Številka:	Up-232/14-17
Datum:	19. 11. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Branke Kac, Maribor, in drugih, ki jih vse zastopa Miran Dobovišek, odvetnik v Mariboru, na seji 19. novembra 2015

1. Sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 177/2013 z dne 5. 12. 2013, sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 880/2012 z dne 27. 11. 2012 in sklep Okrajnega sodišča v Mariboru št. Nz 162/2009 z dne 28. 5. 2012 se razveljavijo. Zadeva se vrne Okrajnemu sodišču v Mariboru v novo odločanje.

2. Nasprotni udeleženec dr. Ernst Blanke sam nosi svoje stroške postopka z ustavno pritožbo.

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrglo predloga pritožnikov za obnovo postopka, končanega s pravnomočnim sklepom istega sodišča št. Nz 162/2009 z dne 9. 7. 2009 (v zvezi s sklepoma Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1900/2009 z dne 10. 11. 2009 in Vrhovnega sodišča št. II Ips 89/2010 z dne 27. 5. 2010), da se podržavljene nepremičnine na podlagi 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list SRS, št. 17/78 in nasl., ter Uradni list RS, št. 12/92, 58/93, 10/98 in 26/99 – v nadaljevanju ZIKS) vrnejo v last njihovemu nekdanjemu lastniku. Na podlagi ugotovitve, da je bil v tem postopku izdani sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1900/2009 z dne 10. 11. 2009 pooblaščencema predlagatelja in nasprotne udeleženke vročen 25. 11. 2009, je odločilo, da sta bila predloga za obnovo tega postopka, ki so ju pritožniki vložili 1. 12. 2010 in 2. 2. 2011, vložena prepozno. Tej odločitvi sta pritrdili tudi Višje in Vrhovno sodišče.

2. Izpodbijane odločitve temeljijo na stališču, po katerem se rok za vložitev predlogov za obnovo predmetnega postopka, ki so ju pritožniki vložili na podlagi 2. točke 394. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/07 – uradno prečiščeno besedilo in 45/08 – v nadaljevanju ZPP), skladno z drugim odstavkom 30. člena Zakona o nepravdnem postopku (Uradni list SRS, št. 30/86 in 20/88 – popr. – v nadaljevanju ZNP),¹ za pritožnike računa od dne, ko je bil v tem postopku izdani sklep sodišča druge stopnje vročen udeležencema tega postopka. Po mnenju sodišč pritožniki ne morejo imeti neomejenega roka za vložitev predloga za obnovo postopka po tretjem odstavku 396. člena ZPP, saj jih pri tem omejuje drugi odstavek 30. člena ZNP, ki vsebuje specialno ureditev roka za vložitev tako rednih kot izrednih pravnih sredstev. Ker naj bi bil namen te določbe, da se roki za vložitev pravnih sredstev ne podaljšujejo v neskončnost, saj bi bila sicer ogrožena pravna varnost, ki jo daje pravnomočnost sodne odločbe, po oceni sodišč v obravnavanem primeru ni mogoča smiselna uporaba določb ZPP na podlagi 37. člena ZNP.

3. Pritožniki zatrjujejo kršitev pravic iz 22., 23., 25. in 33. člena Ustave. Navajajo, da so bile v postopku, katerega obnovo so predlagali, upravičencu vrnjene nepremičnine, v katerih so stanovanja, ki so jih med 4. 3. 2009 in 4. 5. 2009 kupili na podlagi pogodb, sklenjenih skladno z določbami Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91-I, 19/91-I – popr., 21/94, 23/96 in 1/2000 – v nadaljevanju SZ). Ker naj bi bil predlog za vrnitev predmetnih nepremičnin pred tem pravnomočno zavrnjen, v času nakupa stanovanj pa naj v zemljiški knjigi ne bi bilo zaznambe, da glede teh nepremičnin na podlagi sklepa revizijskega sodišča teče nov postopek, naj pritožniki zanj ne bi vedeli. Menijo, da bi kot lastniki stanovanj v tem postopku morali sodelovati. Ker naj jim to ne bi bilo omogočeno, prav tako pa naj jim ne bi bile vročene v tem postopku izdane sodne odločbe, naj bi na podlagi 2. točke 394. člena ZPP vložili predloga za obnovo postopka, in sicer (skladno z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP) v tridesetih dneh od dne, ko je bil njihovima pooblaščencema vročen sklep, s katerim so bile predmetne nepremičnine vrnjene nekdanjemu lastniku. Nosilnemu stališču izpodbijanih odločitev očitajo, da je v nasprotju z osnovnim namenom instituta obnove postopka iz 2. točke 394. člena ZPP in zato očitno napačno. Sklicujoč se na uporabo metod logične razlage in sklepanja po analogiji glede na druge obnovitvene razloge, menijo, da rok za uveljavljanje obnovitvenega razloga kršitve načela kontradiktornosti iz 2. točke 394. člena ZPP lahko začne teči šele, ko stranka za ta razlog izve, po naravi stvari torej od tedaj, ko se seznani z vsebino odločbe, ki posega v njene pravice. Ureditev roka za uveljavljanje tega obnovitvenega razloga naj bi temeljila prav na predpostavki, da stranka šele s prejemom odločbe lahko izve, da je bila v že končanem postopku prikrajšana za pravico do obravnavanja pred sodiščem, oziroma šele tedaj lahko opazi nezakonitost, zaradi katere v tem postopku ni mogla sodelovati. To stališče, ki naj bi ga Vrhovno sodišče sprejelo v sklepu št. II Ips 69/2006 z dne 27. 7. 2007, naj bi veljalo tudi v nepravdnem postopku. Zato pritožniki menijo, da vročitev sodne odločbe udeležencema v konkretnem postopku ne more pomeniti trenutka, od katerega je tudi zanje pričel teči rok za vložitev predloga za njegovo obnovo. Zanje naj bi ta rok lahko pričel teči šele 24. 11. 2010, ko je bila odločba vročena pooblaščencu sedme pritožnice, oziroma 21. 1. 2011, ko je bila vročena pooblaščencu ostalih pritožnikov, saj naj bi se šele tedaj seznanili z njeno vsebino. Sodiščem očitajo kršitev pravic do sodnega varstva iz 23. člena Ustave in do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, saj naj bi izpodbijano stališče pomenilo, da obnove postopka iz razloga po 2. točki 394. člena ZPP sploh ne morejo predlagati. Zakonska ureditev obnove nepravdnega postopka naj bi vsebovala t. i. prikrito pravno praznino, ki naj bi jo sodišča v njihovem primeru zapolnila s protiustavno razlago. Z izpodbijanimi odločitvami naj bi jim bila kršena tudi pravica do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave, saj naj bi izgubili stanovanja, ki so jih kupili, še preden so bila vrnjena upravičencu, zanje pa naj bi morali sedaj plačevati najemnino. Ker naj Vrhovno sodišče ne bi odgovorilo na vse revizijske navedbe, mu očitajo tudi kršitev pravice iz 22. člena Ustave.

4. Ustavno sodišče je s sklepom senata št. Up-232/14 z dne 31. 3. 2015 ustavno pritožbo sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) je o tem obvestilo Vrhovno sodišče. Na podlagi drugega odstavka 56. člena ZUstS je bila ustavna pritožba poslana udeležencema v nepravdnem postopku, ki sta nanjo odgovorila.

5. Predlagatelj nepravdnega postopka dr. Ernst Blanke (v nadaljevanju nasprotni udeleženec) meni, da je nosilno stališče izpodbijanih sklepov skladno z ureditvijo drugega odstavka 30. člena ZNP. Meni, da pogodb, na katere se sklicujejo pritožniki glede na določbe Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS, št. 87/02 in 91/13 – SPZ), sploh ni mogoče šteti za veljavne razpolagalne pravne posle, saj naj Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor (v nadaljevanju JMSS Maribor), ki je v pogodbah naveden kot prodajalec, ne bi smel razpolagati s stanovanji, katerih lastnica naj bi bila tedaj Mestna občina Maribor. Pogodbe naj bi bile tudi nične, saj naj bi bile sklenjene v nasprotju z 88. členom Zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I, 31/93, 65/98 in 66/2000 – v nadaljevanju ZDen), ki prepoveduje razpolaganje s premoženjem, ki je predmet denacionalizacije. V času sklenitve pogodb naj bi bili v zemljiški knjigi pri predmetnih nepremičninah vpisani tako lastninska pravica v korist njihovega nekdanjega lastnika kot tudi prepoved njihove odtujitve in obremenitve. Nasprotni udeleženec meni, da so pritožniki vedeli, da je zoper pravnomočni sklep o zavrnitvi predloga za vrnitev nepremičnin vložil revizijo, saj naj bi Mestno občino Maribor o tem pisno obvestil že 21. 10. 2008. Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo zavrne, pritožnikom pa naloži, naj mu povrnejo stroške postopka pred Ustavnim sodiščem.

6. Nasprotna udeleženka v nepravdnem postopku Mestna občina Maribor (v nadaljevanju nasprotna udeleženka) v odgovoru na ustavno pritožbo navaja, da je potem, ko je sodišče pravnomočno zavrnilo predlog za vrnitev predmetnih nepremičnin, JMSS Maribor začel prodajati stanovanja v teh nepremičninah, saj so ga k temu zavezovale določbe SZ. Stanovanja naj bi bila zato pritožnikom prodana zakonito. Nasprotna udeleženka navaja, da je bila tedaj pri predmetnih nepremičninah v zemljiški knjigi vpisana zaznamba obnove postopka. Meni, da so pritožniki za postopek vedeli, saj so bili imetniki stanovanjske pravice na stanovanjih, ki so jih kupili na podlagi določb SZ, in so v njih tudi živeli.

7. Pritožniki odgovarjajo, da je bil sklep, na podlagi katerega je bil v zemljiško knjigo kot lastnik predmetnih nepremičnin vpisan pravni prednik nasprotnega udeleženca, pravnomočno razveljavljen že s sklepom Višjega sodišča v Mariboru št. Cp 762/2002 z dne 2. 7. 2002, zaznamba obnove postopka, na katero se sklicuje nasprotna udeleženka, pa naj bi se nanašala na postopek št. Nz 607/98, v katerem je bil predlog za vrnitev nepremičnin pravnomočno zavrnjen. Ker naj bi bilo tudi v pogodbah, ki jih je pripravil JMSS Maribor, izrecno navedeno, da je bil predlog za vrnitev stanovanj, ki so bila predmet teh pogodb, pravnomočno zavrnjen, naj za ta postopek ne bi vedeli. Trditve o neveljavnosti oziroma ničnosti pogodb o prodaji stanovanj naj bi bile neutemeljene, saj naj bi imel JMSS Maribor pravico razpolaganja z nepremičninami v lasti nasprotne udeleženke na podlagi Odloka o ustanovitvi Javnega medobčinskega stanovanjskega sklada Maribor (Medobčinski uradni vestnik, št. 6/09 – uradno prečiščeno besedilo, 25/09, 22/10, 3/11 in 19/14), zaradi pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev predmetnih nepremičnin pa naj v času sklenitve pogodb omejitev iz 88. člena ZDen glede teh nepremičnin ne bi veljala.

8. Izpodbijane sodne odločbe so bile izdane v zvezi s predlogoma pritožnikov za obnovo pravnomočno končanega postopka vračanja podržavljenega premoženja. Pritožniki izpodbijajo nosilno stališče izpodbijanih sklepov, po katerem je treba za presojo pravočasnosti predlogov za obnovo postopka, ki so ju pritožniki vložili na podlagi 2. točke 394. člena ZPP, uporabiti drugi odstavek 30. člena ZNP in ne 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP. Zatrjujejo, da jim takšno stališče onemogoča doseči vsebinsko odločitev sodišča o utemeljenosti njihovih predlogov za obnovo postopka. Zato sodiščem očitajo kršitev pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

9. Pravica do sodnega varstva je pravica vsakogar, da o njegovih pravicah in dolžnostih ter o obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče (prvi odstavek 23. člena Ustave). Ta človekova pravica zagotavlja možnost predložitve zadeve sodišču, ki bo v zadevi v razumnem času odločilo. V dosedanji ustavnosodni presoji se je ustalilo stališče, da ni namen Ustave, da bi človekove pravice priznala zgolj formalno in teoretično, pač pa je ustavna zahteva, da mora biti zagotovljena možnost učinkovitega in dejanskega izvrševanja človekovih pravic.² Zato mora zoper vsako odločitev o pravicah, obveznostih in pravnih koristih obstajati učinkovito sodno varstvo. To pomeni, da ima prizadeti možnost pred sodiščem učinkovito braniti svoje pravice, interese in pravne koristi.³ Iz pravice do sodnega varstva izhaja tudi, da mora imeti stranka možnost, da sodišče o sporu meritorno odloči z zavezujočo odločitvijo,⁴ zato niti zakon, ki neko pravno sredstvo dopušča, niti sodišče, ki ta zakon uporablja, ne smeta postavljati pretežkih formalnih ovir, ki onemogočajo meritoren preizkus pravnega sredstva.⁵ Ustavno sodišče je že sprejelo stališče, da procesne predpostavke kot okoliščine, ki lahko preprečijo, da bi sodišče vsebinsko obravnavalo zadevo, lahko pomenijo omejitev pravice do sodnega varstva, ki pa je dopustna, če je v skladu z načelom sorazmernosti.⁶ Procesna predpostavka, ki lahko prepreči vsebinski preizkus pravnega sredstva, je tudi pravočasnost njegove vložitve. Sodišče mora pri odločanju o (ne)izpolnjenosti te procesne predpostavke, ki jo sprejme v okviru preizkusa dovoljenosti pravnega sredstva, spoštovati vsa ustavnoprocesna jamstva, tudi tista, ki so zagotovljena v okviru pravice do enakega varstva pravic 22. člena Ustave.

10. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave, ki je poseben izraz pravice do enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave, izhaja zahteva po kontradiktornem postopku. Pomemben element te človekove pravice je pravica do izjave v postopku, bistven predpogoj za njeno uresničevanje pa je pravica do informacije; stranka namreč pravice do izjave v postopku ne more uresničiti, če ni zagotovljeno, da bo predhodno izvedela za procesna dejanja, glede katerih se ima pravico izjaviti.⁷ Po naravi stvari je za vložitev pravnega sredstva nujno, da vlagatelj pozna vsebino odločbe, ki jo s pravnim sredstvom izpodbija. Najpomembnejši procesni institut, ki služi uresničevanju pravice do informacije kot predpogoja pravice do izjave v postopku, je vročanje.⁸ Zahteva po predhodni seznanitvi stranke z vsebino odločbe mora toliko bolj veljati v primeru, ko stranki ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, zaradi česar se tudi ni imela možnosti izjaviti v postopku, v katerem je bila izdana odločba, ki vpliva na njene pravice ali pravni položaj.

11. V obravnavanem primeru so sodišča presojo, da pritožniki predlogov za obnovo postopka niso vložili pravočasno, oprla na drugi odstavek 30. člena ZNP, z utemeljitvijo, da ta v primerjavi z določbami ZPP vsebuje specialno ureditev roka za vložitev vseh pravnih sredstev v nepravdnem postopku. Po presoji sodišč bi pritožniki procesni predpostavki pravočasnosti predlogov za obnovo postopka zadostili, če bi ju vložili v roku iz drugega odstavka 30. člena ZNP, tj. v tridesetih dneh od dne, ko je bila pravnomočna odločba sodišča druge stopnje vročena udeležencema postopka. Ker v konkretnem postopku izdana sodna odločba pritožnikom ni bila vročena pred potekom tega roka, izpodbijano stališče pomeni, da bi morali pritožniki obnovo postopka predlagati, še preden so se sploh imeli možnost seznaniti z vsebino sodne odločbe.

12. Ustavno sodišče na podlagi ustavne pritožbe presoja, ali so bile z izpodbijanim posamičnim aktom kršene človekove pravice in temeljne svoboščine (50. člen ZUstS). V tem okviru se omeji na presojo, ali sporna odločitev temelji na kakšnem z vidika varstva človekovih pravic nesprejemljivem pravnem stališču. Presojo skladnosti spornega stališča z vidika posamezne človekove pravice Ustavno sodišče opravi po t. i. Schumannovi formuli, v okviru katere stališče sodišča presoja na enak način, kot bi presojalo ustavnost zakona, ki bi izrecno določil normo z vsebino, kot jo je s svojo razlago dalo sodišče. Glede na očitke pritožnikov je Ustavno sodišče v obravnavni zadevi preizkusilo, ali so sodišča z razlago dala uporabljeni zakonski določbi o procesni predpostavki pravočasnosti predloga za obnovo postopka tako omejujoč pomen, kakršnega niti zakon sam ne bi smel izrecno določiti.⁹

13. Glede na to je za presojo v obravnavani zadevi odločilen odgovor na vprašanje, ali bi bila v neskladju z Ustavo pravna norma, ki bi določala, da mora udeleženec, ki v postopku na prvi stopnji ni sodeloval, predlog za obnovo pravnomočno končanega nepravdnega postopka na podlagi 2. točke 394. člena ZPP vložiti v tridesetih dneh od dne, ko je bila v tem postopku izdana pravnomočna sodna odločba vročena udeležencem postopka, četudi mu ta sodna odločba pred potekom tega roka ni bila vročena.¹⁰

14. Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, ki omogoča poseg v pravnomočne sodne odločbe. Zahteva po spoštovanju pravnomočnosti, ki je v obliki ustavnega načela določena v 158. členu Ustave, je tudi sestavni del pravice do učinkovitega sodnega varstva iz prvega odstavka 23. člena Ustave. Del te pravice je tudi pravilo o prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari, saj je šele s tem omogočeno, da se stranke lahko zanesejo na odločitev sodišča.¹¹ V pravnomočno vsebino danega sodnega varstva lahko sodišče poseže le v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi, ki jih predvideva zakon.¹² Bistvo izrednih pravnih sredstev, tudi obnove postopka, je prav v tem, da pod zakonsko določenimi pogoji omogočajo poseg v pravnomočne sodne odločbe. Zato je treba določbe, ki omogočajo širjenje časovne meje za vložitev predloga za obnovo postopka, razlagati omejevalno.¹³

15. V obravnavnem primeru so sodišča izpolnjenost procesne predpostavke pravočasnosti predlogov za obnovo konkretnega postopka presojala na podlagi drugega odstavka 30. člena ZNP. Po mnenju sodišč namreč ta določba vsebuje specialno ureditev roka za vložitev vseh (tudi izrednih) pravnih sredstev v nepravdnem postopku. Zato po presoji sodišč določb ZPP, ki urejajo rok za vložitev predloga za obnovo postopka, v nepravdnem postopku ni mogoče uporabiti.

16. Člen 30 ZNP sicer res ureja procesno legitimacijo za vložitev pravnih sredstev v nepravdnem postopku za udeležence, ki niso sodelovali v postopku na prvi stopnji.¹⁴ Vendar zgolj to, da je pojem pravnih sredstev v prvem stavku prvega odstavka tega člena uporabljen v množinski obliki, še ne utemeljuje stališča, da gre za specialno ureditev roka za vložitev vseh pravnih sredstev ter da je zato izključena smiselna uporaba določb ZPP, ki urejajo rok za vložitev predloga za obnovo postopka. Namen ureditve roka iz drugega odstavka 30. člena ZNP je v tem, da se udeležencem, ki niso sodelovali v postopku na prvi stopnji, prepreči, da bi v neomejenem roku s pritožbo kot rednim pravnim sredstvom izpodbijali v tem postopku izdano sodno odločbo, saj bi se sicer postavilo vprašanje, kdaj odločba sploh postane pravnomočna.¹⁵ Ker je bistvo izrednih pravnih sredstev prav v tem, da pod zakonsko določenimi pogoji omogočajo poseg v pravnomočne sodne odločbe, uporabe drugega odstavka 30. člena ZNP za vložitev predloga za obnovo postopka ni mogoče utemeljiti s sklicevanjem na ogroženost pravne varnosti zaradi odlašanja z nastopom pravnomočnosti. Ker ZNP obnove postopka, ki je v nepravdnem postopku praviloma dovoljena,¹⁶ ne ureja,¹⁷ oziroma je ne ureja drugače, kot jo ureja ZPP, se v nepravdnem postopku glede tega pravnega sredstva smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek (37. člen ZNP).¹⁸ Stališče, da se za presojo pravočasnosti predloga za obnovo postopka v nepravdnem postopku uporabljajo določbe zakona, ki ureja pravdni postopek, potrjuje tudi sodna praksa Vrhovnega sodišča.¹⁹ Končno je tudi v obrazložitvi Predloga za izdajo zakona o nepravdnem postopku (Poročevalec Skupščine SR Slovenije, št. 1/85, ESA 620) v zvezi s predlagano (in z ZNP uveljavljeno) ureditvijo pravnih sredstev navedeno, da se (tudi) glede izrednega pravnega sredstva obnove²⁰ smiselno uporablja ureditev zakona, ki ureja pravdni postopek.

17. ZPP, ki obnovo postopka ureja v 394. do 401. členu,²¹ v 394. členu taksativno določa razloge, zaradi katerih je mogoče na predlog stranke obnoviti pravnomočno končan postopek. Prvi odstavek 396. člena ZPP za vsakega od teh razlogov posebej določa, kdaj prične teči tridesetdnevni rok, v katerem je mogoče predlagati obnovo postopka (subjektivni rok). V primeru, ko se obnova postopka zahteva iz razloga, ker stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem (2. točka 394. člena ZPP), ali iz razloga, ker stranki odločba ni bila pravilno vročena (3. točka 394. člena ZPP²²), začne subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka teči od dneva vročitve odločbe stranki (2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP²³).²⁴ Tretji odstavek 396. člena ZPP²⁵ možnost vložitve predloga za obnovo postopka omejuje na rok petih let od pravnomočnosti odločbe (objektivni rok), ta omejitev pa ne velja v primerih, ko se obnova zahteva iz razlogov, navedenih v 2. in 4. točki²⁶ 394. člena ZPP.²⁷

18. Z ureditvijo roka za obnovo postopka v 2. točki prvega odstavka 396. člena ZPP je zakonodajalec izpolnil ustavno zahtevo po predhodni seznanitvi stranke z vsebino odločbe, zoper katero zakon omogoča vložitev pravnega sredstva (glej 10. točko obrazložitve). Z njo je stranki, ki ji je bila s tem, ko ji ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kršena pravica do izjave iz 22. člena Ustave, omogočil, da zaradi kršitve te človekove pravice predlaga obnovo postopka v določenem roku potem, ko se seznani z vsebino sodne odločbe. Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-2380/07 navedlo, da ima 2. točka prvega odstavka 396. člena ZPP namen zagotoviti, da subjektivni rok ne bo potekel, preden se stranka sploh seznani s sodbo. Razlaga, po kateri bi bil trenutek vročitve sodne odločbe stranki, ki je v postopku sodelovala, odločilen za pričetek teka roka za vložitev predloga za obnovo postopka stranke, ki v postopku ni sodelovala in ji v tem postopku izdana sodna odločba (tedaj še) ni bila vročena, bi bila v nasprotju z namenom, ki ga je zakonodajalec zasledoval z ureditvijo roka za vložitev predloga za obnovo postopka po 2. točki prvega odstavka 396. člena ZPP.

19. Glede na tak namen ureditve roka za vložitev predloga za obnovo postopka iz 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP, zakonska norma s presojano vsebino udeležencu, ki v postopku na prvi stopnji ni sodeloval, ne bi zagotavljala, da subjektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka ne bo potekel, preden bi se sploh lahko seznanil vsebino sodne odločbe. Ker bi mu s tem preprečila, da bi sodišče vsebinsko odločilo o utemeljenosti njegovega predloga za obnovo postopka, bi taka razlaga zakonske norme pomenila poseg v pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

20. Dopustnost posega v človekovo pravico Ustavno sodišče presoja z vidika obstoja ustavno dopustnega cilja (tretji odstavek 15. člena Ustave). Če ta obstaja, je treba vselej oceniti še, ali je poseg v skladu z načeli pravne države (2. člen Ustave), in sicer s splošnim načelom sorazmernosti.²⁸

21. Ureditev, po kateri bi moral udeleženec, ki ni sodeloval v postopku na prvi stopnji, predlog za obnovo postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti iz 2. točke 394. člena ZPP vložiti v roku, ki velja za siceršnje udeležence v tem postopku, četudi mu pred potekom tega roka sodna odločba sploh ne bi bila vročena, bi bila v nasprotju z ustavno zahtevo po predhodni seznanitvi udeleženca z vsebino odločbe, zoper katero zakon omogoča vložitev pravnega sredstva. Udeležencu bi namreč onemogočala uveljavitev pravice do sodnega varstva zoper pravnomočno sodno odločbo, s katero je bilo poseženo v njegove pravice oziroma njegov pravni položaj. Glede na smisel in namen obnove postopka iz razloga, ker udeležencu ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, za tako ureditev ni videti ustavno dopustnega cilja. To pomeni, da presojana ureditev ne bi izpolnjevala že prvega pogoja, ki ga za omejevanje človekovih pravic zahteva Ustava (tretji odstavek 15. člena Ustave). Zato bi bila v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave.

22. Glede na navedeno je Ustavno sodišče presodilo, da je v neskladju s pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave stališče, po katerem rok iz drugega odstavka 30. člena ZNP velja tudi za vložitev predloga za obnovo pravnomočno končanega nepravdnega postopka, ki ga na podlagi 2. točke 394. člena ZPP vloži udeleženec, ki postopku na prvi stopnji ni sodeloval in mu v tem postopku izdana sodna odločba pred potekom tega roka ni bila vročena.

23. Ker je stališče, za katero je Ustavno sodišče ugotovilo, da krši pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave, sprejelo že prvostopenjsko sodišče, je Ustavno sodišče razveljavilo vse izpodbijane sodne odločbe in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo odločanje (1. točka izreka). V njem bo moralo sodišče, upoštevaje razloge te odločbe, ponovno preizkusiti, ali je za vsebinsko obravnavo predlogov za obnovo postopka, ki so ju vložili pritožniki, izpolnjena procesna predpostavka pravočasnosti.

24. V skladu s prvim odstavkom 34. člena ZUstS nosi v postopku pred Ustavnim sodiščem vsak udeleženec svoje stroške, če Ustavno sodišče ne odloči drugače. Navedena določba se po prvem odstavku 49. člena ZUstS uporablja tudi v postopku z ustavno pritožbo. Za drugačno odločitev bi morali obstajati posebni utemeljeni razlogi, ti pa niso izkazani. Ustavno sodišče je zato o predlogu nasprotnega udeleženca za povrnitev stroškov postopka pred Ustavnim sodiščem odločilo, kot izhaja iz 2. točke izreka te odločbe.

25. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena in prvega odstavka 34. člena v zvezi s prvim odstavkom 49. člena ZUstS ter tretje alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10 in 56/11) v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, mag. Marta Klampfer, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ ZNP se v postopkih vračanja podržavljenega premoženja uporablja na podlagi 145.č člena ZIKS.

² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998 (OdlUS VII, 231).

³ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-110/03, Up-631/03 z dne 14. 4. 2005 (Uradni list RS, št. 46/05, in OdlUS XIV, 21).

⁴ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-13/99 z dne 8. 3. 2001 (Uradni list RS, št. 28/01, in OdlUS X, 110).

⁵ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-736/04 z dne 9. 11. 2006 (Uradni list RS, št. 127/06).

⁶ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-107/99 z dne 23. 5. 2002 (Uradni list RS, št. 54-I/02, in OdlUS XI, 122).

⁷ A. Galič, Ustavno civilno procesno pravo, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 274.

⁸ Prav tam.

⁹ Primerjaj A. Galič, nav. delo, str. 79.

¹⁰ Za presojo v obravnavani zadevi zato ni pomembno, ali so pritožniki vedeli, da je zaradi razveljavljenega pravnomočnega sklepa o zavrnitvi predloga za vrnitev premoženja v zvezi s tem predlogom tekel nov postopek, prav tako pa tudi ne, ali so bili pritožniki v času tega postopka (v stvarnopravnem smislu) že lastniki stanovanj in kako bi ta okoliščina lahko vplivala na njihove pravice oziroma njihov pravni položaj. Ta vprašanja so lahko le predmet presoje, ki jo bo sodišče opravilo v okviru vsebinskega preizkusa utemeljenosti predlogov pritožnikov za obnovo postopka oziroma v okviru preizkusa utemeljenosti predlagateljevega predloga za vrnitev premoženja v morebitnem obnovljenem postopku.

¹¹ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-206/02 z dne 24. 6. 2003 (OdlUS XII, 116).

¹² Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-685/05 z dne 6. 11. 2008 (Uradni list RS, št. 111/08, in OdlUS XVII, 90).

¹³ Glej sklep Ustavnega sodišča št. Up-2380/07 z dne 19. 3. 2009 (Uradni list RS, št. 28/09, in OdlUS XVIII, 89).

¹⁴ Člen 30 ZNP se glasi:
"Udeleženci lahko vlagajo pravna sredstva tudi, če niso sodelovali v postopku na prvi stopnji. Kdor misli, da je s sodno odločbo prizadet njegov pravni interes, lahko vloži pravno sredstvo tudi, če ni sodeloval v postopku na prvi stopnji. V tem primeru presodi sodišče prve stopnje, ali je podan njegov pravni interes za vložitev pravnega sredstva.
Udeleženec iz prvega odstavka tega člena mora vložiti pravno sredstvo v roku, ki velja za udeleženca, kateremu je bila odločba, ki se izpodbija, najkasneje vročena.
Sodišče upošteva pravno sredstvo udeleženca iz prvega odstavka tega člena, čeprav je bilo vloženo po poteku roka iz drugega odstavka tega člena, če ga je prejelo, preden je odločilo o pravočasno vloženem pravnem sredstvu drugega udeleženca."

¹⁵ Primerjaj D. Wedam Lukić, A. Polajnar-Pavčnik, Nepravdni postopek, Zakon s komentarjem, Uradni list Republike Slovenije, Ljubljana 1991, str. 40.

¹⁶ Izjema so posebni postopki za ureditev osebnih stanj in družinskih razmerij, v katerih je možnost obnove omejena (42. člen ZNP). V teh postopkih je obnova dopustna le zoper sklep o popolnem ali delnem odvzemu poslovne sposobnosti (52. člen ZNP) in zoper sklep o podaljšanju roditeljske pravice (60. člen ZNP).

¹⁷ ZNP od pravnih sredstev posebej ureja le pritožbo (31. do 33. člen ZNP) in revizijo, ki v nepravdnem postopku praviloma ni dovoljena (34. člen ZNP).

¹⁸ V času uveljavitve ZNP je veljal Zakon o pravdnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 4/77 in nasl. – v nadaljevanju ZPP77).

¹⁹ Primerjaj sklepa Vrhovnega sodišča št. II Ips 484/1994 z dne 9. 6. 1994 in št. II Ips 302/2003 z dne 27. 5. 2004.

²⁰ Predlog za izdajo zakona o nepravdnem postopku je uporabo zakona, ki ureja pravdni postopek, predvidel tudi glede izrednih pravnih sredstev zahteve za varstvo zakonitosti in (v tedaj veljavnem ZPP77 urejene) zahteve za izreden preizkus pravnomočne odločbe.

²¹ ZPP77 je obnovo postopka urejal v 421. do 428. členu.

²² ZPP v 3. točki 394. člena določa, da se postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, lahko na predlog stranke obnovi, če je bila opravljena osebna vročitev prve vloge, ki se je vročala v postopku, po 142. členu ZPP, ta način vročitve pa je bil uporabljen zaradi strankine odsotnosti v nepretrganem trajanju več kot šest mesecev.

²³ Skladno z 2. točko prvega odstavka 396. člena ZPP se predlog za obnovo postopka v primeru iz 2. (in 3.) točke 394. člena ZPP vloži v tridesetih dneh od dneva, ko je bila odločba vročena stranki.

²⁴ Določbi 2. točke 394. člena in 2. točke prvega odstavka 396. člena ZPP sta vsebinsko enaki določbama 2. točke 421. člena in 2. točke prvega odstavka 423. člena ZPP77.

²⁵ Tretji odstavek 396. člena ZPP se glasi:
"Če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna, se obnova postopka ne more več predlagati, razen če se zahteva obnova iz razloga, ki je naveden v 2. in 4. točki 394. člena tega zakona."

²⁶ Skladno s 4. točko 394. člena ZPP je obnovo pravnomočno končanega postopka mogoče predlagati zaradi kršitve procesnih predpostavk sposobnosti biti stranka, procesne sposobnosti in pravil o zastopanju.

²⁷ Ureditev o časovno neomejenem roku za vložitev predloga za obnovo postopka zaradi kršitve načela kontradiktornosti je vseboval tudi tretji odstavek 423. člena ZPP77.

²⁸ Glej odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-18/02 z dne 24. 10. 2003 (Uradni list RS, št. 108/03, in OdlUS XII, 86).