Na podlagi 93. člena Ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91-I, 42/97, 66/00, 24/03, 69/04, 68/06 in 47/13), prvega odstavka 1. člena in prvega odstavka 4. člena Poslovnika o parlamentarni preiskavi (Uradni list RS, št. 63/93 in 33/03) ter 112. člena Poslovnika državnega zbora (Uradni list RS, št. 92/07 – uradno prečiščeno besedilo, 105/10 in 80/13) je Državni zbor na seji dne 24. aprila 2015 sprejel

tako, da se:
1. ugotovi morebitno odgovornost nadzornika slovenskega bančnega sistema Banke Slovenije (v nadaljnjem besedilu: BS), za stanje v slovenskem bančnem sistemu, predvsem za več stomilijonske izgube slovenskih bank, ki so jih povzročili odpisi kreditov, ki so bili večinoma slabo zavarovani ali pa nezavarovani in izgube, ki so bile posledice prenosa terjatev na Družbo za upravljanje terjatev bank (v nadaljnjem besedilu: DUTB). Parlamentarna preiskava naj ugotovi, ali je BS ustrezno ukrepala, ko so poslovne banke odobravale kredite, tudi za managerske odkupe podjetij (v nadaljnjem besedilu: MBO), za nepremičninske posle in posle na območju nekdanje Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljnjem besedilu: SFRJ) in ali bi lahko preprečila oziroma vsaj omejila odobravanje tolikšnega števila kreditov, za katere so narejene slabitve oziroma so odpisani. Parlamentarna preiskava naj ugotovi, ali je BS nalogo nadzornika opravljala neodvisno, strokovno, učinkovito in v skladu z zakonodajo ter predpisi;
2. ugotovi celotni znesek kreditov (v EUR in  % celotnega portfelja bank), ki so jih od 1. 1. 1997 odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni-NLB d.d., Nova KBM d.d., ABANKA d.d. in Banka Celje d.d.) ter njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, do dneva odreditve predmetne parlamentarne preiskave pa so bili ti krediti razvrščeni v bonitetni razred D ali E, odpisani oziroma bili kot terjatve preneseni na DUTB. Parlamentarna preiskava naj ugotovi znesek kreditov po posameznih komitentih, ki so jih od 1. 1. 1997 odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni-NLB d.d., Nova KBM d.d., ABANKA d.d. in Banka Celje d.d.) ter njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini, ob odobritvi so bili višji od 100.000 evrov (oziroma protivrednosti v SIT), do dneva odreditve predmetne parlamentarne preiskave pa so bili ti krediti razvrščeni v bonitetni razred D ali E, odpisani oziroma bili kot terjatve preneseni na DUTB. Parlamentarna preiskava naj ugotovi tudi, pod kakšnimi pogoji so bili ti krediti odobreni – obrestna mera, ročnost, stroški odobritve, zavarovanje kredita itd. in za kakšen namen;
3. ugotovi celotni znesek kreditov ter bančnih garancij (v EUR in  % celotnega portfelja bank) in vseh kreditov ter vseh bančnih garancij po posameznih komitentih, ki so oziroma so bile tihe družbe ali tihi družbeniki in so jih od 1. 1. 1997 do dneva odreditve predmetne parlamentarne preiskave odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni-NLB d.d., Nova KBM d.d., ABANKA d.d. in Banka Celje d.d.) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini. Parlamentarna preiskava naj tudi ugotovi, pod kakšnimi pogoji so bili ti krediti oziroma bančne garancije odobreni-obrestna mera, ročnost, stroški odobritve, zavarovanje itd. in za kakšen namen;
4. ugotovi, ali so banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni-NLB d.d., Nova KBM d.d., ABANKA d.d. in Banka Celje d.d.) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini spoštovale in izvajale veljavne zakone ter predpise pri odobravanju in upravljanju s krediti ter bančnimi garancijami iz 2. in 3. točke te zahteve;
5. ugotovi oziroma razjasni posojilno politiko bank v večinski državni lasti (neposredni ali posredni-NLB d.d., Nova KBM d.d., ABANKA d.d. in Banka Celje d.d.) in njihovih odvisnih družb oziroma družb v skupini pri odobravanju ter upravljanju kreditov in bančnih garancij iz 2. in 3. točke te zahteve. Parlamentarna preiskava naj ugotovi, kakšna je bila politika in postopek odobritve kreditov in bančnih garancij teh bank, kakšna je bila politika glede določitve obrestnih mer, premije za tveganje in ostalih pogojev. Ugotovi naj, kako se je te kredite in bančne garancije spremljalo oziroma kakšna je bila politika upravljanja kreditnega tveganja, kakšen je bil proces zgodnjega odkrivanja povečanja kreditnega tveganja in razvrščanja dolžnikov ter izpostavljenosti. Ugotovi naj, kako so banke upoštevale kvaliteto naložb (boniteta komitenta, klasifikacija terjatev, slabitve), koncentracijo (velika izpostavljenost komitentov in povezanih oseb, globalni limit zadolževanja po panogah in regijah), rok dospelosti (ročnost in usklajenost z viri), kvaliteto zavarovanj in vrsto kreditov (kratkoročni, dolgoročni). Ugotovi naj, katere, koliko (celotni znesek in znesek po posameznih komitentih) in pod kakšnimi pogoji se je teh kreditov reprogramiralo. Parlamentarna preiskava naj tudi ugotovi, koliko in katere kredite in bančne garancije iz 2. in 3. točke te zahteve, so odobrile družbe v tujini in katere v Sloveniji (skupno in po posameznih komitentih) ter kdo so bili v tem času člani organov vodenja in nadzora teh družb;
6. ugotovi, kdo so bile osebe, ki so bile pristojne oziroma so odobravale kredite in bančne garancije iz 2. in 3. točke te zahteve. Parlamentarna preiskava naj ugotovi vloge in odgovornost članov uprav, nadzornih svetov in ostalih odgovornih oseb pri odobravanju teh kreditov (med drugim tudi opustitev poklicne skrbnosti ali ravnanje v nasprotju s poklicno skrbnostjo). Ugotovi naj tudi vlogo in odgovornost večinskega lastnika (države oziroma aktualne vlade) ter razišče morebitno vpletenost oziroma vplivanje ali opustitve posameznih nosilcev javnih funkcij. Parlamentarna preiskava naj ugotovi tudi, ali obstaja sum, da je katerakoli vpletena oseba, ki je bila vpletena v financiranje oziroma odobravanje kreditov in bančnih garancij iz 2. in 3. točke te zahteve, pridobila kakršnokoli premoženjsko ali nepremoženjsko korist;
7. ugotovi, kako in na kakšen način banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni-NLB d.d., Nova KBM d.d., ABANKA d.d. in Banka Celje d.d.) ter njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini krijejo izgube iz naslova odpisov in rezervacij. Parlamentarna preiskava naj ugotovi, ali se zaradi tega komitentom zaračunavajo neobičajno visoke obresti za kredite in neobičajno visoke provizije za bančne storitve ter naredi primerjava s podružnicami tujih bank v Sloveniji;
8. ugotovi, koliko je bilo sporno kreditiranje in izdajanje bančnih garancij (predvsem kreditiranje spornih MBO) posledica preteklega načina privatizacije družbenega premoženja, tranzicijske koncentracije kapitala, povezanosti slovenskih podjetij in ideologije nacionalnega interesa, s katero se je širilo oziroma se še danes širi prepričanje, da morajo vsa večja in pomembnejša podjetja ostati na vsak način v slovenski lasti in opravičevalo dejanja, s katerimi se je zagotavljalo, da to državno premoženje ne glede na tveganja, ceno in posledice prehaja v last posameznikov, ki pripadajo določenim slovenskim omrežjem oziroma elitam. Parlamentarna preiskava naj ugotovi, ali in koliko je k sedanjemu stanju v slovenskem bančnem sistemu pripomoglo »grozdenje« položajev (kopičenje funkcij) v obdobju od 1. 1. 1997 do dneva odreditve predmetne preiskovalne komisije, ko so lahko vodilni funkcionarji v državni administraciji kljub očitnemu konfliktu interesov hkrati zasedali tudi vplivne položaje v gospodarskih in javnih družbah, kar jim je omogočalo neposreden vpliv na privatizacijo družbenega premoženja;
9. ugotovi vzroke oziroma razjasni, zakaj po prvi sanaciji slovenskega bančnega sistema ni prišlo do nameravane privatizacije bank in ugotovi odgovornost članov vlade zaradi neizvedbe Programa prodaje državnega finančnega in stvarnega premoženja za leto 2001, ki ga je vlada sprejela skupaj s predlogom državnega proračuna za leto 2001 (EPA 132-III), ki je bil nadgrajen s Programom privatizacije NLB d.d. in NKBM d.d., sprejetim na 30. seji vlade dne 31. 5. 2001;
10. ugotovi razloge za prisilno likvidacijo Probanke d.d. in Factor banke d.d. ter oceni smiselnost in gospodarnost ukrepa prisilne likvidacije Probanke d.d. in Factor banke d.d., predvsem glede na porabo davkoplačevalskega denarja;
11. ugotovi vlogo in odgovornost članov vlad ter guvernerjev in viceguvernerjev BS od leta 1996 naprej za to, da se je moralo konec leta 2013 že drugič sanirati slovenski bančni sistem;
12. oceni izvedbo pregleda kakovosti sredstev ter izvedbo stresnih testov za reprezentativni del bančnega sistema, ki ga je zahtevala Evropska komisija na podlagi priporočil Evropskega Sveta, izdanih 29. 5. 2013 (Priporočilo Sveta v zvezi z nacionalnim reformnim programom Slovenije za leto 2013 in mnenje Sveta o slovenskem programu stabilnosti za obdobje 2012–2016);
13. primerja drugo sanacijo slovenskega bančnega sistema s sanacijami bančnih sistemov v drugih evropskih državah (Španija, Irska, Ciper …), ki so bile izvedene zaradi v letu 2008 začete svetovne finančne in gospodarske krize in ugotovi morebitna odstopanja od njihovih primerljivih dobrih praks.
Namen parlamentarne preiskave je:
Slovenija je edina tranzicijska država, ki je izvedla že drugo sanacijo bančnega sistema, odkar je samostojna država. Vzrok za sanacijo je bil enak pri obeh primerih – banke so dodeljevale kredite podjetjem in posameznikom, ki jih niso bili sposobni odplačevati. Tudi razlogi, zakaj so banke dodeljevale take kredite, so bili enaki – podeljevanje kreditov na podlagi političnih direktiv, nedelovanje nadzornih organov ter slabo, nestrokovno in neučinkovito upravljanje bank, pri čemer to upravljanje spremlja sum korupcije in klientelizma. Posledice takega upravljanja bank niso samo neposredni finančni stroški sanacije bank, ki jih krijejo davkoplačevalci. Zaradi vloge in pomena bank za delovanje celotnega gospodarstva ima tako upravljanje bank za posledico zmanjšanje gospodarske rasti, propadanje podjetij, povečevanje brezposelnosti ter vsesplošno zmanjšanje blaginje državljanov. Zato je namen te parlamentarne preiskave ugotoviti vzroke in ravnanja, ki so privedli do ponovne sanacije slovenskega bančnega sistema, razjasniti sistem nadziranja, delovanja in upravljanja slovenskega bančnega sektorja, ki je dopustil, da so slovenske banke v takšnem stanju in ugotoviti posledice, ki jih bo imela sanacija za slovensko državo. Cilj te parlamentarne preiskave pa je, da bo s svojimi razkritji in ugotovitvami pripomogla k temu, da v Sloveniji že čez nekaj let ne bo treba izvesti že tretje sanacije slovenskega bančnega sistema, da bodo slovenske banke dolgoročno stabilne ter likvidne in da bodo normalno servisirale potrebe gospodarstva in prebivalstva. Namen te parlamentarne preiskave je torej:
1. Ugotoviti, zakaj BS, katere najpomembnejša naloga je nadzor bančnega sistema, ni ukrepala, ko se je odobravalo toliko kreditov, ki so danes odpisani, razvrščeni v bonitetne razrede D ali E ali pa preneseni na DUTB. Nadalje naj se ugotovi, ali bi BS lahko preprečila ali pa vsaj omejila odobravanje tolikšnega števila kreditov, ki niso bili vrnjeni oziroma so bili le delno vrnjeni oziroma poplačani. Ugotovi naj se tudi, ali je pri izvrševanju svoje nadzorne funkcije BS izvajala zakone ter predpise (predvsem s področja izvajanja nadzora in ugotavljanja odgovornosti) ter ali je svoje naloge sploh opravljala in če da, ali jih je opravljala neodvisno, strokovno in učinkovito. Namen parlamentarne preiskave je tudi, da se ugotovi, ali so banke v večinski državni lasti in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini spoštovale in izvrševale veljavne zakone in predpise. Predvsem naj se ugotovi, ali so bile spoštovana določila Zakona o bančništvu (v nadaljnjem besedilu: ZBan-1), ki govorijo o upravljanju s tveganji.
2. Ugotoviti številke in podatke, koliko kreditov (celotni znesek in znesek po posameznih komitentih), komu in pod kakšnimi pogoji so odobrile banke v večinski državni lasti (neposredni ali posredni) in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini od 1. 1. 1997, ti krediti pa so bili na dan predmetne parlamentarne preiskave razvrščeni v bonitetni razred D ali E, odpisani ali pa preneseni na DUTB. Nadalje je namen te parlamentarne preiskave, da se pridobi podatke tudi za kredite ter bančne garancije, ki so jih pridobile tihe družbe oziroma tihi družbeniki. Namen parlamentarne preiskave je tudi ugotoviti, koliko teh kreditov (celotni znesek in znesek po posameznih komitentih) je bilo odobrenih za MBO, koliko za nepremičninske posle, koliko za posle na območju nekdanje SFRJ in koliko za kredite, ki so jih posredno (preko podjetij, v katerih so bili lastniki ali prokuristi) ali neposredno najeli posamezni nosilci javnih funkcij.
Afere povezane z managerskimi prevzemi podjetij, ki jih praviloma financirajo predvsem banke v večinski državni lasti, se v Sloveniji pojavljajo že zelo dolgo (ena prvih je managerski prevzem BTC iz leta 2001), pa vendar vse do danes ni znane jasne številke, koliko takšnih kreditov so banke v večinski državni lasti odobrile, ker BS jasnih in konkretnih številk ni nikoli posredovala. Seveda tudi ni znano, pod kakšnimi pogoji so bili ti krediti odobreni, komu se jih je odobrilo in koliko teh kreditov je že odpisanih, prenesenih na DUTB oziroma lahko za njih pričakujemo, da ne bodo vrnjeni. Zato je namen parlamentarne preiskave pridobiti te podatke in številke.
Zaradi razsežnosti managerskih kreditov so sporni krediti iz naslova nepremičninskih poslov in poslov na območju nekdanje SFRJ kar malo v ozadju. Vendar pa obstaja sum, da so tudi pri teh poslih banke v večinski državni lasti utrpele velike izgube in da so se tudi tukaj pojavljale velike nepravilnosti in celo kriminalna dejanja. Samo v aferi Agroživ naj bi NLB d.d. izgubila okoli 30 milijonov evrov, da številnih nepremičninskih poslov, med katerimi so celo taki, kjer se sploh ni skrivalo, da so bili krediti odobreni zaradi posredovanja nosilcev javnih funkcij in je bilo vnaprej jasno, da ti krediti ne bodo povrnjeni (najbolj očiten primer je gradnja športnega parka Stožice), sploh ne omenjamo.
Tudi afere, povezane z odobritvijo nezavarovanih ali slabo zavarovanih kreditov gospodarskim družbam, v katerih so imeli lastniške deleže posamezni nosilci javnih funkcij, te kredite pa so odobrile banke v večinski državni lasti, so danes že pozabljene (npr. afera Ultra). Klientelistično in koruptivno sodelovanje med nosilci javnih funkcij in gospodarskimi družbami ter bankami v večinski državni lasti je pojav, s katerim se v Sloveniji srečujemo že vse od njene osamosvojitve naprej. Čas je, da se končno ugotovi, koliko je bilo tega sodelovanja in kakšno škodo smo oziroma bomo davkoplačevalci zaradi tega utrpeli.
Poseben primer oziroma orodje, ki je služilo predvsem za prikrito oškodovanje državnega premoženja, so bile tihe družbe. Še zlasti sporno je bilo, da so lahko bili tihi družbeniki tudi posamezniki v organih vodenja in nadzora državnih podjetij. Sumi se, da so ti tihi družbeniki sodelovali tudi z bankami v večinski državni lasti, zato je namen te parlamentarne preiskave, da se to sodelovanje razjasni in ugotovi, ali so oziroma bodo tudi iz tega naslova banke v večinski državni lasti in s tem vsi slovenski davkoplačevalci, utrpeli škodo.
3. Ugotoviti, ali so banke v večinski državni lasti in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini oblikovale in izvajale ustrezno posojilno politiko ter ali se je v določenih primerih to politiko namenoma ignoriralo oziroma zaobšlo. Banke morajo biti sposobne upravljati in obvladovati tveganja. V času trajanja kreditnega razmerja se namreč dogajajo spremembe, ki vplivajo na odplačevanje obveznosti iz naslova kredita. Banke so predvsem izpostavljene kreditnemu tveganju, to je tveganju, da kreditojemalec svojih obveznosti ne bo poravnal v celoti in pravočasno. Zato je ključno, da banka oblikuje in izvaja takšno posojilno politiko, ki bo jasno določena ter v skladu z zakonskimi zahtevami in obstoječimi postopki v banki. Politika in postopki, ki so pravilno razviti in vpeljani, omogočajo banki vzdrževati zdrave standarde odobravanja kreditov, spremljati in kontrolirati kreditno tveganje, ustrezno oceniti nove poslovne priložnosti ter odkriti in ustrezno spremljati problematične kredite.
Zaradi velikega obsega kreditov, ki niso bili vrnjeni oziroma so bili le delno vrnjeni oziroma poplačani, so morale banke oblikovati visoke oslabitve in rezervacije, kar vpliva na njihov poslovni izid. Da bi ta poslovni izid izboljšale, se banke zatekajo k višanju obrestne marže in nadomestil za svoje storitve. Banke v državni lasti tudi po izvedeni sanaciji odobravajo zelo malo novih kreditov, tiste, ki pa jih odobrijo, imajo izjemno visoko obrestno mero. Zato je namen te preiskave, da se ugotovi, ali banke v večinski državni lasti stroške, ki nastajajo zaradi tolikšnega obsega kreditov, ki niso bili vrnjeni oziroma so bili le delno vrnjeni oziroma poplačani, prelagajo na prebivalstvo in gospodarstvo.
4. Ugotoviti, kdo je odobril oziroma je podpisan pod spornimi kreditnimi posli in kakšne so bile pri teh kreditih vloge in odgovornosti članov uprav in nadzornih svetov. Nadalje je namen te preiskave ugotoviti, ali so se ti krediti odobravali tudi zaradi posredovanja oziroma vplivanja nosilcev javnih funkcij, kakšno vlogo so imeli lastniki in ali obstaja sum, da je katerakoli vpletena oseba pridobila kakršnokoli premoženjsko ali nepremoženjsko korist.
5. Ugotoviti, koliko je k sedanji globoki finančni in gospodarski krizi v Sloveniji prispeval naš način privatizacije družbenega premoženja, tranzicijske koncentracije kapitala, povezanosti slovenskih podjetij, ideologija nacionalnega interesa in politična ureditev, ki je omogočala kopičenje javnih funkcij in članstev v organih upravljanja in nadzora podjetij v večinski državni lasti. Nadalje je namen ugotoviti, ali in koliko so posamezniki, ki so s strokovnimi študijami zagovarjali managerske prevzeme podjetij in hkrati dokazovali škodljivost tujih investicij, prispevali k temu, da so banke v večinski državni lasti začele prevzemati nadpovprečna tveganja samo zato, da so podjetja prešla v lastništvo posameznikov, ki pripadajo določenim omrežjem oziroma elitam. Namen preiskave je tudi, da se ugotovi, ali so ti t.i. varuhi nacionalnega interesa imeli politične motive in, ali so za svoje delovanje (sami ali preko podjetij, v katerih imajo lastniške deleže) prejeli kakršnekoli materialne koristi.
Leta 2007 je takratna vlada sprejela sklep, da je opravljanje javne funkcije funkcionarjev nezdružljivo z opravljanjem nadzorne funkcije v nadzornih svetih gospodarskih družb. Vlada je takrat sprejela tudi sklep, da funkcionarji v državnih organih ne smejo biti člani nadzornih svetov pravnih oseb javnega sektorja, v katerih vlogo ustanovitelja v imenu države izvršuje Vlada, razen kjer je to izrecno določeno z zakonom. Do sprejema tega sklepa pa so lahko javni funkcionarji neposredno vplivali na potek privatizacije družbene lastnine in celo na posamezne poslovne odločitve v gospodarskih družbah in bankah. Zato je namen te preiskave tudi, da se ugotovi, koliko je to vplivalo na kvaliteto kreditov, ki jih imajo danes banke v večinski državni lasti. Znan je primer, ko je bil državni sekretar v ministrstvu za ekonomske odnose tudi član upravnega odbora Sklada za razvoj (Koržetov sklad), predsednik upravnega odbora Agencije za privatizacijo ter predsednik upravnega odbora Slovenskega odškodninskega sklada.
6. Upoštevati vse parlamentarne preiskave, odrejene v Državnem zboru, ki so posredno ali neposredno obravnavale garancije in kredite, ki se jih obravnava v tej parlamentarni preiskavi, pri čemer se za celotno obdobje te parlamentarne preiskave podeljene kredite, garancije, dogovore in ugotavljanje odgovornosti obravnava enako, sorazmerno in po enakih kriterijih.
7. Podati oceno, ali je politika storila vse, kar je bilo v njeni moči in pristojnosti, da do nastalih razmer v bančnem sektorju ne bi prišlo (ali so se predpisi, ki so urejali slovenski bančni sistem, sprejemali pravočasno, učinkovito ter dovolj kakovostno) ter odgovoriti na očitke, ali je za nastale razmere v slovenskem bančnem sistemu kriva politika.
8. Ugotoviti vzroke oziroma razjasniti, zakaj po prvi sanaciji slovenskega bančnega sistema ni prišlo do nameravane privatizacije bank (ta namera je npr. izhajala že iz Letnega poročila BS za leto 1995) in ugotovi odgovornost članov vlade zaradi neizvedbe Programa prodaje državnega finančnega in stvarnega premoženja za leto 2001, ki ga je vlada sprejela skupaj s predlogom državnega proračuna za leto 2001 (EPA 132-III), ki je bil nadgrajen s Programom privatizacije NLB d.d. in NKBM d.d., sprejetim na 30. seji vlade dne 31. 5. 2001.
Zaradi političnih razlogov je bil program privatizacije saniranih bank NLB in NKBM sprejet šele maja 2001. Kljub sprejetemu programu privatizacije je bila privatizacija NKBM leta 2002 iz političnih razlogov ustavljena in šele leta 2007 je prišlo do izpeljave javne ponudbe delnic (IPO). Privatizacija NLB pa ni bila izpeljana po začrtanem programu privatizacije. Republika Slovenija je leta 2002 prodala tujemu strateškemu partnerju zgolj tretjinski delež v NLB d.d.
9. Ugotoviti razloge za prisilno likvidacijo Probanke d.d. in Factor banke d.d. ter oceniti smiselnost in gospodarnost ukrepa nadzorovane likvidacije Probanke d.d. in Factor banke d.d., predvsem glede na porabo davkoplačevalskega denarja.
V petek, 6. 9. 2013 v večernih urah, sta guverner BS dr. Boštjan Jazbec in tedanji minister za finance dr. Uroš Čufer na tiskovni konferenci objavila, da se je BS odločila za nadzorovano likvidacijo Probanke in Factor banke. V obeh bankah je BS imenovala izredno upravo. Razlog za likvidacijo obeh bank naj bi bil v neizpolnjevanju pričakovanj po krepitvi kapitalske ustreznosti, dolgotrajnega postopka dokapitalizacije in šibke likvidnosti, ki se je poslabševala, skratka, zaradi nezmožnosti dolgoročnega preživetja na trgu. Za izvedbo nadzorovane likvidacije je Vlada RS izdala poroštvo v višini 490 milijonov evrov za Probanko in 540 milijonov evrov za Factor banko, kar naj bi omogočalo nemoteno zagotavljanje likvidnosti in normalno izpolnjevanje obveznosti obeh bank do navadnih upnikov. Vlada je dokapitalizirala Probanko d.d. z 176 milijoni evrov, Factor banko d.d. pa z 269 milijoni evrov. Prenosna cena kreditov oziroma terjatev na DUTB je pri Probanki d.d. znašala 28 milijonov evrov, pri Factor banki pa 10 milijonov evrov. BS je izdala tudi izredni ukrep prenehanja obveznosti obeh bank iz naslova podrejenih terjatev, in sicer za Probanko d.d. v višini 42 milijonov evrov in za Factor banko d.d. v višini 22 milijonov evrov. Pri tem se najprej postavlja vprašanje, zakaj se je BS odločila za ukrep nadzorovane oziroma prisilne likvidacije in ne za stečaj po 266.–271. členu ZBan-1, ki med drugim določa, da BS izda odločbo o začetku prisilne likvidacije, če na podlagi poročila izredne uprave oceni, da se v času trajanja izredne uprave finančno stanje ni izboljšalo tako, da bi banka dosegla minimalni kapital banke in ni pogojev za začetek stečajnega postopka. Stečajni razlogi so določeni v 320.–329. členu ZBan-1, in sicer je določeno, da BS izda odločbo o ugotovitvi pogojev za začetek stečajnega postopka, če pri opravljanju nadzora nad banko ugotovi, da premoženje banke ne zadošča za poplačilo vseh terjatev upnikov banke ali da banka ni sposobna tekoče izpolnjevati svojih zapadlih obveznosti in če oceni, da se z izrednimi ukrepi položaj v banki ni izboljšal. Izredni ukrepi so imenovanje izredne uprave banke, prodaja vseh delnic banke, povečanje osnovnega kapitala banke, prenehanje ali konverzija kvalificiranih obveznosti banke in prenos premoženja banke. Namen parlamentarne preiskave je odgovoriti tudi na vprašanje, zakaj ni bilo izrečenega nobenega izrednega ukrepa pred odločitvijo o nadzorovani likvidaciji oziroma, če so ti izredni ukrepi bili, kateri so bili izvedeni ter kako uspešni so bili?
10. Ugotoviti vlogo in odgovornost članov vlad ter guvernerjev in viceguvernerjev BS od leta 1996 naprej za to, da se je moralo konec leta 2013 že drugič sanirati slovenski bančni sistem. Oceniti izvedbo pregleda kakovosti sredstev ter izvedbo stresnih testov za reprezentativni del bančnega sistema, ki ga je zahtevala Evropska komisija na podlagi priporočil Evropskega Sveta, izdanih 29. 5. 2013 (Priporočilo Sveta v zvezi z nacionalnim reformnim programom Slovenije za leto 2013 in mnenje Sveta o slovenskem programu stabilnosti za obdobje 2012-2016). Primerjati drugo sanacijo slovenskega bančnega sistema s sanacijami bančnih sistemov v drugih evropskih državah (Španija, Irska, Ciper …), ki so bile izvedene zaradi v letu 2008 začete svetovne finančne in gospodarske krize in ugotovi morebitna odstopanja od njihovih primerljivih dobrih praks.
Pri drugi sanaciji slovenskega bančnega sistema v javnosti najbolj odmevajo obtožbe na račun BS, da je pri izvedbi druge sanacije slovenskega bančnega sistema prirejala datume in podatke o kapitalski ustreznosti bank. Namen predmetne parlamentarne preiskave je poiskati odgovore na ta vprašanja in obtožbe.
V javnosti (vir: članek tednika Finance: Banka Slovenije, laži in potvarjanja) pa še bolj odmevajo navedbe lastnikov razveljavljenih delnic in podrejenih obveznic bank, da je BS pri izvedbi sanacije slovenskih bank prirejala datume in podatke o kapitalski ustreznosti bank. Zaradi seje Ustavnega sodišča, ki je potekala dne 18. 12. 2013, in na kateri se je odločalo o začasnem zadržanju novele ZBan-1, naj bi BS svojo odločitev za razveljavitve delnic bank in vseh podrejenih obveznosti bank datirala za nazaj (na 17. 12. 2013), čeprav je odločitev Evropske komisije o izdaji dovoljenja za državno pomoč bankam (sporočilo za javnost BS z dne 18. 12. 2013), ki je podlaga za tak ukrep, BS prejela isti dan kot je potekala seja Ustavnega sodišča. Še hujše so obtožbe o prirejanju kapitalske ustreznosti bank, ki je podlaga za odločitev Evropske komisije o dovoljenju za državno pomoč in izredne ukrepe BS (kapitalska ustreznost bi morala biti negativna). BS naj bi izvajala pritiske na obe revizijski družbi, ki sta vrednotili kapitalsko ustreznost bank, da naj bi to vrednotenje opravili na način, da bi se izkazal negativen kapital bank. Revizijski družbi naj bi se izognili odgovornosti tako, da naj bi navedli, da sta pri vrednotenju odstopili od veljavnih revizijskih standardov (vir: spletne strani SIOL: Je Banka Slovenije prirejala dokumente?). BS pa kljub pozivom informacijske pooblaščenke noče razkriti metodologije in izračunov, ki so bili podlaga za izbris oziroma razveljavitev delnic in podrejenih obveznic saniranih bank.
Obseg parlamentarne preiskave je:
Preiskava naj zajame sporne kredite (krediti razvrščeni v bonitetni razred D ali E in vsi krediti, ki so že odpisani), sporne bančne garancije, ki so jih odobrile banke v večinski državni lasti in njihove odvisne družbe oziroma družbe v skupini in slabe kredite oziroma terjatve bank, ki so bile prenesene na DUTB. Predvsem naj se ugotovi, koliko je bilo tega spornega financiranja, pod kakšnimi pogoji, kako se je upravljalo oziroma ravnalo s temi spornimi krediti (predvsem z vidika spoštovanja in izvrševanja zakonodaje, predpisov in posojilne politike posamezne banke), in kdo so bile odgovorne osebe, ki so sporne kredite odobrile. Poleg tega naj se ugotovi vloga in odgovornost pristojnih nadzornih institucij, vloga in odgovornost lastnika bank v večinski državni lasti (aktualne vlade) in posameznih nosilcev javnih funkcij, ki so lahko vplivali na podeljevanje posojil za sporne managerske prevzeme in na to, da so morali slovenski davkoplačevalci že drugič v času samostojne Slovenije sanirati slovenski bančni sistem. Preiskava naj se osredotoči na časovno obdobje od 1. 1. 1997 do dneva odreditve predmetne parlamentarne preiskave.