Številka:	Up-340/14-17
Datum:	24. 9. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Davorina Matičiča, Rakek, na seji 24. septembra 2015

Sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. PRp 24/2014 z dne 23. 1. 2014 se razveljavi in zadeva se vrne temu sodišču v novo odločanje.

1. Sodišče prve stopnje je pritožnika spoznalo za odgovornega za prekršek in mu izreklo globo v znesku 1.200 EUR ter stransko sankcijo 18 kazenskih točk v cestnem prometu. V rednem postopku o prekršku ga je kot zagovornica zastopala njegova hči, pravnica z opravljenim pravniškim državnim izpitom. Sodišče prve stopnje je tako zastopanje štelo za veljavno in je sodbo brez obrazložitve vročalo obema, torej zagovornici in pritožniku. Napoved pritožbe je vložila samo zagovornica. Sodišče je nato na podlagi petega odstavka 98. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13 – v nadaljevanju ZP-1) izdelalo sodbo z obrazložitvijo, ki jo je ponovno vročalo obema. Pritožbo sta vložila tako pritožnik kot tudi zagovornica. Višje sodišče je nato s sklepom, ki ga pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo, pritožnikovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.¹ Sprejelo je namreč stališče, da je napoved pritožbe vložila oseba, ki pritožnika ne more zastopati v postopku o prekršku, saj se sme v skladu s četrtim odstavkom 90. člena ZP-1 za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat. Ker pritožnik sam pritožbe ni napovedal, je Višje sodišče štelo, da se je pravici do pritožbe odpovedal in je zato njegovo pritožbo zavrglo.

2. Pritožnik uveljavlja kršitev pravic iz 22. in 25. člena Ustave. Zatrjuje, da je bil zaradi ravnanja sodišča prve stopnje, ki je njegovo hčer očitno štelo kot formalnopravno veljavno zagovornico, v dobri veri, da sta zastopanje in posledično tudi napoved pritožbe veljavna, zato ne bi smel trpeti škodljivih posledic. Ob dejstvu, da je bilo prvostopenjsko sodišče seznanjeno s tem, da je zagovornica njegova hči, bi bilo po mnenju pritožnika treba bodisi šteti, da pritožbo napoveduje oseba, ki je za to ex lege upravičena, bodisi opozoriti pritožnika, da gre za pomanjkljivo zastopanje in ga pozvati, naj predloži veljavno, torej odvetniško pooblastilo. Meni, da bi moralo Višje sodišče ob oceni, da zastopanje ni bilo veljavno, razveljaviti celoten postopek, ne pa le njegovega dela – napoved pritožbe. Po oceni pritožnika pomeni izpodbijani sklep napačno in samovoljno odločitev Višjega sodišča in s tem kršitev 22. člena Ustave. S postopanjem obeh sodišč skupaj, ko je sodišče prve stopnje dejanja zagovornice skozi celoten postopek štelo kot formalnopravno veljavna, nato pa je Višje sodišče kot neveljavno štelo samo napoved pritožbe pooblaščenke in je posledično zavrglo samostojno pritožbo pritožnika, pa naj bi mu bila kršena tudi pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

3. Senat Ustavnega sodišča je s sklepom št. Up-340/14 z dne 30. 5. 2014 ustavno pritožbo sprejel v obravnavo, ker odpira pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve. Na podlagi 58. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju: ZUstS) je senat odločil, da se izvršitev izpodbijanega sklepa zadrži do končne odločitve Ustavnega sodišča. V skladu s prvim odstavkom 56. člena ZUstS je Ustavno sodišče o sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo obvestilo Višje sodišče v Ljubljani ter Okrajno sodišče v Cerknici.

4. V postopku odločanja o ustavni pritožbi je Ustavno sodišče vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Cerknici št. PR 17/2013.

5. V izpodbijanem sklepu je Višje sodišče sprejelo stališče, da je pritožnikova pritožba nedovoljena, ker se je pravici do pritožbe odpovedal s tem, ko pritožbe ni napovedal. Dejstva, da je pritožbo napovedala pritožnikova pooblaščenka, ki jo je sodišče prve stopnje ves čas postopka štelo za zagovornico, Višje sodišče ni upoštevalo. Presodilo je namreč, da navedena pooblaščenka ni oseba, ki ima pravico vložiti pritožbo v imenu storilca, saj ne izpolnjuje pogojev za zagovornika iz četrtega odstavka 90. člena ZP-1.

6. Pritožnik trdi, da mu je Višje sodišče s tem, ko je njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno, samovoljno odreklo meritorno odločanje o pravnem sredstvu. Zato mora Ustavno sodišče presoditi, ali je Višje sodišče s stališčem, sprejetim v izpodbijanem sklepu, nesorazmerno omejilo pritožnikovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave.

7. Pravica do pravnega sredstva ima svoj ustavni temelj v 25. členu Ustave. Po tej določbi je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišč in drugih državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil, s katerimi ti odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo 25. člen Ustave zagotavlja spoštovanje načela instančnosti v odločanju sodišč, prav tako pa tudi pri odločanju drugih državnih organov, kadar ti odločajo o pravicah, obveznostih ali pravnih interesih. Vsebina načela instančnosti je prav v tem, da lahko organ druge stopnje presoja odločitev prvostopnega organa z vidika vseh vprašanj, ki so pomembna za odločitev o pravici oziroma obveznosti.² Navedeni člen Ustave tako zagotavlja vsebinsko (meritorno) oceno pravilnosti prvostopenjske oblastne odločitve,³ s tem pa daje posamezniku možnost, da učinkovito brani in varuje svoje pravne interese.⁴ Pravici do pritožbe iz 25. člena Ustave odgovarja obveznost sodišča, ki odloča o pritožbi, da pritožbo, če je dopustna, vsebinsko obravnava.

8. Zaradi narave pravice do pravnega sredstva je nujno, da zakoni (vsak v okviru postopka, ki ga ureja) dokaj natančno določajo način izvršitve te pravice (npr. pritožbeni roki, pritožbeni razlogi, upravičen krog oseb, ki lahko vložijo pravno sredstvo, obseg preizkusa po pritožbenem organu, itd.).⁵ Pri tem pa je pomembno, da določitev načina izvršitve ne preraste v nesorazmerno omejevanje človekove pravice, pa tudi, da je način izvrševanja jasen in vnaprej določen. Ustavno sodišče je že nakazalo, da je razmerje med odgovornostjo strank in aktivnostjo sodišča na ravni pritožbenega postopka drugačno, do strank bolj prizanesljivo kot na ravni izrednih pravnih sredstev, s katerimi se posega v pravnomočne sodne odločbe.⁶ Tako je na primer sprejelo stališče, da 25. člen Ustave ustvarja dolžnost prvostopenjskega sodišča navesti pravni pouk.⁷ Pri presoji ustavnoskladnosti ureditve takojšnjega zavrženja nepopolne pritožbe je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da taka ureditev ni v neskladju z Ustavo, pri čemer je znatno težo pripisalo prav dejstvu, da so pritožniki na ključne pravne okoliščine vnaprej opozorjeni v pravnem pouku.⁸ V nedavni odločbi št. U-I-74/14 z dne 17. 6. 2015 (Uradni list RS, št. 48/15) pa je Ustavno sodišče sprejelo stališče, da ureditev, po kateri sodišče v civilnem postopku takoj zavrže pritožbo, vloženo po odvetniku, če ji ni priloženo odvetniško pooblastilo, protiustavno posega v človekovo pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj stranka zaradi zavrženja pritožbe za vedno izgubi pravico do meritorne presoje sodbe prve stopnje, ki leži v samem jedru človekove pravice. Zato je izpodbijano ureditev razveljavilo v delu, ki se nanaša na vložitev pritožbe.

9. Način izvrševanja pravice do pritožbe v postopku o prekršku ureja ZP-1. Med drugim določa obveznost napovedi pritožbe (98. člen in drugi odstavek 151. člena ZP-1), rok za pritožbo ter krog upravičencev do vložitve pritožbe (drugi odstavek 150. člena ZP-1). Če upravičenec v določenem roku pritožbe ne napove, se šteje, da se je pravici do pritožbe odpovedal (98. člen ZP-1). V tretjem odstavku v zvezi z drugim odstavkom 161. člena ZP-1 določa, da sodišče prve stopnje pritožbo zavrže, če jo vloži oseba, ki se je pravici do pritožbe odpovedala. Po stališču teorije ima napoved pritožbe s strani zagovornika ali obdolženega za posledico, da lahko pritožbo vloži katerikoli izmed njiju.⁹

10. V postopku o prekršku mora sodišče obdolženca pred prvim zaslišanjem poučiti, da ima pravico vzeti si zagovornika in da je zagovornik lahko navzoč pri njegovem zaslišanju (drugi odstavek 90. člena ZP-1).¹⁰ Izrecne dolžnosti, da se obdolženega pouči tudi o tem, kdo vse je lahko zagovornik, zakon sodišču ne nalaga.¹¹ Kljub odsotnosti take določbe pa sodišče v postopku o prekršku zavezuje načelo materialne resnice (drugi odstavek 68. člena ZP-1), po katerem mora sodišče poskrbeti, da nevednost ali nepoučenost obdolženca in drugih udeležencev v postopku ni v škodo pravicam, ki jim gredo v postopku. Zahteva, da je obdolženi seznanjen s tem, kdo ga lahko zastopa kot zagovornik v postopku o prekršku, logično izhaja tudi iz jamstev poštenega postopka, ki so obdolženemu zagotovljena v 22. in 29. členu Ustave.¹²

11. Stališče Višjega sodišča, da pooblaščenka pritožnika ni oseba, ki ima pravico vložiti pritožbo v imenu obdolženca, samo po sebi ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov. ZP-1 namreč v četrtem odstavku 90. člena določa, da se sme za zagovornika vzeti samo odvetnik, njega pa lahko nadomešča odvetniški kandidat, pritožnikova pooblaščenka pa ni bila ne odvetnica ne odvetniška kandidatka (kar v postopku niti ni bilo sporno). Zahteva, da je lahko v rednem postopku o prekršku zagovornik samo odvetnik oziroma odvetniški kandidat, nedvomno prispeva h kvalitetnejšemu opravljanju funkcij obrambe, kar pripomore k višji ravni varovanja pravic obdolženca in pomeni ustavno dopusten cilj.¹³

12. Ustavnopravne pomisleke pa vzbuja stališče Višjega sodišča, da je treba zaradi napačnega zastopanja šteti, da pritožnik napovedi pritožbe sploh ni vložil ter posledično njegovo pritožbo takoj zavreči. Iz izpodbijanega sklepa sicer ni razvidno, na podlagi katere določbe ZP-1 je Višje sodišče zavrglo pritožbo pritožnika. Iz sklepa št. PRp 872/2013 z dne 18. 12. 2013, s katerim je Višje sodišče zavrglo pritožbo pooblaščenke, pa izhaja, da je Višje sodišče tako ravnalo na podlagi prvega odstavka 163. člena ZP-1, ki določa, da Višje sodišče s sklepom zavrže prepozno ali nedovoljeno pritožbo, če tega ni storilo sodišče prve stopnje.¹⁴ Glede na navedeno je mogoče razumno sklepati, da je Višje sodišče enako pravno podlago uporabilo tudi pri zavrženju pritožnikove pritožbe v izpodbijanem sklepu.

13. ZP-1 ne daje odgovora na vprašanje, kako naj ravna sodišče prve stopnje v primeru, ko obdolženega zastopa oseba, ki ne more biti zagovornik, oziroma kako naj ravna višje sodišče, če se to ugotovi šele v postopku s pritožbo. Kljub odsotnosti izrecne zakonske ureditve pa je treba upoštevati, da se človekove pravice in temeljne svoboščine uresničujejo neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave) in da so sodišča v skladu s 125. členom Ustave pri odločanju vselej vezana tudi na Ustavo. Dolžnost sodišč torej je, da zakon razlagajo ustavnoskladno in da nobene zakonske določbe ne razlagajo tako, da bi s tem kršila ustavne pravice strank v postopku.¹⁵

14. V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje pritožniku ves čas postopka o prekršku dovolilo, da ga kot zagovornica zastopa pooblaščenka, ki ni bila ne odvetnica ne odvetniška kandidatka; dovolilo ji je zastopanje pritožnika na narokih, obveščalo jo je o zaslišanju prič, dovolilo ji je pregledovanje spisa, vročalo ji je najprej sodbo brez obrazložitve, po napovedi pritožbe, ki jo je vložila le pooblaščenka, so ji vročili tudi sodbo z obrazložitvijo,¹⁶ pritožbo pooblaščenke in pritožnika pa je sodišče prve stopnje tudi posredovalo v odločanje Višjemu sodišču v Ljubljani. Napako v zvezi z zastopanjem je opazilo šele Višje sodišče, ki je po tem, ko je rok za napoved pritožbe že potekel in mu je bila zadeva predložena zaradi odločanja o pritožbi, presodilo, da napoved pritožbe, ki jo je podala pritožnikova pooblaščenka, ni bila dovoljena, ker jo je vložila neupravičena oseba. Posledično je štelo, da se je pritožnik, ki sam napovedi pritožbe ni vložil, pravici do pritožbe odpovedal in je njegovo pritožbo zavrglo kot nedovoljeno.

15. Višje sodišče pri svoji presoji ni upoštevalo dejstva, da četrtega odstavka 90. člena ZP-1 nista spregledala le pritožnik in njegova pooblaščenka, temveč tudi sodišče prve stopnje, ki je pooblaščenko ves čas postopka upoštevalo kot zagovornico. Po ustaljeni ustavnosodni presoji pa breme napake sodišča (ali uradnega organa) ne more iti v škodo pritožnika, še posebno, če gre za način uresničevanja človekove pravice.¹⁷ Glede na to, da sodišče, ki je vodilo postopek in je imelo dolžnost skrbeti za njegovo zakonitost, procesne napake ni zaznalo in pritožnika nanjo ni opozorilo (nasprotno, ves čas je dajalo tudi zunanji vtis, da je tako zastopanje pravilno), Višje sodišče bremena te napake ne bi smelo šteti v škodo pritožnika.

16. Poleg navedenega je pomembno tudi, da pritožnik med postopkom ni bil opozorjen na to, kdo je lahko njegov zagovornik, po ugotovitvi napake pa mu tudi ni bila dana možnost, da bi jo lahko odpravil in poskrbel za pravilno zastopanje, temveč je Višje sodišče njegovo pritožbo takoj zavrglo. Podobno ostre sankcije za formalne napake oziroma pomanjkljivosti procesnih dejanj strank oziroma njihovih odvetnikov je Ustavno sodišče že razveljavilo; v odločbi št. U-I-83/11, Up-938/10 z dne 8. 11. 2012 (Uradni list RS, št. 95/12) je ugotovilo, da sta sodišči, ki sta takoj zavrgli pritožnikov ugovor in predlog za odlog izvršbe, ker je bil vložen po pooblaščenki, družbi z omejeno odgovornostjo, ki ne more nastopati kot pooblaščenec v izvršilnem postopku, ne da bi mu omogočili popravo napake, pritožniku kršili pravico do izjave iz 22. člena Ustave.¹⁸

17. Res je sicer, da pritožnik sam pritožbe ni napovedal, vendar pa jo je napovedala njegova pooblaščenka, ki jo je sodišče prve stopnje ves čas postopka štelo za zagovornico. Napoved pritožbe je pisna vloga, zato se v skladu s prvim odstavkom 67. člena ZP-1 zanjo smiselno uporabljajo določbe ZKP o vlogah in zapisnikih. Po tretjem odstavku 76. člena ZKP zahteva sodišče, če ni v tem zakonu drugače določeno, od vložnika vloge, ki je nerazumljiva ali ne obsega vsega, kar je treba, da bi se dala obravnavati, naj jo popravi oziroma dopolni; če tega v danem roku ne stori, sodišče vlogo zavrže. Ob stališču Višjega sodišča, da napoved pritožbe ni bila veljavna, bi se torej moralo pritožniku omogočiti popravo napake. Glede na ravnanje sodišča prve stopnje, ki pritožnika ni pozvalo k odpravi pomanjkljivosti v zvezi z napovedjo pritožbe, pač pa je izdalo obrazloženo sodbo, pa je pritožnik upravičeno menil, da je pritožbo (po svoji pooblaščenki) uspešno napovedal.

18. Navedeno v prejšnjih dveh točkah, torej na eni strani napaka sodišča prve stopnje in na drugi strani dejstvo, da pritožniku ni bila dana možnost poprave napake, pa je za presojo obravnavane zadeve ključnega pomena. Če namreč sodišče pritožbo, ki jo je v imenu obdolženca vložila oseba, ki ne more biti zagovornik, takoj zavrže, ne da bi mu omogočilo popravo napake, ima tako ravnanje učinke sankcije za obdolženca zaradi neizpolnjevanja procesne predpostavke zastopanja po pravilnem pooblaščencu. Zaradi neizpolnitve formalnih pogojev iz četrtega odstavka 90. člena ZP-1 tako Višje sodišče ni upoštevalo sicer pravočasne procesne aktivnosti, ki jo je v imenu pritožnika opravila oseba, ki jo je pritožnik (sicer v nasprotju z ZP-1) pooblastil za zastopanje. Posledično je sodba postala pravnomočna, ne da bi se Višje sodišče vsebinsko opredelilo do obdolženčevih navedb in trditev.

19. ZP-1 takega položaja, kot je nastopil v obravnavani zadevi, izrecno ne ureja in sodišču ne nalaga takojšnjega zavrženja. Kot je bilo že ugotovljeno v 10. točki obrazložitve te odločbe, ZP-1 sodišču tudi ne nalaga izrecne dolžnosti, da obdolženega v postopku o prekršku opozori tudi na to, kdo vse ga lahko zastopa kot zagovornik. Vendar pa odsotnost take zakonske zahteve Višjega sodišča še ne upravičuje, da v zadevi, kot je obravnavana, takoj zavrže pritožbo, ne da bi pri tem upoštevalo pravočasno napoved pritožbe po sicer nezakonito pooblaščeni zagovornici in ne da bi pritožniku omogočilo odpravo napake glede zastopanja. Pritožnik ima prav tudi v delu, ko trdi, da Višje sodišče ne bi smelo kot neveljavno šteti zgolj napovedi pritožbe, temveč bi moralo upoštevati, da je bil pritožnik nezakonito zastopan med celotnim postopkom o prekršku. V nastalem položaju bi tako moralo Višje sodišče ob ustavnoskladni razlagi določb ZP-1 pritožniku omogočiti uresničevanje njegove pravice do pravnega sredstva neposredno na podlagi Ustave (prvi odstavek 15. člena Ustave) in ob upoštevanju jamstev poštenega postopka, kot izhajajo iz 29. in 22. člena Ustave.

20. Ob upoštevanju navedenega pomeni stališče, kakršno je v izpodbijanem sklepu sprejelo Višje sodišče, za pritožnika nesorazmerno omejitev pravice do pritožbe in s tem kršitev pravice do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo Višjemu sodišču v novo odločanje. V novem postopku bo moralo Višje sodišče ravnati v skladu z zahtevami, ki izhajajo iz te odločbe.

21. Ker je Ustavno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo zaradi kršitve pravice iz 25. člena Ustave, drugih zatrjevanih kršitev človekovih pravic ni presojalo.

22. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ S posebnim sklepom, ki ga pritožnik ne izpodbija z ustavno pritožbo, je Višje sodišče zavrglo tudi pritožbo zagovornice. Štelo je namreč, da jo je podala oseba, ki te pravice nima, saj pooblaščenka ni odvetnica in torej ne more opravljati funkcije zagovornice, iz pritožbe pa naj tudi ne bi bilo razvidno, da bi bila s pritožnikom v sorodu (150. člen ZP-1).

² Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-309/94 z dne 16. 2. 1996 (OdlUS V, 21).

³ Ustavno sodišče je v odločbi št. Up-258/03, U-I-74/05 z dne 22. 9. 2005 (Uradni list RS, št. 90/05, in OdlUS XIV, 99) pojasnilo, da navedena ustavna določba pritožniku zagotavlja, da pritožbeno sodišče vsebinsko presodi utemeljenost pritožbenih navedb.

⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-353/02 z dne 20. 5. 2004 (Uradni list RS, št. 62/04).

⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-8/10 z dne 3. 6. 2010 (Uradni list RS, št. 49/10), 9. točko obrazložitve.

⁶ Glej 18. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-41/13 z dne 10. 10. 2013 (Uradni list RS, št. 89/13), v kateri je Ustavno sodišče ponovilo svoje ustaljeno stališče, da je dostop do Vrhovnega sodišča (in s tem izrednih pravnih sredstev) le omejeno ustavnopravno varovan.

⁷ Glej 3. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-417/01 z dne 21. 5. 2002 in 4. točko obrazložitve sklepa Ustavnega sodišča št. Up-38/02 z dne 27. 3. 2003.

⁸ Glej 12. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-8/10.

⁹ Prim. Z. Fišer v: H. Jenull (red.), Zakon o prekrških s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2009, str. 686.

¹⁰ Poučenost o pravici do zagovornika je sestavni del pravice do poštenega postopka, ki jo zagotavlja 22. člen v zvezi z 29. členom Ustave tudi v postopku o prekršku. Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126).

¹¹ V ZP-1 namreč ni podobne določbe, kot je npr. 80. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – ZPP), po kateri mora sodišče med postopkom ves čas po uradni dolžnosti paziti, ali je tisti, ki nastopa kot stranka, lahko pravdna stranka in ali je pravdno sposoben, ali zastopa pravdno nesposobno stranko njen zakoniti zastopnik in ali ima zakoniti zastopnik posebno dovoljenje, kadar je to potrebno, ter ali stranko zastopa pooblaščenec, določen v tretjem odstavku 86. člena tega zakona oziroma v tretjem odstavku 87. člena tega zakona.

¹² Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-120/97.

¹³ Ob sprejetju ZP-1 določba 90. člena ni bila posebej obrazložena, gre pa za enako določbo, kot je v četrtem odstavku 67. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13 in 87/14 – v nadaljevanju ZKP), zato prim. Predlog za izdajo Zakona o kazenskem postopku z osnutkom zakona – EPA 287, Poročevalec DZ, št. 22/93, z dne 19. 7. 1993, str. 139 (66. člen).

¹⁴ Gre za ločen sklep, s katerim je Višje sodišče kot nedovoljeno zavrglo tudi pritožbo pooblaščenke. Pritožnik tega sklepa z ustavno pritožbo ne izpodbija.

¹⁵ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997 (Uradni list RS, št. 5/98, in OdlUS VI, 165).

¹⁶ Četrti odstavek 98. člena ZP-1 določa: "Sodišče ne izda odločbe z obrazložitvijo le, če nihče od upravičencev do pritožbe ni napovedal vložitve pritožbe. Če vsaj eden od upravičencev do pritožbe napove vložitev pritožbe, se pisno izdelana sodba oziroma sklep vroči vsem upravičencem do pritožbe iz prejšnjega odstavka."

¹⁷ Glej odločbi Ustavnega sodišča št. Up-148/01 z dne 29. 11. 2001 (Uradni list RS, št. 101/01, in OdlUS X, 233) ter št. Up-2385/08 z dne 9. 9. 2008, (Uradni list RS, št. 88/08, in OdlUS XVII, 80).

¹⁸ Zadevo je presojalo z vidika 22. člena Ustave, saj je postopek z ugovorom del sojenja na prvi stopnji in pomeni za dolžnika praviloma prvo priložnost, da se o zahtevku za izvršbo izreče in tako uresniči svojo pravico do izjave.