Številka:	U-I-74/14-9
Datum:	17. 6. 2015

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem z zahtevo Višjega delovnega in socialnega sodišča, na seji 17. junija 2015

1. Peti odstavek 98. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08) se razveljavi, kolikor se nanaša na postopek s pravnim sredstvom pritožbe.

2. V šestem odstavku 324. člena Zakona o pravdnem postopku se razveljavijo besede "opozorilo iz petega odstavka 98. člena tega zakona".

1. Višje delovno in socialno sodišče vlaga zahtevo za oceno ustavnosti petega odstavka 98. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) in šestega odstavka 324. člena ZPP v delu, v katerem je določeno, da pravni pouk sodišča prve stopnje o pritožbi vsebuje tudi opozorilo iz petega odstavka 98. člena ZPP. Predlagatelj navaja, da za odvetnike, ki so pravno sredstvo vložili brez pooblastila, ne velja postopek s pozivanjem, da v določenem roku predložijo pooblastilo, pač pa se njihova vloga takoj zavrže. Zato naj bi peti odstavek 98. člena ZPP posegal v pravico do pravnega sredstva oseb, v imenu katerih je odvetnik vložil vlogo brez pooblastila. Predlagatelj meni, da ima izpodbijana določba v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP lahko v praksi učinek trajne izgube pravice do pravnega sredstva ter do sodnega varstva pritožnikovih pravic in pravnih interesov. Pritožbeni roki naj bi bili prekluzivne narave in precej kratki, zato zavrženje pritožbe pomeni, da imetnik materialne pravice izgubi možnost njenega prisilnega uveljavljanja.

2. Predlagatelj ocenjuje, da izpodbijana ureditev človekovo pravico iz 25. člena Ustave omejuje prekomerno. Meni, da takojšnje zavrženje pravnega sredstva, če mu odvetnik ni priložil pooblastila, praviloma ne pomeni omejitve, pač pa (razumno) določitev načina uresničevanja človekove pravice do pritožbe. Drugače naj bi bilo v primeru, ko vloži pritožbo odvetnik, ki je stranko zastopal že pred sodiščem prve stopnje, pritožbi pa ni predložil pooblastila. V tem primeru po mnenju predlagatelja peti odstavek 98. člena ZPP (v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP) pravico iz 25. člena Ustave omejuje – še posebej ob upoštevanju, kako kratek je siceršnji zakonski rok za vložitev pritožbe. Predlagatelj meni, da za navedeno omejitev človekove pravice obstajajo ustavno dopustni cilji, ki so navedeni v zakonodajnem gradivu. Zatrjevano protiustavnost utemeljuje s tezo, da je takojšnje zavrženje odvetniške pritožbe, ki ji ni priloženo pooblastilo (v izpodbijanem delu), sicer primeren poseg, ki pa po drugi strani ni nujen in sorazmeren v ožjem pomenu te besede. Velika teža posledic petega odstavka 98. člena ZPP naj bi bila očitno nesorazmerna z njenimi morebitnimi koristmi in vplivom na pospešitev postopka. Predlagatelj trdi, da stranki, ki jo pred sodiščema prve in druge stopnje zastopa isti odvetnik, ki ne predloži novega pooblastila za pritožbo, ni mogoče očitati nezadostne skrbnosti v zvezi s pooblastilom. Navaja, da lahko stranka v primerih, ko sodišče prve stopnje ni podvomilo o obstoju pooblastila (na kar je dolžno paziti po uradni dolžnosti), utemeljeno sklepa, da je pooblaščenec upravičen za zastopanje. Če pooblaščenec iz postopka na prvi stopnji nato vloži pravno sredstvo, naj bi stranka lahko enako sklepala glede pooblastila za vložitev pravnega sredstva. Predlagatelj zato vidi v morebitnem zavrženju pritožbe na drugi stopnji – po tem, ko je prva stopnja spregledala neobstoj pooblastila – popolno presenečenje za stranko. Po njegovi oceni gre v takem primeru za to, da gre napaka sodišča prve stopnje, ki je kljub manjkajočemu pooblastilu v zadevi meritorno odločilo, v škodo stranke, ki na drugi stopnji več nima možnosti za odpravo te procesne pomanjkljivosti (to možnost pa bi imela, če bi napako opazilo že sodišče prve stopnje). Predlagatelj navaja, da ustavna zahteva po enakem varstvu pravic (22. člen Ustave) prepoveduje, da bi bila v bistveno slabšem položaju stranka, pri kateri pomanjkljivosti glede pooblastila ni ugotovilo že sodišče prve stopnje. Ista človekova pravica naj ne bi dopuščala, da je v bistveno slabšem položaju stranka, ki jo v pritožbenem postopku zastopa pooblaščenec odvetnik. Predlagatelj predlaga tudi razveljavitev šestega odstavka 324. člena ZPP v delu, v katerem določa, da pravni pouk sodišča prve stopnje o pritožbi vsebuje tudi opozorilo iz petega odstavka 98. člena ZPP. Ta določba naj po razveljavitvi petega odstavka 98. člena ZPP več ne bi imela "zakonske podlage".

3. Državni zbor ni odgovoril na zahtevo.

4. Sodišče, ki pri odločanju meni, da je zakon ali del zakona, ki bi ga moralo uporabiti, protiustaven, prekine postopek in z zahtevo začne postopek za oceno njegove ustavnosti (156. člen Ustave in prvi odstavek 23. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS). Sodišče lahko zahteva oceno ustavnosti zakona, na katerega bi moralo opreti svojo odločitev. V obravnavani zadevi je predlagatelj v socialnem sporu zaradi priznanja invalidnine za telesno okvaro pred vložitvijo zahteve prekinil postopek odločanja o pritožbi tožnika, ki jo je v njegovem imenu vložila odvetniška družba, ki ga je zastopala že v sojenju na prvi stopnji, vendar nikoli ni predložila tožnikovega pooblastila (niti na prvi stopnji niti ob vložitvi pritožbe). Predlagatelj v sklepu o prekinitvi postopka navaja, da bi moral pri odločanju o pritožbi uporabiti peti odstavek 98. člena ZPP in šesti odstavek 324. člena ZPP v delu, v katerem je določeno, da pravni pouk sodišča prve stopnje o pritožbi vsebuje tudi opozorilo iz petega odstavka 98. člena ZPP. Za ti določbi pa predlagatelj meni, da sta v neskladju z 22. in 25. členom Ustave. Pogoji za odločanje o zahtevi so tako izpolnjeni, vendar se je Ustavno sodišče moralo opredeliti še glede vprašanja o obsegu svoje presoje.

5. Iz zahteve izhaja, da predlagatelj peti odstavek 98. člena ZPP izpodbija le v delu: kolikor se nanaša na pravno sredstvo pritožbe in kolikor se nanaša na poseben položaj, ko odvetnik že na prvi stopnji ni predložil pooblastila, pooblastilo ni bilo priloženo niti pritožbi stranke, ki jo je vložil isti odvetnik, sodišče prve stopnje je opustilo svojo dolžnost iz šestega odstavka 98. člena ZPP paziti na upravičenost za zastopanje tistega, ki nastopa kot pooblaščenec,¹ sodišče druge stopnje pa mora nato le še uporabiti peti odstavek 98. člena ZPP in pritožbo brez pozivanja na odpravo napake zavreči. Prav za tak položaj gre tudi v konkretnem primeru, iz katerega izvira zahteva.

6. Ustavno sodišče pri odločanju o ustavnosti in zakonitosti predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, ni vezano na predlog iz zahteve oziroma pobude, pač pa lahko oceni tudi ustavnost in zakonitost drugih določb istega ali drugega predpisa ali splošnega akta, izdanega za izvrševanje javnih pooblastil, katerih ocena ustavnosti ali zakonitosti ni bila predlagana, če so te določbe v medsebojni zvezi ali če je to nujno za rešitev zadeve (30. člen ZUstS). To pomeni, da lahko iz istih razlogov – če je bila izrecno zahtevana ocena ustavnosti le dela določbe – oceni tudi ustavnost preostalega dela določbe. Del petega odstavka 98. člena ZPP, ki ga predlagatelj izrecno izpodbija, verjetno zajema pretežni delež dejanskih položajev, ko je treba uporabiti peti odstavek 98. člena ZPP in zavreči odvetniško pritožbo, ki ji ni priloženo strankino pooblastilo. Drugače povedano, ko stranko v pritožbenem postopku zastopa isti odvetnik kot na prvi stopnji, je manjkajoče pooblastilo odvetniku praviloma izostalo že na prvi stopnji, ki tega ni sanirala.² Sodišče prve stopnje, ki naleti na domnevnega pooblaščenca odvetnika, ki nastopa v imenu stranke, ne da bi predložil njeno pooblastilo, ima namreč na voljo zakonska orodja, s katerimi lahko razčisti vprašanje obstoja pooblastila za zastopanje (prvi do četrti in šesti odstavek 98. člena ZPP). Ustavno sodišče meni, da je treba presojati ustavnost petega odstavka 98. člena ZPP, kolikor se nanaša na postopek s pritožbo, brez omejevanja na to, ali gre za primere, ko je pooblastilo istemu odvetniku, ki je vložil pritožbo, manjkalo že na prvi stopnji, ali za druge primere, za katere se mora uporabiti navedena določba.³ Gre namreč za tesno medsebojno vsebinsko povezanost vseh položajev manjkajočega odvetniškega pooblastila v pritožbenem postopku, zaradi katere je smotrna vsebinska obravnava vprašanja ustavnosti petega odstavka 98. člena ZPP, kolikor se nanaša na postopek s pritožbo, v neskrčenem obsegu. Zato je Ustavno sodišče svojo presojo skladno s 30. členom ZUstS ustrezno razširilo. Poleg omenjenega dela petega odstavka 98. člena ZPP je predmet presoje (v skladu z zahtevo) tudi šesti odstavek 324. člena ZPP v delu, v katerem je določeno, da pravni pouk o pritožbi sodbe sodišča prve stopnje vsebuje tudi opozorilo iz petega odstavka 98. člena ZPP.

7. Ustavno sodišče mora najprej presoditi, ali je izpodbijana ureditev ravnanja z odvetniškimi pritožbami, katerim ni predloženo pooblastilo stranke, hkrati z ureditvijo vnaprejšnjega opozarjanja strank na to ravnanje v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje, skladna s pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Pri tem Ustavno sodišče opozarja, da je del abstraktnega dejanskega stanu sporne določbe ZPP, ki se glasi, da "vlogi ni predloženo pooblastilo", treba razlagati tako, da se konkretizira le tedaj, ko ob tem, da pooblastilo odvetniku ni prispelo na sodišče skupaj z njegovo pritožbo, pooblastila, ki bi odvetnika pooblaščalo za vložitev pritožbe, tudi ni že od prej (praviloma že iz časa postopka na prvi stopnji) v sodnem spisu.⁴

8. Peti odstavek 98. člena ZPP se,upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-74/12 z dne 13. 9. 2012 (Uradni list RS, št. 75/12, in OdlUS XIX, 37),glasi: "Ne glede na določbe prejšnjih odstavkov sodišče ne dovoli odvetniku, da začasno opravlja pravdna dejanja za stranko, če vlogi ni predložil pooblastila, ampak pravno sredstvo zavrže."⁵ V presojanem delu peti odstavek 98. člena ZPP velja tudi za pravno sredstvo pritožbe zoper sodbo (333. člen ZPP). Šesti odstavek 324. člena ZPP v presojanem delu določa, da mora sodišče prve stopnje v pravnem pouku o pritožbi zoper sodbo navesti tudi "opozorilo iz petega odstavka 98. člena tega zakona", kar pomeni, da so odvetniki in njihove stranke vnaprej seznanjeni z dejstvom, da bo pritožba, ki jo vloži v imenu stranke odvetnik, ne da bi ji predložil pooblastilo, iz katerega izhaja njegova upravičenost za vložitev pritožbe v imenu te stranke, nemudoma zavržena, ne da bi sodišče odvetniku dalo možnost za odpravo navedene procesne pomanjkljivosti na način iz drugega do četrtega odstavka 98. člena ZPP, ki se sicer uporablja za (domnevne) pooblaščence, ki niso odvetniki.⁶ Tako peti odstavek 98. člena kot šesti odstavek 324. člena ZPP se smiselno uporabljata tudi za pritožbo zoper sklep.⁷ Odvetniško pritožbo, ki ji ni predloženo pooblastilo, predsednik senata sodišča prve stopnje (prvi in četrti odstavek 343. člena ZPP) ali sodišče druge stopnje, po sodniku poročevalcu (prvi odstavek 346. člena ZPP) ali po senatu (352. člen ZPP), s sklepom zavržeta, ne da bi vložniku dala dodaten rok za naknadno predložitev pooblastila ali za strankino odobritev pritožbe, vložene v njenem imenu. Izpodbijana določba se ne uporablja le za primere, ko pooblastila sploh ni, pač pa tudi za primere, ko je bilo predloženo nepravilno ali nepopolno pooblastilo.⁸ Sodna praksa šteje, da je s petim odstavkom 98. člena ZPP urejena izrazito stroga izjema od siceršnjega ravnanja v zvezi s predložitvijo pooblastil, zato jo je treba utesnjujoče razlagati. Po stališču Vrhovnega sodišča⁹ takšen razlagalni pristop ponuja sklepanje, da je začasno zastopanje po odvetniku nedopustno le v zvezi z vlogami, ki jih obravnavano pravilo izrecno ureja (tožbo in pravnimi sredstvi), ne pa tudi v zvezi z odgovorom na tožbo oziroma drugimi (defenzivnimi) vlogami (argumentum a contrario). V drugem sklepu¹⁰ je Vrhovno sodišče peti odstavek 98. člena ZPP razlagalo tako (s sklicevanjem na dolžnost ustavnoskladne razlage pravnih norm), da pritožbeno sodišče ne more zavreči pritožbe, kadar ugotovi nepravilnost pooblastila odvetnika, ki je stranko z istim nepravilnim pooblastilom zastopal že pred sodiščem prve stopnje, če je sodišče prve stopnje spregledalo nepravilnost (ki bi jo lahko stranka pred sodiščem prve stopnje odpravila) in meritorno odločilo o zadevi. Pooblastilo sicer ni vloga, pač pa je priloga vloge.¹¹ Lahko je predloženo tudi v fotokopiji (tudi po faksu), drugačno stališče pa je očitno napačno in krši pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.¹²

9. Predlagatelj med drugim meni, da izpodbijani določbi prekomerno posegata v pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Ustavno sodišče se je moralo najprej opredeliti do vprašanja, ali gre pri izpodbijani ureditvi sploh za poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave (tretji odstavek 15. člena Ustave) ali samo za z zakonom predpisan način njenega uresničevanja, ki je nujen zaradi same narave pravice do pravnega sredstva (drugi odstavek 15. člena Ustave).¹³ Poseg v človekovo pravico je skladno z ustaljeno ustavnosodno presojo ustavno dopusten le, če prestane t. i. strogi test sorazmernosti, način uresničevanja človekove pravice pa je ustavnoskladen že, če ni nerazumen. Pri tem Ustavno sodišče poudarja, da je treba obe presojani določbi ZPP obravnavati kot neločljivo celoto. Na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP sodišče pritožbo odvetnika, ki ji odvetnik ni predložil pooblastila, takoj zavrže. To pravilo ima – glede na kratek prekluzivni rok za vložitev pritožbe iz prvega odstavka 333. člena ZPP – v praksi za posledico, da stranka po zavrženju praviloma ne more več pravočasno vložiti nove pritožbe in tako zaradi zavrženja pritožbe za vedno izgubi pravico do vsebinskega instančnega preizkusa sodbe prve stopnje. Šesti odstavek 324. člena ZPP določa (v izpodbijanem delu) le, da mora pravni pouk sodbe prve stopnje vsebovati opozorilo na peti odstavek 98. člena ZPP. Čeprav to pravilo ni neposreden temelj odločitve o zavrženju pritožbe, brez petega odstavka 98. člena ZPP zadevni del šestega odstavka 324. člena ZPP ne bi imel nobenega (ločenega, samostojnega) pomena in smisla.

10. Člen 25 Ustave zagotavlja vsakomur pravico do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Navedena ustavna določba zagotavlja spoštovanje načela instančnosti v odločanju sodišč.¹⁴ Njegova bistvena vsebina je v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti.¹⁵ To pomeni, da 25. člen Ustave zagotavlja meritorno (vsebinsko) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve, v okviru katere mora pritožbeno sodišče vsebinsko presoditi utemeljenost pritožbenih navedb.¹⁶ Smisel 25. člena Ustave je, da lahko posameznik z vložitvijo pravnega sredstva učinkovito brani in varuje svoje pravne interese, kar pomeni, da mora pritožbeno sodišče pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnavati in se do tistih pritožbenih navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeliti.¹⁷ Pritožbe, za katere se uporablja ZPP, so devolutivno pravno sredstvo zoper odločitve sodišč prve stopnje in so zakonska izpeljava človekove pravice do pravnega sredstva v sodnih postopkih.

11. Zakonodajalec ima pri pravnem urejanju pravdnega postopka široko polje prostega odločanja. Za sodni postopek je po naravi stvari nujno, da sta način oziroma oblika opravljanja procesnih dejanj urejena in podvržena določenim formalnim in oblikovnim zahtevam. Vendar navedeno ne pomeni, da sta prav vsako omejevanje svobodnega ravnanja strank pravdnega postopka in prav vsaka procesna sankcija za nastalo formalno pomanjkljivost način uresničevanja človekove pravice (tudi človekove pravice do pravnega sredstva), ne pa njena omejitev. Vse je odvisno od narave konkretno presojane zakonske ureditve. Tudi v konkretnem primeru je treba upoštevati, da razmejitev med določitvijo načina izvrševanja človekovih pravic in med njihovo omejitvijo (posegom vanje) ni vedno enostavna. V nekaterih primerih je ta razmejitev odvisna od intenzivnosti "zožujočega" učinka, ki ga ima neka določba. Spet drugje sta pomembni analiza sistemske umestitve sporne določbe in celovita presoja njenega učinkovanja skupaj z drugimi določbami istega in drugih predpisov.¹⁸ Sprejeti je treba stališče, da gre za poseg v človekovo pravico do pravnega sredstva in ne za način njenega izvrševanja, ko neka ureditev učinkuje tako, da stranka ni več nosilka te človekove pravice, ali ji pravno sredstvo ni več zagotovljeno, ali z njim ne more učinkovito braniti svojih pravic, oziroma ko neka ureditev prizadeva samo bistveno jedro oziroma vsebino človekove pravice do pritožbe.¹⁹ Jasno je tudi, da to, da človekova pravica zaradi svoje narave terja zakonsko ureditev načina uresničevanja, samo zase ne izključuje, da konkretna ureditev načina uresničevanja pravice ne pomeni posega v to pravico.²⁰

12. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo v 9. točki obrazložitve te odločbe, izpodbijana ureditev v povezavi z drugimi normami ZPP (zlasti s prvim odstavkom 333. člena ZPP) praviloma trajno odreka vsebinski preizkus pritožbe stranki, v imenu katere je vložil pritožbo zoper sodbo prve stopnje odvetnik, ki pritožbi ni predložil pooblastila, in je zato pristojno sodišče pritožbo zavrglo. Dejstvo, da v posledici zavrženja pritožbe stranka nikoli ne bo deležna meritorne kontrole prvostopenjske sodne odločbe, samo po sebi še ne pomeni nujno, da zakonske določbe, na katerih zavrženje temelji, posegajo v človekovo pravico iz 25. člena Ustave. Tako je v odločbi št. U-I-8/10 Ustavno sodišče ugotovilo, da takojšnje zavrženje nepopolne pritožbe brez pozivanja na dopolnitev in obveznost vnaprejšnjega opozorila na to ravnanje v pravnem pouku sodbe sodišča prve stopnje nimata učinkov na samo vsebino človekove pravice do pravnega sredstva ali na njeno ustavno varovano jedro, pač pa pomenita le določitev načina uresničevanja pravice iz 25. člena Ustave. Stranka pravdnega postopka namreč še vedno ostaja nosilka pravice do pritožbe, prav tako pa ji je omogočeno, da to pravico učinkovito uveljavlja, saj mora – da bi dosegla meritorno obravnavo svoje pritožbe – doseči zgolj skromni standard "gole pritožbe". Po drugi strani je bilo v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-191/14 sprejeto stališče, da ureditev, ki možnost polne oprostitve plačila sodne takse za pravno sredstvo veže na prejemanje dohodkov v višini minimalnega dohodka (ki je celo nižji od dejanskih minimalnih življenjskih stroškov) ob hkratnem zvišanju sodnih taks oziroma uvedbi novih sodnih taks, upoštevaje, da opustitev plačila sodne takse onemogoči vsebinski preizkus vloge stranke, ureja izvrševanje pravice do pravnega sredstva na tako utesnjujoč način, da posega v to človekovo pravico. V človekovo pravico iz 25. člena Ustave je posegala tudi ureditev, ki je možnost predloga taksne oprostitve ali olajšave omejila na trenutek nastanka obveznosti plačila takse, kar je bilo praviloma pred meritorno odločitvijo sodišča druge stopnje o pritožbi in še pred trenutkom, ko je bil pritožnik z nalogom za plačilo takse seznanjen s konkretno višino taksne obveznosti, brez vnaprejšnjega opozorila na to omejitev oziroma brez njene očitne razberljivosti iz zakona, kar je imelo praviloma za posledico odrek vsebinskega preizkusa pritožbe.²¹

13. V splošnem ustavnosodne presoje glede razmejevanja med načinom izvrševanja in omejevanjem človekovih pravic ni mogoče umetno "neprepustno" ločiti od (naknadne) ocene Ustavnega sodišča (glede istih zakonskih določb), ali ureditev prestane ustavnopravni preizkus po t. i. strogem testu sorazmernosti oziroma testu razumnosti.²² Če neka zakonska določba relativno močneje (intenzivneje) in strožje (brez opozorila oziroma možnosti za odpravo napak ali pomanjkljivosti) zožuje in utesnjuje možnosti stranke za sodelovanje v postopku in za pridobitev meritorne sodne odločitve, je relativno bolj verjetno, da bo Ustavno sodišče ugotovilo, da gre za poseg v človekovo pravico, ne le za določitev načina njenega uresničevanja. Ustavno sodišče je pri oceni ustavne skladnosti petega odstavka 98. člena ZPP to stališče izrazilo z mislijo, da je treba pri presoji, ali gre za poseg v človekovo pravico, upoštevati tudi stopnjo vpliva negativne posledice, ki jo neupoštevanje zakonske določbe pomeni za to pravico.²³ Hkrati morajo pri poznejšem vsebinskem tehtanju take, relativno težje in bolj obremenjujoče ureditve obstajati tehtnejši vsebinski razlogi, da bi lahko obstala v pravnem redu. Tako je Ustavno sodišče še v okviru ocenjevanja, ali sploh gre za poseg v pravico iz 25. člena Ustave, navedlo, da je razmerje med odgovornostjo strank in aktivnostjo sodišča na ravni pritožbenega postopka drugačno, do strank bolj prizanesljivo kot na ravni izrednih pravnih sredstev, s katerimi se posega v pravnomočne sodne odločbe. Pritožba je namreč varovana v okviru človekove pravice iz 25. člena Ustave, medtem ko izrednega pravnega sredstva človekove pravice ne zagotavljajo,²⁴ iz česar med drugim sledi, da za pritožbeni postopek iz Ustave izhajajo zahteve po varovanju strank pred pretrdimi učinki načela, da nepoznavanje prava škoduje (zlasti z ustreznim pravnim poukom).

14. Peti odstavek 98. člena ZPP, kolikor se nanaša na pravno sredstvo pritožbe, in šesti odstavek 324. člena ZPP, kolikor ureja temu delu petega odstavka 98. člena ZPP ustrezajoč pravni pouk sodbe sodišča prve stopnje, opredeljujeta človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave na utesnjujoč način. Njun skupni učinek se v praksi kaže v odsotnosti vsebinske presoje odločitve prvostopenjskega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici ali obveznosti, kar je bistvo pravice do pravnega sredstva. Ta okoliščina sama po sebi nagiba izpodbijano ureditev v smer posega v človekovo pravico. Dejstvo, da je stranka na zavrženje odvetniške pritožbe v primeru, da njen odvetnik ne bo zagotovil pravilnega in popolnega pooblastila, vnaprej opozorjena v pravnem pouku, po drugi strani sicer kaže v smer zakonskega načina izvrševanja pravice do pritožbe. Vendar obstajajo pomembne razlike presojane zakonske ureditve v razmerju do ureditve, ki jo je Ustavno sodišče v odločbi št. U-I-8/10 (takojšnje zavrženje nepopolne pritožbe) prepoznalo kot način izvrševanja človekove pravice. V prvi vrsti vložitev nepopolne pritožbe²⁵ dejansko prepreči vsebinsko presojo njene utemeljenosti; ni znano niti to, ali je pritožbo vložila upravičena oseba, niti to, katero sodbo pritožba izpodbija. Pri pritožbi, ki ji ni predloženo pooblastilo odvetniku, je na prvi pogled podobno videti, da obstaja ovira za vsebinsko obravnavo pritožbe – to je dvom, ali je odvetnik na podlagi strankine pooblastitve sploh upravičen nastopati v njenem imenu. Podrobnejši premislek pokaže, da je ta dvom lahko utemeljen le v zelo majhnem številu primerov (predvsem pri redkih naklepnih zlorabah). Ni namreč videti razumnega (poslovnega ali drugačnega) smisla v ravnanju odvetnikov, ki bi vlagali pritožbe v imenu oseb, s katerimi niso v mandatnem razmerju in ki jih niso pooblastile za zastopanje, zato je razumno pričakovanje, da je večina zavrženj pritožb na podlagi petega odstavka 98. člena ZPP posledica očitnih napak ali lapsusov, ki imajo za posledico, da sicer obstoječe pooblastilo ne prispe skupaj s pritožbo (ali pred njeno vložitvijo, že v postopku na prvi stopnji) na sodišče. S tem v zvezi je treba opozoriti, da obstoječa pravna ureditev v Republiki Sloveniji danes v določenih primerih zahtevo po predložitvi pooblastila v celoti opušča. Tako določajo na primer: (a) 40. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (Uradni list RS, št. 3/07 – uradno prečiščeno besedilo, 93/07, 28/09, 51/10, 26/11 in 53/14 – v nadaljevanju ZIZ) – pri vlaganju predlogov za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova; (b) deveti odstavek 29. člena ZIZ – pri vseh vlogah in drugih pisanjih, ki jih lahko v izvršbi v elektronski obliki vložijo odvetnik, notar, izvršitelj in Državno pravobranilstvo;²⁶ (c) četrti odstavek 123.a člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list RS, št. 13/14 – uradno prečiščeno besedilo in 10/15 – popr. – ZFPPIPP) – pri odvetniškem zastopanju stranke v postopku zaradi insolventnosti. Zaradi tega presojani določbi v praksi učinkujeta precej trdo in strogo. Zakonodajalec namreč očitno pri nekaterih drugih postopkih izhaja iz hipoteze, da je zelo verjetno oziroma skoraj gotovo, da je domnevni pooblaščenec (posebej kvalificirani pooblaščenec, še zlasti odvetnik), ki trdi, da zastopa stranko, tudi dejansko njen pooblaščenec. V tej luči se očitno tudi v očeh zakonodajalca – povsem drugače kot pri petem odstavku 98. člena ZPP – s sankcijo okrepljena zahteva po dejanski predložitvi pooblastila kaže kot nesmiselna administrativna ovira, ki otežuje tek postopka, ne pa ga pospešuje.²⁷ Poleg tega izpodbijani določbi ne kaznujeta stranke za njeno ali odvetnikovo nepoznavanje prava, nestrokovnost ali objestnost, pač pa za naključno napako, ki se lahko občasno zgodi komurkoli. Ustavno sodišče iz navedenih razlogov sprejema stališče, da izpodbijana ureditev posega v 25. člen Ustave.

15. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ali zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji²⁸ omejitev človekove pravice dopustna.

16. Predlagatelj ne oporeka obstoju ustavno dopustnega cilja za omejitev človekove pravice do pravnega sredstva, saj navaja, da izpodbijani določbi zasledujeta cilj izpeljave in praktične uveljavitve načela, da je tudi odgovornost strank in njihovih pooblaščencev, da pripomorejo k pospešitvi in koncentraciji postopka. Izpodbijani določbi sta v ZPP uvedla 17. in 74. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 45/08 – v nadaljevanju ZPP-D). Iz zakonodajnega gradiva dejansko izhaja, da je eden od temeljnih ciljev ZPP-D uveljavitev načela, na katero se sklicuje predlagatelj.²⁹ Predlagatelj ZPP-D je s tem v zvezi še poudaril, da odvetnik opravlja svoje delo kot svobodni poklic, je pravni strokovnjak z izkušnjami z zastopanjem pred sodišči, zato se od njega lahko in tudi mora pričakovati večja stopnja skrbnosti kot pri drugih strankah. S predlagano ureditvijo naj bi se krepila odgovornost odvetnika za hitrejše in učinkovitejše vodenje postopka ter tudi za kvalitetno in strokovno zastopanje strank pred sodišči.³⁰ To so ustavno dopustni cilji za omejitev človekove pravice pritožnikov iz 25. člena Ustave, saj so vsebinsko povezani z varstvom človekove pravice iz prvega odstavka 23. člena Ustave nasprotnih strank, zlasti v njenem vidiku sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

17. Presojani poseg v človekovo pravico iz 25. člena Ustave torej zasleduje ustavno dopusten cilj in s tega vidika ni nedopusten. Zato je treba oceniti, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti. V tem okviru Ustavno sodišče najprej opravi presojo z vidika kriterija primernosti, ko preveri, ali je ocenjevani poseg primeren za dosego zasledovanega cilja v tem smislu, da je ta cilj s posegom v človekovo pravico dejansko mogoče doseči. Podobno kot pri presoji dela petega odstavka 98. člena ZPP, ki je dovoljeval zavrženje tožbe,³¹ Ustavno sodišče ugotavlja, da izpodbijani določbi z grožnjo takojšnjega zavrženja pritožbe, ki ji odvetnik ni priložil pooblastila, in posledičnega nastanka nepopravljivih posledic takega zavrženja za odvetnikovo stranko delujeta na odvetnike preventivno in tako zagotovita, da je vloženih več pritožb skupaj s pravilnimi in popolnimi pooblastili. Razumno je zato predvideti, da bo potek pritožbenega postopka, ker odpade dolžnost sodišča k pozivanju na predložitev pooblastila, nekoliko hitrejši. Izpodbijani ureditvi zato ne gre odrekati primernosti za doseganje predvidenih ciljev.

18. V okviru presoje skladnosti posega v človekovo pravico s splošnim načelom sorazmernosti Ustavno sodišče med drugim presoja, ali je teža posledic ocenjevanega posega v prizadeto človekovo pravico sorazmerna vrednosti zasledovanega cilja oziroma koristim, ki bodo zaradi posega nastale.

19. Ustavnopravno sprejemljivo razmerje med odgovornostjo strank (in njihovih odvetnikov) ter varovalno aktivnostjo sodišča v sodnih postopkih ni neodvisna konstanta. To razmerje oblikujeta zlasti ustavnopravni pomen vsakokratnega sodnega postopka in njegove vsebine ter stopnja usodnosti procesnih sankcij za posameznikov položaj.³² Ustavno sodišče je v 9. in 14. točki obrazložitve te odločbe že opisalo, kakšen učinek ima praviloma presojana sankcija za posameznikov položaj: stranka zaradi zavrženja odvetniške pritožbe za vedno izgubi pravico do vsebinskega instančnega preizkusa sodbe prve stopnje, izgubi torej pravico do meritorne presoje prvostopenjske oblastne odločitve, ki leži v samem jedru človekove pravice do pravnega sredstva. Ustavno sodišče je že razveljavilo ostre sankcije za formalne napake oziroma pomanjkljivosti procesnih dejanj strank oziroma njihovih odvetnikov, do katerih pride pred sodišči prve stopnje, kjer se uresničuje jedro pravice do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.³³ Ta človekova pravica oziroma človekova pravica do izjavljanja pred sodiščem prve stopnje (22. člen Ustave) prepovedujeta zavrženje nekaterih z napakami ali pomanjkljivostmi obremenjenih vlog, če sodišče strankam oziroma njihovim odvetnikom pred tem ne omogoči odprave napak oziroma pomanjkljivosti.³⁴ Bistveno bolj sme zakonodajalec poudariti odgovornost strank v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi. Tako je Ustavno sodišče ocenilo za ustavnoskladno zakonsko ureditev, ki v civilnih zadevah skrb za zagotovitev izrednih pravnih sredstev prepusti strankam samim,³⁵ in presodilo, da ni v neskladju z Ustavo takojšnje zavrženje revizije, ki ji odvetnik ni priložil pooblastila za zastopanje.³⁶ Vendar je razmerje med odgovornostjo strank in aktivnostjo sodišča na ravni pritožbenega postopka drugačno, manj strogo in bolj naklonjeno strankam, kot pa to velja na ravni izrednih pravnih sredstev.³⁷ Glede na relativno majhno korist izpodbijanih določb oziroma relativno majhen vpliv na pospešitev postopka izpodbijana ureditev ni sorazmerna s težo posledic posega.

20. Glede na navedeno izpodbijani določbi protiustavno posegata v človekovo pravico pritožnikov do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče peti odstavek 98. člena ZPP razveljavilo, kolikor se nanaša na postopek s pravnim sredstvom pritožbe (1. točka izreka). V šestem odstavku 324. člena ZPP pa je razveljavilo besede "opozorilo iz petega odstavka 98. člena tega zakona" (2. točka izreka).

21. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena ZUstS in druge alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodnika dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar in dr. Jadranka Sovdat. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Šesti odstavek 98. člena ZPP se glasi:
"Sodišče mora med postopkom ves čas paziti, ali je tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, upravičen za zastopanje. Če ugotovi, da tisti, ki nastopa kot pooblaščenec, ni upravičen za zastopanje, razveljavi opravljena pravdna dejanja, razen če jih je stranka pozneje odobrila."

² Odvetniško pooblastilo namreč praviloma vsebuje tudi pooblastitev za vložitev pritožbe v imenu stranke (glej 1. točko prvega odstavka 95. člena ZPP). Drugače povedano, tisto pooblastilo za pravdo, ki odvetniku omogoča, da zastopa stranko na prvi stopnji, praviloma zajema tudi njegovo upravičenost za zastopanje na drugi stopnji, saj ZPP ne zahteva posebnega pooblastila za vložitev rednega pravnega sredstva.

³ Pooblastilo odvetniku je lahko na prvi stopnji obstajalo, po izdaji sodbe prve stopnje pa je zaradi preklica, odpovedi ali drugega razloga prenehalo obstajati, odvetnik pa je vseeno vložil pritožbo v imenu stranke, ne da bi za to obstajali pogoji iz četrtega odstavka 99. člena ZPP. Stranka je lahko po izdaji sodbe prve stopnje najela drugega odvetnika za vložitev pritožbe, odvetnikovo pooblastilo je bilo že od začetka omejeno na postopek pred sodiščem prve stopnje, itd.

⁴ Vrhovno sodišče v sklepu št. III Ips 62/2013 z dne 19. 11. 2013 navaja, da gre za običajno prakso vlaganja pritožb po odvetnikih, ki pravdne stranke zastopajo tako pred prvostopenjskim kot pred drugostopenjskim sodiščem, ko pooblastilo predložijo že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

⁵ Ustavno sodišče je z odločbo št. U-I-48/11, Up-274/11 z dne 16. 1. 2014 (Uradni list RS, št. 10/14) iz obsega pojma "pravnega sredstva" v petem odstavku 98. člena ZPP z delno razveljavitvijo izločilo pravno sredstvo ugovora.

⁶ Drugi do četrti odstavek 98. člena ZPP se glasijo:
"Sodišče lahko dovoli, da opravlja pravdna dejanja za stranko začasno oseba, ki ni predložila pooblastila, vendar pa ji hkrati naloži, da v določenem roku predloži pooblastilo ali izkaže odobritev stranke za opravljena pravdna dejanja.
Dokler ne poteče rok za predložitev pooblastila, odloži sodišče izdajo odločbe; če pa preteče ta rok brez uspeha, nadaljuje postopek, ne da bi upoštevalo dejanja, ki jih je opravila oseba brez pooblastila.
Če pooblaščenec v roku, ki ga je določilo sodišče, ne predloži pooblastila za vložitev tožbe ali pravnega sredstva, sodišče tožbo oziroma pravno sredstvo zavrže."

⁷ Glej 332. člen in prvi odstavek 366. člena ZPP.

⁸ Primerjaj pri A. Galič v: L. Ude in A. Galič (red.), Pravdni postopek, zakon s komentarjem spremenjenih členov, 4. knjiga, Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2010, str. 67–68. Glej tudi sklep Višjega sodišča v Celju št. I Ip 629/2010 z dne 17. 11. 2010.

⁹ Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 326/2010 z dne 11. 11. 2010.

¹⁰ Sklep Vrhovnega sodišča št. III Ips 62/2013. Pooblastilo tožeče stranke je sicer obstajalo, vendar je bilo neveljavno, ker ga ni podpisal zakoniti zastopnik tožeče stranke. Kljub precejšnji podobnosti dejanskega stanja, iz katerega izvira zahteva Višjega delovnega in socialnega sodišča, z dejanskim stanjem iz navedenega judikata Vrhovnega sodišča (predlagatelj ocene ustavnosti je bil soočen z dejstvom, da pooblastila sploh ni, vendar se neobstoj in nepravilnost pooblastila v sodni praksi tako ali tako izenačujeta) se Višje sodišče ni odločilo za analogno uporabo (in s tem za določeno širitev polja uporabe) judikata Vrhovnega sodišča, pač pa je vložilo zahtevo za oceno ustavnosti.

¹¹ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-858/09 z dne 14. 6. 2012, 8. točka obrazložitve.

¹² Prav tam, 10. in 11. točka obrazložitve.

¹³ Pri človekovi pravici do pravnega sredstva je namreč zakonska ureditev načina uresničevanja nujna. Navedena pravica po naravi stvari zahteva natančno zakonsko ureditev postopka, v katerem se udejanja in glede katerega mora zakonodajalec jasno določiti večje število pomembnih vprašanj (pristojnost, pritožbeni roki, pritožbeni razlogi, obseg preizkusa po pritožbenem organu, način njegovega odločanja itd.).

¹⁴ Med drugimi sklep Ustavnega sodišča št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21), 17. točka obrazložitve.

¹⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-219/03 z dne 1. 12. 2005 (Uradni list RS, št. 118/05, in OdlUS XIV, 88), 28. točka obrazložitve.

¹⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99), 8. točka obrazložitve.

¹⁷ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04), 6. točka obrazložitve.

¹⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 49/10), 9. in 10. točka obrazložitve.

¹⁹ Primerjaj z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-69/07 z dne 4. 12. 2008 (Uradni list RS, št. 119/08, in OdlUS XVII, 68), 12. točka obrazložitve.

²⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-191/14 z dne 12. 2. 2015 (Uradni list RS, št. 19/15), 15. točka obrazložitve.

²¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13), 16. in 18. točka obrazložitve. Ustavno sodišče je v navedeni odločbi pojasnilo, da je v njej presojana ureditev ostrejša od ureditve takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe in vnaprejšnjega opozorila na to pravno posledico. Prva pomembna razlikovalna okoliščina je vsebinska oddaljenost vprašanja taksnih obveznosti od pravice do pravnega sredstva. Obveznost plačila sodne takse namreč ni organska sestavina pritožbe, katere umanjkanje bi po naravi stvari oteževalo vsebinsko obravnavo pritožbe. Druga pomembna razlika med primerjanima ureditvama je v stopnji predpisane varovalne aktivnosti sodišč. O bistvenih sestavinah pritožbe mora namreč sodišče v pravnem pouku pritožnike vnaprej poučiti in jih obenem opozoriti na to, da jih ne bo pozvalo k dopolnitvi morebiti nepopolnih pritožb. Vnaprejšnjega opozorila na časovne okvire predlaganja oprostitve, odloga oziroma obročnega plačila sodne takse za postopek s pritožbo ni.

²² Razumljivo je sicer, da je napolnitev izbranega "testa" z vsebino v odločbi Ustavnega sodišča vedno prostorsko umeščena za analizo, ki pokaže, kateri test je treba uporabiti.

²³ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09 z dne 14. 6. 2011 (Uradni list RS, št. 58/11), 13. točka obrazložitve.

²⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-41/13, 18. točka obrazložitve.

²⁵ Nepopolna pritožba ne vsebuje navedbe sodbe, zoper katero se vlaga, in/ali podpisa pritožnika.

²⁶ Predlagatelj zakonske novele tu pojasnjuje: "/…/ S predlogom tega člena je določena obveznost odvetnikov, notarjev, izvršiteljev in državnega pravobranilstva, da vse vloge in druga pisanja vlagajo v elektronski obliki. Iz izkušenj z elektronskim vlaganjem predlogov za izvršbo na podlagi verodostojne listine, ki je bistveno pospešilo izvršilne postopke in zmanjšalo tako upnikove stroške kot stroške sodišč, se s predlagano določbo želi omenjene pozitivne učinke razširiti na čim večji krog oseb in vlog. Predlagana obligatornost elektronskega poslovanja s sodiščem za omenjene osebe po mnenju predlagatelja ni prekomerna, saj bodo morale te osebe tudi v drugih sodnih postopkih v določenih primerih obvezno vlagati vloge v elektronski obliki. Ker bodo morali navedeni subjekti poslovati z izvršilnim sodiščem izključno v elektronski obliki, jim pooblastila po predlaganem devetem odstavku 29. člena zakona ne bo treba priložiti /…/"

²⁷ Glej prejšnjo opombo.

²⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86), 25. točka obrazložitve.

²⁹ Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku – prva obravnava – EVA: 2007-2011-0001 (Poročevalec Državnega zbora, št. 21/08, str. 16).

³⁰ Prav tam, str. 114–116.

³¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-74/12, 11. točka obrazložitve.

³² Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-41/13, 18. točka obrazložitve.

³³ Glej odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-200/09 z dne 20. 5. 2010 (Uradni list RS, št. 50/10, in OdlUS XIX, 5), št. U-I-74/12 in št. U-I-83/11, Up-938/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 95/12).

³⁴ V postopku na prvi stopnji sodišče tako ne sme: (1) zavreči nepopolne ali nerazumljive vloge odvetnika, ne da bi mu pred tem dalo možnost poprave ali dopolnitve (odločba št. U-I-200/09), niti (2) zavreči ugovora zoper sklep o izvršbi, če je ta vložen po pooblaščencu, ki po zakonu ne more biti pooblaščenec, ne da bi pred tem stranki omogočilo naknadno odpravo te pomanjkljivosti (odločba št. U-I-83/11, Up-938/10). Z odločbo št. U-I-74/12 pa je Ustavno sodišče razveljavilo peti odstavek 98. člena ZPP, kolikor je določal sankcijo takojšnjega zavrženja tožbe, če odvetnik ne predloži pravilnega in popolnega pooblastila.

³⁵ Glej 17. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. Up-2089/06, U-I-106/07 z dne 18. 10. 2007 (Uradni list RS, št. 102/07, in OdlUS XVI, 111).

³⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-277/09, Up-1333/09, U-I-287/09, Up-1375/09.

³⁷ Glej 13. točko obrazložitve te odločbe.