Datum: 26. 3. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Ane Lapuh, Ljubljana, ki jo zastopa Nina Zidar Klemenčič, odvetnica v Ljubljani, na seji 26. marca 2015

Sodba Višjega sodišča v Ljubljani št. I Cp 3072/2010 z dne 22. 6. 2011 in sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. P 1056/2007-I z dne 4. 2. 2010 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

1. Predmet spora v pravdnem postopku je bila presoja, ali je pritožnica (v pravdi toženka) s svojimi zapisi v knjigi Dosje Rokomavhi razžalila čast in dobro ime tožnika Marka Jakliča in je zato nastala njena odškodninska obveznost za škodo, ki jo je tožniku povzročila s poseganjem v njegove osebnostne pravice. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je pritožnica dolžna sklicati tiskovno konferenco, na katero mora pisno povabiti predstavnike določenih medijev, ter na njej preklicati svoje navedbe, objavljene v knjigi Dosje Rokomavhi, in sicer:
– da je Marko Jaklič "brezobzirna baraba",
– da "Zavrl od Jakliča (Vzajemne) prejema nakazila",
– da "Jaklič plačuje Boža Novaka, čeprav ta ničesar ne dela za Vzajemno, ampak ga plačuje le zaradi sigurnosti, prejemanje denarja zaradi tega, da se izogneš morebitnemu tveganju linčev v javnosti, da je podkupovanje …",
– da Marko Jaklič "drugačen kot pokvarjen ne more biti",
– da je Marko Jaklič "cvikator",
– da bo Marko Jaklič "pobral ves denar zavarovancev Vzajemne",
– da je Marko Jaklič "zagrešil malomarno krajo",
– da se Marko Jaklič "bojda ukvarja s črno magijo",
– da "Marko – Čarko zelo rad grozi in počne vragolije",
– da je Marko Jaklič "grozil predsednikom vlade",
– da "naj bi imel Marko Jaklič prste vmes pri tem, ko je bil g. Dušan Kidrič pošprican s sprejem in je bil na smrt prestrašen, da ga bodo celo ubili", ter se opravičiti tožniku za protipravne posege v njegove osebnostne pravice, storjene s temi navedbami. Sodišče prve stopnje je hkrati odločilo, da se pritožnici v bodoče prepoveduje posegati v osebnostne pravice ter čast in dobro ime tožnika z navedenimi navedbami. Odločilo je še, da je pritožnica dolžna plačati tožniku denarno odškodnino v znesku 6.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 10. 2006. V preostalem delu je tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo je pritožnica vložila pritožbo, ki jo je Višje sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Pritožnica je nato vložila predlog za dopustitev revizije, ki ga je Vrhovno sodišče zavrnilo z utemeljitvijo, da zakonski pogoji za dopustitev revizije niso podani.
2. Izpodbijana odločitev sodišč temelji na stališču, da sporne izjave, ki jih je pritožnica zapisala v svoji knjigi, pomenijo osebno žalitev tožnika. Po presoji sodišč je bila pritožnica sama generator govoric o tožniku, ki jih je posredovala kot informacije, prejete od pristojnih organov, ter si je z neresnicami, govoricami in namigovanji v obliki "preverjenih" trditev prizadevala tožnika medijsko linčati "na način najbolj senzacionalističnega rumenega tiska". Sodišče prve stopnje je ocenilo, da že sam podnaslov knjige (tj. "necenzurirano pričevanje o slovenskih trgovcih z informacijami") kaže na to, da gre za širjenje informacij in ne za umetniško pripoved. Po stališču sodišča prve stopnje je pritožnica izkoristila pozornost javnosti glede družbe Vzajemna, d. v. z., Ljubljana,(1) in glede tožnika ter ga poskušala medijsko diskreditirati. Sodišče prve stopnje je še pojasnilo, da je bil tožnik tedaj res "oseba javnega prava" in je javnost imela legitimen interes izvedeti določene informacije o njegovem ravnanju. Vendar to po presoji sodišča ne more biti iztočnica za pritožnico, da v medijski prostor vnaša neresnice, govorice, namigovanja v obliki "preverjenih" trditev, ko govorice poskuša prikazati kot "podatke" in "informacije" dobro obveščenih virov. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da v tej zadevi tehtanje med pravicami v koliziji odpade, saj "gre v konkretnem primeru zgolj za zlorabo osebnostnih pravic tožnika s ciljem želje po dobičku, tako ravnanje pa se ne more subsumirati pod pravico do svobodnega izražanja mnenja". Višje sodišče je v celoti pritrdilo oceni in stališčem prvostopenjskega sodišča. Pojasnilo je, da je pravica javnosti, da je obveščena o osebi, ki je politično in gospodarsko dejavna v družbi, tisti vidik, ki utemeljuje, da se mora osebnostna pravica te osebe izjemoma ukloniti pravno upravičenemu interesu javnosti. Po drugi strani prav ta demokratični interes javnosti pomeni tudi posebno odgovornost, ki se zahteva od novinarja. Po stališču Višjega sodišča se novinar, ko bo trčil v osebnostno pravico druge osebe, ne bo mogel sklicevati na demokratični interes javnosti, če tega v resnici ne uresničuje, temveč izrablja medij kot tržno dobrino, katerega namen je izključno zaslužek. Prav to je po presoji Višjega sodišča mogoče očitati pritožnici. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pritožnica ni dokazala resničnosti informacij niti okoliščin, ki bi izkazovale, da je imela utemeljen razlog verjeti v njihovo resničnost. Po ugotovitvah sodišča predhodni članki, ki so obravnavali problematiko Vzajemne, niso dajali vrednostnih sodb o tožniku na način osebnega napada nanj in razvrednotenja, kot je to storila pritožnica. Višje sodišče je dodalo, da ob razčlenitvi konteksta ter oceni širšega okvirja, v katerem so bile zapisane sporne trditve, in uporabe jezika ni mogoče oceniti, da bi bil pritožničin namen odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa. Po stališču Višjega sodišča se v razmerju do tožnika kot cilj knjige izkazuje poudarjanje njegovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem pa je zaničevalen namen jasen in neposreden. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pritožnica tudi ni dokazala dejstev, na katera je vezala svoje vrednostne sodbe o tožniku. Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem kot preverjeno resničnih pa je v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode izražanja.
3. Pritožnica zatrjuje kršitev pravice do svobode izražanja iz 39. člena Ustave. Opozarja na neskladje izpodbijane odločitve s stališči, sprejetimi v praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP). Prepričana je, da razlogi za omejitev njene pravice do svobode izražanja v obravnavanem primeru niso bili izkazani. Zatrjuje, da je knjiga Dosje Rokomavhi njeno literarno delo, v katerem se med drugim dotika tožnika in njegovega delovanja v okviru družbe Vzajemna. Poudari, da ima navedena knjiga več poglavij, ki obravnavajo različne teme, osebe in dogodke, da jo je treba brati kot celoto in ni dopustno izvzemati posameznih stavkov in besednih zvez iz njenega konteksta. Po zatrjevanju pritožnice v tem primeru ni šlo za objavo članka, prispevka ali vesti, torej informacij, ki po funkcijski zvrsti spadajo v t. i. publicistično zvrst, pač pa je predmet obravnave knjiga – literarno delo, ki spada v umetnostno zvrst, katere namen ni obveščanje o dejstvih in dogodkih, temveč je treba celotni kontekst gledati širše. Pritožnica poudari nujnost tehtanja med pravicami, ki so v obravnavanem primeru v koliziji, tj. pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) na eni strani ter pravico do varstva človekovega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in pravico do varstva zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave) na drugi strani. Zatrjuje, da v obravnavani zadevi na nobeni stopnji sojenja takšno tehtanje ni bilo izvedeno, pač pa so sodišča iz konteksta iztrgala posamezne izjave in jih nato samostojno presojala v smislu, ali posegajo v čast in dobro ime tožnika. Ta presoja je po mnenju pritožnice v bistvenem pomanjkljiva, saj se je omejila zgolj na vprašanje, ali imajo sporne izjave o tožniku ustrezno dejansko podlago v resničnem življenju. Po mnenju pritožnice ni dvoma, da je bil tožnik v spornem času kot vodja ene izmed glavnih zavarovalnic v Republiki Sloveniji (v večinski državni lasti) vsaj relativno javna oseba. Zato je bil dolžan trpeti širše meje kritike, tudi v stilu in slogu, ki preveva knjigo kot celoto. Kot poudari pritožnica, je bilo v času pisanja knjige v zvezi z družbo Vzajemna izjemno veliko govora, posledično tudi o tožniku. Zatrjuje, da je ravnala v duhu pravice javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena in je v knjigi izrazila svoje mnenje oziroma osebno prepričanje tudi o tožniku kot javni osebi. Meni, da pri tem ni posegla v čast in dobro ime tožnika v zasebnem življenju, pač pa je zgolj izkoristila svojo pravico do svobode izražanja v delu, ki se je nanašal na tožnikovo delovanje v javni sferi. Pritožnica je prepričana, da ima pravico izražati svoja lastna stališča, kar je v svoji knjigi tudi storila, in sicer na podlagi podatkov, ki so ji bili na voljo in ki jih je sama zbrala.
4. Pritožnica sodiščem očita, da so preozko presojala posamezne navedbe v njeni knjigi, pri čemer so tudi napačno ocenila, da so ostale njene izjave o tožniku nedokazane. Zatrjuje, da se je pri pisanju knjige naslonila na podatke, ki so ji bili dosegljivi prek kriminalistov, protikorupcijske komisije, ogromnega števila člankov v medijih (Delo, Finance), prisostvovanja na kazenskih obravnavah ter iz drugih virov. Tako pestre in raznolike zbirke virov po njenem mnenju nikakor ni mogoče šteti kot nezadostno podlago za navedbe, zapisane v knjigi. Pritožnici se zdi iluzorno dokazovati resničnost vsakega posameznega, osamljenega vira za posamezno sporno navedbo. Če upoštevamo količino poročanja o nepravilnostih družbe Vzajemna pod vodstvom tožnika ter sproženih kazenskih in civilnih postopkih, po mnenju pritožnice ni dvoma, da so bili v danem primeru izpolnjeni pogoji, v katerih ESČP kot del svobode govora dopušča tudi neposredno žaljive izjave. Ker izpodbijana odločitev sodišč ne upošteva stališč ESČP in pomeni prekomeren poseg v pravico do svobode izražanja, pritožnica predlaga njeno razveljavitev ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.
5. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-1019/12 z dne 19. 6. 2014 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo v delu, v katerem pritožnica izpodbija sodbo Višjega sodišča v zvezi s sodbo sodišča prve stopnje. V delu, v katerem je izpodbijan sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je Ustavno sodišče o sprejemu obvestilo Višje sodišče v Ljubljani. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana nasprotni stranki iz pravdnega postopka, ki nanjo ni odgovorila.

6. Nosilno stališče sodišč v izpodbijanih sodbah je, da je pritožnica s spornimi zapisi o tožniku v knjigi Dosje Rokomavhi šla tako daleč, da njeni zapisi ne uživajo varstva v okviru pravice do svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Po stališču sodišč je pritožnica zlorabila svojo pravico do svobode izražanja izključno za osebni napad na tožnika in se zato njeno ravnanje ne more subsumirati pod pravico do svobode izražanja. Zato sta sodišči šteli, da ni treba izvajati tehtanja med pritožničino pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) ter pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovano v 34. in 35. členu Ustave. Pritožnica tej presoji nasprotuje in poudarja nujnost tehtanja skladno s stališči, sprejetimi v praksi ESČP.
7. Ustavno sodišče mora, ne da bi se spuščalo v vprašanje, ali je mogoče pritožničino knjigo opredeliti kot literarno (umetniško) delo, ki bi bilo varovano v okviru pravice do svobode umetniškega ustvarjanja (59. člen Ustave),(2) presoditi, ali pritožnica v zvezi s spornimi zapisi v svoji knjigi uživa varstvo svobode izražanja iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Ta ustavna določba vsakomur zagotavlja svobodo izražanja misli, govora in javnega nastopanja, tiska ter drugih oblik javnega obveščanja in izražanja. Vsakdo lahko svobodno zbira, sprejema in širi vesti in mnenja. Različne oblike svobode izražanja so prvi pogoj za samouresničitev posameznika.(3) Splošna svoboda izražanja tako pomeni, da lahko posameznik v družbi svobodno izraža svojo osebnost, svoje misli in poglede pa tudi zablode, vprašanja, iskanja.(4) Svoboda izražanja je poleg tega, da je neposreden izraz posameznikove osebnosti v družbi, tudi temeljni konstitutivni element svobodne demokratične družbe. Zato prvi odstavek 39. člena Ustave kot poseben vidik varuje svobodo novinarskega izražanja, ki ne zagotavlja le posameznikove (novinarjeve) pravice, temveč se s tiskom in drugimi javnimi mediji uresničuje tudi demokratična pravica javnosti do obveščenosti o zadevah javnega pomena.(5)
8. Pravica do svobode izražanja ni neomejena. Enako kot za druge človekove pravice tudi zanjo velja, da je v skladu s tretjim odstavkom 15. člena Ustave omejena s pravicami oziroma svoboščinami drugih ljudi. Največkrat prihaja do kolizije prav s pravico do varstva nedotakljivosti osebnega dostojanstva (34. člen Ustave) ter varstva osebnostnih pravic (35. člen Ustave), med katere spada tudi pravica do varstva časti in dobrega imena. Temelj in meje ustavnega varstva osebnostnih pravic so tako določeni v 34. in 35. členu Ustave. Pravica do osebnega dostojanstva posamezniku zagotavlja priznanje njegove vrednosti, ki mu gre kot človeku in iz katere izvira njegova sposobnost samostojnega odločanja. Iz te človekove lastnosti izvira tudi jamstvo osebnostnih pravic.(6)
9. Zakonodajalec je že pri opredelitvi civilnopravnih norm, ki urejajo varstvo osebnostnih pravic, upošteval načelo sorazmernosti. V prvem odstavku 134. člena Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju: OZ) je določil, da ima vsakdo pravico od sodišča ali drugega pristojnega organa zahtevati prenehanje kršitev osebnostnih pravic.(7) V drugem odstavku istega člena je določil možnost zagrozitve s plačilom denarne kazni, če kršitelj ne preneha kršiti osebnostnih pravic.(8) Skladno s 178. členom OZ lahko posameznik, ki mu je kršena osebnostna pravica, doseže objavo sodbe ali popravka oziroma preklic izjave, s katero je bila storjena kršitev.(9) V 179. členu OZ je urejena tudi možnost določitve pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve osebnostne pravice. Kljub temu, da je zakonodajalec pri zakonskem urejanju upošteval načelo sorazmernosti, ni mogel na splošno (in abstracto) in vnaprej predvideti vseh okoliščin, v katerih lahko pride do posega v osebnostne pravice oziroma v čast in dobro ime. Zato je naloga sodišča kot razlagalca pravne norme, da ob soočenju s konkretnim dejanskim stanom upošteva in ovrednoti okoliščine konkretnega primera in ob upoštevanju načela sorazmernosti odloči o obstoju kršitve osebnostne pravice ter o zanjo ustrezni civilnopravni sankciji. Sodišče mora opredeliti vsebino človekovih pravic v koliziji in na podlagi tehtanja oziroma uravnoteženja obeh pravic oblikovati pravilo o njunem sobivanju glede na okoliščine konkretnega primera. Presoja, ali izvrševanje ene pravice že prekomerno omejuje izvrševanje druge, terja vrednostno tehtanje pomena obeh pravic in teže posega.(10) Z vidika ustavnosti je bistveno, da sodišče ene od človekovih pravic ne izključi iz obravnavanja. Pri presoji oziroma tehtanju sodišče ne sme spregledati okoliščin, ki so ustavnopravno pomembne.(11)
10. Glede na varstvo, ki ga uživa pravica do svobode izražanja, je treba vsakršne omejitve izvrševanja te človekove pravice skrbno pretehtati in prepričljivo utemeljiti. Toliko bolj to velja za primere, ko sodišče posamezniku v celoti odreče pravico do izvrševanja svobode izražanja oziroma njegovo ravnanje izključi iz varstva te človekove pravice. Ko gre za vprašanje vsebine in obsega pravice do svobode izražanja, ima Ustavno sodišče pristojnost, da preveri, ali so stališča, na katerih temelji odločitev sodišča, sprejemljiva z vidika pravice iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Zlasti mora presoditi, ali je omejitev oziroma v obravnavanem primeru celo izključitev pritožnice iz varstva navedene človekove pravice, skladna z ustavnopravnimi merili ter utemeljena z ustreznimi in zadostnimi razlogi.
11. Ugotovitev, da gre za pretirane, ostre in žaljive izjave, sama po sebi ne daje podlage za izključitev posameznika iz varstva pravice do svobode izražanja. V ustavnosodni presoji je sprejeto stališče, da je lahko v primeru kolizije med pravico do varstva časti in dobrega imena ter pravico do svobode izražanja izključena protipravnost tudi zelo ostrih, surovih in brezobzirnih izjav, ki pa jih bralec oziroma poslušalec še vedno razume kot kritiko ravnanja ali stališča, ne pa kot napad na osebnost, njeno sramotitev, ponižanje, prezir, zasmehovanje.(12) V interesu ohranjanja svobodne in neovirane razprave o zadevah, ki so splošnega pomena, je namreč treba vzeti v zakup tudi ostrino, grobost in pretiranost posameznih izraženih mnenj. Strah pred kaznovanjem zaradi določenih vrednostnih sodb lahko ohromi javno razpravo, tako da ta ne opravlja več funkcije, ki bi jo v demokratični družbi morala.(13) Na drugi strani je zaradi varstva pravic iz 34. in 35. člena Ustave tudi izražanju grobih vrednostnih sodb postavljena meja. Kjer piscu ne gre več za vplivanje na razpravo v zadevah javnega pomena, ampak zgolj za žalitev drugega, protipravnost ni izključena.(14) Zato varstva pravice do svobode izražanja ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe.
12. Tudi ESČP v svojih odločitvah vedno znova poudarja, da svoboda izražanja (10. člen EKČP) sodi med temeljna načela demokratične družbe in med temeljne pogoje za njen razvoj pa tudi za razvoj vsakega posameznika ter za njegovo samouresničitev. Čeprav so v skladu z drugim odstavkom 10. člena EKČP dopustne določene omejitve te pravice, je treba te ozko razlagati, nujnost kakršnekoli omejitve pa mora biti prepričljivo utemeljena. ESČP poseg presoja v luči primera kot celote in oceni, ali je bil ta sorazmeren z legitimnim ciljem in ali so razlogi, ki so jih navedla nacionalna sodišča, da bi upravičila poseg, upoštevni in zadostni (relevant and sufficient). Pri tehtanju med pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP, ter pravico do varstva časti in dobrega imena, ki je varovana kot del pravice do spoštovanja zasebnega življenja iz 8. člena EKČP, je treba upoštevati več kriterijev, zlasti tudi, ali sporne izjave pomenijo prispevek k razpravi, ki je v javnem interesu.(15) Navedenega tehtanja ESČP ne izvede le v primerih, ko presojane izjave pomenijo širjenje sovražnega govora ali nestrpnosti (rasne, verske, etnične ipd.).(16) V tovrstnih primerih ESČP poudarja, da se ni mogoče sklicevati na pravico do svobode izražanja, varovano v 10. členu EKČP, če je njeno izvrševanje v nasprotju s 17. členom EKČP.(17) Po ustaljenem stališču ESČP svoboda izražanja iz 10. člena EKČP ne zajema le informacij in idej, ki so sprejete z odobravanjem in ne štejejo za žaljive, temveč tudi tiste, ki žalijo, šokirajo ali vznemirjajo. Vse to so zahteve pluralizma in strpnosti, brez katerih ni demokratične družbe.(18) Svoboda izražanja zajema tudi možnost zateči se k določeni stopnji pretiravanja ali celo provokacije, torej k uporabi pretiranih izjav.(19) Varstvo pravice do svobode izražanja sicer ne zajema žaljivih izjav, ki pomenijo objestno, samovoljno klevetanje (očrnitev), na primer izjav, katerih edini namen je žaljenje oziroma blatenje.(20) ESČP poudarja, da je stil del komunikacije (kot oblika izražanja) in je kot tak varovan skupaj z vsebino izjave.(21) Nadalje je treba upoštevati, da so lahko meje sprejemljive kritike v določenih okoliščinah širše, če se izjave nanašajo na nosilce javnih funkcij v zvezi z izvrševanjem njihovih nalog in pristojnosti.(22) Kot pomemben vidik ESČP poudarja tudi razlikovanje med dejstvi in vrednostnimi sodbami: medtem ko so trditve o dejstvih podvržene dokazovanju resničnosti, pri vrednostnih sodbah takšno dokazovanje po naravi stvari ni mogoče. Pri izjavah, ki so opredeljene kot vrednostne sodbe, je sorazmernost posega v pravico do svobode izražanja odvisna od tega, ali je za takšne izjave obstajala zadostna dejanska podlaga (a sufficient factual basis). Vrednostno sodbo je mogoče šteti kot pretirano, če je bila dana brez vsakršne dejanske podlage. (23) Zahteva po dokazovanju resničnosti vrednostnih sodb nasprotuje svobodi izražanja mnenj kot enem od temeljnih elementov pravice, varovane v 10. členu EKČP. (24)
13. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje ocenilo, da pritožničini zapisi o tožniku pomenijo osebni napad nanj, poskus njegovega ponižanja in očrnitve, tako na osebni kot na poklicni ravni. Po ugotovitvah sodišča pritožnica v knjigi ni zapisala preverjenih informacij, ki naj bi jih prejela od organov, temveč je bila sama generator govoric, ki jih je nato posredovala dalje kot preverjene. Iz sodbe sodišča prve stopnje še izhaja, da so v spornem obdobju novice o družbi Vzajemna in tožniku polnile dnevne časopise, tema pa je bila statusno preoblikovanje družbe Vzajemna. Po ugotovitvah sodišča so članki poročali o poteku dogajanja in večinoma izražali kritiko predvidenega statusnega preoblikovanja, do katerega kasneje sicer ni prišlo, oziroma nestrinjanje z njim. Po oceni sodišča prve stopnje v spis predloženi članki grajajo ravnanje tožnika in ne njegove osebe. Precejšen del pritožničinih trditev pa meri na osebno žalitev tožnika, medtem ko glede nekaterih trditev pritožnica ni dokazala, da jih je kakorkoli resno preverjala. Sodišče prve stopnje je sprejelo stališče, da v obravnavani zadevi tehtanje med pravicami v koliziji odpade, saj "gre v konkretnem primeru zgolj za zlorabo osebnostnih pravic tožnika s ciljem želje po dobičku, tako ravnanje pa se ne more subsumirati pod pravico do svobodnega izražanja mnenja."
14. Višje sodišče je pritrdilo navedenim stališčem sodišča prve stopnje. Ocenilo je, da ob razčlenitvi konteksta ter oceni širšega okvirja, v katerem so bile zapisane sporne trditve, in uporabe jezika ni mogoče skleniti, da bi bil pritožničin namen odpreti resno razpravo o zadevah javnega interesa. V razmerju do tožnika se kot cilj knjige izkazuje poudarjanje njegovih (negativnih) osebnostnih lastnosti in trditev o (nedokazanih) kaznivih dejanjih, pri tem pa je zaničevalen namen jasen in neposreden. Višje sodišče je pritrdilo oceni sodišča prve stopnje, da pritožnica tudi ni dokazala dejstev, na katera je vezala svoje vrednostne sodbe o tožniku. Do njihove morebitne neresničnosti je bila brezbrižna, kar naj bi izhajalo že iz njenih navedb v sami knjigi. Dajanje in širjenje nepreverjenih informacij o drugem kot preverjeno resničnih je po stališču Višjega sodišča v nasprotju s poštenostjo pri izvrševanju pravice do svobode izražanja. Zato je pritožnica s svojim ravnanjem "presegla meje svojega abstraktnega upravičenja oziroma pravice do svobode izražanja oziroma posegla v tožnikove osebnostne pravice, zato je podana njena odškodninska odgovornost".
15. Iz navedenega izhaja, da sta sodišči v spornih pritožničinih zapisih o tožniku prepoznali namen zaničevanja. Kadar ostre in kritične izjave niso usmerjene v vprašanja, ki so predmet javne razprave (ad rem), pač pa preidejo na osebno raven (ad personam), se lahko zastavi vprašanje, ali so bile podane izključno z namenom zaničevanja prizadete osebe. Varstva pravice do svobode izražanja namreč ne uživajo tiste izjave, katerih izključni namen je sramotitev oziroma zaničevanje prizadete osebe. Vendar pretirane in žaljive izjave same po sebi, brez obstoja drugih posebnih okoliščin, ne pomenijo izražanja, ki bi ga bilo mogoče označiti kot zaničevanje. Za sklep, da je bila izjava podana z namenom zaničevanja, je ključna ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe.(25) Zaničljiva izjava mora tudi zunaj konteksta polemične in pretirane kritike pomeniti osebno ponižanje. Bistvena značilnost take izjave je osebna žalitev, pri kateri je predmet javne razprave potisnjen v ozadje.
16. Ob upoštevanju navedenih izhodišč mora Ustavno sodišče presoditi, ali sta sodišči ustrezno in zadostno utemeljili sklep, da sporni pritožničini zapisi pomenijo osebni napad na tožnika oziroma poskus njegovega ponižanja in očrnitve ter da zato niso varovani s pravico do svobode izražanja. Pritožnica v omenjeni knjigi opisuje svoje videnje dogodkov v slovenskem medijskem prostoru, pri čemer v svojo pripoved vplete več znanih osebnosti iz slovenskega gospodarskega in političnega prostora. (26) Sporne izjave, ki se nanašajo na tožnika, so zapisane v poglavju, ki ga je pritožnica naslovila "Burleska Vzajemna".(27) Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so o tematiki statusnega preoblikovanja družbe Vzajemna v spornem času pisali in poročali praktično vsi mediji. Po ugotovitvah sodišča so članki poročali o poteku dogajanja in večinoma izražali kritiko predvidenega statusnega preoblikovanja, do katerega kasneje sicer ni prišlo, oziroma nestrinjanje z njim. Dogajanje v zvezi z družbo Vzajemna je torej zadevalo razpravo v interesu širše javnosti. Tožnik kot predsednik uprave družbe Vzajemna je bil v spornem času posebej izpostavljen javnosti in je bil glede ravnanj, storjenih pri opravljanju te funkcije, dolžan trpeti širše meje sprejemljive kritike.
17. Na podlagi prvega odstavka 39. člena Ustave je imela pritožnica pravico javnosti posredovati svoje mnenje o dogajanju v zvezi z družbo Vzajemna, ki je bilo del javne razprave. Četudi drži predpostavka, da so jezik in izrazi, ki jih je uporabila v spornih zapisih, ostri in je mogoče vsaj nekatere od njih dojemati kot žaljive, je bil na drugi strani tožnik kot (relativna) javna osebnost, ki je opravljal poslovodno funkcijo v družbi Vzajemna, dolžan glede ravnanj, povezanih z opravljanjem te funkcije, trpeti širše meje dopustne kritike, kot če bi šlo za anonimnega posameznika. Dejstvo, da je pritožnica uporabila zelo neposreden, provokativen stil izražanja, samo po sebi ne zadošča za sklep, da je pravico do svobode izražanja izvrševala izključno z namenom blatenja oziroma očrnitve tožnika. Upoštevati je namreč treba, da je tudi oblika izražanja skupaj z vsebino izjav varovana v okviru pravice do svobode izražanja.(28)
18. Za izključitev pritožnice iz varstva pravice do svobode izražanja tudi ne zadošča ugotovitev sodišč, da naj bi sporni zapisi vsebovali neresnične trditve oziroma mnenja brez zadostne dejanske podlage. Le če bi sodišče ugotovilo, da je pritožnica vedoma in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o tožniku oziroma da je pri tem ravnala hudo malomarno (brezbrižno), bi ji lahko očitalo zlorabo pravice do svobode izražanja.(29) Vendar ugotovitve sodišč ne potrjujejo takšnega ravnanja pritožnice, ki je s sklicevanjem na številne časopisne članke vendarle skušala dokazati, da je imela dejansko podlago za sporne zapise.(30) Poleg tega je bil tožnik tisti, ki bi moral dokazati, da je pritožnica zavestno in namerno zapisala neresnične žaljive trditve o njem oziroma da je pri tem ravnala brezbrižno, ne ozirajoč se na resničnost zapisanih trditev.
19. Glede na navedeno Ustavno sodišče ocenjuje, da v izpodbijanih sodbah ni ustreznih in zadostnih razlogov za stališče, da naj bi pritožnica zlorabila pravico do svobode izražanja izključno za žalitev oziroma sramotitev tožnika in da zato njeno pisanje ni varovano s pravico do svobode izražanja. Ker sta sodišči pritožnico brez ustreznih in zadostnih razlogov izključili iz varstva pravice do svobode izražanja, sta kršili njeno pravico iz prvega odstavka 39. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Okoliščine konkretnega primera sodišču nalagajo dolžnost tehtanja med človekovimi pravicami v koliziji. Pri ponovnem odločanju bo tako moralo sodišče opraviti tehtanje med pritožničino pravico do svobode izražanja (prvi odstavek 39. člena Ustave) ter pravico tožnika do varstva časti in dobrega imena, varovano v 34. in 35. členu Ustave.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno. Sodnica Jadek Pensa je dala pritrdilno ločeno mnenje.

(1) Vzajemna zdravstvena zavarovalnica, d. v. z., je družba za vzajemno zavarovanje, ustanovljena na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Uradni list RS, št. 29/98 – ZZVZZ-C). Ustanovitelj je Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (prim. 1. točko Statuta Vzajemne zdravstvene zavarovalnice, d. v. z.).
 
(2) Podrobneje o pojmu umetnosti v ustavnopravnem smislu ter kriterijih presoje z vidika 59. člena Ustave glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-422/02 z dne 10. 3. 2005 (Uradni list RS, št. 29/05, in OdlUS XIV, 36) in št. Up-406/05 z dne 12. 4. 2007 (Uradni list RS, št. 35/07, in OdlUS XVI, 51).
 
(3) K. Jaklič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2002, str. 417.
 
(4) T. Pavčnik, O mejah svobode umetniškega ustvarjanja, Pravna praksa, št. 19 (2007), str. 24 in nasl.
 
(5) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-2940/07 z dne 5. 2. 2009 (Uradni list RS, št. 17/09, in OdlUS XVIII, 62).
 
(6) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95 z dne 8. 7. 1999 (Uradni list RS, št. 60/99, in OdlUS VIII, 174).
 
(7) Prvi odstavek 134. člena OZ se glasi: "Vsakdo ima pravico zahtevati od sodišča ali drugega pristojnega organa, da odredi prenehanje dejanja, s katerim se krši nedotakljivost človekove osebnosti, osebnega in družinskega življenja ali kakšna druga osebnostna pravica, da prepreči tako dejanje ali da odstrani njegove posledice."
 
(8) Po drugem odstavku 134. člena OZ lahko sodišče oziroma drug pristojni organ odredi, da kršitelj preneha z dejanjem, ker bo sicer moral plačati prizadetemu določen denarni znesek, odmerjen skupaj ali od časovne enote.
 
(9) Člen 178 OZ se glasi: "Če gre za kršitev osebnostne pravice, lahko sodišče odredi na stroške oškodovalca objavo sodbe oziroma popravka ali odredi, da mora oškodovalec preklicati izjavo, s katero je storil kršitev, ali storiti kaj drugega, s čimer je mogoče doseči namen, ki se doseže z odškodnino."
 
(10) Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-422/02, št. Up-636/07 z dne 17. 1. 2008 (Uradni list RS, št. 28/08, in OdlUS XVII, 22) ter št. U-I-191/09, Up-916/09 z dne 30. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 85/10, in OdlUS XIX, 7).
 
(11) Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-584/12 z dne 22. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 42/14), št. Up-570/09 z dne 2. 2. 2012 (Uradni list RS, št. 18/12, in OdlUS XIX, 40) in št. Up-444/09 z dne 12. 4. 2012 (Uradni list RS, št. 35/12).
 
(12) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-226/95. S to odločbo je Ustavno sodišče zavrnilo očitke o protiustavnosti tretjega odstavka 169. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94, 70/94 in 23/99 – KZ), ki je določal, da se ne kaznuje, kdor se o kom žaljivo izrazi pri izvrševanju časnikarskega poklica, če se iz načina izražanja ali iz drugih okoliščin vidi, da tega ni storil z namenom zaničevanja.
 
(13) Prav tam.
 
(14) Prav tam.
 
(15) Prim. sodbo velikega senata ESČP v zadevi Axel Springer AG proti Nemčiji z dne 7. 2. 2012.
 
(16) Prim. sklepe ESČP v zadevah Garaudy proti Franciji z dne 24. 6. 2003, Schimanek proti Avstriji z dne 1. 2. 2000, Norwood proti Združenemu kraljestvu z dne 16. 11. 2004 in Ivanov proti Rusiji z dne 20. 2. 2007.
 
(17) Člen 17 EKČP (prepoved zlorabe pravic) se glasi: "Nobene določbe v tej Konvenciji ni mogoče razlagati tako, kot da vsebuje za katerokoli državo, skupino ali posameznika pravico do kakršnekoli dejavnosti ali dejanja, ki je usmerjeno h kršenju katerihkoli pravic ali svoboščin, ki so tu določene, ali k njihovemu omejevanju v večjem obsegu, kot je določeno v tej Konvenciji."
 
(18) Prim. sodbo ESČP v zadevi Oberschlick proti Avstriji z dne 23. 5. 1991.
 
(19) Prim. sodbe ESČP v zadevah Uj proti Madžarski z dne 19. 7. 2011, Mamère proti Franciji z dne 7. 11. 2006 ter Prager in Oberschlick proti Avstriji z dne 26. 4. 1995.
 
(20) Prim. sodbo ESČP v zadevi Skałka proti Poljski z dne 27. 5. 2003 ter sklep ESČP v zadevi Rujak proti Hrvaški z dne 2. 10. 2012.
 
(21) Prim. sodbo ESČP v zadevi Mladina, d. d., proti Sloveniji z dne 17. 4. 2014.
 
(22) Prim. sodbo ESČP v zadevi Mamère proti Franciji. Po stališču ESČP javni uslužbenci sicer niso izpostavljeni tako podrobni presoji vsake posamezne izjave in ravnanja, kot to velja za ravnanja in besede politikov. V določenih okoliščinah pa so pri izvrševanju svojih pristojnosti vendarle dolžni trpeti širše meje sprejemljive kritike, kot to velja za običajne posameznike.
 
(23) Prim. sodbe ESČP v zadevah Pedersen in Baadsgaard proti Danski z dne 17. 12. 2004, Jerusalem proti Avstriji z dne 27. 2. 2001 ter Nilsen in Johnsen proti Norveški z dne 25. 11. 1999.
 
(24) Prim. sodbi ESČP v zadevah Mengi proti Turčiji z dne 27. 11. 2012 in Andrushko proti Rusiji z dne 14. 10. 2010.
 
(25) Prim. odločbo BVerfG št. 1 BvR 482/13 z dne 28. 7. 2014. V tej odločbi je nemško Zvezno ustavno sodišče poudarilo, da je treba v sodni praksi uveljavljen pojem sramotenja (Schmähkritik) razlagati ozko. Pretiranih ali žaljivih izjav samih po sebi ni mogoče šteti za sramotitev oziroma zaničevanje (Schmähung). Bolj pomembna je ugotovitev, da se taka izjava ne nanaša več na predmet javne razprave, pač pa je v ospredju žalitev oziroma blatenje prizadete osebe. Bistvena značilnost zaničljive izjave je torej, da gre avtorju izjave zgolj za osebno žalitev, medtem ko je dejansko stanje oziroma ravnanje potisnjeno v ozadje.
 
(26) Pritožnica v podnaslovu svoje knjige zapiše, da gre za "necenzurirano pričevanje o slovenskih trgovcih z informacijami".
 
(27) Pri tem je treba upoštevati, da je tožnik le ena od javnih osebnosti iz političnega in gospodarskega življenja, ki jih pritožnica omenja v svoji knjigi.
 
(28) Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-584/12.
 
(29) V praksi ameriškega Vrhovnega sodišča je uveljavljeno stališče, da mora tožnik dokazati, da se je toženec zavedal neresničnosti žaljivih izjav (actual malice) oziroma da je take izjave podal brezbrižno, ne ozirajoč se na njihovo resničnost (reckless). Prim. sodbo Vrhovnega sodišča Gertz proti Robert Welch, Inc., 418 U. S. 323 (1974).
 
(30) Ob vpogledu v spis pravdne zadeve je mogoče ugotoviti, da je pritožnica priložila večje število člankov iz časopisov Finance in Delo glede nepravilnosti pri upravljanju družbe Vzajemna (ki so vodile celo v odvzem licence tožniku za vodenje uprave družbe), pisno izjavo o kazenski ovadbi na policiji, prijavo Komisiji za preprečevanje korupcije itd.