Številka:	Up-718/13-17
Datum:	7. 10. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi A. B., C., ki ga zastopa Nataša Pogorelčnik, odvetnica v Velenju, na seji 7. oktobra 2015

Sodba Okrajnega sodišča v Velenju št. ZSV 273/2011 z dne 13. 5. 2013 se razveljavi in zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločanje.

1. Prekrškovni organ je pritožniku zaradi prekrška po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (Uradni list RS, št. 82/13 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju ZPrCP) in prekrška po trinajstem odstavku 93. člena ZPrCP izdal plačilni nalog, s katerim mu je bila izrečena enotna globa v višini 1260 EUR. Pritožniku je bilo v prekrškovnem postopku odrejeno pridržanje, čas pridržanja pa je bil vštet v globo, in sicer v znesku 20 EUR.

2. Zoper plačilni nalog je pritožnik po svoji zagovornici vložil zahtevo za sodno varstvo, o kateri je sodišče odločilo z izpodbijano sodbo. Presodilo je, da dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno, zato je v skladu s četrtim odstavkom 65. člena Zakona o prekrških (Uradni list RS, št. 29/11 – uradno prečiščeno besedilo, 21/13 in 111/13 – v nadaljevanju ZP-1) dopolnilo dokazni postopek s postavitvijo izvedenca psihiatrične stroke. Po tako dopolnjenem dokaznem postopku je sodišče ugotovilo, da je pritožnik storil prekršek v stanju bistveno zmanjšane prištevnosti. Zahtevi za sodno varstvo je deloma ugodilo in izpodbijani plačilni nalog tudi po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je globo za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP na podlagi šestega odstavka 26. člena ZP-1 zaradi ugotovljene bistveno zmanjšane prištevnosti odmerilo pod predpisano mejo. Spremenilo je pravno opredelitev prekrška po trinajstem odstavku 93. člena ZPrCP in ga opredelilo kot prekršek po dvanajstem odstavku 93. člena ZPrCP ter izreklo globo, kot je predpisana po navedenem odstavku. Posledično je spremenilo tudi enotno izrečeno globo. V preostalem je plačilni nalog prekrškovnega organa potrdilo in zahtevo za sodno varstvo zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno.

3. Pritožnik zatrjuje kršitev pravic iz drugega odstavka 14. člena, 22., 28. in 29. člena Ustave. Navaja, da je bil kljub neprištevnosti spoznan za odgovornega storitve očitanega prekrška. Poleg tega sodišče in prekrškovni organ naj ne bi upoštevala, da gre pri pritožniku za duševno manj razvito osebo, kot tudi ne vpliva tega dejstva na sposobnost uveljavljati njegove koristi v postopku. Kljub izrecnemu predlogu naj sodišče ne bi zaslišalo niti pritožnika niti predlaganih prič, in sicer pritožnikovega brata in delodajalca. Pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena, ker naj bi imel možnost vložiti le eno pravno sredstvo, in sicer zahtevo za sodno varstvo.

4. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-718/13 z dne 4. 11. 2014 sprejelo v obravnavo. Pomembno ustavnopravno vprašanje, ki je po navedbi v sklepu presegalo pomen konkretne zadeve, naj bi se z vidika uveljavljanih procesnih jamstev zastavljalo zlasti pri opredelitvi ustavnopravne dolžnosti sodišča, da neposredno zasliši pritožnika kot kršitelja in neposredno izvede dokaze v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je senat Ustavnega sodišča skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestil Okrajno sodišče v Velenju.

5. Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi vpogledalo v spis Okrajnega sodišča v Velenju št. ZSV 273/2011.

6. Zaradi zasebnosti udeleženca v postopku je Ustavno sodišče sámo odločilo, da se v odločbi ne navedejo pritožnikovi osebni podatki (drugi odstavek 38.a člena ZUstS).

7. Pritožnik navaja, da sodišče in prekrškovni organ nista upoštevala njegovih očitkov, da gre za duševno manj razvito osebo, kot tudi ne vpliva tega dejstva na sposobnost uveljavljati njegove koristi v postopku. Kljub izrecnemu predlogu naj sodišče ne bi zaslišalo pritožnika in predlaganih prič – pritožnikovega brata in delodajalca. Te pritožnikove navedbe je Ustavno sodišče preizkusilo z vidika jamstev, ki zagotavljajo pošten postopek, zlasti z vidikov pravice do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave, in ki morajo biti posamezniku zagotovljena v postopku odločanja sodišča o zahtevi za sodno varstvo. Gre predvsem za vprašanje, ali in kdaj mora biti posamezniku – storilcu prekrška v postopku odločanja z zahtevo za sodno varstvo zagotovljena pravica, da se o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, izjavi neposredno in ustno pred sodiščem in da se neposredno, v njegovi navzočnosti, izvedejo dokazi, ki so mu v korist. Obravnavana zadeva torej odpira vprašanje ustavnopravne dolžnosti sodišča, da v postopku z zahtevo za sodno varstvo opravi ustno obravnavo.

8. Določba 29. člena Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku je specialna v razmerju do pravic iz 22. člena (enako varstvo pravic) in 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva). Navedena procesna jamstva tvorijo skupaj širši pojem poštenega postopka¹ in morajo biti po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča posamezniku zagotovljena tudi v postopku o prekršku. Ustavno sodišče je že v odločbi št. Up-120/97 z dne 18. 3. 1999 (Uradni list RS, št. 31/99, in OdlUS VIII, 126) sprejelo stališče, ki ga je v svoji kasnejši presoji večkrat potrdilo,² da morajo biti tudi storilcu v postopku o prekršku zagotovljena vsa temeljna jamstva poštenega postopka, da pa je lahko raven zagotovljenih pravic v primeru lažjih kršitev z manj hudimi posledicami za kaznovano osebo nižja od tiste, ki je zagotovljena v kazenskem postopku. Kot kriterij za presojo, ali je bil posamezniku v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je opredelilo jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Za zagotovitev poštenega postopka je po ustaljeni ustavnosodni presoji bistveno, da morajo biti obdolžencu dane zadostne možnosti, da izrazi stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljen.³

9. Eno od jamstev poštenega postopka je tudi pravica posameznika do obrambe. Upoštevna vidika pravice do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave posameznik med drugim izvaja tudi v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da ima posameznik v postopku z zahtevo za sodno varstvo pravico do izvajanja dokazov v svojo korist z vsemi dokaznimi sredstvi,⁴ pravico do zaslišanja obremenilnih prič,⁵ pravico, da je seznanjen z vsem procesnim gradivom in da se o njem izjavi, ter pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov ob dopolnitvi dokaznega postopka.⁶ Tem pravicam ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe stranke vzame na znanje, da pretehta njihovo relevantnost in dopustnost ter se do tistih navedb, ki so dopustne in za odločitev bistvenega pomena, tudi opredeli.⁷

10. Posamezni vidiki pravice do obrambe tvorijo torej sestavni del pravice do poštenega postopka. Da je mogoče govoriti o poštenem postopku, morajo biti obdolžencu ob spoštovanju temeljne zahteve po popolni enakopravnosti zagotovljene učinkovite možnosti, da se brani pred vsemi procesnimi dejanji, ki lahko vplivajo na njegove pravice in interese. Le tak postopek temelji na resničnem spoštovanju človekove osebnosti in dostojanstva, saj vsakomur zagotavlja možnost priti do besede v postopku, ki zadeva njegove pravice in interese, in tako preprečuje, da bi človek postal zgolj predmet postopka.⁸ Poseben izraz poštenega postopka je torej tudi način uresničevanja pravic obrambe, ki ima samostojno vrednost in je tesno povezan z naravo sodnega odločanja. Osrednji del sodnega odločanja so namreč prav presoja navedb in trditev strank, izvedba predlaganih dokazov o obstoju pravno pomembnih dejstev in prosta presoja dokazov v povezavi s temi dejstvi. V takem položaju lahko sodnik prosto presoja vrednost posameznih dokazov praviloma le tedaj, če sam neposredno, s svojimi čutili zazna lastnosti in naravo dokaznih sredstev ter vsebino dokazov.⁹ V samo jedro pravice do poštenega postopka je torej vraščena pravica obdolženca, da je na sojenju neposredno navzoč, da se lahko neposredno pred sodiščem izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev, in da se v njegovi navzočnosti, v skladu z načeloma neposrednosti in kontradiktornosti, izvedejo dokazi, na katerih temelji odločitev. Težko si je namreč zamisliti, kako bi bilo vsa ta procesna ravnanja mogoče izvesti oziroma posamezniku zagotoviti drugače kot neposredno, na ustni (kontradiktorni) obravnavi.

11. Tudi po ustaljenem stališču Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP)¹⁰ izhaja iz prvega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) med drugim pravica do ustne obravnave, ki tvori enega izmed elementov pravice do poštenega sojenja (fair trial).¹¹ ESČP posebej poudarja pomen ustne in javne obravnave v kazenskih zadevah, kjer mora biti praviloma na prvi stopnji določena pristojnost sodišča, ki v celoti izpolnjuje zahteve 6. člena EKČP.¹² Po stališču ESČP je posameznik upravičen, da svojo zadevo ustno predstavi pred sodiščem,med drugimz možnostjo, da predloži dokaze za lastno obrambo, da se seznani z dokazi zoper sebe in da se zaslišijo ali navzkrižno zaslišijo priče.¹³ Vendar obveznost opraviti ustno obravnavo ni absolutna. Jamstva iz 6. člena EKČP po presoji ESČP ne veljajo v vsej strogosti v tistih kazenskih zadevah, ki ne spadajo v jedro kazenskega prava.¹⁴ ESČP je v svoji dosedanji praksi kot takšne izrecno navedlo postopke v zvezi z davčnimi¹⁵ in prometnimi prekrški.¹⁶ Vendar lahko glede na naravo izrečene ali zagrožene sankcije tudi določene prekrškovne zadeve terjajo močnejša procesna jamstva.¹⁷ Po stališču ESČP je tudi v teh postopkih posameznik praviloma upravičen do obravnave pred prvim in edinim sodiščem, ki je njegovo zadevo obravnavalo, razen če so podane posebne okoliščine, ki utemeljujejo odločanje brez predhodno izvedene obravnave.¹⁸ Kot temeljni kriterij za presojo, ali je izključitev glavne obravnave upravičena, ESČP navaja naravo zadev, ki jih mora sodišče obravnavati, zlasti ali te sprožajo kakršnokoli pravno ali dejansko vprašanje, ki ga ni bilo mogoče ustrezno razrešiti na podlagi spisa zadeve.¹⁹

12. Upoštevna ureditev postopka o prekršku posamezniku omejuje možnost vlaganja pravnih sredstev. Kadar je tako, je zato toliko bolj pomembno, da predhodno navedena temeljna procesna jamstva upoštevajo okrajna (prvostopenjska) sodišča, ki v postopku o prekršku praviloma nosijo celotno breme sodnega varstva. Poleg zagotavljanja pravice do pravnega sredstva je pomen oziroma vloga zahteve za sodno varstvo tudi v tem, da zagotovi pravico do sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave.²⁰ Ker je v teh postopkih okrajno sodišče prva in praviloma edina sodna instanca in ker (lahko) odloča tudi o dejstvih, morajo biti pri tem (načeloma) zagotovljena vsa procesna jamstva (neposrednost, kontradiktornost, ustnost, javnost), ki sicer veljajo za postopek pred sodiščem prve stopnje. Presoja, ali (in v kolikšnem obsegu ter na kakšen način) dopolniti ali pa morda v celoti ponoviti dokazni postopek, mora zaradi tega biti ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo strožja kot sicer v okviru instančnega odločanja. Upoštevati je namreč treba, da pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo posamezniku odločanje pred neodvisnim in nepristranskim sodiščem z vsemi ustreznimi procesnimi jamstvi sploh še ni bilo zagotovljeno. Zato je bistveno, da sodišče ta jamstva zagotovi v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo. Navedena izhodišča mora sodišče upoštevati pri oceni oziroma presoji, ali je bilo dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno ter ali in v kolikšnem obsegu je treba dopolniti ali ponoviti dokazni postopek.

13. Že po naravi stvari si je težko zamisliti, da bi pravico do obrambe, katere vidiki so primeroma navedeni v 9. točki obrazložitve te odločbe, sodišče posamezniku v postopku z zahtevo za sodno varstvo učinkovito lahko zagotovilo kako drugače kot tako, da opravi ustno (kontradiktorno) obravnavo. Zahteva po njeni izvedbi pa je še toliko večja, kadar ne gre za očitek o storitvi prekrška, ki po dokazni plati zadeva dokaze, pridobljene z objektivno metodo (npr. uporaba naprave za merjenje hitrosti vozil in alkotest), temveč gre za zadevo, v kateri je prišlo do osebne zaznave storitve prekrška.²¹ Obravnavani položaj pritožnika je prav tak.

14. Kot je razvidno iz izpodbijane sodbe, je sodišče na podlagi listinskega gradiva v spisu (plačilni nalog s kratkim opisom prekrška in navedbo dokazov, sklep o pridržanju kršitelja, uradni zaznamek o ugotovitvi prekrška, zahteva za sodno varstvo in pisna izjava pritožnika, podana po vročitvi uradnega znamka o ugotovitvi prekrška) presodilo, da dejanski stan prekrška ni v celoti ugotovljen. Zato je v skladu s četrtim odstavkom 65. člena ZP-1 dopolnilo dokazni postopek. Pri dopolnitvi dokaznega postopka se je omejilo na postavitev izvedenca psihiatrične stroke, in sicer zgolj v zvezi z vprašanjem, ali je bil pritožnik v času storitve prekrška prišteven. Kot je razvidno iz spisa zadeve, je sodišče pisni izvid in mnenje poslalo zagovornici, da z njim seznani pritožnika. Pozvalo jo je, naj v določenem roku poda morebitne pripombe in predloge za izvedbo dokazov. Zagovornica je navedla, da na mnenje nima pripomb, in podala lastno stališče o ugotovitvah izvedenca, ki da pritrjujejo pritožnikovim zatrjevanjem in narekujejo zaključek, da pritožnik ni odgovoren za očitani prekršek.

15. Dokazni postopek je sodišče dopolnilo z izvedenskim mnenjem, in sicer izključno glede vprašanja prištevnosti kot razloga za izključitev odgovornosti za prekršek. V zvezi z drugimi zatrjevanimi vplivi storilčeve duševne razvitosti sodišče ni izvedlo nobenega predlaganega dokaza. Pritožnikove navedbe o tem pa so bile v zahtevi za sodno varstvo in pisni izjavi, vloženi po vročitvi uradnega zaznamka o prekršku, obširne in obrazložene. Pritožnik je med drugim navajal, da ni sposoben uveljavljati svojih koristi v postopku, da sta ga policista obravnavala neustrezno, da nista upoštevala njegovega duševnega stanja in njegovih intelektualnih sposobnosti (zlasti v povezavi z vprašanjem, ali je dejansko zavrnil test alkoholiziranosti, kot sta navajala policista, ali pa ga ni bil sposoben izvesti, čeprav ga je poskušal, kot je zatrjeval storilec). Zato je pritožnik sodišču tudi predlagal, naj ga zasliši. Sodišče tega ni storilo in za to svojo odločitev ni navedlo nobenih razlogov.

16. Zaslišanje storilca je še toliko bolj pomembno v primeru, ko storilec zatrjuje in izkazuje, da je duševno manj razvita oseba, ki naj ne bi bila sposobna uveljavljati svojih koristi v postopku, kar pravzaprav pomeni zatrjevanje, da ni razpravno sposobna oseba. Ugotovitev o obstoju tega dejstva pa je predpogoj za to, da se lahko zoper posameznika sploh vodi postopek. Zato se je sodišče, ob tem, da je že sámo ugotovilo, da dejanski stan prekrška ni bil v celoti ugotovljen, dolžno na take predloge posameznika odzvati in v tej smeri izvesti vse (mogoče in upoštevne) dokaze. Tega pa sodišče ni storilo niti potem, ko je izvedenec ugotovil, da gre za osebo, katere dojemanje in razumevanje je na ravni 12-letnega otroka in ki norme razume samo formalno, po vsebini pa jih ni sposobna dojeti. Ugotovitve izvedenca je sodišče upoštevalo izključno pri presoji, ali gre za prištevno osebo, pri čemer je svojo ugotovitev (o sicer bistveno zmanjšani prištevnosti), da je bil storilec sposoben razumeti pomen svojega dejanja, utemeljilo izključno na izvedenčevi ugotovitvi, da je storilec prepoznaval policiste in vedel, kakšna je njihova vloga v prometu. S tem se sodišče pravzaprav sploh ni opredelilo do vprašanja, ali je bil storilec sposoben razumeti pomen konkretnega dejanja, ki znatno presega okvir poznavanja vloge policistov v prometu. Vprašanje, ali je bil pritožnik sploh sposoben razumeti konkretno odredbo policista in jo tudi realizirati, je bilo za oceno o tem, da je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovljeno, bistveno.

17. Sodišče kljub temu, da je že sámo ocenilo, da dejansko stanje ni bilo v celoti ugotovljeno ter da je pritožnik pravočasno in obrazloženo izpodbijal resničnost ugotovljenega dejanskega stanja v hitrem postopku, v katerem sta policista osebno zaznala prekršek in je njuna izjava pravzaprav edini dokaz o storitvi prekrška, ni opravilo ustne (kontradiktorne) obravnave, na kateri bi zaslišalo storilca, policista in predlagane priče – pritožnikovega brata in delodajalca. Ravnanje Okrajnega sodišča je, glede na navedeno v 12. in 13. točki obrazložitve te odločbe, protiustavno. Okrajno sodišče z vidika jamstev poštenega postopka, zlasti z vidika zagotavljanja učinkovite pravice posameznika do obrambe, zato ni moglo ustrezno oceniti dejanskega stanja in odločiti o odgovornosti pritožnika za obravnavani prekršek brez njegovega neposrednega zaslišanja in izvedbe predlaganih dokazov na ustni (kontradiktorni) obravnavi. Pritožniku je zato kršilo njegovo pravico do obrambe iz druge in tretje alineje 29. člena Ustave.

18. Ustavno sodišče je zato izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Velenju v novo odločanje.

19. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi drugega odstavka 38.a člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Ernest Petrič, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo s šestimi glasovi proti enemu. Proti je glasovala sodnica Klampfer.

¹ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-729/03, U-I-187/04 z dne 8. 7. 2004 (Uradni list RS, št. 83/04, in OdlUS XIII, 81).

² Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-1293/10 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 52/12), št. Up-1544/10 z dne 21. 6. 2012 (Uradni list RS, št. 53/12) in št. Up-319/10, U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 (Uradni list RS, št. 10/11).

³ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-120/97.

⁴ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-3663/07 z dne 10. 9. 2009 (Uradni list RS, št. 77/09, in OdlUS XVIII, 83).

⁵ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1293/10.

⁶ Odločba Ustavnega sodišča št. Up-319/10, U-I-63/10.

⁷ Prim. odločbe Ustavnega sodišča št. Up-7/98 z dne 30. 9. 1998 (OdlUS VII, 233), št. Up-312/99 z dne 14. 11. 2002 (Uradni list RS, št. 112/02, in OdlUS XI, 283) in št. Up-319/10, U-I-63/10.

⁸ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-12/12 z dne 11. 12. 2014 (Uradni list RS, št. 92/14).

⁹ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. Up-309/04 z dne 11. 10. 2006 (Uradni list RS, št. 112/06, in OdlUS XV, 97).

¹⁰ Prim. 40. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Jussila proti Finski z dne 23. 11. 2006.

¹¹ Prim. A. Galič v: L. Šturm (ur.), Komentar Ustave Republike Slovenije, Dopolnitev – A, Fakulteta za podiplomske državne in evropske študije, Ljubljana 2011, str. 305.

¹² Prim. odločitev ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji z dne 29. 9. 2011.

¹³ Prim. 40. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Jussila proti Finski in 33. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji.

¹⁴ V sodbi v zadevi Jussila proti Finski je ESČP prvič zavzelo stališče, da ustna obravnava ni nujna v vseh kazenskih zadevah. Pri tem je izhajalo iz dejstva, da je ob širitvi pojma kazenske obtožbe na zadeve, ki ne sodijo v tradicionalne kategorije kazenskega prava, v ta okvir uvrstilo tudi zadeve z "manjšo težo".

¹⁵ Prim. sodbo v zadevi Jussila proti Finski.

¹⁶ Prim. sklep v zadevi Suhadolc proti Sloveniji z dne 17. 5. 2011. Da gre za zadevo, ki ne sodi v tradicionalne kategorije kazenskega prava, je ESČP presodilo tudi v primeru prekrška zoper javni red in mir (prim. sodbo ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji). Vendar je v tej zadevi ugotovilo, da glede na okoliščine konkretnega primera poštenega postopka ni bilo mogoče zagotoviti brez ustne obravnave, in je zato ugotovilo kršitev 6. člena EKČP.

¹⁷ Na to je ESČP opozorilo v svoji odločitvi v zadevi Marguč proti Sloveniji z dne 15. 1. 2013 glede na to, da je pritožniku v primeru neplačila globe grozil uklonilni zapor.

¹⁸ Navedeno stališče je ESČP sprejelo pri odločanju o pravici do ustne obravnave v postopku z zahtevo za sodno varstvo. Prim. 34. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji.

¹⁹ Glej sklep ESČP v zadevi Suhadolc proti Sloveniji. V njem je ESČP kot odločilno upoštevalo, da je imel pritožnik možnost izpodbijati očitek o prekršku in v pisni obliki predložiti pravne in dejanske argumente v svojo korist, da je bil sankcioniran na podlagi dokazov, pridobljenih s tehničnimi napravami, in da je izpostavil zgolj vprašanja tehnične narave, ni pa navedel nobenih konkretnih argumentov, ki bi izpodbijali pravilnost izmerjenih rezultatov. ESČP je še dodalo, da izvedba glavne obravnave ni bila nujna tudi ob upoštevanju nizke višine izrečene globe in da je šlo za lažjo obliko prekrška.

²⁰ Prim. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-56/06 z dne 15. 3. 2007 (Uradni list RS, št. 29/07, in OdlUS XVI, 21).

²¹ Prim. 38. točko obrazložitve sodbe ESČP v zadevi Flisar proti Sloveniji. Glej tudi sodbi Vrhovnega sodišča št. IV Ips 106/2012 z dne 21. 5. 2013 in št. IV Ips 136/2013 z dne 18. 2. 2014. V slednji je Vrhovno sodišče med drugim sprejelo stališče, da mora sodišče v primeru, ko je zaključek sodišča o pravno upoštevnem dejstvu temeljil izključno na izjavi policista, kršitelju, ki verodostojnost te izjave v zahtevi za sodno varstvo argumentirano izpodbija, omogočiti soočenje z avtorjem obremenilne izjave ter izvajanje dokazov v svojo korist.