Na podlagi 29. člena Zakona o lokalni samoupravi (Uradni list RS, št. 94/07 – uradno prečiščeno besedilo, 76/08, 79/09, 51/10, 40/12 – ZUJF in 14/15 – ZUUJFO), 18. člena Statuta Občine Tržič (Uradni list RS, št. 19/13) ter 4. člena Odloka o priznanjih Občine Tržič (Uradni list RS, št. 19/15) je Občinski svet Občine Tržič na 9. redni seji dne 14. 10. 2015 sprejel

Naziv častnega občana Občine Tržič se podeli Tinetu Tomazinu, roj. 8. 2. 1925.

Tine Tomazin se je rodil v kmečki družini pri Šim`nku, kjer je skupaj s še tremi sestrami odraščal v skromnosti in ob trdem delu. Pri enajstih letih mu je umrl oče in takrat je moral prekiniti šolanje v meščanski šoli v Tržiču in čez noč odrasti ter prevzeti moška dela pri hiši, da se je družina lahko za silo prebijala skozi težko življenje. Kljub obilici dela se je izučil za kovinarja. Vojna vihra ga je doletela v cvetu mladosti in takoj, ko je dopolnil 18 let, je bil na silo mobiliziran v nemško vojsko in odpeljan na bojišča po Evropi. V manj kot letu dni mu je uspelo pobegniti iz okupatorskih vrst in se priključiti partizanom. Najprej je bil borec 3. kranjske čete, nato mitraljezec 2. bataljona gorenjskega odreda, kot inštruktor vezistov Prešernove brigade je bil v bitki v Poljanski dolini tudi ranjen. Svobodo je dočakal kot zastavnik – inštruktor za veze v diviziji Vladimira Gortana. Tine je bil v partizanskih vrstah zelo priljubljen in spoštovan, saj je kot nemški vojak pridobil veliko znanja o vojskovanju in taktiki nemške vojske. To svoje znanje in izkušnje pa je s pridom uporabljal in prenašal na soborce partizane.

Tine Tomazin se je po koncu vojne, kljub obljubljenemu visokemu vojaškemu činu, ki bi mu lahko pomagal pri politični ali vojaški karieri, raje zaposlil kot delavec – tkalec v Bombažni predilnici in tkalnici Tržič. Pridno delo in kovinarsko znanje so opazili tudi njegovi predpostavljeni in kmalu je napredoval v podmojstra. Ob delu se je izobraževal ter zaključil nižjo gimnazijo in ekonomsko srednjo šolo. Na osnovi izobrazbe in pridnega in vestnega dela so mu zaupali delo normirca, ki pa ga ni dolgo opravljal, saj ga je čakal večji izziv – izvolili so ga na funkcijo načelnika organizacijsko inštruktorskega oddelka na Okrajnem komiteju KP. Po enem letu opravljanja te funkcije se je vrnil nazaj v BPT kot pomočnik komercialnega direktorja, nepoklicno pa je opravljal še funkcijo podpredsednika občinske skupščine, zadolženega za področje gospodarstva. Leta 1965 se je zopet začasno poslovil od BPT, saj je bil izvoljen za predsednika občinske skupščine in je to funkcijo (današnji župan) opravljal do leta 1967. Po izteku mandata se je vrnil v BPT, kjer je kot komercialni direktor ob delu zaključil tudi šolanje na Ekonomski fakulteti v Mariboru in kot direktor tovarne BPT od leta 1978 do 1982 odšel v pokoj. BPT je pod njegovim vodstvom zaposlovala preko 1200 delavk in delavcev.

Tine Tomazin je že kot mlad borec za svobodo v drugi svetovni vojni z vsem srcem in znanjem pomagal osvoboditi domovino iz rok okupatorjev. V svoji poklicni karieri je uspešno deloval tako v gospodarstvu, kot tudi v politiki. Svoje znanje je neprestano nadgrajeval z izobraževanjem in s tem pripomogel k razvoju in uspehu tovarne, kjer je delal in jo nazadnje tudi vodil, kot direktor. Pod njegovim vodstvom je tovarna tehnološko izredno napredovala, saj so že v tistem času s pomočjo tujih oblikovalcev in proizvajalcev, proizvode prodajali na zahtevno evropsko tržišče. Žal ni bilo podpore njegovih takratnih ožjih sodelavcev po preusmeritvi proizvodnje v izdelavo tkanin v kombinaciji s steklenimi vlakni in kevlarjem. Prepričan je, da bi ta proizvodni program lahko proizvajali in tržili še danes, saj so tovrstne tkanine prisotne tako v industriji, kot tudi v raznih delovnih in zaščitnih oblačilih.

V času njegovega političnega udejstvovanja je zagotovo najpomembnejše pobratenje s francoskim mestom Ste Marie aux Mines, ki bo prihodnje leto praznovalo 50 let. Tine Tomazin je bil pobudnik in sopodpisnik listine o pobratenju in je to prijateljstvo izkoristil tudi za tesne gospodarske in turistične povezave tako med pobratenima mestoma, kot tudi med državama. Tudi mednarodna razstava MINFOS je plod sodelovanja med pobratenima mestoma in ideja o proizvodnji tkanin v kombinaciji s steklenimi vlakni in kevlarjem je nastala v povezavi s Francijo.

Tine Tomazin je bil že leta 1976 proglašen za častnega občana mesta Ste Marie aux Mines, Francoski parlament pa mu je leta 2006 podelil plaketo za zasluge pri pobratenju in mednarodnem sodelovanju.

V času njegovega županovanja je bila zgrajena in odprta cesta Naklo–Ljubelj, ki je povezala Slovenijo in Občino Tržič preko predora Ljubelj s sosednjo Avstrijo in omogočila boljše sodelovanje na vseh področjih. Ta odsek ceste je v takratni Jugoslaviji prvi imel status avtoceste.

Tine Tomazin je bil po odhodu v pokoj tajnik Turističnega društva in se povezal s turističnimi agencijami po Sloveniji in tržil njihove produkte preko TD Tržič. Seveda so tudi agencije v svojo ponudbo vključile tržiške turistične točke in privabljale turiste. V tem času je bil izdan tudi prvi turistični katalog Tržiča. V času njegovega županovanja je bil leta 1966 posnet prvi turistični film v Jugoslaviji – Tržič, biser med gorami.

Po osamosvojitvi Slovenije je Tine Tomazin tvorno sodeloval in pomagal izpeljati postopke za ustanovitev Agrarne skupnosti Polana in Pašne skupnosti Tegošče. Tudi v KS Križe je bil član sveta in s svojimi izkušnjami pomagal pri razvoju svojega rojstnega kraja. V KO ZZB NOV je še danes nepogrešljiv član in je kot predsednik to organizacijo nekaj let tudi vodil.

Tine Tomazin je kljub svoji starosti zelo aktiven in po svojih najboljših močeh pomaga v raznih društvih in organizacijah. Trenutno poleg ostalega dela sodeluje s Komisijo za mednarodno sodelovanje pri pripravi biltena, ki bo izšel leta 2016 ob 50. obletnici pobratenja mest Tržič in Ste Marie aux Mines.

Podelitev posebne listine, ki jo podpiše župan Občine Tržič, se opravi v mesecu decembru 2015.

Ta odlok začne veljati z dnem objave v Uradnem listu Republike Slovenije.