Številka:	U-I-251/14-14
Datum:	21. 10. 2015

Ustavno sodišče je v postopku za oceno ustavnosti, začetem na pobudo A. B., C., ki ga zastopa mag. Igor Grošelj, odvetnik v Zagorju ob Savi, na seji 21. oktobra 2015

V drugem odstavku 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list RS, št. 69/04 – uradno prečiščeno besedilo) se razveljavi besedilo »vendar najkasneje pet let po rojstvu otroka«.

1. Pobudnik vlaga pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 96. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) v delu, ki pravico moža, da sodno izpodbija očetovstvo otroka, ki ga je rodila njegova žena v zakonski zvezi ali pred pretekom tristo dni od prenehanja zakonske zveze, ker misli, da ni njegov oče, časovno omejuje s prekluzivnim rokom za vložitev tožbe, ki se izteče pet let po rojstvu otroka.¹ Pobudnik zatrjuje, da zaradi poteka navedenega roka ne more izpodbijati očetovstva starejše hčerke. Izpodbijani del drugega odstavka 96. člena ZZZDR naj bi nesorazmerno posegal v človekovo pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) in v človekovo pravico do varstva pravic zasebnosti in osebnostnih pravic (35. člen Ustave). Interes domnevnega očeta, ki ni biološki oče, da izpodbije pravno veljavno starševsko razmerje tudi po preteku petletnega objektivnega roka, bi po mnenju pobudnika moral pretehtati nad interesi pravne varnosti in varovanja trajnosti obstoječih družinskopravnih razmerij. Pobudnik meni, da mu Ustava daje pravico do poznavanja identitete svojih naravnih otrok, kakor tudi pravico, da ukine pravno vez med seboj in otrokom, ki ne ustreza realnosti. Drugi odstavek 96. člena ZZZDR naj ne bi upošteval, da lahko domnevni očetje izvejo za okoliščine, ki utemeljujejo dvom o očetovstvu, šele po preteku petletnega roka. Pobudnik opozarja, da samo upravičenje vložiti tožbo še ne pomeni spremembe obstoječih pravnih in dejanskih razmerij, saj se to zgodi le, če je izpodbijanje očetovstva uspešno.

2. Po mnenju pobudnika ni ustavnopravnih razlogov, da se ohranjajo v veljavi pravni akti in zakonske domneve, ki niso skladni z biološkimi dejstvi, ki jih je mogoče zanesljivo ugotoviti šele v dokaznem postopku na podlagi tožbe za izpodbijanje očetovstva. Pobudnik navaja, da sam ni imel vpliva na to, kdaj mu bodo razkrita dejstva, ki zanikajo njegovo očetovstvo. Zato naj bi bil strogi in rigidni petletni prekluzivni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, katerega začetek je navezan na objektivno dejstvo rojstva otroka, ustavno nedopusten. Pobudnik se zavzema za to, da bi izpodbojni rok začel teči s trenutkom, ko je domnevni oče izvedel za okoliščine, ki utemeljujejo dvom o skladnosti pravne domneve z biološko realnostjo. Izpodbijana zakonska določba naj bi omogočala materam, da domnevnim očetom kadarkoli po poteku roka brez pravnih posledic razkrijejo okoliščine, ki kažejo na to, da formalni očetovski status ne ustreza resničnosti. Nezmožnost razjasnitve stanja stvari glede lastnega potomstva naj bi za pobudnika pomenila hudo breme, ponižanje in negotovost, hkrati naj bi očetovstvo pomenilo pravne obveznosti. Pobudnik meni, da tudi načelo prednostnega upoštevanja pravic in koristi otrok kaže v smer nesorazmernosti drugega odstavka 96. člena ZZZDR v izpodbijanem delu. Tudi vrhovni interes otroka naj bi namreč bil v poznavanju dejanske identitete in izvora. Po prepričanju pobudnika njegovim argumentom pritrjuje tudi napredek medicinske znanosti, ki omogoča ugotavljanje sorodstvenih razmerjih z veliko gotovostjo. Pobudnik navaja še, da izpodbijana ureditev neenakopravno obravnava otroke, glede katerih je prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva že potekel, v primerjavi z otroki, glede katerih je tožba iz 96. člena ZZZDR še mogoča.

⁵ Glej npr. S. Cigoj, nav. delo, S. Goljar, nav. delo, str. 48, M. Ovčak Kos, nav. delo, str. 886. Omeniti velja, da so vedno bolj pogoste ureditve, v katerih se za podedljivost ne zahteva niti vložitev tožbe, na primer Par. 253 nemškega Državljanskega zakonika (Bürgerliches Gesetzbuch) od novele iz leta 1990.

2. Po mnenju pobudnika ni ustavnopravnih razlogov, da se ohranjajo v veljavi pravni akti in zakonske domneve, ki niso skladni z biološkimi dejstvi, ki jih je mogoče zanesljivo ugotoviti šele v dokaznem postopku na podlagi tožbe za izpodbijanje očetovstva. Pobudnik navaja, da sam ni imel vpliva na to, kdaj mu bodo razkrita dejstva, ki zanikajo njegovo očetovstvo. Zato naj bi bil strogi in rigidni petletni prekluzivni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, katerega začetek je navezan na objektivno dejstvo rojstva otroka, ustavno nedopusten. Pobudnik se zavzema za to, da bi izpodbojni rok začel teči s trenutkom, ko je domnevni oče izvedel za okoliščine, ki utemeljujejo dvom o skladnosti pravne domneve z biološko realnostjo. Izpodbijana zakonska določba naj bi omogočala materam, da domnevnim očetom kadarkoli po poteku roka brez pravnih posledic razkrijejo okoliščine, ki kažejo na to, da formalni očetovski status ne ustreza resničnosti. Nezmožnost razjasnitve stanja stvari glede lastnega potomstva naj bi za pobudnika pomenila hudo breme, ponižanje in negotovost, hkrati naj bi očetovstvo pomenilo pravne obveznosti. Pobudnik meni, da tudi načelo prednostnega upoštevanja pravic in koristi otrok kaže v smer nesorazmernosti drugega odstavka 96. člena ZZZDR v izpodbijanem delu. Tudi vrhovni interes otroka naj bi namreč bil v poznavanju dejanske identitete in izvora. Po prepričanju pobudnika njegovim argumentom pritrjuje tudi napredek medicinske znanosti, ki omogoča ugotavljanje sorodstvenih razmerjih z veliko gotovostjo. Pobudnik navaja še, da izpodbijana ureditev neenakopravno obravnava otroke, glede katerih je prekluzivni rok za izpodbijanje očetovstva že potekel, v primerjavi z otroki, glede katerih je tožba iz 96. člena ZZZDR še mogoča.

3. Državni zbor na pobudo ni odgovoril, svoje mnenje pa je podala Vlada. Vlada poudarja, da je materin mož v povsem drugačnem položaju od otroka. Namen izpodbijane določbe naj bi bil v zagotavljanju pravne varnosti in obstoječih družinskopravnih razmerij. Pri tem naj bi bilo odločilno, da tožba za izpodbijanje očetovstva iz 96. člena ZZZDR ni vezana na pogoj, da je obenem vložena tožba na ugotovitev očetovstva. Vlada meni, da bi »ohlapneje« določeni roki za izpodbijanje očetovstva omogočili bistven vpliv na pravni položaj otroka kot šibkejše stranke v družinskopravnem razmerju. Vlada priznava, da je v določeni meri tudi domnevni oče (podobno kot otrok) v zvezi s pravilnostjo družinskih razmerij odvisen od informacij drugih oseb; od otroka naj bi ga ločevali dejstvi, da lahko svoje pravice brani sam in da lahko vpliva na osebna razmerja, ki jih s partnerko vzpostavljata. V konfliktu med interesom domnevnega očeta, da izve, kdo je njegov potomec, in interesom otroka, da še naprej uživa trajno, stabilno in nespremenljivo družinsko razmerje, se Vlada zavzema za prevlado interesov otroka, ki ima pravico izpodbijati očetovstvo tudi po polnoletnosti.

4. Mnenje Vlade je bilo vročeno pobudniku, ki se nanj ni odzval.

5. Ustavno sodišče je s sklepom št. U-I-251/14 z dne 5. 3. 2015 sprejelo pobudnikovo pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti drugega odstavka 96. člena ZZZDR v delu, v katerem je določeno, da lahko domnevni oče vloži tožbo za izpodbijanje očetovstva najkasneje pet let po rojstvu otroka. Ustavno sodišče je zato ocenilo ustavno skladnost tega (objektivnega) prekluzivnega roka za tožbo za izpodbijanje očetovstva ob upoštevanju dejstva, da drugi odstavek 96. člena ZZZDR vsebuje tudi drug (subjektivni) rok, v katerem lahko domnevni oče² izpodbija očetovstvo – tožbo mora vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, ali je otrok njegov. Subjektivni rok za pobudnika ni sporen in ni predmet te ustavnosodne presoje.

6. Domneva očetovstva temelji na predpostavki, da je materin mož edini ali vsaj najpogostejši spolni partner matere v času trajanja zakonske zveze in s tem statistično najverjetnejši oče otroka.³ Domnevo šteje pravna teorija za življenjsko nerealno zlasti tedaj, kadar zakonska zveza preneha zaradi razveze ali razveljavitve.⁴ Vendar je domneva soprogovega očetovstva brez dvoma lahko v neskladju z dejanskim stanjem tudi v drugih primerih.⁵ Domnevni oče sme domnevo izpodbijati, če misli, da ni otrokov oče (prvi odstavek 96. člena ZZZDR). V običajnih primerih to pomeni, da lahko domnevni oče izpodbija očetovstvo, ker misli, da ni »naravni« ali biološki oče, ki je z otrokom na podlagi naravne (spolne) oploditve genetsko povezan.⁶ Po stališču Vrhovnega sodišča⁷ je pravica izpodbijati domnevano očetovstvo očetova osebna, statusna pravica, ki se ne prenaša na njegove dediče – ti nimajo aktivne legitimacije za izpodbojno tožbo.

7. V 96. členu ZZZDR za domnevnega očeta urejena možnost sodnega izpodbijanja očetovstva je namenjena prekinitvi oziroma ukinitvi pravne vezi med domnevnim očetom in osebo, ki velja za njegovega otroka, iz razloga, ker pravna vez ne ustreza biološki resničnosti.⁸ Domnevni oče mora po drugem odstavku 96. člena ZZZDR tožbo vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, ali je otrok njegov, vendar najkasneje pet let po rojstvu otroka. Pobudnik izpodbijani ureditvi očita predvsem to, da krši pravico domnevnega očeta »do poznavanja identitete svojih naravnih otrok, kakor tudi pravico, da ukine pravno vez med seboj in otrokom, ki ne ustreza realnosti«. Zato je Ustavno sodišče opravilo njeno presojo z vidika 35. člena Ustave.

8. Navedeno ustavno določbo je Ustavno sodišče doslej razlagalo tako, da vsebuje pravico otroka do poznavanja lastnega izvora oziroma do poznavanja identitete lastnih staršev, kar je del širše pravice do osebne identitete,⁹ kakor tudi pravico otroka, da z ustrezno tožbo ustvari pravno vez, to je pravno priznano starševsko razmerje med seboj in naravnimi starši, katerih identiteto pozna, če tako pravno razmerje iz katerega koli razloga še ne obstaja, kakor tudi, da ukine oziroma izpodbije morebiti obstoječo pravno vez med seboj in domnevnimi starši, ki ne ustreza realnosti.¹⁰ Iz pravice otroka do poznavanja svojega izvora, ki ne preneha s smrtjo domnevnega očeta in temelji v 35. členu Ustave, izhaja pozitivna obveznost države, da sprejme ukrepe, ki bodo otroku zagotovili možnost ustvaritve pravne vezi, to je pravno priznanega starševskega razmerja med njim in biološkimi starši, če tako pravno razmerje še ne obstaja.¹¹

9. Člen 35 Ustave varuje tudi osebnostno pravico domnevnih očetov, da imajo možnost doseči, da se v sodnem postopku ugotovi, da njihovo pravno priznano (formalno) očetovstvo ni v skladu z dejanskim biološkim izvorom otroka, in doseči, da posledično preneha obstajati pravno razmerje, katerega subjekta sta domnevni oče in otrok in katerega vsebina so iz očetovskega statusa izhajajoče pravice, dolžnosti in dolžnostna upravičenja. Razlogi za stališče, da je treba 35. člen Ustave razlagati tako, da vsebuje opisani upravičenji domnevnega očeta, so podobni, kot iz dosedanje ustavnosodne presoje izhajajo za priznanje sorodnih ustavno varovanih upravičenj otrok. Ne samo poznavanje lastnega izvora oziroma identitete lastnih staršev,¹² tudi poznavanje dejstev glede dejanskega obstoja ali neobstoja lastnega domnevanega biološkega starševstva je odločilnega pomena za razvoj posameznikove osebnosti. Gre za element, ki je ključen za predstavo posameznika o samem sebi. Dvom posameznika o tem, ali so formalno njegovi otroci tudi res njegovi otroci, ali je z njimi sploh sorodstveno oziroma genetsko povezan, lahko pomeni hudo psihološko breme in negotovost. Obstoj dvoma o pravilnosti očetovstva lahko za domnevnega očeta pomeni tudi težave v socialnih odnosih, kar vzbuja občutke ponižanja ter pomembno vpliva na njegov ugled in dobro ime. V širšem smislu zadeva možnost razveze na napačnih dejstvih utemeljene pravne vezi med domnevnim očetom in otrokom samo jedro najintimnejše zasebne sfere (obeh) udeležencev spornega starševskega razmerja. Pravilnost dejanske podlage ključnih osebnih pravnih razmerij – zlasti na področju starševstva – je eden odločilnih elementov identitete človeka kot socialnega bitja.

10. Poleg tega ima pravno priznano očetovstvo za očeta pomembne pravne posledice tako na nepremoženjskem kot na premoženjskem področju. Gre za problematiko obstoja vzajemnih pravic in obveznosti med starši in otrokom. Domnevni oče – dokler se v očeh zakona šteje za očeta – mora v razmerju do otroka¹³ izpolnjevati številne dolžnosti, ki jih ureja zlasti ZZZDR. Tako med drugim mora svojim otrokom omogočati pogoje za zdravo rast, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen ZZZDR), otroke je dolžan preživljati, skrbeti za njihovo življenje in zdravje in jih vzgajati ter po svojih močeh skrbeti za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo glede na njihove sposobnosti, nagnjenja in želje (103. člen ZZZDR), v primeru prenehanja skupnega življenja z materjo se mora z njo poskušati sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi (105. člen ZZZDR), otroke mora zastopati (107. člen ZZZDR) in njihovo premoženje do polnoletnosti upravljati v njihovo korist (109. člen ZZZDR). Domnevni oče ima pravico do stikov z otrokom, vendar se s temi stiki zagotavljajo predvsem otrokove koristi (prvi odstavek 106. člena ZZZDR). Na dednopravnem področju pomeni obstoj starševskega razmerja to, da bodo v primeru dedovanja na podlagi zakona pokojnikovo zapuščino v prvem dednem redu, skupaj s preživelim zakoncem, dedovali njegovi otroci (prvi odstavek 11. člena Zakona o dedovanju, Uradni list SRS, št. 15/76, 23/78, in Uradni list RS, št. 67/01 – v nadaljevanju ZD), ki so tudi nujni dediči po domnevnem očetu (prvi odstavek 25. člena ZD).

11. Objektivni petletni prekluzivni rok po rojstvu otroka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva iz drugega odstavka 96. člena ZZZDR je ovira za uveljavitev očetove osebnostne pravice razčistiti dvom o lastnem očetovstvu ter pretrgati pravno vez med seboj in otrokom, ki ne ustreza biološki realnosti, ki je varovana po 35. členu Ustave. Takšna ureditev pomeni poseg v očetovo človekovo pravico iz 35. člena Ustave, saj po izteku zakonskega roka za vložitev izpodbojne tožbe ne dopušča več njenega uveljavljanja.

12. Človekove pravice je mogoče omejiti le v primerih, ki jih izrecno določa Ustava, ali zaradi varstva pravic drugih (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če je zakonodajalec zasledoval ustavno dopusten cilj in če je omejitev skladna z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s tistim izmed teh načel, ki prepoveduje prekomerne posege države (splošno načelo sorazmernosti), je po ustaljeni ustavnosodni presoji¹⁴ omejitev človekove pravice dopustna.

13. Iz mnenja Vlade izhaja, da je cilj izpodbijane zakonske ureditve zagotovitev trajnosti, stabilnosti in nespremenljivosti starševskih razmerij in varstvo interesa otroka, da ohrani pravno vez z domnevnim očetom, če se sam ne odloči za izpodbijanje. To sta, tudi glede na dosedanjo ustavnosodno presojo v podobnih primerih,¹⁵ ustavno dopustna cilja za omejitev osebnostne pravice domnevnega očeta iz 35. člena Ustave. Ker poseg v pravico iz 35. člena Ustave domnevnega očeta, ki meni, da domneva njegovega očetovstva sloni na napačnih dejanskih izhodiščih, zasleduje ustavno dopustna cilja, je treba oceniti še, ali je izpodbijana ureditev v skladu s splošnim načelom sorazmernosti, to je, ali je izpodbijani ukrep primeren in nujen za doseganje navedenih ciljev ter sorazmeren v ožjem pomenu tega pojma.

14. Ustavnemu sodišču se ni treba spuščati v presojo, ali je obravnavani poseg zakonodajalca nujen in primeren ukrep za zagotovitev zasledovanih ciljev, pač pa lahko najprej preizkusi, ali poseg prestane preizkus sorazmernosti v ožjem pomenu besede. Dosedanja ustavnosodna presoja objektivnih¹⁶ prekluzivnih rokov za vložitev tožb, ki merijo v ustanovitev ali ukinitev starševskih pravnih razmerij je – kar se tiče obstoja ožje sorazmernosti – enotna in nedvoumna. Pri tem Ustavno sodišče poudarja, da dosedanje odločitve v navedenih zadevah razlagajo tovrstna upravičenja otrok, ker je Ustavno sodišče doslej imelo priložnost odločati le o takih primerih.¹⁷ V odločbah št. U-I-328/05, št. U-I-85/10 in št. U-I-30/12 je Ustavno sodišče tovrstne roke razveljavilo kot neskladne s 35. členom Ustave, ker so nesorazmerno omejevali pravico otroka, da izve za svoj izvor, oziroma pravico otroka, da izpodbije pravno priznano starševsko razmerje, ki ni skladno z biološkimi dejstvi. Kot prekomeren poseg v osebnostno pravico iz 35. člena Ustave se kaže določitev roka za vložitev tožbe, ki ni določen tako, da bi tekel od trenutka dalje, ko otrok izve za okoliščine, ki so odločilne za vložitev tožbe, oziroma je določen kot strog, trd, rigiden objektivni rok, ki lahko za vedno onemogoči sodno uveljavitev otrokove osebnostne pravice kljub skrbnemu ravnanju, ker je otrok pridobil za vložitev tožbe upoštevne informacije šele po izteku prekluzivnega roka ali pa med tekom roka še ni bil sposoben zaščititi svojih pravic.¹⁸

15. V obravnavani zadevi ne gre za pravico do izpodbijanja očetovstva otrok, pač pa za ustavno varovane položaje domnevnih očetov vsaj praviloma že polnoletnih oseb, ki lahko učinkovito branijo svoje interese. Vendar je kljub temu odločilnega pomena, da je petletni prekluzivni rok za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, ki ga izpodbija pobudnik, prav tak, kakršni so bili doslej razveljavljeni roki. Je trd, nefleksibilen, rigiden, teče od objektivno določenega trenutka v času (rojstvo otroka) in lahko začne teči, teče in se tudi izteče v času, ko domnevni oče ne ve – in mu glede nevednosti pogosto tudi ni mogoče očitati neskrbnosti –, da otrok, ki velja za njegovega, dejansko v biološkem smislu ni njegov, ker je njegov biološki oče drug moški.

16. Evropsko sodišče za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v svoji ustaljeni presoji – ki jo mora Ustavno sodišče upoštevati že zaradi petega odstavka 15. člena Ustave –¹⁹ razlaga obseg in doseg pravice do zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) tako, da je učinek rigidnih objektivnih prekluzivnih rokov v družinskih zadevah tudi pri tožbah domnevnih očetov lahko tak, da je v konkretnih primerih kršena njihova človekova pravica iz 8. člena EKČP.²⁰ Poleg tega tudi pravna doktrina navaja, da bi se morala Republika Slovenija čim prej pridružiti državam, ki pravico domnevnega očeta izpodbijati domnevo očetovstva omejujejo le s subjektivnim, ne pa tudi z objektivnim rokom (pri čemer se avtorica sklicuje na nemško, nizozemsko, avstrijsko in belgijsko pravno ureditev, pa tudi na judikaturo ESČP). Ureditev, po kateri lahko rok petih let poteče, četudi materin mož v tem času še ni izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom o njegovem očetovstvu, naj bi se kazala kot prekomeren poseg v pravico očeta, da razišče svoje starševstvo, in s tem posredno tudi v otrokovo pravico izvedeti za svoj izvor.²¹ Sistem relativno kratkih rokov za tožbo, ki začnejo teči ne glede na to, ali domnevni oče razpolaga z informacijami, ki kažejo na to, da dejansko ni oče, se ne zdi korekten. Jurisdikcije, ki vztrajajo pri taki ureditvi, odstopajo od načela enakosti, saj imajo v njih matere dejansko večje možnosti izpodbijanja starševstva, ker je očitno, da so materi vedno znane okoliščine, ki indicirajo, da njen mož morebiti ni oče otroka, ki ga je rodila.²²

17. Izpodbijani del drugega odstavka 96. člena ZZZDR dopušča, da pravna domneva očetovstva prevlada nad biološko realnostjo vedno, ko se izteče rok petih let po otrokovem rojstvu. To velja tudi v primerih, ko domnevnemu očetu ni mogoče očitati, da je vedel ali bi moral vedeti, da (verjetno) ni otrokov naravni oče, pa tožbe vseeno ni pravočasno vložil. S tem presojana ureditev omogoča, da se posamezniku, ki ni neskrbno opustil obrambe svoje človekove pravice iz 35. člena Ustave ukiniti pravno vez med seboj in otrokom, ker domneva očetovstva ne ustreza biološki resničnosti, po poteku prekluzivnega roka za vedno odvzame možnost sodno zavarovati navedeno človekovo in osebnostno pravico. Poseg v pravico iz 35. člena Ustave domnevnih očetov je torej zelo težak in obremenjujoč, še zlasti glede na težo vrednostne podlage te človekove pravice, kolikor se nanaša na izpodbijanje očetovstva (glej 9. točko obrazložitve te odločbe). Na drugi strani tehtnice sta ustavno dopustna cilja trajnosti starševskih razmerij in varstva interesa otroka, da po svoji volji ohrani pravno vez z domnevnim očetom. Vendar sta zaželeni trdnost in nespremenljivost družinskih razmerij, ki zagotavljata, da ima otrok pravno priznanega očeta, ki ga je dolžan preživljati, zadostno varovani že s subjektivnim rokom v neizpodbijanem delu drugega odstavka 96. člena ZZZDR, ki določa, da mora domnevni oče tožbo na izpodbijanje očetovstva vložiti v enem letu od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, ali je otrok njegov. Domnevni očetje, ki dlje kot eno leto tolerirajo nadaljnji obstoj starševstva kljub dvomu o njegovi biološki podlagi, morajo torej sprejeti prenehanje možnosti uveljavljanja svoje osebnostne pravice, ki je v takem primeru predvsem posledica njihove pasivne drže. Že to samo po sebi (tudi če objektivnega roka ne bi bilo) vzpostavlja ustrezno ravnotežje med različnimi zasebnimi in javnimi interesi, ki se soočajo v obravnavani zadevi.

18. Poseg v osebnostno pravico domnevnih očetov, da se lahko v sodnem postopku ugotovi, da njihovo formalno očetovstvo ni v skladu z dejanskim biološkim izvorom otroka, in da se pravno razmerje z domnevnim otrokom ukine (35. člen Ustave), je prekomeren. Nedopusten je način določitve objektivnega prekluzivnega roka za vložitev tožbe za izpodbijanje očetovstva, ker nesorazmerno omejuje pravico domnevnega očeta, da uskladi pravno stanje starševstva z biološko realnostjo; teža posledic ocenjevanega posega ni sorazmerna koristim, ki jih izpodbijana zakonska ureditev prinaša. Protiustavno je, da domnevni oče ne more več izpodbijati očetovstva, čeprav subjektivni rok enega leta od tedaj, ko je izvedel za okoliščine, ki vzbujajo dvom, ali je otrok njegov, še ni potekel, potekel pa je rok petih let po rojstvu otroka, ne glede na seznanjenost domnevnega očeta z za vložitev izpodbojne tožbe pravno pomembnimi okoliščinami. Okoliščina, da gre za rok za izpodbojno tožbo domnevnega očeta, ne pa otroka, ne more vplivati na oceno ustavne skladnosti presojanega posega v človekovo pravico iz 35. člena Ustave tako, da bi bil izid tehtanja drugačen kot v predhodnih odločbah Ustavnega sodišča. Tako sklepanje izhaja tudi iz načela enakosti v zagotavljanju človekovih pravic ne glede na razlike v osebnih okoliščinah (prvi odstavek 14. člena Ustave).

19. Glede na navedeno je drugi odstavek 96. člena ZZZDR v delu, v katerem določa rok petih let po rojstvu otroka za vložitev tožbe domnevnega očeta za izpodbijanje očetovstva, v neskladju s 35. členom Ustave. Zato ga je Ustavno sodišče v tem delu razveljavilo.

20. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi 43. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ Ustavno sodišče v nadaljevanju te odločbe moškega, ki se šteje za očeta otroka, rojenega v zakonski zvezi ali v dobi tristo dni po prenehanju zakonske zveze, ker je (bil) mož otrokove matere, imenuje domnevni oče. Pravno priznano očetovstvo takega moškega namreč sloni na časovno omejeni izpodbojni domnevi iz 86. člena ZZZDR.

² Tožba na izpodbijanje očetovstva iz 96. člena ZZZDR je na voljo le domnevnemu očetu; očetovstva, ugotovljenega s pravnomočno sodbo, na tej (ali kakšni drugi) podlagi ni mogoče sodno izpodbijati (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 333/2011 z dne 16. 2. 2011). Prav tako ni mogoče izpodbijati očetovstva, ki temelji na izjavi o priznanju očetovstva, pač pa je mogoče vložiti tožbo za izpodbijanje same izjave o priznanju očetovstva zaradi napak volje (glej sklep Višjega sodišča v Ljubljani št. IV Cp 4106/2009 z dne 9. 12. 2009).

³ B. Novak, Iskanje ravnotežja med biološkim in pravnim starševstvom, Pravnik, št. 11–12 (2009), str. 663.

⁴ Prav tam.

⁵ K. Anderson, How Well Does Paternity Confidence Match Actual Paternity?, Current Anthropology, št. 3 (2006), je po pregledu 67 študij, ki pokrivajo večje število svetovnih kultur, povzel, da se domnevano in dejansko očetovstvo ne pokrivata v 1,9 % primerov, pri čemer je v študijah upoštevana splošna populacija, ne le moški, ki so podvomili o svojem očetovstvu.

⁶ Ureditev je drugačna glede otrok, spočetih z biomedicinsko pomočjo, kjer za očeta velja materin mož ali njen zunajzakonski partner, ob pogoju, da sta za postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo (v nadaljevanju OBMP) podala ustrezno privolitev (prvi odstavek 42. člena v zvezi z 22. členom Zakona o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, Uradni list RS, št. 70/2000 – ZZNPOB). Domnevni oče takega otroka sicer lahko – ob smiselni uporabi ZZZDR – izpodbija svoje očetovstvo, vendar le, če in kolikor zatrjuje, da otrok ni bil spočet s postopkom OBMP. Drugače povedano, če je otrok dejansko bil spočet s takim medicinskim postopkom, ni pomembno, kateri moški je prispeval spolno celico – za očeta se neizpodbojno šteje moški, ki je v poseg veljavno privolil.

⁷ Sodba Vrhovnega sodišča št. II Ips 559/2001 z dne 20. 12. 2001.

⁸ Kot že navedeno, je očetovstvo otroka, domnevno spočetega s postopkom OBMP, mogoče, če ni biološke vezi, uspešno izpodbiti le, če je izpolnjen še en pogoj: da otrok dejansko ni bil spočet s postopkom OBMP.

⁹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-328/05 z dne 18. 10. 2007, Uradni list RS, št. 101/07, in OdlUS XVI, 78; 8. in 9. točka obrazložitve.

¹⁰ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-85/10 z dne 13. 10. 2011, Uradni list RS, št. 90/11; 5. točka obrazložitve.

¹¹ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-30/12 z dne 18. 10. 2012, Uradni list RS, št. 84/12; 5. in 8. točka obrazložitve.

¹² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-328/05; 9. točka obrazložitve.

¹³ Praviloma seveda skupaj z materjo.

¹⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86); 25. točka obrazložitve.

¹⁵ Primerjaj 12. točko odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-328/05, 7. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-85/10 in 10. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča št. U-I-30/12.

¹⁶ »Objektivnih« v smislu, da njihov začetek, tek in zaključek niso bili odvisni od subjektivnih (prav temu posamezniku lastnih) okoliščin na strani potencialnega tožnika, zlasti od njegove vednosti ali nevednosti o razlogih za tožbo oziroma od obstoja morebitnih dejstev, okoliščin in stanj, ki potencialnemu tožniku drugače preprečujejo ali otežujejo sodno braniti njegove interese.

¹⁷ Ne pa zato, ker bi se Ustavno sodišče doslej izreklo proti ustavnopravnemu pripoznanju sorodnih upravičenj domnevnih očetov.

¹⁸ Odločba Ustavnega sodišča št. U-I-328/05, 14. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča št. U-I-85/10, 11. točka obrazložitve; odločba Ustavnega sodišča št. U-I-30/12, 13. točka obrazložitve.

¹⁹ Peti odstavek 15. člena Ustave določa, da nobene človekove pravice ali temeljne svoboščine, urejene v pravnih aktih, ki veljajo v Republiki Sloveniji, ni dopustno omejevati z izgovorom, da je ta ustava ne priznava ali da jo priznava v manjši meri (načelo največjega varstva pravice).

²⁰ ESČP je v sodbi v zadevi Shofman proti Rusiji z dne 24. 11. 2005 ugotovilo kršitev pravice iz 8. člena EKČP, ker je bila pritožnikova tožba na izpodbijanje očetovstva prekludirana, ker je ni uspel vložiti v zakonskem roku enega leta od obvestila o vpisu očetovstva v matično knjigo, saj v tem roku o očetovstvu ni niti še podvomil (tožba je bila sicer vložena tri mesece po tem, ko je pritožnik izvedel za okoliščine, ki so utemeljevale dvom o njegovem očetovstvu). ESČP je poudarilo, da vlada ni navedla, zakaj bi bilo v demokratični družbi nujno vzpostaviti nefleksibilen prekluzivni rok za izpodbojno tožbo, ki teče ne glede na vednost domnevnega očeta o okoliščinah, ki mečejo dvom na njegovo očetovstvo, in brez možnosti kakršnihkoli izjem od pravila o takem roku. Pritožniku je bilo onemogočeno izpodbijati domnevo očetovstva na način, ki ni bil sorazmeren legitimnim ciljem. Rusija ni vzpostavila korektnega ravnotežja med javnim interesom zaščite pravne gotovosti družinskih razmerij in pritožnikovo pravico doseči preizkus domneve očetovstva s pomočjo biološkega dokaznega gradiva. ESČP je podobna stališča ponovilo v več zadevah. Tako je v sodbi v zadevi Mizzi proti Malti z dne 12. 1. 2006 pritrdilo očitkom, da je Malta prekršila pritožnikove človekove pravice do sodnega varstva, zasebnega življenja in enakosti pri uživanju človekovih pravic. Pritožnik se je znašel v položaju, ko mu je kot domnevnemu očetu najprej izjemno stroga ureditev izpodbijanja očetovstva (moral bi dokazati ne le prešuštvo, pač pa tudi to, da je mati pred njim »prikrila rojstvo«) praktično onemogočala vsako možnost uspeha z izpodbojno tožbo, ko pa je Malta sprejela novo, liberalnejšo ureditev, je bil njegov zahtevek že v času njene uveljavitve prekludiran, čeprav je pritožnik razpolagal z zasebno pridobljenimi rezultati krvnega testa, ki so kazali, da ni otrokov oče. ESČP je ocenilo, da tako radikalno omejevanje pravice do izpodbijanja očetovstva ni bilo nujno v demokratični družbi, saj pritožnik sploh nikoli ni imel razumne priložnosti doseči preizkus pravilnosti domneve očetovstva. Ker je bilo izpodbijanje očetovstva za pritožnika dejansko nemogoče, je bil posledični poseg v njegove človekove pravice nesorazmeren.

²¹ B. Novak, nav. delo, str. 666, in B. Novak, Ustavosodni vidiki določanja starševstva v: M. Pavčnik, A. Novak (ur.), (Ustavno)sodno odločanje, GV Založba, Ljubljana 2013, str. 301–302.

²² Glej pri P. Senaeve, The Reform of Affiliation Law in France and the Benelux Countries, v: J. Eekelaar in P. Šarčević (ur.), Parenthood in Modern Society: Legal and Social Issues for the Twenty-First Century, Martinus Nijhoff Publishers, Dordrecht 1993, str. 101.