Številka:	Up-527/13-38
	Up-621/13-36
Datum:	10. 6. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavnih pritožbah Antona Steleta, Kamnik, in Milana Deisingerja, Domžale, ki ju oba zastopa Odvetniška družba Učakar in Šuštar, o. p., d. n. o. Kamnik, na seji 10. junija 2015

Sodbi Upravnega sodišča št. I U 2294/2011 z dne 4. 12. 2012 in št. I U 2278/2011 z dne 5. 3. 2013 se razveljavita. Zadevi se vrneta Upravnemu sodišču v novo odločanje.

1. Upravno sodišče je s sodbo št. I U 2294/2011 z dne 4. 12. 2012 zavrnilo tožbi pritožnikov zoper delno odločbo Upravne enote Kamnik o zavrnitvi zahteve za vrnitev premoženjskih pravic članov nekdanje agrarne skupnosti Meščanska korporacija Kamnik (v nadaljevanju MEKOK), s sodbo št. I U 2278/2011 z dne 5. 3. 2013 pa je zavrnilo tudi tožbo pritožnikov zoper odločbo Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, s katero je bila odpravljena delna odločba Upravne enote Kamnik ter zavrnjena zahteva članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti MEKOK za vrnitev premoženja, ki je bilo odvzeto nekdanji agrarni skupnosti MEKOK. V obeh izpodbijanih sodbah je pritrdilo presoji upravnih organov, da člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti MEKOK niso aktivno legitimirani za uveljavljanje pravice do vrnitve premoženja na podlagi določb Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic (Uradni list RS, št. 5/94, 38/94, 69/95, 22/97, 56/99, 72/2000 in 87/11 – v nadaljevanju ZPVAS), ker obseg in vrsta njihovih premoženjskih pravic v ponovno vzpostavljeni MEKOK, ki je bila s Sporazumom o ponovni vzpostavitvi MEKOK z dne 24. 6. 1994 (v nadaljevanju Sporazum) vzpostavljena kot solastniška skupnost, nista identična obsegu in vrsti premoženjskih pravic članov nekdanje agrarne skupnosti MEKOK, ki je bila v času odvzema premoženja organizirana kot skupnolastniška skupnost.

2. Pritožnika zatrjujeta kršitev pravic iz 14., 22. in 33. člena Ustave. Navajata, da izpodbijani odločitvi vsebinsko temeljita na sodbi Vrhovnega sodišča št. X Ips 413/2008 z dne 14. 4. 2010, v kateri je Vrhovno sodišče upravičenje do vrnitve premoženja na podlagi določb ZPVAS začelo pogojevati z zahtevo, da morata biti obseg in vrsta premoženjskih pravic članov ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti identična obsegu in vrsti premoženjskih pravic, ki so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti v času odvzema premoženja. Menita, da iz drugega odstavka 8. člena ZPVAS ne izhaja zahteva po obstoju istovetnosti premoženjskih pravic članov nekdanje in ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti, saj naj bi ta zakonska določba govorila zgolj o obsegu, ne pa tudi o vrstah premoženjskih pravic, ki so predmet vračanja po ZPVAS. Navajata, da je Sporazum sicer res določal, da se MEKOK ponovno vzpostavlja kot solastniška agrarna skupnost, vendar naj bi šlo za očitno pisno pomoto, ki je bila odpravljena s Popravkom Sporazuma, sprejetim na redni skupščini MEKOK 8. 6. 2008 (v nadaljevanju Popravek Sporazuma). Namen članov ponovno vzpostavljene MEKOK je bil vzpostaviti enako lastninsko skupnost, kot je bila v času odvzema premoženja, saj bi le tako lahko dosegli vrnitev odvzetih premoženjskih pravic oziroma premoženja skladno z določbami ZPVAS. Tak njihov namen naj bi bil razviden tako iz zapisa v Sporazumu, da "se upoštevajo premoženjske pravice in premoženje članov, kot je to razvidno iz Registra deležnih pravic komisarja za agrarne operacije I. v Ljubljani z dne 5. 4. 1934", kot tudi iz pravil, ki jih je ponovno vzpostavljena MEKOK sprejela v Statutu za upravljanje in uživanje skupnega premoženja upravičencev MEKOK z dne 29. 3. 1994 (v nadaljevanju Statut). Navajata, da niti ZPVAS niti Pravilnik o bistvenih sestavinah pravil agrarne skupnosti ter o vsebini registra agrarnih skupnosti in njihovih članov (Uradni list RS, št. 16/94, 58/2000 in 71/2000 – v nadaljevanju Pravilnik) ne določata, da morajo pravila agrarne skupnosti že ob njeni ponovni vzpostavitvi vsebovati podatke o vrsti premoženjskih pravic, ki pripadajo njenim članom. Sklicujoč se na pravno mnenje Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani z dne 22. 11. 2011 in njegovo dopolnitev z dne 3. 6. 2013 menita, da bi bila za ugotovitev identitete premoženjskih pravic članov nekdanje in ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti potrebna poglobljena vsebinska primerjava obsega premoženjskih pravic ter pravnih razmerij v nekdanji in ponovno vzpostavljeni agrarni skupnosti, ki bi upoštevala tudi spremembe pravne ureditve lastninskopravnih razmerij. Take vsebinske analize naj upravna organa in sodišče ne bi opravili, prav tako pa naj ne bi upoštevali namena, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo vračanja premoženja nekdanjih agrarnih skupnosti, in tudi ne namena članov ob ponovni vzpostavitvi MEKOK. Ker naj pri solastnini in skupni lastnini ne bi šlo za različni vrsti pravic, temveč le za različna načina izvrševanja ene in edine lastninske pravice in ker naj bi se s spremembo stvarnopravne zakonodaje v času od odvzema do danes spremenila tudi vsebina premoženjskih pravic, naj za presojo, da člani ponovno vzpostavljene MEKOK niso upravičeni za uveljavljanje pravic na podlagi določb ZPVAS, ne bi zadoščala zgolj ugotovitev, da je šlo za različni obliki razpolaganja z lastnino, tj. za skupnolastninsko razmerje znotraj nekdanje in za solastninsko razmerje znotraj ponovno vzpostavljene MEKOK. Ker naj bi bili zahtevi pritožnikov za vrnitev premoženja in pravic, ki so bile odvzete nekdanji MEKOK oziroma njenim članom, zavrnjeni zgolj na podlagi argumenta o neskladnosti poimenovanja ene od vsebin notranjega razmerja med člani nekdanje in ponovno vzpostavljene MEKOK, pritožnika pa zaradi poteka prekluzivnega roka zahteve ne moreta ponovno vložiti, prav tako pa tudi ne moreta sanirati obstoječega stanja, naj bi jima bila kršena pravica do pridobivanja lastnine iz 33. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-527/13, Up-621/13 z dne 21. 1. 2014 ustavni pritožbi zoper sodbi Upravnega sodišča sprejel v obravnavo in o tem na podlagi prvega odstavka 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Upravno sodišče. Z istim sklepom je odločil tudi, da ustavnih pritožb zoper sklepa Vrhovnega sodišča, s katerima je to sodišče zavrglo reviziji pritožnikov zoper izpodbijani sodbi sodišča prve stopnje, ne sprejme v obravnavo. V skladu z drugim odstavkom 56. člena ZUstS sta bili ustavni pritožbi poslani strankam z interesom (tj. zavezancem za vrnitev premoženja iz upravnega postopka).

4. Občina Kamnik (v nadaljevanju Občina) v odgovoru na ustavni pritožbi navaja, da je bil cilj ZPVAS vzpostaviti pravice članov ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti, ki so identične pravicam članov nekdanjih agrarnih skupnosti ob odvzemu premoženja. Ker naj bi bilo iz Sporazuma razvidno, da je bila ponovno vzpostavljena MEKOK organizirana kot solastniška in ne skupnolastniška skupnost (kot je to bila nekdanja MEKOK) in ker naj bi bila kljub poskusu Občine, da se sprememba njene lastniške organiziranosti vpiše v register agrarnih skupnosti, v tem registru še danes vpisana kot solastniška skupnost, meni, da sta izpodbijani odločitvi pravilni. Sklicevanje pritožnikov na določbe Statuta, iz katerih naj bi bilo razvidno, da gre za skupnolastniško skupnost, naj bi bilo neutemeljeno, saj naj Statut ne bi bil konstitutivni akt, neutemeljeno pa naj bi bilo tudi njuno sklicevanje na pisno pomoto pri zapisu oblike lastniške organiziranosti v Sporazumu, saj naj bi to listino sestavil odvetnik, ki naj bi poznal vsebinsko razliko med solastnino in skupno lastnino. Ker naj bi v času sprejetja Popravka Sporazuma, ki naj ne bi mogel učinkovati od sklenitve Sporazuma dalje, saj naj bi pomenil njegovo vsebinsko spremembo, že potekel rok za vložitev zahtevkov na podlagi določb ZPVAS, naj bi bilo sklicevanje pritožnikov na pravno mnenje Inštituta za javno upravo pri Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani neutemeljeno in pravno nepomembno.

5. Sklad kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije ter Republika Slovenija v vsebinsko enakih odgovorih na ustavno pritožbo navajata, da se po ZPVAS lahko ponovno vzpostavi le prvotna (nekdanja), ne pa lastninsko preoblikovana agrarna skupnost. Ker naj bi bilo v Sporazumu navedeno, da je ponovno vzpostavljena MEKOK organizirana kot solastniška in ne kot skupnolastniška skupnost (kar je bila nekdanja MEKOK), naj njeni člani ob vložitvi zahteve ne bi izpolnjevali zakonskega pogoja glede aktivne legitimacije za vložitev zahteve za vrnitev premoženja po določbah ZPVAS. Sporazum naj bi sestavila oseba, ki ima pravno znanje in bi zato morala vedeti, da se bo v postopku zastavilo vprašanje aktivne legitimacije, zlasti še, ker naj bi ta oseba vlagatelje zastopala že ob vložitvi zahtevka. Vlagatelji naj procesne pomanjkljivosti glede aktivne legitimacije ne bi mogli sanirati s predložitvijo Popravka Sporazuma, ki je besedilo Sporazuma, da člani MEKOK ponovno vzpostavljajo "kot solastniško agrarno skupnost", nadomestil z besedilom, da jo ponovno vzpostavljajo "kot skupnolastniško agrarno skupnost", saj naj bi šlo za nov akt, s katerim je bila spremenjena oblika skupnosti. Člani ponovno vzpostavljene MEKOK bi bili za uveljavljanje pravic po ZPVAS upravičeni le, če bi na podlagi tega novega akta pred potekom z ZPVAS določenega roka za vložitev zahtev dosegli spremembo vpisa v registru agrarnih skupnosti. Ker pa je bil Popravek Sporazuma sprejet po izteku tega roka, ko je bil v postopku že podan izrecen ugovor aktivne legitimacije, menita, da pritožnikoma niso bile kršene z Ustavo zagotovljene pravice.

6. Pritožnika v odgovoru na navedbe nasprotnih udeležencev navajata, da je ponovno vzpostavljena MEKOK ob vpisu v register agrarnih skupnosti izpolnjevala vse zakonske pogoje, saj sicer v ta register niti ne bi mogla biti vpisana. Zapis v Sporazumu o njeni lastninski organiziranosti naj ob vpisu v register agrarnih skupnosti ne bi bil sporen. Na spornost tega zapisa naj bi, sklicujoč se na stališče Vrhovnega sodišča, šele leta 2005 opozorilo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, ko naj bi upravnemu organu prve stopnje naložilo, naj v ponovljenem postopku vlagatelje zahteve pozove, naj obseg in vrsto premoženjskih pravic članov v ponovno vzpostavljeni MEKOK uskladijo tako, da bosta identična obsegu in vrsti premoženjskih pravic članov nekdanje MEKOK ob odvzemu premoženja. Zato naj bi skladno s pozivom upravnega organa člani ponovno vzpostavljene MEKOK na svoji redni skupščini 8. 6. 2006 v Sporazumu "samo spremenili besedilo iz solastnine nazaj v skupno lastnino". Da taka sprememba nima konstitutivnega značaja in da je zato niti ni treba posredovati pristojnemu upravnemu organu zaradi vpisa v register agrarnih skupnosti, naj bi izhajalo iz sodbe Upravnega sodišča št. U 247/2008 z dne 6. 5. 2008. Pritožnika navajata, da je ureditev notranjih pravnih razmerij oziroma ureditev upravljanja in uživanja premoženja članov ponovno vzpostavljene MEKOK v Statutu v celoti povzeta po Statutu MEKOK iz leta 1930, upoštevaje trenutne pravne zahteve. Zato menita, da bi bilo morebitno neidentičnost premoženjskih pravic članov nekdanje in ponovno vzpostavljene MEKOK mogoče ugotoviti le s primerjavo teh pravnih razmerij ob podržavljenju in danes ter ob upoštevanju tedanje in sedaj veljavne lastninskopravne ureditve, kar pa naj v postopku ne bi bilo storjeno.

7. Temeljni očitek pritožnikov je, da Upravno sodišče za nosilno stališče izpodbijanih odločitev ni imelo podlage v ZPVAS in da je presojo o neizpolnjenih pogojih za vrnitev premoženjskih pravic utemeljilo zgolj z argumentom o neskladnosti poimenovanja ene od vsebin notranjega razmerja med člani nekdanje in ponovno vzpostavljene MEKOK, ne da bi opravilo vsebinsko primerjavo teh pravnih razmerij ob upoštevanju sedaj veljavne stvarnopravne ureditve in tiste, ki je veljala v času odvzema. Ker pritožnika zaradi poteka prekluzivnega roka ne moreta ponovno vložiti zahteve za vrnitev odvzetih premoženjskih pravic oziroma sanirati obstoječega stanja, sodišču očitata kršitev pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave.

8. Ustavno sodišče je pri odločanju v vseh denacionalizacijskih zadevah izhajalo iz stališča, po katerem pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v pravici do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. V skladu s tem stališčem je kot poseg v pravico do denacionalizacije štelo spremembo ureditve denacionalizacije, s katero se je položaj denacionalizacijskih upravičencev poslabšal v primerjavi z ureditvijo ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen). Upravičenja, varovana po 33. členu Ustave, so namreč upravičenci do denacionalizacije pridobili z uveljavitvijo ZDen.¹ Čeprav je Ustavno sodišče navedena stališča sprejelo v zadevah vračanja podržavljenega premoženja na podlagi določb ZDen, ta stališča veljajo tudi v zadevah, v katerih se pravica do vrnitve podržavljenega premoženja uveljavlja na podlagi določb drugih zakonov,² tudi ZPVAS, saj vse ureditve vračanja podržavljenega premoženja zasledujejo isti cilj, tj. popravo krivic. Ker je človekove pravice mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, in zaradi varstva človekovih pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave), Ustavno sodišče pri odločanju o ustavni pritožbi smiselno enako presoja, ali je sodišče izpodbijano odločitev sprejelo na podlagi pravnega stališča (razlage zakona), ki ni združljivo s človekovo pravico.

9. Glede na očitke pritožnikov se v obravnavani zadevi zastavlja vprašanje, ali je z vidika 33. člena Ustave sprejemljiva razlaga zakonske ureditve, po kateri so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti upravičeni za uveljavljanje pravic na podlagi določb ZPVAS le v primeru, če so njihove premoženjske pravice v agrarni skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi tako po obsegu kot tudi po vrsti enake (identične) premoženjskim pravicam, ki so jih imeli člani nekdanje agrarne skupnosti ob podržavljenju.

10. Iz zakonodajnega gradiva³ izhaja, da je bil predlog ZPVAS pripravljen predvsem z namenom, da se ponovno vzpostavijo agrarne skupnosti, ki so bile ukinjene s predpisi iz prvega odstavka 1. člena ZPVAS, in da se jim (kot kolektivnim pravnim subjektom) omogoči vračanje premoženja na način, ki je enak načinu odvzema, torej kot skupno premoženje več lastnikov z idealnimi deleži v skupni lastnini. Vračanje premoženja, podržavljenega agrarnim skupnostim, je sicer omogočil že ZDen,⁴ vendar so na njegovi podlagi do vrnitve tega premoženja upravičeni le člani nekdanjih agrarnih skupnosti, če je bila v zemljiški knjigi (tudi) nanje vpisana (so)lastninska pravica. Niso pa člani nekdanjih agrarnih skupnosti na podlagi določb ZDen upravičeni do vrnitve premoženja, glede katerega je bila lastninska pravica v zemljiški knjigi ob njegovem odvzemu vpisana (le) na agrarno skupnost, čeprav je bilo to premoženje skupna lastnina njenih članov. Zato je bil temeljni namen predloga ZPVAS pravno urediti ponovno vzpostavitev in organiziranje agrarnih skupnosti kot pravnih oseb ter jim omogočiti vrnitev odvzetega premoženja in pravic na način, da se vzpostavi enako lastninskopravno stanje, kot je bilo pred odvzemom. Prvotni predlog ZPVAS je zato predvideval vračanje odvzetega premoženja in pravic neposredno agrarnim skupnostim, in sicer na podlagi zahtevkov, ki bi jih vložile agrarne skupnosti kot pravne osebe.⁵ Vendar pa je bila v zakonodajnem postopku sprejeta drugačna rešitev. ZPVAS namreč določa, da so do vrnitve premoženja oziroma pravic, ki so bile agrarnim skupnostim odvzete po Zakonu o agrarnih skupnostih in Zakonu o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti ter drugih predpisih, izdanih po 15. maju 1945 (1. člen ZPVAS), upravičeni člani ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti.⁶

11. Skladno s prvim odstavkom 8. člena ZPVAS lahko vrnitev premoženjskih pravic, ki so bile odvzete po predpisih iz 1. člena ZPVAS, zahtevajo člani ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti, ki so jim bile te pravice odvzete, oziroma njihovi pravni nasledniki,⁷ pri čemer pa član agrarne skupnosti lahko uveljavlja le tisti obseg premoženjskih pravic, ki jih je imel sam oziroma jih je imel njegov pravni prednik ob podržavljenju (prvi stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS⁸). Postopek za vrnitev premoženja članom agrarnih skupnosti se začne na podlagi pravočasne zahteve kateregakoli člana oziroma skupnega pooblaščenca (prvi odstavek 9. člena ZPVAS),⁹ o njej pa v upravnem postopku odloča organ, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo, na območju katerega leži pretežen del nepremičnin, na katerih člani agrarne skupnosti uveljavljajo vrnitev premoženjskih pravic (četrti odstavek 9. člena ZPVAS). Skladno z 12. členom ZPVAS se na podlagi pravnomočne odločbe pristojnega organa o vrnitvi premoženjskih pravic na nepremičninah te vpišejo v zemljiško knjigo. Če gre za vračilo solastninske pravice po prvi alineji tretjega odstavka 1. člena ZPVAS,¹⁰ se v lastninski list vpišejo ime agrarne skupnosti ter deleži fizičnih (in pravnih) oseb, ki so jim bile premoženjske pravice odvzete ob podržavljanju, oziroma njihovih pravnih naslednikov, za neuveljavljeni del solastninske pravice pa se vpiše občina (prva alineja 12. člena ZPVAS). Če pa je predmet vračila skupna lastnina po drugi alineji tretjega odstavka 1. člena ZPVAS,¹¹ se poleg imena agrarne skupnosti ter fizičnih (in pravnih) oseb, ki so jim bile premoženjske pravice odvzete ob podržavljanju, oziroma njihovih pravnih naslednic, za neuveljavljeni del premoženjske pravice v lastninski list vpiše tudi občina (druga alineja 12. člena ZPVAS).¹² Nepremičnine, ki so predmet premoženjskih pravic po ZPVAS, lahko člani agrarne skupnosti izkoriščajo le v skladu s predpisi, ki tako izkoriščanje urejajo, in v skladu s svojimi pravili, skupno lastninsko pravico pa lahko kadarkoli preoblikujejo v solastninsko pravico, vendar morajo v tem primeru pri določanju deležev upoštevati število članov in njihovih pravic ob podržavljenju ter velikosti in oblike premoženja ob vračilu (prvi in drugi odstavek 11. člena ZPVAS).

12. Iz navedenega je razvidno, da so vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi določb ZPVAS upravičeni zahtevati le člani nekdanjih agrarnih skupnosti oziroma njihovi pravni nasledniki, ob pogoju, da so člani ponovno vzpostavljenih agrarnih skupnosti. Vprašanje aktivne legitimacije članov ponovno vzpostavljene MEKOK v obravnavanih zadevah je bilo sporno z vidika, ali je za vrnitev premoženjskih pravic, ki so jim bile odvzete (oziroma so bile odvzete njihovim pravnim prednikom), izpolnjen tudi materialnopravni pogoj iz prvega stavka drugega odstavka 8. člena ZPVAS. Skladno z navedeno zakonsko določbo bi bili namreč člani ponovno vzpostavljene MEKOK upravičeni do vrnitve odvzetih premoženjskih pravic le, če uveljavljajo isti obseg premoženjskih pravic, ki so jih imeli sami oziroma so jih imeli njihovi pravni predniki ob podržavljenju. Upravno sodišče je presodilo, da ta pogoj ni izpolnjen, ker je prvi stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS razlagalo tako, da bi bilo njihovemu zahtevku mogoče ugoditi le, če bi bila ne le obseg, temveč tudi vrsta njihovih premoženjskih pravic v ponovno vzpostavljeni MEKOK identična obsegu in vrsti njihovih premoženjskih pravic (oziroma premoženjskih pravic njihovih pravnih prednikov) v nekdanji MEKOK ob podržavljenju. Pri tem je presojo, da taka identiteta premoženjskih pravic v primeru ponovno vzpostavljene MEKOK ni podana, oprlo na ugotovitev, da je Sporazum ob ponovni vzpostavitvi MEKOK določal drugačno obliko njene lastninske organiziranosti, kot je bila ob odvzemu premoženja oziroma pravic.

13. V času podržavljenja je bilo premoženje nekdanjih agrarnih skupnosti glede na obliko njihove lastninske organiziranosti bodisi v skupni lasti njihovih članov bodisi so ga imeli člani agrarnih skupnosti v solastnini. Ker je bilo na podlagi predpisov iz 1. člena ZPVAS premoženje odvzeto agrarnim skupnostim in ne njihovim članom, za sam odvzem premoženja ni bilo pomembno, ali so člani posamezne agrarne skupnosti v času odvzema svojo lastninsko pravico na premoženju izvrševali kot skupno lastnino ali kot solastnino. Za dosego temeljnega namena ZPVAS, ki je v tem, da se omogoči vrnitev odvzetega premoženja oziroma pravic v enakem obsegu, kot so bile podržavljene, in sicer na način, da se (po predhodni ponovni vzpostavitvi in organiziranju ob podržavljenju ukinjenih agrarnih skupnosti) vzpostavi enako lastninskopravno stanje, kot je bilo pred odvzemom, zato ni pomembno, ali se članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lastninska pravica na podržavljenem premoženju vrne kot njihova skupna lastnina ali kot solastnina. Z vidika cilja, ki ga zasleduje ZPVAS, je bistveno le, da se premoženjske pravice (tudi lastninska pravica) z odločbo upravnega organa vrnejo članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti v obsegu, ki je enak obsegu odvzetih premoženjskih pravic (prvi stavek drugega odstavka 8. člena ZPVAS), in sicer v taki obliki, da jih bodo člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko izvrševali na način, ki ga (upoštevaje pravila nekdanje agrarne skupnosti in veljavno stvarnopravno zakonodajo) določijo v svojih pravilih. Iz določb ZPVAS ne izhaja, da je odvzete premoženjske pravice mogoče članom ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti vrniti le v primeru, če so v sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti določili enako obliko izvrševanja lastninske pravice, kot je bila v času podržavljenja. Prav tako ne izhaja, da bi morala biti v tem sporazumu sploh opredeljena oblika lastninske organiziranosti ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti. Glede na temeljni namen ZPVAS in upoštevaje prvi odstavek 5. člena ZPVAS pa je za presojo, ali so člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti upravičeni do vrnitve odvzetih premoženjskih pravic, bistveno, da so pravna razmerja med člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti (v pravilih) urejena enako, kot so bila urejena v nekdanji agrarni skupnosti v času odvzema premoženja. Ker pa ureditev notranjih pravnih razmerij v agrarni skupnosti po naravi stvari vsebuje tudi ureditev, v kakšni obliki bodo člani agrarne skupnosti izvrševali s pravnomočno odločbo vrnjene premoženjske pravice, ZPVAS omogoča, da v pravilih (in ne v sporazumu o ponovni vzpostavitvi agrarne skupnosti) določijo tudi način izvrševanja lastninske pravice, ki je predmet vrnitve, pri čemer pa morajo upoštevati veljavno stvarnopravno zakonodajo. Skladno s prvim odstavkom 11. člena ZPVAS namreč lahko nepremičnine, ki so predmet premoženjskih pravic po ZPVAS, izkoriščajo le v skladu s predpisi, ki tako izkoriščanje urejajo, in v skladu s svojimi pravili.

14. Iz ZPVAS tudi ne izhaja zahteva, da člani agrarne skupnosti že ob njeni ponovni vzpostavitvi v pravilih določijo način izvrševanja premoženjskih pravic, ki jim bodo vrnjene v postopku na podlagi določb ZPVAS. To je tudi logično, saj ureditev ZPVAS temelji na predpostavki, da agrarna skupnost ob njeni ponovni vzpostavitvi nima še nobenega premoženja, njeni člani pa tudi še ne nikakršnih premoženjskih pravic, saj jim bodo te (če bodo za to izpolnjeni zakonski pogoji) vrnjene šele s pravnomočno odločbo. Zato v pravilih agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi še niti ne morejo določiti obsega in vrste premoženjskih pravic, ki jim bodo pripadale šele na podlagi pravnomočne odločbe, oziroma še ne morejo določiti, v kakšni obliki bodo izvrševali svojo (še ne vrnjeno) lastninsko pravico na premoženju, prav tako pa vnaprej tudi še ne morejo opredeliti kriterijev za določitev deležev posameznih članov na premoženju agrarne skupnosti (če gre za vrnitev skupne lastnine). Temu izhodišču sledi tudi ureditev Pravilnika, ki ga je na podlagi tretjega odstavka 6. člena ZPVAS sprejel minister, pristojen za kmetijstvo in gozdarstvo. Člen 2 Pravilnika, ki v prvem odstavku določa bistvene sestavine pravil agrarne skupnosti, namreč v drugem odstavku določa, da morajo pravila agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi vsebovati (le) sestavine iz 1. do 11. točke prvega odstavka istega člena,¹³ (šele) po pravnomočnosti odločbe o vrnitvi premoženjskih pravic pa jih morajo člani agrarne skupnost dopolniti še s podatki iz 12. točke prvega odstavka 2. člena Pravilnika, tj. s podatki o vrsti premoženjskih pravic, ki pripadajo članom agrarne skupnosti (seznam parcel in katastrska mapna kopija), v primeru lastninske pravice tudi s podatki o njeni obliki (skupna lastnina, solastnina), če pa gre za skupno lastnino, tudi z navedbo kriterijev za določitev deležev članov agrarne skupnosti, ter s podatki iz 13. točke prvega odstavka 2. člena Pravilnika, tj. s podatkom o gospodarjenju s premoženjskimi pravicami (npr. pašni red, upravljanje gozdov itd.).

15. Glede na navedeno torej oblika lastninske organiziranosti agrarne skupnosti ob njeni ponovni vzpostavitvi ni pomembna za presojo, ali člani ponovno vzpostavljene agrarne skupnosti lahko zahtevajo vrnitev odvzetih premoženjskih pravic na podlagi ZPVAS. Ker člani agrarne skupnosti premoženjske pravice, ki jim bodo vrnjene s pravnomočno odločbo, skladno z določbami ZPVAS lahko izvršujejo le na enak način, kot so svoje premoženjske pravice na odvzetem premoženju izvrševali člani nekdanje agrarne skupnosti ob podržavljanju, za odločitev o utemeljenosti zahtevkov v obravnavanih zadevah ni pravno pomemben niti zapis v Sporazumu, da je MEKOK organizirana kot solastninska skupnost, niti to, da ob ponovni vzpostavitvi MEKOK Statut še ni vseboval ureditve načina izvrševanja premoženjskih pravic, ki bodo njenim članom s pravnomočno odločbo vrnjene na podlagi določb ZPVAS. Glede na namen ZPVAS navedeno tudi ne more biti ovira, da odvzete lastninske pravice ne bi bilo mogoče članom ponovno vzpostavljene MEKOK vrniti v obliki, kot je bila podržavljena, torej kot skupno lastnino.¹⁴

16. Glede na navedeno je Upravno sodišče stališče, da člani ponovno vzpostavljene MEKOK niso legitimirani za vrnitev premoženjskih pravic, utemeljilo na razlagi lastninskopravnih upravičenj, ki je ožja od namena, ki ga je z ureditvijo ZPVAS zasledoval zakonodajalec. S takim stališčem, s katerim je pritožnikoma onemogočilo uveljavitev pravice do vrnitve odvzetih premoženjskih pravic, je Upravno sodišče kršilo pravico iz 33. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sodni odločbi razveljavilo in zadevi vrnilo Upravnemu sodišču v novo odločanje. V novem postopku bo moralo sodišče upoštevati namen, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo ZPVAS, in to ureditev razlagati tako, da bo varovana pravica pritožnikov do učinkovite uveljavitve njunih lastninskih upravičenj.

17. Ustavno sodišče je izpodbijani sodni odločbi razveljavilo že zaradi kršitve pravice iz 33. člena Ustave. Zato se ni spuščalo v presojo, ali so bile z njima kršene tudi druge človekove pravice in temeljne svoboščine, kot sta to zatrjevala pritožnika.

18. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnik dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič in dr. Jadranka Sovdat. Sodnica Jasna Pogačar in sodnik dr. Mitja Deisinger sta bila pri odločanju o tej zadevi izločena. Ustavno sodišče je odločbo sprejelo soglasno.

¹ Glej npr. odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-107/96 z dne 5. 12. 1996 (Uradni list RS, št. 1/97, in OdlUS V, 173) in št. U-I-22/99 z dne 2. 12. 1999 (Uradni list RS, št. 1/2000, in OdlUS VIII, 273).

² Tako ureditev vsebujeta npr. Zakon o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl., ter Uradni list RS, št. 12/92 in nasl. – ZIKS), ki ureja vračanje premoženja, zaplenjenega v kazenskih postopkih, ki so bili pravnomočno končani do 31. 12. 1985, kazni zaplembe pa so bile razveljavljene na podlagi izrednih pravnih sredstev, in Zakon o zadrugah (Uradni list RS, št. 97/09 – uradno prečiščeno besedilo – ZZad), ki ureja vračanje premoženja zadružnih organizacij, organizacij kooperantov ali zadružnih zvez, ki je bilo po 9. 5. 1945 brez nadomestila podržavljeno ali preneseno na druge uporabnike.

³ Predlog zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic – EPA 237 (Poročevalec DZ, št. 16/93, str. 6, in Poročevalec DZ, št. 39/93, str. 27 in 28).

⁴ Zakon o agrarnih skupnostih (Uradni list LRS, št. 52/47) in Zakon o razpolaganju s premoženjem bivših agrarnih skupnosti (Uradni list SRS, št. 7/65 – prečiščeno besedilo), ki sta v prvem odstavku 1. člena ZPVAS navedena kot podlagi za podržavljenje premoženja agrarnih skupnosti, sta kot pravna temelja podržavljenja premoženja, katerega vrnitev lahko upravičenci uveljavljajo na podlagi določb ZDen, navedena tudi v 6. in 7. točki 3. člena ZDen.

⁵ Po ZDen so bile za uveljavljanje pravice do vrnitve podržavljenega premoženja upravičene fizične osebe ter (izjemoma) cerkve in druge verske skupnosti (14. člen ZDen), ne pa tudi pravne osebe. Ustavno sodišče je v odločbi št. U-I-25/92 z dne 4. 3. 1993 (Uradni list RS, št. 13/93, in OdlUS II, 23) odločilo, da taka ureditev krši načelo enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Zato je razveljavilo besedo "fizične" (v ustreznem sklonu) v prvem odstavku 3. člena, v 4. in 5. členu in v drugem odstavku 10. člena ZDen ter drugi odstavek 3. člena in drugi odstavek 13. člena ZDen. Protiustavnost ZDen, ki je bila ugotovljena z odločbo št. U-I-25/92, je bila odpravljena z uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 65/98 – ZDen-B), s katerim je bilo uveljavljanje zahtevkov iz naslova denacionalizacije omogočeno tudi pravnim osebam.

⁶ V zelo kratki obrazložitvi Predloga ZPVAS, pripravljenega za tretjo obravnavo (Poročevalec DZ, št. 39/93, str. 8), razlogi za sprejetje uveljavljene drugačne ureditve niso navedeni. Navedeno je le, da so bili pri pripravi besedila predloga zakona za tretjo obravnavo upoštevani vsi sprejeti amandmaji Vlade, k njim vloženi amandmaji predlagateljev ter amandmaji, ki so jih predlagatelji vložili na osnovno besedilo zakona, ob koncu obrazložitve pa še, da se predlog zakona "glede na prvo obravnavo vsebinsko ni spremenil, prišlo je le do nomotehničnih sprememb".

⁷ Prvi odstavek 8. člena ZPVAS določa, da se članom agrarnih skupnosti, organiziranih po ZPVAS, na njihovo zahtevo vrnejo premoženjske pravice, ki so bile njim ali njihovim pravnim prednikom odvzete po predpisih iz 1. člena ZPVAS; na območjih, ki so bila po prvi svetovni vojni pod Kraljevino oziroma Republiko Italijo in so bila po drugi svetovni vojni priključena Republiki Sloveniji, pa tudi z drugimi akti oziroma predpisi.

⁸ Drugi odstavek 8. člena ZPVAS določa še, da se premoženjske pravice vrnejo fizični oziroma pravni osebi, ki so ji bile odvzete, oziroma njeni pravni naslednici. Če je prejšnji imetnik premoženjske pravice že umrl ali bil razglašen za mrtvega, se vrnjene premoženjske pravice štejejo za pozneje najdeno premoženje in se dedovanje teh pravic izvede po zakonu o dedovanju, premoženjske pravice v naravi pa lahko deduje le tisti dedič, ki je član agrarne skupnosti, drugi dediči pa lahko zahtevajo le nujni delež v gotovini.

⁹ Zahtevo je bilo treba vložiti do 30. 6. 2001 (drugi odstavek 9. člena ZPVAS).

¹⁰ Prva alineja tretjega odstavka 1. člena ZPVAS določa, da se za premoženje in pravice, ki so predmet vračanja po določbah ZPVAS, šteje lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost in njene člane z navedbo lastninskih deležev članov po imenih, hišnih številkah ipd., kot solastnina članov agrarne skupnosti.

¹¹ Druga alineja tretjega odstavka 1. člena ZPVAS določa, da se za premoženje in pravice, ki so predmet vračanja po določbah ZPVAS, šteje lastninska pravica, ki je bila v zemljiški knjigi vpisana na agrarno skupnost brez navedbe lastninskih deležev članov kot skupna lastnina članov agrarne skupnosti, podrobneje pa je bila urejena v pravilih agrarne skupnosti.

¹² Če so predmet vračila služnostne pravice iz tretje alineje tretjega odstavka 1. člena ZPVAS, se skladno s tretjo alinejo 12. člena ZPVAS v lastninski list vpiše lastnik nepremičnine, v bremenski list za take nepremičnine pa se vpišejo ime agrarne skupnosti, vrsta in obseg bremena ter podatki o članih in njihovih deležih.

¹³ Prvi odstavek 2. člena Pravilnika v prvih enajstih točkah določa naslednje bistvene sestavine pravil agrarne skupnosti: ime agrarne skupnosti, območje, za katero se ponovno organizira, organe agrarne skupnosti, zastopanje in predstavljanje agrarne skupnosti, odgovornost za obveznosti agrarne skupnosti, pravice, dolžnosti in obveznosti članov, pogoje in način sprejemanja novih članov, razpolaganje z deleži članov agrarne skupnosti (npr. predkupna pravica članov itd.), postopek za spremembo pravil, reševanje sporov med člani agrarne skupnosti, pogoje in način prenehanja agrarne skupnosti ter status premoženja po prenehanju.

¹⁴ V primeru, da bi želeli člani ponovno vzpostavljene MEKOK skupno lastninsko pravico na premoženju (če jim bo ta vrnjena s pravnomočno odločbo) izvrševati kot solastnino, bodo imeli možnost, da jo skladno z drugim odstavkom 11. člena ZPVAS preoblikujejo v solastninsko pravico.