gradnjo vloženi material in storitve, ki naj bi jih plačala sama, ter v dokaz priložila pripadajoče predračune.(5) Okrožno sodišče je v 13. točki obrazložitve zapisalo, da sta pritožnika zlasti z računi in predračuni dokazala, da sta "plačevala in financirala nabavo in izgradnjo hiše". Predračune in račune pa je Okrožno sodišče naštelo in opisalo v 12. točki obrazložitve in od tod je razvidno, da določeni izmed njih poleg materiala vsebujejo tudi delo. Čeprav je torej Okrožno sodišče ugotovilo, da sta pritožnika plačala tudi določene storitve, nato pri presoji tožnikovega vložka v nepremičnino pritožnikov (tako z dokončanjem mansarde kot s fizičnim delom pri siceršnji gradnji hiše) ni upoštevalo te svoje ugotovitve, temveč je odločilo v nasprotju z njo. Tožnikov prispevek je namreč določilo v razmerju od celotne izvedensko ocenjene vrednosti storitev, vloženih v dokončanje mansarde oziroma izgradnjo stavbe, ne da bi upoštevalo (odštelo) tisti del teh storitev, za katere je ugotovilo, da sta jih plačala pritožnika. To pomeni, da je v oceno tožnikovega prispevka vštelo tudi dela, za katera je ugotovilo, da sta jih obrtnikom plačala pritožnika. Taka argumentacija je protislovna. Združuje namreč med seboj logično nezdružljivi tezi: da sta določene storitve pri gradnji svoje hiše obrtnikom plačala pritožnika in da so te storitve tožnikov prispevek h gradnji njune hiše. Ker je torej utemeljitev sodbe obremenjena z notranjim protislovjem, je pritožnikoma kršena pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.
Presoja z vidika pravice do sodnega varstva
10. Pritožnika sta v pritožbi med drugim opozorila, da sta določena dela, potrebna tako za dokončanje mansarde kot za siceršnjo izgradnjo hiše, plačala sama, in naštela predračune, s katerimi sta to dokazala že pred sodiščem prve stopnje. Obrazložila sta, da je izvedenka ocenila povečano vrednost mansarde in vrednost vseh v gradnjo hiše vloženih del, ti oceni pa zajemata tudi tista dela, ki sta jih dokazano plačala pritožnika. Opozorila sta, da je zato Okrožno sodišče tožnikov prispevek napačno določilo v deležu od teh izvedensko ocenjenih vrednosti, ne da bi upoštevalo, da te vrednosti zajemajo tudi dela, ki sta jih plačala sama. Višje sodišče je ta očitek zavrnilo z dvema razlogoma. V prvi vrsti je opozorilo na to, da je odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna, ker pritožnika pred sodiščem prve stopnje nista imela pripomb k izvedenskemu mnenju. Poleg tega je sklicevanje pritožnikov na predračune za delo opredelilo kot nedovoljeno pritožbeno novoto. To je utemeljilo z argumentom, da pritožnika nista pravočasno navedla in dokazala, kolikšen delež po posameznem predračunu zajema obrtniška dela in kolikšen delež zajema material, zaradi česar vrednosti predračunov ni mogoče enostavno odbiti od vrednosti del, ki jih je ocenila izvedenka.
11. Pritožnika argumentaciji Višjega sodišča oporekata z utemeljitvijo, da nista nasprotovala izvedenskemu mnenju, temveč njegovi uporabi, in poudarjata, da je lahko izvedensko mnenje sodišču zgolj v pomoč pri pravilnem vrednotenju tožnikovega vložka, medtem ko je presoja o tem, kdo je opravil posamezna dela, naloga sodišča. Glede na to je Ustavno sodišče presojalo, ali je Višje sodišče z razlago pomena in učinkov izvedenskega mnenja kršilo človekovo pravico pritožnikov do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
12. Prvi odstavek 23. člena Ustave vsakomur zagotavlja, da o njegovih pravicah in obveznostih odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da to med drugim pomeni zahtevo po neodvisnosti, torej nevezanosti sodišča – oziroma sodnika kot nosilca sodne oblasti – pri ugotavljanju dejanskega stanja in pri uporabi materialnega prava (9. točka odločbe št. Up-108/00 z dne 20. 2. 2003, Uradni list RS, št. 26/03, in OdlUS XII, 49) ter pri vodenju postopka (26. točka odločbe št. U-I-134/10 z dne 24. 10. 2013, Uradni list RS, št. 92/13). Ta človekova pravica torej prepoveduje prenos izvrševanja sodne funkcije s sodišča oziroma s sodnika na druge subjekte. Prepoveduje ga ne le v razmerju do izvršilne in zakonodajne veje oblasti, temveč v razmerju do vsakogar, kdor ni sodišče oziroma sodnik. Sodnikova neodvisnost, ki je obenem ustavno načelo iz 125. člena Ustave in človekova pravica stranke iz prvega odstavka 23. člena Ustave, se namreč razteza na nevezanost na vsakršna navodila ali neprimerne pritiske pri sojenju, torej tudi na tiste, ki bi izvirali iz samega sodnega sistema.(6), (7) Logično je, da prvi odstavek 23. člena Ustave varuje stranke sodnega postopka tudi pred morebitno sodnikovo prostovoljno prepustitvijo katerega od bistvenih elementov sojenja osebi, ki ni sodnik.(8)
13. Glede na opisana izhodišča je torej mogoče, da, upoštevaje vse okoliščine konkretnega primera, pravico do sodnega varstva krši tudi sodnik, ki ugotavljanje dejanskega stanja, uporabo materialnega prava ali vodenje sodnega postopka prepusti izvedencu.
14. Izvedenec je, povedano v jeziku procesnega prava, svojevrstno dokazno sredstvo. Njegova naloga je zagotoviti sodniku tista splošno razgledanost presegajoča znanja, ki jih ta nima in brez katerih odločitev o sporu ni mogoča. Izvedenec je na sodnikova navodila vezani strokovni pomočnik sodišča.(9) V pomoč mu je pri ugotavljanju dejstev in razumevanju njihovega pomena ter pri ugotavljanju vsebine pravnih standardov, seveda kadar so ta spoznanja dosegljiva šele z uporabo specifičnih strokovnih znanj. Izvedenec ima torej lahko nadvse pomemben vpliv na sojenje. Vendar človekova pravica stranke do sodnega varstva pred neodvisnim sodiščem sodniku prepoveduje, da bi zaradi umanjkanja lastnih specifičnih strokovnih znanj pristojnost sojenja preprosto prenesel na izvedenca. Zato mora tudi v takih primerih dejansko stanje z izvajanjem in vrednotenjem dokazov praviloma ugotavljati sodišče. Izvedenec kot sodnikov strokovni pomočnik sme po navodilu sodnika sam ugotavljati dejstva, ki tvorijo konkreten dejanski stan, samó izjemoma, namreč takrat, ko že samo ugotavljanje takega dejstva neposredno terja strokovno znanje (na primer ugotavljanje vzroka smrti med medicinskim posegom).(10) Taka izjema je logična in tudi (ustavnopravno) nujna, saj bi bilo sicer v takšnih sporih sodno varstvo bistveno okrnjeno ali celo izvotljeno. Prav tako sodnik, tudi če z izvedenčevo pomočjo spoznava vsebino pravne narave (na primer vsebino standarda ravnanja v določenem poklicu), normativne konkretizacije ne sme prepustiti izvedencu. Subsumpcija konkretnega dejanskega stanu pod materialnopravno normo in izrek pravne posledice je v sodnem postopku ustavnopravna pristojnost sodnika. Smiselno enako velja za vodenje sodnega postopka. Iz prvega odstavka 23. člena Ustave izvirajoča zahteva, da je sodnik gospodar sodnega postopka, pa ne preprečuje aktivnega sodelovanja izvedenca s sodiščem, ki je nujno za to, da bo izvedenec lahko učinkovito odgovoril na tista strokovna vprašanja, ki so bistvena za razsojo.(11)
15. Sodnik ima v zakonski ureditvi pravdnega postopka dovoljšno oporo za udejanjanje sodne oblasti, ki je skladno z opisanimi ustavnopravnimi izhodišči. Iz Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP) namreč izhaja, da sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, ki ga sodišče nima, da sodišče vodi dokazovanje z izvedencem, da izvedencu določi naloge, mu postavlja vprašanja in od njega zahteva pojasnila.(12) Izvedenčevo ekspertizo ZPP torej opredeljuje kot dokaz (čeprav zaradi svoje narave in pomena svojevrsten), ki je podvržen dokazni oceni, torej sodnikovemu racionalnemu, logičnemu preizkusu sprejemljivosti izvida in mnenja (njune popolnosti, prepričljivosti, neprotislovnosti).(13) Prav tako zakonska ureditev sodniku omogoča takšno opredelitev nalog in vprašanj za izvedenca, ki izvedenca ne bo silila k sojenju ali mu nudila priložnosti za prevzem te funkcije.(14)
16. Višje sodišče je v obravnavanem primeru izvedenskemu mnenju pripisalo pomen, ki presega z vidika prvega odstavka 23. člena Ustave sprejemljivo pomoč sodišču pri razreševanju vprašanj, za katera je nujno potrebno strokovno znanje. To je storilo, ko je očitek, da sta pritožnika določene storitve dokazano plačala sama in zato niso tožnikov prispevek, zavrnilo z argumentom, da pritožnika nista imela pripomb k izvedenskemu mnenju. S tem je namreč Višje sodišče izvedenki pripisalo pristojnost ugotavljati, kdo je opravil določeno delo pri gradnji hiše in pri dokončanju mansarde oziroma kdo ga je plačal. Na izvedenko je torej preneslo pristojnost ugotavljanja ključnih prvin dejanskega stanja, čeprav je njihovo spoznanje očitno dosegljivo brez posebnih strokovnih znanj – tudi pritožnika sta ta dejstva dokazovala z listinami (predračuni) ter z zaslišanji strank in prič. Drugi argument Višjega sodišča je s pravkar opisanim pojmovanjem izvedenskega mnenja tesno vsebinsko povezan. Gre za stališče Višjega sodišča, da bi morala pritožnika navesti in dokazati, kolikšen delež po posameznem predračunu zajema obrtniška dela in kolikšen delež zajema material, kajti brez tega "vrednosti predračunov ni mogoče enostavno odbiti od vrednosti del, ki jih je ocenila izvedenka". Po oceni Višjega sodišča torej pritožnika svojega procesnega bremena nista izpolnila že s tem, ko sta trdila in dokazovala, da sta plačala konkretno opisane predračune, ki so zajemali konkretno določena dela in material v enotnih zneskih – tj. brez razdelitve med stroški dela in materiala. To izjemno strogo določitev trditvenega (in dokaznega) bremena pritožnikov je Višje sodišče očitno popolnoma podredilo izdelanemu izvedenskemu mnenju. Obliko oziroma stopnjo podrobnosti, s katero naj bi pritožnika morala navesti pravno pomembna dejstva, katerih ugotavljanje očitno ne terja posebnega strokovnega znanja, je namreč določilo glede na strukturo izdelanega izvedenskega mnenja o vrednosti hiše in njenih posameznih komponent. Trditvenemu bremenu je po tem pojmovanju zadoščeno tedaj, ko je dejstvo izraženo v obliki, ki se popolnoma prilega strukturi izdelanega izvedenskega mnenja, tako da je na to dejstvo mogoče aplicirati izvedensko mnenje z enostavno miselno operacijo (v obravnavanem primeru z odštevanjem). To pomeni, da je Višje sodišče merilo za določitev trditvenega in dokaznega bremena poiskalo in utemeljilo v strukturi izdelanega izvedenskega mnenja. S tem je izvedenki pripisalo pristojnost za določitev trditvenega in dokaznega bremena in ji tako prepustilo pomemben segment vodenja sodnega postopka. Ker je torej Višje sodišče na opisani način pristojnost – in iz nje izvirajočo odgovornost – sojenja v civilnem sporu v pomembnem delu prevalilo na izvedenko, je kršilo pravico pritožnikov do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.
17. Glede na navedeno je Ustavno sodišče izpodbijana dela sodb razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

(1) Poleg tega je pritožnika zavezalo še k plačilu 1.502,26 EUR, vendar to ni predmet izpodbijanja z ustavno pritožbo.

(2) Primerjaj s stališčem P. Jambreka v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 258, da sta sedes materiae pravice do poštenega sodnega varstva 22. in 23. člen Ustave, ki skupaj določata bistvo pravice do sodišča in do poštenega sojenja.

(3) Podobno nemško Zvezno ustavno sodišče samovoljno odločitev opredeljuje kot takšno, ki z nobenega od predstavljivih vidikov ni pravno sprejemljiva, in se zato vsiljuje sklep, da temelji na premislekih, ki niso v zvezi z zadevo (glej na primer sklep BVerfG, 2 BvR 2782/10 z dne 24. 9. 2014, 29. odstavek, in sklep BVerfG, 1 BvR 744/13 z dne 12. 9. 2013, 13. odstavek).

(4) Primerjaj denimo z 9. točko obrazložitve odločbe št. Up-844/04 z dne 22. 6. 2006, Uradni list RS, št. 69/06, in OdlUS XV, 90, in z 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-728/08 z dne 26. 3. 2009, Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 68.

(5) To izhaja iz odgovora pritožnikov na tožbo na 9. strani pravdnega spisa in iz njune prve pripravljalne vloge z dne 29. 1. 2010 na 32. in 33. strani spisa.

(6) Tako tudi A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, dopolnitev – A, Fakulteta za državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 369.

(7) Primerjaj s 57. točko odločbe št. U-I-60/06, U-I-214/06, U-I-228/06 z dne 7. 12. 2006, Uradni list RS, št. 1/07, in OdlUS XV, 84, v kateri je Ustavno sodišče zapisalo, da je kot vir ogrožanja sodniške neodvisnosti mogoče opredeliti karkoli oziroma kogarkoli, med drugimi tudi stranke postopka, sredstva javnega obveščanja, javnost, civilno družbo, različne skupine pritiska in celo sodstvo samo.

(8) Primerjaj na primer s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v zadevi Chevrol proti Franciji z dne 13. 2. 2003 (zlasti 82. točko obrazložitve), v kateri je ESČP ocenilo, da je Conseil d'Etat kršil pravico do dostopa do sodišča polne jurisdikcije iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP), ko se je štel za vezanega na mnenje ministra in se s tem prostovoljno odrekel pristojnosti izvajati in ocenjevati dokaze o ključnih dejstvih.

(9) J. Zobec v: L. Ude in A. Galič (ur.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 474.

(10) Izvedenec pa seveda sme – ob upoštevanju drugih ustavnih vrednot, zlasti tudi pravice strank do izjavljanja – sam ugotavljati dejstva, ki niso prvine konkretnega dejanskega stanu, temveč so nujna za aplikacijo strokovnega znanja (na primer podatek o primerljivih cenah pri cenitvi nepremičnine ipd.).

(11) J. Zobec, nav. delo, str. 495, v zvezi s tem govori o vzajemno aktivnem razmerju izvedenca s sodnikom.

(12) Glej zlasti 243., 251. in 252. člen ZPP.

(13) Tako tudi J. Zobec, nav. delo, str. 474.

(14) Nevarnosti, da bi izvedencu prepustil ugotavljanje pravno pomembnih dejstev, za katero očitno ni potrebno strokovno znanje, se lahko sodnik izogne na primer z jasno opredelitvijo pravno pomembnih dejstev, ki naj jih izvedenec upošteva pri ekspertizi, oziroma s sporočilom, naj izvedenec ekspertizo opravi alternativno, tako da upošteva tako obstoj kot neobstoj posameznih pravno pomembnih dejstev (kadar sodišče še ni sklenilo dokazne presoje o njih). Podobno J. Zobec, nav. delo, str. 493. V nemški zakonski ureditvi civilnega postopka je na primer izrecno določeno, da sodišče v primeru spornega dejanskega stanja določi, katera dejstva naj izvedenec vzame za podlago pri podaji izvedenskega mnenja (tretji odstavek 404.a člena Zivilprocessordnung).