Številka:	Up-187/13-18
Datum:	7. 10. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Mitje Rupa, Logatec, ki ga zastopa Aleš Kovač, odvetnik v Ljubljani, na seji 7. oktobra 2015

Sodba Okrajnega sodišča na Vrhniki št. ZSV 131/2011-5403 z dne 6. 11. 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo odločanje.

1. Z odločbo Policijske postaje Logatec, izdano pri odločanju o ugovoru zoper plačilni nalog, je bil pritožnik spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (Uradni list RS, št. 70/06 – v nadaljevanju ZJRM-1), ker je štiriletno hčer vrgel na sedežno garnituro tako močno, da je z glavo udarila v leseni del garniture in padla po tleh ter ob tem utrpela odrgnino čela in krvavela. Zoper odločbo je vložil zahtevo za sodno varstvo, ki ji je Okrajno sodišče na Vrhniki z izpodbijano sodbo delno ugodilo tako, da je pritožniku na podlagi šestega odstavka 26. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13 – v nadaljevanju ZP-1) izreklo nižjo globo, v ostalem pa jo je zavrnilo.

2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic oziroma procesnih jamstev iz 22., 23. in 29. člena Ustave. Navaja, da je v zahtevi za sodno varstvo predlagal svoje zaslišanje in vrsto, z njegove strani predlaganih, razbremenilnih dokazov, to je zaslišanje matere, hčerke ter vzgojiteljice. Predlagal naj bi tudi zaslišanje policistov, ki so obravnavali dogodek, postavitev izvedenca ter vpogled v spis preiskovalnega sodnika. Sodišče naj dokaznega postopka ne bi izvedlo. Predlagane razbremenilne dokaze naj bi ignoriralo in pri tem naj ne bi navedlo razlogov, zakaj jih ni izvedlo. Poleg tega naj sodišče pritožnika tudi ne bi zaslišalo in mu s tem dalo možnosti, da se izjavi o očitkih policistov. Sodbo o zahtevi za sodno varstvo naj bi sodišče izdalo zgolj na podlagi vsebine očitkov oziroma navedb prekrškovnega organa ter na podlagi navedb v zahtevi za sodno varstvo. Sodišče naj bi enostransko in arbitrarno potrdilo odločbo prekrškovnega organa.

3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-187/13 z dne 5. 9. 2014 sprejelo v obravnavo. Pomembno ustavnopravno vprašanje, ki je po navedbi v sklepu presegalo pomen konkretne zadeve, naj bi se z vidika uveljavljanih procesnih jamstev zastavljalo zlasti pri opredelitvi ustavnopravne dolžnosti sodišča, da v postopku z zahtevo za sodno varstvo neposredno zasliši kršitelja in izvede predlagane dokaze. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je senat Ustavnega sodišča skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Okrajno sodišče na Vrhniki.

4. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v spis Okrajnega sodišča na Vrhniki št. ZSV 131/2011.

5. Pritožnik navaja, da ga sodišče pri odločanju o zahtevi za sodno varstvo ni zaslišalo, prav tako naj ne bi izvedlo razbremenilnih dokazov, to je zaslišanja hčerkine matere, hčerke ter vzgojiteljice. Predlagal naj bi tudi zaslišanje policistov, ki so obravnavali dogodek, postavitev izvedenca in vpogled v spis preiskovalnega sodnika. Razlogov, zakaj ni izvedlo predlaganih dokazov, naj sodišče v izpodbijani sodbi ne bi navedlo, poleg tega naj pritožnika tudi ne bi zaslišalo in mu s tem dalo možnosti, da se izjavi o očitkih. Te pritožnikove navedbe je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika jamstev, ki zagotavljajo pošten postopek, zlasti z vidikov pravice do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave.

6. Določba 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku je specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Navedena procesna jamstva skupaj tvorijo širši pojem poštenega postopka¹ in morajo biti po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča zagotovljena tudi v postopku o prekršku.² Enako mora biti posamezniku tudi po stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) zagotovljena možnost, da odločbo o prekršku, ki jo izda upravni (prekrškovni) organ, izpodbija pred sodiščem ob upoštevanju jamstev iz 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP), ki zagotavljajo pravico do poštenega sojenja (fair trial).³ ESČP tudi šteje, da ni v neskladju z EKČP ureditev, ki prepušča sankcioniranje "manjših prestopkov" upravnim organom, vendar pa mora imeti posameznik možnost, da vsako tako odločitev izpodbija pred sodiščem, ki zagotavlja jamstva iz 6. člena EKČP.⁴ Pri tem ESČP poudarja, da je prav ustna in javna obravnava tisto temeljno načelo, ki je zapisano v prvem odstavku 6. člena EKČP.⁵

7. Eno od jamstev poštenega postopka je tudi pravica posameznika do obrambe. V postopku z zahtevo za sodno varstvo posameznik med drugim izvaja tudi svojo pravico do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da ima posameznik v postopku z zahtevo za sodno varstvo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi (ne le z listinami, temveč tudi z razbremenilnimi pričami),⁶ pravico do zaslišanja obremenilnih prič,⁷ pravico, da svojo obrambo, poleg pisnega zagovora, gradi tudi z zaslišanjem policistov,⁸ pravico biti seznanjen z vsem procesnim gradivom in se o njem izjaviti ter pravico biti navzoč pri izvajanju dokazov ob dopolnitvi dokaznega postopka.⁹

8. Upoštevna ureditev postopka o prekršku posamezniku omejuje možnost vlaganja pravnih sredstev. Zato je toliko bolj pomembno, da navedena temeljna jamstva upoštevajo prvostopenjska sodišča, ki v postopku o prekršku praviloma nosijo celotno breme sodnega varstva, hkrati pa zagotovijo ekonomičnost in hitrost tega postopka. Že po naravi stvari si je težko zamisliti, da bi pravico do obrambe, katere vidiki so primeroma navedeni v prejšnji točki obrazložitve, sodišče posamezniku v postopku z zahtevo za sodno varstvo učinkovito lahko zagotovilo kako drugače kot z ustno in javno obravnavo. Zahteva po njeni izvedbi pa je še toliko večja, kadar ne gre za očitek o storitvi prekrška, ki po dokazni plati zadeva dokaze, ki so bili pridobljeni z objektivno metodo (npr. uporaba naprave za merjenje hitrosti vozil in alkotest), temveč gre za zadevo, v kateri je prišlo do osebne ali celo zgolj posredne zaznave storitve prekrška.¹⁰ Obravnavani položaj pritožnika je prav tak.

9. Pritožnik je bil z odločbo prekrškovnega organa spoznan za odgovornega, da je svojo štiriletno hčer vrgel na sedežno garnituro tako močno, da je z glavo udarila v leseni del garniture in padla po tleh ter ob tem utrpela odrgnino čela in krvavela. Odločba o prekršku, ki je bila izdana po ugovoru zoper t. i. posebni plačilni nalog (57.a člen ZP-1), temelji na podlagi posrednih zaznav oziroma ugotovitev policista, ki je prekršek zaznal na podlagi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe hčerkine matere, obvestila o telesni poškodbi in uradnega zaznamka o izjavi pritožnika.

10. Pritožnik je zoper odločbo o prekršku vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je enako kot prej v ugovoru zoper posebni plačilni nalog nasprotoval dejanskim ugotovitvam prekrškovnega organa in zatrjeval, da v opisanem ravnanju niso podani ne subjektivni ne objektivni znaki prekrška. Poleg tega je predlagal, naj sodišče zasliši njega, hčerkino mater, hčerko, vzgojiteljico in policiste, ki so dogodek obravnavali. Predlagal je tudi, naj sodišče po potrebi postavi izvedenca ustrezne stroke in vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpr 9311/2010.

11. Sodišče je odločilo na podlagi spisa oziroma pisnega gradiva v spisu. Iz sodbe Okrajnega sodišča izhaja, da je sodišče pri oceni, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, izhajalo iz listinske dokumentacije, to je proučitve navedb pritožnika v zahtevi za sodno varstvo ter navedb prekrškovnega organa. Ocenilo je, da je prekrškovni organ pritožniku pravilno in zakonito izrekel globo za očitani prekršek. Ob oceni ugovorov pritožnika v zahtevi za sodno varstvo je presodilo, da pritožnik ni vzbudil dvoma o ugotovljenem dejanskem stanju, kar je tudi po mnenju sodišča pomenilo, da je obravnavani prekršek storil in je zanj odgovoren. Sodišče je pojasnilo, da predlaganih dokazov ni izvedlo, ker je menilo, da tudi njihova izvedba ne bi privedla do drugačnih zaključkov.

12. V obravnavanem položaju je šlo za prekršek po četrtem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1, ki so ga policisti ugotovili oziroma zaznali posredno na podlagi zapisnika o sprejemu ustne ovadbe hčerkine matere, obvestila o telesni poškodbi in uradnega zaznamka o izjavi pritožnika. Posredne zaznave policistov in navedena listinska dokumentacija so bile edina podlaga za kaznovanje pritožnika. Okrajno sodišče je potrdilo odločbo policije na podlagi spisa, ki je vseboval posebni plačilni nalog, opis dejanskega stanja in pritožnikovo zahtevo za sodno varstvo. Do ocene, da je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, je torej prišlo zgolj na podlagi ocene listinske dokumentacije, to je proučitve navedb storilca v zahtevi za sodno varstvo ter navedb prekrškovnega organa v odločbi o prekršku. Pritožnik pa je v svoji zahtevi za sodno varstvo med drugim izpodbijal nekatere vidike dejanskega stanja. Zato je v njej predlagal, naj sodišče izvede naslednje dokaze: zaslišanje njega, hčerkine matere, hčerke, vzgojiteljice in policistov, ki so dogodek obravnavali. Poleg tega je sodišču predlagal tudi, naj po potrebi postavi izvedenca ustrezne stroke in vpogleda v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. II Kpr 9311/2010. Sodišče, ki je, ob navedenih ugovorih pritožnika v zahtevi za sodno varstvo, brez opravljene (ustne) obravnave sprejelo stališče, da pritožnik ni vzbudil dvoma o ugotovljenem dejanskem stanju in da predlaganih dokazov ne bo izvedlo, ker tudi njihova izvedba ne bi privedla do drugačnih zaključkov, je glede na navedeno v 8. točki obrazložitve te odločbe protiustavno. Okrajno sodišče z vidika jamstev poštenega postopka, zlasti z vidika zagotavljanja učinkovite pravice posameznika do obrambe, ni moglo ustrezno oceniti dejanskega stanja in odločiti o odgovornosti pritožnika za obravnavani prekršek brez neposredne izvedbe dokazov na ustni obravnavi. Zato je s sprejetim stališčem kršilo pravico pritožnika do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave.

13. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču na Vrhniki v novo odločanje.

14. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04, in OdlUS XIII, 81).

² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126). Iz navedene odločbe med drugim izhaja, da je raven pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo lahko nižja kot v kazenskem postopku.

³ Glej odločbo ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011.

⁴ Glej 33. točko sodbe ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011.

⁵ Prav tam.

⁶ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 77/09, in OdlUS XVIII, 83).

⁷ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1293/10 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 52/12).

⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-1544/10 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 53/12).

⁹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11).

¹⁰ Prim. 38. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji. Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča št. IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 in št. IV Ips 136/2013 z dne 18. 2. 2014. V slednji je Vrhovno sodišče med drugim sprejelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko je zaključek sodišča o pravno upoštevnem dejstvu temeljil izključno na izjavi policista, kršitelju, ki verodostojnost te izjave v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbija, omogočiti soočenje z avtorjem obremenilne izjave ter izvajanje dokazov v svojo korist.