Številka:	U-I-129/13-16, Up-429/13-18
	U-I-138/13-16, Up-456/13-17
Datum:	4. 6. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah in v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo družbe Hyundai Avto Trade, d. o. o., Ljubljana, ki jo zastopa Odvetniška družba Kljajić, o. p., d. o. o., Izola, na seji 4. junija 2015

1. Drugi odstavek 11. člena Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 72/06 – uradno prečiščeno besedilo) ni bil v neskladju z Ustavo.

2. Ustavna pritožba zoper sodbo in sklep Vrhovnega sodišča št. X Ips 210/2012 z dne 14. 2. 2013 v zvezi s sodbama Upravnega sodišča št. I U 1737/2011 z dne 21. 2. 2012 in št. I U 1654/2011 z dne 21. 2. 2012 se zavrne.

3. Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. X Ips 261/2012 z dne 20. 2. 2013 v zvezi s sodbo Upravnega sodišča št. I U 1655/2011 z dne 3. 4. 2012 se zavrne.

1. Pobudnica oziroma pritožnica navaja, da je iz tretje države uvažala nova vozila, ki so bila že ob uvozu namenjena za končno prodajo v drugih državah članicah Evropske unije (v nadaljevanju EU). Uvožena vozila je v Republiki Sloveniji prodala družbi Summit Leasing Slovenija, d. o. o., Ljubljana, ta jih je registrirala, pritožnica pa je kot uvoznica vozil morala v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV/06) plačati davek na motorna vozila (v nadaljevanju davek).¹ Po registraciji vozil je pritožnica neuspešno skušala obnoviti postopek registracije in izreči registracijo za nično. Ko so bila registrirana vozila po nekaj dneh odjavljena iz cestnega prometa v Republiki Sloveniji in dobavljena v drugo državo članico, je pritožnica 15. 10. 2007 in 11. 3. 2009 vložila zahtevke za vračilo plačanega davka. Davčni organi in sodišča so njene zahtevke za vračilo davka na podlagi izpodbijanega drugega odstavka 11. člena ZDMV/06 zavrnili, ker so bili do vračila davka upravičeni le davčni zavezanci, ki so pred prvo registracijo izvozili motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek.

2. Pobudnica izpodbija drugi odstavek 11. člena ZDMV/06, ki je urejal pravico do vračila plačanega davka, če je davčni zavezanec vozilo pred prvo registracijo dobavil v drugo državo članico EU. Zatrjuje kršitev enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave ter načela prostega pretoka blaga znotraj EU iz 28. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (prečiščena različica, UL C 326, 26. 10. 2012 – v nadaljevanju PDEU). V zvezi s kršitvijo načela enakosti pred zakonom navaja, da je država neutemeljeno enako obdavčevala začasno registrirana vozila in trajno registrirana vozila, čeprav ti dve skupini vozil nista v primerljivem pravnem položaju. Sklicuje se na sodbo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju SEU) v združenih zadevah Staatssecretaris van Financiën proti L. A. C. van Putten, P. Mooku in G. Frank, C-578/10 do C-580/10, z dne 26. 4. 2012, kjer naj bi SEU zavzelo stališče, da je razlikovanje med začasno in trajno uporabo vozila bistveno za odločitev o skladnosti takšnega nacionalnega predpisa z evropskim pravnim redom ter da enačenje teh dveh dejanskih stanj za namene obdavčenja krši načelo prepovedi diskriminacije. V primeru začasno registriranih vozil naj povezanost vozil z ozemljem neke države ne bi bila zadostna, da bi upravičevala naložitev davka, ki ga je običajno treba plačati ob registraciji vozila. Pobudnica navaja še, da gre v primerjavi z davčnimi zavezanci, ki so vozilo trajno registrirali v Republiki Sloveniji, za dvojno obdavčitev, saj je moralo biti vozilo kasneje registrirano tudi v drugi državi članici. Meni, da je zakonodajalec z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o davku na motorna vozila (Uradni list RS, št. 9/10 – v nadaljevanju ZDMV-C) vzpostavil novo diskriminacijo med vozili, ki so bila registrirana pred uveljavitvijo ZDMV-C, in tistimi, ki so bila registrirana po uveljavitvi ZDMV-C, saj za prva vozila ne predvideva možnosti vračila davka. V zvezi s kršitvijo svobodne gospodarske pobude navaja, da je dvojna obdavčitev vozil poslabšala njen konkurenčni položaj v primerjavi z drugimi prodajalci vozil znotraj trga EU, saj je država favorizirala domači trg na škodo trga v drugih državah članicah EU.

3. Pritožnica hkrati s pobudo vlaga tudi ustavni pritožbi zoper v izreku navedene sodne odločbe, ker naj še ne bi bile odpravljene posledice protiustavnosti drugega odstavka 11. člena ZDMV/06. Davčni organ ji še vedno ni vrnil plačanega davka, ZDMV-C pa naj bi celo določil, da lahko upravičenec zahteva vračilo davka le v treh mesecih od poteka meseca, v katerem so nastopile okoliščine, zaradi katerih bi lahko zahtevala vračilo davka. V zvezi s kršitvijo 23. člena Ustave pritožnica navaja, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do naravnega sodnika, ker pri razlagi 18. člena (prepoved diskriminacije na podlagi državljanstva), 30. člena (prepoved carin med državami članicami) in 63. člena (načelo prostega pretoka kapitala) PDEU ni postavilo predhodnega vprašanja SEU.

4. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-129/13, Up-429/13, U-I-138/13 in Up-456/13 z dne 6. 11. 2014 sklenilo, da ustavni pritožbi sprejme v obravnavo. Sklenilo je tudi, da v obravnavo sprejme pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 11. člena ZDMV/06. V skladu s prvim odstavkom 28. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je Ustavno sodišče pobudo poslalo v odgovor Državnemu zboru. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče obvestilo Vrhovno sodišče in Finančno upravo Republike Slovenije, da je ustavni pritožbi sprejelo v obravnavo.

5. V odgovoru se Državni zbor strinja z navedbami Vlade, ki so povzete v nadaljevanju, in dodaja, da se stanji začasne in trajne registracije v predmetni zadevi nista toliko razlikovali, da bi zanju zakonodajalec določil drugačno davčno obravnavo. Meni, da 11. člen ZDMV/06 ni bil v neskladju s 14. členom Ustave, zato pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti ni utemeljena.

6. Vlada meni, da pobuda ni utemeljena, in Ustavnemu sodišču predlaga, naj jo zavrne. V zvezi s kršitvijo enakosti pred zakonom navaja, da je bilo tekom uporabe izpodbijane ureditve v ZDMV/06 ugotovljeno, da pri začasnem uvozu vozil prihaja do različnih dejanskih stanj iz različnih obdobij začasnega uvoza, zato je Vlada z ZDMV-C izpodbijani 11. člen ZDMV/06 nadgradila in omogočila podrobnejše razmejevanje obsega obdavčitve glede na obdobje, ko se vozilo nahaja in uporablja na območju Republike Slovenije. Vendar naj s tem ne bi zanikala ustavnosti prvotne rešitve, temveč jo je le nadgradila glede na potrebe prakse. Vlada naj od Evropske komisije nikoli ne bi bila opozorjena o morebitni kršitvi predpisov EU v zvezi z 11. členom ZDMV/06, temveč naj bi bil ukrep predlagan na podlagi njene proste presoje. Ukrep je bil v zakon vnesen kot olajšava, ki se običajno določa restriktivno. Zato je bil prav z namenom zagotovitve enakopravne obravnave davčnih zavezancev v primerljivem položaju ukrep uveljavljen le za naprej. V zvezi s kršitvijo svobodne gospodarske pobude Vlada navaja, da pravni red EU tega davčnega področja izrecno ne ureja, zato obdavčitev motornih vozil ni usklajena in se med državami članicami precej razlikuje. Posledično naj ne bi bilo upravičeno splošno zatrjevanje, da se z obdavčitvijo začasno registriranih motornih vozil poslabšuje konkurenčni položaj zavezanca znotraj trga EU. Vladi se zdijo vprašljiva ravnanja uvoznice, saj bi kot davčna zavezanka glede na 11. člen ZDMV/06 morala vedeti, da v primeru začasne registracije vozil in kasnejše dobave teh vozil v drugo državo članico ne bo imela pravice do vračila plačanega davka. Davčna zavezanka naj bi imela možnost, da motornih vozil ne registrira, saj predpisi tega niso zahtevali. V zvezi s kršitvijo pravice do enakega varstva pravic in kršitvijo pravice do sodnega varstva meni, da »ima Vrhovno sodišče možnost in ne dolžnost postaviti vprašanje Sodišču EU«, kar naj bi med drugim izhajalo tudi »iz sodbe Ustavnega sodišča št. Up-1056/11-15 z dne 21. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 108/13).«

7. Odgovor Državnega zbora in mnenje Vlade sta bila poslana pobudnici, ki je nanju odgovorila. Državni zbor in Vlada naj bi potrdila bistvena stališča in razloge, zaradi katerih je pobudnica vložila pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti izpodbijane zakonske določbe in ustavni pritožbi. Pobudnica meni, da protislovna stališča Državnega zbora o enaki obravnavi različnih dejanskih stanj oziroma različni obravnavi enakih dejanskih stanj ne moreta utemeljiti izpodbijane ureditve. Državni zbor naj bi si tudi napačno razlagal vsebino odločitve v ustavni pritožbi št. Up-1056/11, saj naj bi bila v primerih, kot je tudi predmetni, postavitev predhodnega vprašanja SEU obvezna.

8. Pritožnica je vložila ustavni pritožbi zoper sodbi Vrhovnega sodišča, ki temeljita na stališču, da v skladu z drugim odstavkom 11. člena ZDMV/06, ki je veljal v času vložitve njenih zahtevkov za vračilo davka, pritožnica ni upravičena do vračila davka, ki ga je plačala ob prvi registraciji vozila, čeprav so bila vozila kasneje dobavljena v drugo državo članico. Ker je odločitev o ustavnih pritožbah odvisna tudi od odločitve o pobudi, je moralo Ustavno sodišče najprej odločiti o njej.

9. Izpodbijani drugi odstavek 11. člena ZDMV/06 se je glasil: »Če davčni zavezanec pred prvo registracijo motorno vozilo, od katerega je bil plačan davek, dobavi v drugo državo članico Evropske unije, ima pravico do vračila plačanega davka, če davčnemu organu predloži dokazilo o plačilu davka, račun, izdan kupcu v drugi državi članici Evropske unije, in dokazilo o dejanski dobavi vozila v drugo državo članico Evropske unije.«

10. Z uveljavitvijo ZDMV-C je izpodbijana določba ZDMV/06 prenehala veljati. Ustavno sodišče lahko odloča o ustavnosti predpisa, ki v času vložitve pobude ne velja več, le ob izpolnjenih pogojih iz 47. člena ZUstS. Ker je pobudnica hkrati s pobudo vložila ustavni pritožbi zoper posamične akte, izdane na podlagi izpodbijane določbe, izkazuje pravovarstveno potrebo za odločitev o pobudi.

11. Pobudnica zatrjuje, da obdavčenje motornega vozila, namenjenega v drugo državo članico, z davkom ob prvi registraciji pomeni kršitev enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, prepovedi carin med državami članicami iz 30. člena in količinskih omejitev med državami članicami iz 35. člena PDEU ter omejevanje prostega pretoka blaga iz drugega odstavka 26. člena PDEU. Iz vsebine njenih navedb pa izhaja, da dejansko nasprotuje le izbiri objektivnega merila, s katerim je zakonodajalec utemeljil obseg pravice do vračila davka za motorna vozila, plačanega ob prvi registraciji. Pobudnica namreč ne navaja, da bi izpodbijana ureditev pravice do vračila plačanega davka temeljila na diskriminatornih merilih glede na poreklo blaga. Prav tako ne pojasni in ne konkretizira, zakaj naj bi ta ureditev nasprotovala prepovedi carin med državami članicami ali količinsko omejevala izvoz motornih vozil med državami članicami. Zato je Ustavno sodišče opravilo le presojo drugega odstavka 11. člena ZDMV/06 z vidika posega v splošno načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Pri tem pa je glede na tretji odstavek 3.a člena Ustave v postopku presoje predpisov pri razlagi nacionalnega prava (Ustave in drugih predpisov) upoštevalo tudi pravo EU, in sicer tako, kot izhaja iz aktov EU oziroma kot se je razvilo v praksi SEU.²

12. Prepoved carin med državami članicami sodi na področje carinske unije, ki je predmet izključne pristojnosti Unije (a. točka prvega odstavka 3. člena PDEU). Prosti pretok blaga pomeni eno izmed štirih temeljnih svoboščin notranjega trga, ki je predmet deljene pristojnosti med Unijo in državami članicami (a. točka drugega odstavka 4. člena PDEU). Zaradi vzpostavitve in delovanja notranjega trga in preprečevanja izkrivljanja konkurence so se države članice s 113. členom PDEU zavezale k usklajevanju zakonodaje glede prometnih davkov, trošarin in drugih oblik posrednega obdavčenja v obsegu, v kakršnem je takšna uskladitev potrebna.

13. Področje obdavčenja motornih vozil na ravni EU do sedaj še ni bilo usklajeno. Čeprav je Evropska komisija navedeno področje že večkrat poskušala harmonizirati – v tretjem predlogu za harmonizacijo iz leta 2005 predvsem z odpravo davka ob registraciji in njegovim vključevanjem na prihodkovno nevtralen način v obstoječo takso za uporabo cest –, njeni predlogi niso bili sprejeti.³ Obdavčenje motornih vozil torej sodi med neharmonizirana področja obdavčenja, kjer so države članice svobodne pri izvajanju svojih davčnih pristojnosti, če jih izvajajo ob upoštevanju prava EU.⁴

14. To po eni strani pomeni, da pravo EU ne omejuje svobode držav članic, da določijo davčna pravila, ki razlikujejo med posameznimi proizvodi na podlagi objektivnih meril, saj je takšno razlikovanje skladno s pravom EU, če zasleduje cilje ekonomske politike, ki so sami po sebi združljivi z zahtevami PDEU.⁵ V skladu z ustaljeno sodno prakso 110. člen PDEU državam članicam ne prepoveduje uvajanja novih davkov ali spreminjanja stopenj ali davčnih osnov obstoječih davkov, če temeljijo na objektivnih merilih in če posledica ni diskriminiranje blaga iz drugih držav članic.⁶

15. Po drugi strani pa morajo države članice pri uvajanju fiskalnih ukrepov upoštevati prepoved carin in diskriminatornih davkov. V skladu s 30. členom PDEU so carine pri uvozu in izvozu ter vse dajatve z enakim učinkom med državami članicami prepovedane, ta prepoved pa se uporablja tudi za carine fiskalne narave. V skladu s prvim odstavkom 110. člena PDEU nobena država članica ne uvaja, neposredno ali posredno, kakršnih koli notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, ki bi bili višji od davkov, uvedenih neposredno ali posredno na enakovrstne domače izdelke. V skladu z drugim odstavkom 110. člena PDEU pa nobena država članica ne uvaja takšnih notranjih davkov na izdelke drugih držav članic, s katerimi bi posredno zaščitila druge izdelke.

16. Kot je poudarilo SEU, 110. člen PDEU dopolnjuje odpravo carin in dajatev z enakim učinkom, tako da mora dajatev, ki ne velja za dajatev z enakim učinkom kot carine, še vedno izpolnjevati zahteve 110. člena PDEU.⁷ Člen 110 PDEU pa je namenjen odpravi vseh oblik zaščite, ki bi lahko izhajale iz uporabe notranjih diskriminatornih davkov na izdelke, ki izvirajo iz drugih držav članic.⁸ Prepoved diskriminatornih davkov in prepoved carin se ne moreta uporabljati za isto dajatev, zato se 30. in 110. člen PDEU vzajemno izključujeta.⁹

17. Glede splošnega načela enakosti pred zakonom je ustaljeno stališče Ustavnega sodišča, da to načelo zavezuje zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.¹⁰ Načelo enakosti pred zakonom namreč ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, pač pa da tega ne sme početi brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja.¹¹ Kot kršitev načela enakosti je mogoče označiti tudi primere, ko zakonodajalec – zlasti kadar nalaga določene obveznosti – ne razlikuje življenjskih dejanskih stanov, ki se glede razlogov, ki so bili podlaga za naložitev obveznosti, bistveno razlikujejo, ob tem pa za takšno prezrtje različnosti ni imel stvarnih, s predmetom urejanja notranje povezanih razlogov.¹²

18. Pobudnica meni, da je izpodbijana določba v neskladju s splošnim načelom enakosti pred zakonom, ker naj bi zakonodajalec neutemeljeno enako obdavčeval davčne zavezance, ki so začasno registrirali vozila, in davčne zavezance, ki so trajno registrirali vozila. Po mnenju pobudnice ti dve skupini davčnih zavezancev nista v primerljivem pravnem položaju, zato bi morali biti davčni zavezanci, ki so vozila registrirali le začasno, upravičeni do povračila plačanega davka. Vlada pobudničino osredotočenost na primerjanje davčnih zavezancev, ki so trajno registrirali vozila, in davčnih zavezancev, ki so začasno registrirali vozila, postavlja v širši kontekst. Obe skupini davčnih zavezancev, ki niso bili upravičeni do vračila plačanega davka, primerja z davčnimi zavezanci, ki vozila sploh niso registrirali. Zato naj prvi ne bi bili upravičeni do vračila plačanega davka, drugi pa naj bi bili upravičeni do vračila davka. Vlada zato meni, da izpodbijana določba ni kršila načela enakosti pred zakonom.

19. Glede na navedeno je najprej treba ugotoviti, katere pravne položaje primerjamo med seboj in ali jih je zakonodajalec obravnaval enako ali različno. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene za primerjavo, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.¹³ V obravnavanih zadevah je predmet pravnega urejanja pravica do vračila plačanega davka, zato je pobudničin pravni položaj davčne zavezanke, ki ni bila upravičena do vračila plačanega davka, treba primerjati s položajem davčnih zavezancev, ki so bili upravičeni do vračila davka. Ustavno sodišče je ugotovilo, da so bili ti položaji različno obravnavani.

20. Nadalje je treba presoditi, ali je imel zakonodajalec za različno obravnavanje bistveno enakih položajev davčnih zavezancev razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Iz mnenja Vlade, na katero se sklicuje tudi Državni zbor, izhaja, da so bili kriteriji za priznanje pravice do vračila davka zaradi potreb prakse z ZDMV-C podrobneje razmejeni. Tako se obseg pravice do vračila plačanega davka ne določa več le glede na začetek uporabe vozila na ozemlju Republike Slovenije, temveč tudi glede na obdobje, v katerem se je vozilo uporabljalo na ozemlju Republike Slovenije.¹⁴ Vendar pa po presoji Ustavnega sodišča tako kriterij začetka uporabe vozila iz ZDMV/06 kot kriterij trajanja uporabe vozila iz ZMDV-C sodita med razumne razloge za razlikovanje, ki izhajajo iz narave stvari. Oba sta namreč primerna za dosego istega ustavnodopustnega zakonodajalčevega cilja obdavčiti le tista vozila, ki so v cestnem prometu v Republiki Sloveniji. Res je sicer, da kriterij začetka uporabe vozila v primerjavi s kriterijem trajanja uporabe vozila ni bil zvezen, saj je priznaval le pravico do celotnega vračila davka, ki jo je vezal na golo dejstvo registracije vozila. Vendar pa navedenega kriterija zgolj zaradi njegove bivalentnosti in posledičnega nepriznavanja pravice do sorazmernega delnega vračila davka ter ožjega obsega pravice do celotnega vračila davka še ne moremo opredeliti kot nerazumnega. Vezanost na ustavna načela in spoštovanje ustavno zagotovljenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin zakonodajalcu namreč ne preprečujeta, da v mejah svoje pristojnosti določa kriterije, po katerih bo določena podobna dejanska stanja med seboj razlikoval in na njih vezal različne pravne posledice. Tovrstna diskrecija, s katero zakonodajalec zasleduje ustavno dopustne cilje, je bistvena sestavina zakonodajne pristojnosti. Upoštevati je namreč treba, da so zakoni splošne in abstraktne norme, sprejete na podlagi posploševanja in ne na podlagi posamičnega, individualnega primera.¹⁵

21. Ker je imel zakonodajalec za različno davčno obravnavo zavezancev za plačilo davka na motorna vozila razumen razlog, ki je izhajal iz narave stvari, drugi odstavek 11. člena ZDMV/06 ni bil v neskladju z načelom enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave.

22. Očitno neutemeljeno je tudi zatrjevano neskladje s pravico do svobodne gospodarske pobude iz 74. člena Ustave, saj se je pobudnica, ki naj bi vozila nameravala kasneje registrirati v drugi državi članici, dvojni obdavčitvi motornega vozila lahko izognila. V obravnavani zadevi je morala pobudnica kot uvoznica vozil plačati davek le zato, ker jih je družba Summit Leasing Slovenija registrirala v Republiki Sloveniji in jih s tem sprostila v prosti promet. Po drugi strani pa je pobudnici (v nasprotju z njenimi zatrjevanji) izpodbijana določba ZDMV/06 priznavala pravico do vračila plačanega davka, če bi bila vozila že ob uvozu namenjena kupcu v drugi državi članici. Če namreč pobudnica vozil ne bi želela dati v cestni promet v Republiki Sloveniji, vozil v Republiki Sloveniji ni bila dolžna registrirati.¹⁶ Ob upoštevanju tega se situacija, v kateri se je znašla pobudnica, tudi bistveno razlikuje od sodbe v združenih zadevah Staatssecretaris van Financiën proti L. A. C. van Putten, P. Mooku in G. Frank, kjer je SEU ugotovilo, da je nizozemska obdavčitev posodbe motornega vozila za čezmejno rabo kršila prosti pretok kapitala. V teh združenih zadevah je davčna uprava pri nadzoru ugotovila, da so nizozemski državljani v nizozemskem cestnem omrežju brezplačno uporabljali vozila družinskih članov ali prijateljev iz drugih držav članic, kjer so bila vozila tudi registrirana, ne da bi plačali davek. Zato so kršili nacionalno pravo, v skladu s katerim so morale osebe, ki so dejansko razpolagale z vozilom, plačati davek ob začetku uporabe vozila v nizozemskem cestnem omrežju, tudi če vozilo ni bilo registrirano na Nizozemskem. Nizozemski davek je bil dolgovan enkrat in dokončno, brez možnosti povračila, tudi če se zadevno vozilo po določenem času ni več uporabljalo v nizozemskem cestnem omrežju.¹⁷

23. Glede na navedeno je Ustavno sodišče ugotovilo, da izpodbijana ureditev ni bila v neskladju z zatrjevanimi kršitvami Ustave (1. točka izreka).

24. Izpodbijani odločitvi Vrhovnega sodišča temeljita na določbi ZDMV/06, za katero je Ustavno sodišče presodilo, da ni bila v neskladju z zatrjevanimi kršitvami Ustave. Neutemeljeno je tudi pavšalno zatrjevanje pritožnice, da je Vrhovno sodišče kršilo pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave, ker ni postavilo predhodnega vprašanja SEU glede razlage 18., 30. in 63. člena PDEU. Pritožnica se namreč v reviziji v vsebino navedenih določb PDEU ni spuščala, temveč je zgolj naštela številke členov.Glede na navedeno je Ustavno sodišče pritožničini ustavni pritožbi zavrnilo (2. in 3. točka izreka).

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 21. člena, prvega odstavka 47. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, Jasna Pogačar in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Prvi odstavek 3. člena ZDMV/06 je določal: »Davek se plačuje od motornih vozil [...], ki se dajo prvič v promet ali se prvič registrirajo na območju Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: nova motorna vozila).«

² Odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-17/11 z dne 18. 10. 2012 (Uradni list RS, št. 87/12, in OdlUS XIX, 38), št. U-I-146/12 z dne 14. 11. 2013 (Uradni list RS, št. 107/13), in št. U-I-65/13 z dne 3. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 54/14).

³ Sporočilo Evropske komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru »Krepitev enotnega trga z odpravo čezmejnih davčnih ovir za osebna vozila«, COM(2012) 756 final z dne 14. 12. 2012, str. 8 in 12.

⁴ Sodba SEU v združenih zadevah Staatssecretaris van Financiën proti L. A. C. van Putten, P. Mooku in G. Frank, 37. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

⁵ Sodba SEU v zadevi John Walker & Sons Ltd proti Ministeriet for Skatter og. Afigifter, 243/84, z dne 4. 3. 1986, str. 875.

⁶ Glej zlasti sodbi SEU v zadevi Fazenda Pública in Ministério Público proti Américo João Nunes Tadeu, C-345/93, z dne 9. 3. 1995, 11. točka, ter v združenih zadevah Nádasdi in Németh, C-290/05 in C-333/05, z dne 5. 10. 2006, 49. in 51. točka.

⁷ Glej sodbo SEU v zadevi Haahr Petroleum Ltd proti Åbenrå Havn in drugi C-90/94, z dne 17. 7. 1997, 35. točka obrazložitve. Glej tudi J. Hojnik, Prosti pretok blaga, GV Založba, Ljubljana 2010, str. 135.

⁸ Glej sodbi SEU v združenih zadevah Air Liquide Industries Belgium SA proti Ville de Seraing, Province de Liège C-393/04 in C-41/05, z dne 15. 6. 2006, 55. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa ter sodba v zadevi Ioan Tatu proti Statul român prin Ministerul Finanţelor şi Economiei, Direcţia Generală a Finanţelor Publice Sibiu, Administraţia Finanţelor Publice Sibiu, Administraţia Fondului pentru Mediu, Ministerul Mediuluiz C-402/09, z dne 7. 4. 2011, 34. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa.

⁹ Glej sodbo SEU v zadevi Paul Chevassus-Marche in Conseil Régional de la Réunion C-212/96, z dne 19. 2. 1998, 20. točka obrazložitve in tam navedena sodna praksa. Glej tudi J. Hojnik, nav. delo, str. 136.

¹⁰ Glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-149/11 z dne 7. 6. 2012, Uradni list RS, št. 51/12.

¹¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-59/03 z dne 13. 5. 2004, Uradni list RS, št. 58/04 in 61/04, ter OdlUS XIII, 33.

¹² Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-148/13 z dne 10. 7. 2014, Uradni list RS, št. 58/14.

¹³ Glej Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-147/12 z dne 29. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 52/13) in v odločbi št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014 (Uradni list RS, št. 58/14).

¹⁴ Po veljavni zakonodaji je celotno vračilo plačanega davka mogoče zahtevati za vozila, ki se v Republiki Sloveniji ne uporabljajo, za vsako začeto leto uporabe vozila v Republiki Sloveniji pa se znesek vračila plačanega davka zmanjša za 10 odstotkov (glej tretji in četrti odstavek 11. člena ZDMV-C).

¹⁵ Sklep Ustavnega sodišča št. U-I-282/94 z dne 18. 10. 1995 (OdlUS IV, 108) ter odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-36/00 z dne 11. 12. 2003 (Uradni list RS, št. 133/03, in OdlUS XII, 98), št. U-I-86/94 z dne 14. 11. 1996 (Uradni list RS, št. 68/96, in OdlUS V, 153), št. U-I-101/97 z dne 20. 5. 1999 (Uradni list RS, št. 45/99, in OdlUS VIII, 105), in št. U-I-224/00 z dne 9. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 50/02, in OdlUS XI, 73).

¹⁶ Primerjaj 190. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (Uradni list RS, št. 56/08 – uradno prečiščeno besedilo – ZVCP-1), ki je veljal v času vložitve zahtevkov za vračilo plačanega davka.

¹⁷ Glej 5. do 13. točka obrazložitve sodbe v združenih zadevah Staatssecretaris van Financiën proti L. A. C. van Putten, P. Mooku in G. Frank.