Številka:	U-I-88/15-9
	Up-684/12-32
Datum:	15. 10. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Marte Pucko, Matjaža Pucka in Damirja Pucka, vsi Murska Sobota, ki jih zastopa Jože Korpič, odvetnik v Murski Soboti, in v postopku za oceno ustavnosti, začetem s sklepom Ustavnega sodišča, na seji 15. oktobra 2015

1. Člen 204 Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78, 39/85 in 57/89) je bil v neskladju z Ustavo.

2. Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 643/2008 z dne 19. marca 2012 se razveljavi in zadeva se vrne Vrhovnemu sodišču v nov postopek.

1. V pravdnem postopku je sodišče prve stopnje toženi stranki (Republiki Sloveniji) naložilo obveznost, da tožniku plača 12.518,78 EUR odškodnine za nepremoženjsko škodo s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2002 do plačila. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožena stranka vložila pritožbo. Tožnik je med pritožbenim postopkom (15. 12. 2007) umrl. Višje sodišče je presodilo, da njegova smrt v pritožbenem postopku na odločitev nima vpliva. Tožnik je bil namreč v času zadnje glavne obravnave še živ, sodišče prve stopnje pa je o odškodnini za nepremoženjsko škodo odločilo na podlagi okoliščin, ki so bile podane ob zaključku glavne obravnave. Višje sodišče je zato pritožbeni preizkus pravilnosti sodbe sodišča prve stopnje opravilo po stanju na dan izdaje te sodbe. Pritožbo tožene stranke je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Ob odločanju o reviziji tožene stranke je Vrhovno sodišče sklenilo, da se reviziji ugodi in se sodba sodišča druge stopnje glede odločitve o odškodnini za nepremoženjsko škodo spremeni tako, da se pritožba zavrže. Ta odločitev temelji na stališču, da terjatev za nepremoženjsko škodo svojo osebno naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo (ali pisnim sporazumom). To pomeni, da terjatev v trenutku smrti tožnika – med pritožbenim postopkom – na dediče ni mogla preiti in je ugasnila, posledično pa dediči tudi niso mogli vstopiti v procesni položaj zapustnika.

3. Pritožniki (dediči tožnika) zatrjujejo kršitev pravic iz 14. in 22. člena ter kršitev 2. člena Ustave. Nasprotujejo stališčem Vrhovnega sodišča, na katerih temelji izpodbijani sklep. Menijo, da jih razlaga Vrhovnega sodišča postavlja v neenakopraven položaj z drugimi upniki. Zatrjujejo, da stališče sodne prakse, ki zelo ozko razlaga 204. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) oziroma sedaj veljavni 184. člen Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 97/07 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju OZ), ni prilagojeno trenutnim družbenim razmeram ter pravni negotovosti, ki jo povzročajo dolgotrajni sodni postopki. Kot zatrjujejo pritožniki, je navedeno stališče sodne prakse arbitrarno, še zlasti upoštevajoč dolgotrajnost sodnih postopkov, v katerih tožniki, ki uveljavljajo plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, še pred pravnomočnim koncem postopka umrejo. Navedeno stališče naj bi bilo tudi v nasprotju z namenom zakonodajalca. Zato se pritožniki zavzemajo za spremembo tega stališča, in sicer tako, da bi bila odškodninska terjatev za nepremoženjsko škodo podedljiva, če je bilo o njej odločeno na podlagi stanja ob koncu glavne obravnave, ko je bil tožnik še živ (torej z nepravnomočno sodbo). Pritožniki podrejeno predlagajo, naj Ustavno sodišče ugotovi protiustavnost 204. člena ZOR oziroma 184. člena OZ.

4. Ustavno sodišče je sklenilo, da ustavno pritožbo sprejme v obravnavo. Sklenilo je tudi, da začne postopek za oceno ustavnosti 204. člena ZOR (drugi odstavek 59. člena Zakona o Ustavnem sodišču, Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS).

5. Ustavna pritožba in sklep o začetku postopka za oceno ustavnosti 204. člena ZOR sta bila predložena nasprotnemu udeležencu v pravdi, tj. Republiki Sloveniji. V odgovoru Republika Slovenija navaja, da je mogoča ustavnoskladna razlaga izpodbijane ureditve. Meni, da je 204. člen ZOR treba razlagati skladno s procesnopravnimi pravili o časovnih mejah pravnomočnosti. Zato je treba, kot navaja, šteti, da smrt oškodovanca oziroma tožnika po izdaji prvostopenjske sodbe nima vpliva na pravilnost izpodbijane sodbe, saj gre za okoliščino, nastalo izven časovnih mej pravnomočnosti. Zato tudi, kot meni nasprotna udeleženka, ne more biti upošteven pomislek, da so lahko stranke zaradi različne dolžine postopkov pred sodišči druge stopnje v bistveno različnem položaju glede podedljivosti terjatve. Republika Slovenija opozarja še, da je istovrstna zadeva v presoji pred Vrhovnim sodiščem in da je zato mogoče pričakovati, da bo Vrhovno sodišče sodno prakso poenotilo in da zato tudi očitek o neenakosti pred zakonom s tega vidika ne more biti utemeljen.

6. Odgovor na pritožbo je bil predložen pritožnikom. Navajajo, da je Vrhovno sodišče glede spornega vprašanja stališče sprejelo že v njihovi zadevi, zadeva, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, pa je tej vsebinsko enaka. Opozarjajo še, da je v času po uveljavitvi ZOR prišlo do spremembe v poslovanju sodišč zaradi uvedbe sodnih počitnic. Zato so postopki pred sodišči druge stopnje nujno daljši, kot so bili v času, ko je bila obravnavana ureditev sprejeta. Vztrajajo pri navedbah v ustavni pritožbi.

7. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo in sklep o začetku postopka za presojo ustavnosti vročilo Državnemu zboru in mu omogočilo, da na vprašanja glede začetka postopka za oceno ustavnosti odgovori, česar pa Državni zbor ni storil.

8. Pritožniki (dediči prvotnega tožnika) vlagajo ustavno pritožbo zoper sklep, s katerim je Vrhovno sodišče zavrglo revizijo nasprotne stranke (toženca). Na prvi pogled se zdi, da to ni odločba, ki bi lahko prizadela pravni položaj pritožnikov, saj je zanje ugodna (pripeljala je namreč le do tega, da je bila pritožba tožencev zoper obsodilno sodbo sodišča prve stopnje zavržena). Vendar ni tako. Vrhovno sodišče je utemeljilo, da je pritožbo tožencev treba zavreči, ker jim (povedano poenostavljeno) sodba sodišča prve stopnje sploh ne more škoditi. Sodba sodišča prve stopnje se namreč glasi na prvotnega tožnika, ta pa je med pritožbenim postopkom umrl. Ta sodba dedičem tožnika ne more dati pravic, saj gre za nepodedljive pravice. »Dediči« tožnika sploh niso vstopili v njegov procesni položaj in tudi ne morejo uveljavljati pravic, ki jih je prvostopenjska sodba priznala tožniku, saj teh pravic niso podedovali. Ker odločitev Vrhovnega sodišča v bistvu pomeni, da se pritožniki ne morejo sklicevati na sodbo sodišča prve in druge stopnje in da ne morejo uveljavljati pravic, ki jih je ta sodba priznala tožniku, imajo pritožniki pravni interes, da se izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča razveljavi. Na pravni interes pritožnikov tudi ne vpliva okoliščina, da v sklepu Vrhovnega sodišča sploh niso navedeni kot stranke postopka. Vrhovno sodišče navaja le, da gre za »pravdno zadevo tožeče stranke: Rudolf Pucko« (torej prvotni tožnik). Vendar je okoliščina, da pritožniki niso navedeni kot stranke revizijskega postopka, zgolj posledica zanje neugodnega pravnega stališča, da niso prevzeli niti materialnopravnega niti procesnopravnega položaja umrlega prvotnega tožnika.

9. Skladno z drugim odstavkom 59. člena ZUstS Ustavno sodišče začne postopek za oceno ustavnosti zakona, na katerem temelji izpodbijani posamični akt, če Ustavno sodišče oceni, da bi bil lahko zakon protiustaven. V obravnavani zadevi je Ustavno sodišče ugotovilo, da gre za tak primer. Odločitev Vrhovnega sodišča namreč temelji na 204. členu ZOR, ta določba pa bi, glede na argumente v ustavni pritožbi, lahko bila protiustavna.

10. Člen 204 ZOR se ne uporablja več. Uporabljati se je prenehal z dnem uveljavitve OZ (drugi odstavek 1061. člena OZ). Vendar to ni ovira za oceno ustavnosti tega zakona. Po prvem odstavku 47. člena ZUstS v primeru, če se z zahtevo ali s pobudo izpodbija predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, ki v času vložitve zahteve ali pobude ne velja več, niso pa bile odpravljene posledice njegove protiustavnosti oziroma nezakonitosti, Ustavno sodišče odloči o njegovi ustavnosti oziroma zakonitosti. Ker je bil v sodni odločbi, ki jo pritožnik izpodbija z ustavno pritožbo, uporabljen ZOR, gre v obravnavani zadevi za tak primer.

11. Člen 204 ZOR je identičen sedaj veljavnemu 184. členu OZ. Vendar ustavnosti te določbe OZ Ustavno sodišče v tej zadevi ne presoja, ker pritožniki za oceno njene ustavnosti nimajo pravnega interesa.

12. Odločitev Vrhovnega sodišča temelji na pravnem stališču, da je terjatev za nepremoženjsko škodo strogo osebne narave in da to svojo naravo izgubi šele s priznanjem s pravnomočno sodbo (ali pisnim sporazumom). Šele tedaj se ta terjatev, ki zasleduje namen satisfakcije (pravičnega zadoščenja), spremeni v pravo premoženjsko vrednost in se zato lahko prenese na dediče. Takšno razumevanje (ne)podedljivosti terjatve iz naslova nepremoženjske škode je bilo sprejeto v 204. členu ZOR, ki je v prvem odstavku določal: »Terjatev za povrnitev nepremoženjske škode preide na dediče samo, če je bila priznana s pravnomočno odločbo ali pisnim sporazumom.« Skladno s tem je v drugem odstavku določena še naslednja omejitev: »Pod enakimi pogoji je lahko ta terjatev predmet odstopa, pobota in izvršbe.« Če oškodovanec umre pred pravnomočnostjo sodbe v pravdnem postopku, terjatev za premoženjsko škodo ne spada v zapuščino, njegovi (siceršnji) dediči zato ne morejo vstopiti niti v oškodovančev materialnopravni niti v njegov procesni položaj.

13. Ni dvoma, da je ustavno sprejemljivo stališče, da je terjatev za povračilo nepremoženjske škode, glede na svoj namen, strogo osebne narave. V izhodišču tudi po presoji Ustavnega sodišča drži stališče Vrhovnega sodišča, da je zakonodajalčevi presoji prepuščeno, ali in kdaj osebna pravica, kot je to pravica zahtevati povračilo nepremoženjske škode, izgubi osebno naravo. To ne more biti vprašanje ustavnosti z vidika pravice do zasebne lastnine ali pravice do dedovanja po 33. členu Ustave. To pa posledično pomeni, da je zakonodajalčevi presoji praviloma prepuščena tudi odločitev, pod katerimi pogoji je ta terjatev podedljiva. To je v skladu s 67. členom Ustave, po katerem način in pogoje dedovanja določa zakon. Ne gre za vprašanje, ki bi spadalo v ustavno varovano jedro pravice do dedovanja po 33. členu Ustave.

14. Drugo, samostojno vprašanje pa je, ali je sporna ureditev v skladu z načelom enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. V skladu z ustaljeno ustavnosodno presojo načelo enakosti pred zakonom zahteva, da je treba bistveno enaka dejanska stanja obravnavati enako. Če se taka stanja obravnavajo različno, pa mora za razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari (glej na primer odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014, Uradni list RS, št. 58/14).

15. Zakonska ureditev, da je terjatev za povračilo nepremoženjske škode vezana na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina, lahko pripelje do razlikovanja med položaji dedičev glede na okoliščino trajanja sodnega postopka. Čeprav sta namreč dva oškodovanca izrazila voljo (bodisi že z izvensodnim dejanjem bodisi z vložitvijo tožbe), da glede sicer strogo osebne škode uveljavljata zahtevek za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v istem trenutku, in čeprav je tudi škoda morda nastala istočasno, bo lahko prišlo do razlikovanja položaja dedičev glede na okoliščino, ali je oškodovanec umrl že med pravdo ali šele po pravnomočnosti sodbe, s katero je prisojena odškodnina. Obravnavana ureditev (ne)podedljivosti terjatev za plačilo nepremoženjske škode torej učinkuje tako, da so dediči oškodovancev, ki so utrpeli nepremoženjsko škodo, lahko v bistveno različnem položaju, odvisno od okoliščine, ali oškodovanec umre v času trajanja pravdnega postopka za plačilo odškodnine, in ne glede na to, da so bili pred tem položaji enaki. Ustavno sodišče mora zato najprej oceniti, ali okoliščina, da so oškodovanci utrpeli škodo v istem času in da so v istem času izrazili voljo (ali celo vložili tožbo), da zaradi utrpljene osebne škode dobijo denarno odškodnino, zadošča za sklep, da gre za istovrstnost položajev tudi glede vprašanja podedljivosti terjatev. Šele če je odgovor na to vprašanje pozitiven in če torej gre za enake položaje, pa mora Ustavno sodišče še oceniti, ali za razlikovanje glede (ne)podedljivosti odškodninskega zahtevka, ki je pogojeno s smrtjo oškodovanca med tekom pravdnega postopka, v katerem je oškodovanec uveljavljal odškodninski zahtevek, obstaja razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari.

16. Iz Ustave sicer ne izhaja, da je razlikovanje med pravnim položajem določenih oseb glede na trenutek, kdaj je v njihovi zadevi prišlo do pravnomočne sodbe, splošno ustavno nedopustno. Samo po sebi namreč okoliščina, kdaj je v nekem postopku prišlo do pravnomočnosti, nič bolj ali nič manj ne utemeljuje sklepa o bistveni podobnosti položajev kot na primer okoliščina, kdaj je v postopku prišlo do izdaje odločbe na prvi stopnji ali pa do vložitve tožbe.¹ Praviloma torej velja, da je vprašanje, na kateri trenutek v teku pravde bo zakonodajalec vezal nastop določenih pravnih posledic, stvar primernosti zakonske ureditve, v kar Ustavno sodišče ne more posegati.²

17. Vendar pa je treba upoštevati posebnost obravnavanega položaja oziroma naravo nepremoženjske škode. Škode, ki se izraža v trpljenju oškodovanca (duševne ali telesne bolečine zaradi posega v določene pravno zavarovane dobrine, strah ali, skladno s posebnimi zakoni, druge neugodnosti), ni mogoče neposredno odpraviti z vrnitvijo v prejšnje stanje. Za nepremoženjsko škodo sodišče prisodi pravično denarno odškodnino. Namen odškodnine je v tem primeru zadoščenje. Nepremoženjska škoda je strogo osebne narave, saj neposredno prizadene strogo osebne dobrine oškodovanca. Vendar pa se odškodnina, do katere ima oškodovanec pravico, izraža v premoženjski vrednosti. Vprašanje torej je, kdaj se odškodninska terjatev pri omenjenih strogo osebnih škodah v zadostni meri materializira, tako da jo je mogoče šteti za premoženjsko – s tem pa po naravi stvari tudi podedljivo – vrednost.³ Ker gre za osebno škodo, je za sklep o bistveni enakosti položajev treba upoštevati okoliščine, ki se nanašajo na oškodovanca. Za oceno enakosti položajev glede vprašanja, ali se strogo osebna terjatev pretvori v premoženjsko vrednost (in s tem postane podedljiva), so torej upoštevne okoliščine, ki izvirajo iz voljnega ravnanja oškodovanca. To velja tako za primerjavo položaja oškodovancev kot tudi v primeru, če je zaradi smrti oškodovanca treba primerjati položaj njihovih dedičev. Če pride do smrti oškodovanca, je zato treba šteti, da morajo biti tudi za sklep o enakosti položajev dedičev bistvene okoliščine glede tega, kdaj je zapustnik utrpel nepremoženjsko škodo in kdaj je na ustrezen način izrazil voljo, da zadoščenje dobi v obliki denarne odškodnine, in je s tem odškodninska terjatev izgubila svojo strogo osebno naravo.

18. Navedeno utemeljuje sklep, da je treba šteti, da so dediči oškodovancev, ki so v istem času utrpeli nepremoženjsko škodo in v istem času tudi izrazili voljo, da za utrpljeno škodo dobijo zadoščenje v obliki denarne odškodnine, v bistveno enakem položaju. Zakonska ureditev, ki podedljivost terjatev za plačilo nepremoženjske škode veže na trenutek pravnomočnosti sodbe, s katero je oškodovancu prisojena denarna odškodnina, zato enake položaje obravnava neenako. Pri tem je treba upoštevati, da ni dovolj, da se enakost obravnave zagotovi formalno v zakonu, pač pa je treba zagotoviti tudi, da zakonska ureditev ne povzroča dejanskega diskriminacijskega učinka. V nasprotnem primeru je enaka obravnava namreč zagotovljena zgolj navidezno. Ni dvoma, da je povzročena neenakost bistvena, saj se ustvarjeno razlikovanje ne nanaša zgolj na kakšne posredne pravne učinke, pač pa neposredno na sam obstoj premoženjske pravice – vprašanje, ali je terjatev zapustnika prešla na dediča. Ustavno sodišče mora zato, kot je pojasnjeno v 14. točki te obrazložitve, oceniti, ali za to razlikovanje obstaja razumen in iz narave stvari izhajajoč razlog.

19. Pri tem je treba najprej pojasniti, da obveznost povračila škode nastane že s tem, ko je škoda storjena (prim. 131. člen OZ). Zato položaj ni enak kot v primerih, ko šele konstitutivna (oblikovalna) odločba pristojnega organa ustvari pravico stranke oziroma obveznost zavezanca. S tega vidika zato iz narave stvari ne izhaja, da bi se podedljivost terjatve morala vezati šele na pravnomočnost sodbe, s katero je prisojena odškodnina.

20. Drugo vprašanje pa je, ali morda takšna zahteva izhaja iz strogo osebne narave nepremoženjske škode in iz tega, da pravica do denarne odškodnine za takšno škodo nujno predpostavlja, da se strogo osebna terjatev v določenem trenutku pretvori v premoženjsko. Vendar slednje omogoča le sklep, da sme zakonodajalec tudi podedljivost terjatve za plačilo denarne odškodnine za povračilo nepremoženjske škode vezati na določen kasnejši trenutek, ne že na trenutek nastanka škode. Tudi s tega vidika iz narave stvari ne izhaja, da bi ta kasnejši trenutek moral biti vezan prav na pravnomočnost sodbe, s katero se oškodovancu prisodi denarna odškodnina. Pravnomočnost sodne odločbe je sicer pomembna pravna kategorija, ki jo posebej poudarja tudi 158. člen Ustave, vendar to ne pomeni, da je lahko odločilna tudi za vprašanje urejanja podedljivosti pravic. Nasprotno, če je škoda osebna in je odškodninska terjatev osebne narave, potem iz narave stvari kvečjemu izhaja, da so tudi glede vprašanja, ali se strogo osebna narava terjatve pretvori v premoženjsko (in s tem podedljivo), bistveni izražena volja in ravnanja oškodovanca. Zakonodajalec je s sprejetjem 204. člena ZOR potrdil, da tudi terjatve za plačilo nepremoženjske škode pridobijo premoženjsko naravo in s tem postanejo podedljive; ali bodo postale takšne, pa je odvisno predvsem od volje samega oškodovanca. Ureditev v 204. členu ZOR lahko povzroči, da bo obravnavanje dedičev oškodovancev, ki so bili vsi v izhodišču v enakem položaju (z vložitvijo tožbe so izrazili voljo, da zaradi nepremoženjske škode dobijo pravično denarno odškodnino), nato odvisno od dogodkov in ravnanj, ki so povsem ali vsaj pretežno izvzeti tudi iz sfere samega oškodovanca. Trajanje sodnih postopkov je pogosto odvisno od okoliščin, na katere stranka ne more vplivati; z vidika dedičev je torej možnost dedovanja odvisna od okoliščin, ki so z njihovega vidika, pa tudi z vidika samega oškodovanca in škodnega dogodka, iz katerega izvira spor, povsem nepredvidljive in naključne (kot na primer okoliščina, ali je pri določenem sodišču zadeva prišla prej na vrsto; ali je prišlo do težav pri vročanju tožbe; ali se je toženec zoper prvostopenjsko sodbo pritožil; ali je v pritožbenem postopku kdaj prišlo do razveljavitve sodbe in vrnitve sodišču prve stopnje v nov postopek).⁴ Še posebej problematično pa je, da ureditev v 204. členu ZOR v praktični posledici povzroči, da je podedljivost terjatev za povračilo nepremoženjske škode na trenutek pravnomočnega zaključka pravdnega postopka še najbolj odvisna od ravnanj nasprotne stranke, torej zavezanca oziroma povzročitelja škode. Če namreč zavezanec odškodnino na zahtevo oškodovanca prostovoljno plača ali če se z oškodovancem izvensodno dogovori (na primer s poravnavo ali s priznanjem dolga), so dediči, če pride do smrti oškodovanca, varovani. Niso pa varovani v primeru, ko povzročitelj škode ravna še posebej nedopustno, torej ne le, da je najprej protipravno povzročil škodo, pač pa nato, kljub utemeljeni zahtevi oškodovanca, ni odškodnine niti plačal niti se izvensodno sporazumel za plačilo odškodnine. Da je odvisnost obstoja (in podedljivosti) terjatve za nepremoženjsko škodo odvisna od trajanja sodnega postopka, pa lahko še bolj poslabša položaj upravičenca (najprej oškodovanca, in če ta umre, njegovih dedičev), saj je realna nevarnost, da nekateri toženci prav zaradi te ureditve uporabljajo sredstva oziroma v postopku delujejo tako, da bi čim bolj otežiti cilj, da se pravdni postopek izvede učinkovito in brez nepotrebnega odlašanja. Ureditev je s tem v nasprotju z načeloma, da mora pravna ureditev čim bolj spodbujati prostovoljno izpolnjevanje obveznosti in da mora tudi čim bolj spodbujati, da tudi stranke v sodnih postopkih čim bolj prispevajo k njihovi učinkovitosti. Za takšno ureditev ni mogoče reči, da pomeni razumno in iz narave stvari izhajajoče neenako obravnavanje enakih položajev. Argument nasprotne udeleženke, da bi v 204. členu ZOR podedljivost terjatve lahko vezali na zaključek postopka pred sodiščem prve stopnje (in torej dedičem oškodovanca ne bi šlo v škodo, če bi ta umrl v času pritožbenega postopka), navedene protiustavnosti ne rešuje. V ničemer namreč ne vpliva na podane argumente, ki se nanašajo na ravnanje oškodovanca na eni ter storilca na drugi strani pred pravdo in med postopkom pred sodiščem prve stopnje.

21. Oceniti je treba še, ali je to razlikovanje med bistveno podobnimi položaji pogojeno s kakšnimi drugimi nujnimi razlogi; torej, ali zakonodajalec zaradi narave pravnega razmerja kakšne druge možnosti, kot vezati podedljivost teh terjatev na trenutek pravnomočnosti sodbe, sploh ni imel. V določenih primerih je namreč po naravi stvari nujno, da dediči ne morejo vstopiti v zapustnikov materialnopravni in posledično tudi ne procesnopravni položaj. Vendar je odgovor na to vprašanje negativen. Ureditev, ki je sprejeta v ZOR (in sedaj OZ) in ki veže podedljivost na pravnomočnost obsodilne sodbe, gotovo ni edina možnost. Nepremoženjska škoda je osebne narave, sankcija za to škodo – denarna odškodnina – pa pomeni premoženjsko vrednost. Prenosljivost in podedljivost te terjatve zato nista nemogoči. Zato je mogoče podedljivost obravnavanih terjatev vezati tudi na primer na trenutek, ko je oškodovanec navzven in nedvomno izrazil voljo, da mu povzročitelj dolguje določen denarni znesek kot odškodnino za pretrpljeno nepremoženjsko škodo, ali ko je za uveljavitev tega zahtevka vložil tožbo. Tudi primerjalnopravni pregled pokaže, da je vezanost podedljivosti terjatve iz naslova nepremoženjske škode v svetu bolj izjema kot pravilo.⁵ Ustavno sodišče se ne more izrekati o tem, ali naj bo pri tem odločilen trenutek, ko je oškodovanec voljo za uveljavljanje denarne odškodnine izrazil izvensodno (z naslovitvijo zahtevka za povračilo škode na storilca ali zavarovalnico ali kako drugače), ali trenutek, ko je vložil tožbo pred sodiščem. To je stvar primernosti zakonske ureditve in je s tem pridržana zakonodajalcu. Za Ustavno sodišče zadošča ocena, da bi zakonodajalec dedovanje terjatev za povračilo nepremoženjske škode lahko uredil na tak način, da ne bi povzročil neenakega obravnavanja v bistvenem enakih položajev.

22. Glede na pojasnjeno je ureditev v 204. členu ZOR zato, ker različno obravnava dediče oškodovancev, ki so v bistveno enakem položaju, za to razlikovanje pa ni razumnega in iz narave stvari izhajajočega razloga, neskladna z ustavno pravico do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave.

23. Ker se izpodbijana določba ZOR več ne uporablja, je Ustavno sodišče ne more razveljaviti. Zadošča ugotovitev, da je bila iz razlogov, navedenih v tej odločbi, neskladna z Ustavo (1. točka izreka).

24. Pritožnica vlaga ustavno pritožbo zoper sklep Vrhovnega sodišča. Sodišče je odločitev oprlo na 204. člen ZOR, torej na določbo, ki je – kot izhaja iz obrazložitve te odločbe – v neskladju s pravico do enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. S tem je tudi Vrhovno sodišče kršilo omenjeno človekovo pravico. Zato je Ustavno sodišče sklep Vrhovnega sodišča razveljavilo (2. točka izreka). Ob ponovnem odločanju o reviziji nasprotnega udeleženca bo Vrhovno sodišče moralo šteti, da so dediči tožnika vstopili v njegov materialnopravni in procesnopravni položaj, ter o reviziji odločiti skladno s tem.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 47. člena in prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Prim. sklep Ustavnega sodišča št. U-I-21/02 z dne 12. 9. 2002 (Uradni list RS, št. 83/02, in OdlUS XI, 166).

² Navedeno se nanaša na presojo enakosti pred zakonom po drugem odstavku 14. člena Ustave. Seveda ni izključeno, da iz kakšne druge človekove pravice, na primer pravice do učinkovitega sodnega varstva, izhaja, da mora zakon določene pravne učinke vezati na samo vložitev tožbe oziroma začetek ustreznega postopka (na primer vprašanje presoje pravočasnosti vloge) ter s tem preprečiti, da bi upravičenec izgubil določeno pravico, ki jo je v trenutku začetka postopka imel, zgolj zaradi okoliščin, na katere sam nima vpliva (trajanje postopka).

³ V teoriji o tem S. Cigoj, Odškodninsko pravo Jugoslavije, Ljubljana 1972, str. 476 in nasl., S. Goljar, Podedljivost zahtevkov iz nematerialne škode, Pravnik, št. 1–3 (1970), str. 40 in nasl., M. Ovčak Kos, Dedovanje terjatve za povrnitev nepremoženjske škode in procesnopravne dileme, Pravnik, št. 11–12 (2012), str. 149 in nasl., L. Koman Perenič, Prehod zahtevkov iz nepremoženjske škode, Pravnik, št. 7–9 (1977), str. 707, M. Ostruh, Nepodedljiva odškodninska terjatev – zapleti v postopku, Podjetje in delo, št. 1 (2006), str. 150.

⁴ S podobno problematiko se je Ustavno sodišče ukvarjalo že v odločbi št. Up-492/11 z dne 9. 5. 2013 (Uradni list RS, št. 47/13), kjer je izreklo: »Kršitev načela enakosti je med drugim podana, če Upravno sodišče prehodno določbo zakona, ki ureja davčno oprostitev, razlaga tako, da kot odločilno okoliščino upošteva čas pravnomočnega končanja zapuščinskega postopka, ne pa trenutka zapustnikove smrti. S tem je posamezne naslovnike davčne oprostitve iz 153. člena Zakona o dohodnini (ZDoh-2) razlikovalo glede na to, koliko časa je trajal zapuščinski postopek. To pa ni stvaren in razumen razlog, ki bi dovoljeval različno obravnavo upravičencev do oprostitve, ki jim je zakonodajalec namenil enako ureditev.«