Številka:	Up-234/14-14
Datum:	10. 12. 2015

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Petra Butinarja, Koper, na seji 10. decembra 2015

Sklep Okrožnega sodišča v Kopru št. II Ks 52454/2010 (Ks 531/2013) z dne 8. 1. 2014 in IV. točka izreka sklepa Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010 z dne 29. 11. 2013 se razveljavita. Zadeva se vrne Okrožnemu sodišču v Kopru v novo odločanje.

1. Ustavno pritožbo vlaga odvetnik, ki mu je sodišče del njegovega predloga za priznanje nagrade zagovornika (doplačilo razlike) zavrglo, ker naj bi ga vložil prepozno. Okrožno sodišče v Kopru je v IV. točki izreka sklepa zavrglo predlog pritožnika, ki je kot zagovornik pravnomočno oproščene obdolženke uveljavljal zahtevek za priznanje razlike priglašene nagrade po prvem odstavku 38. člena Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 – v nadaljevanju ZOdvT). Odločitev o zavrženju je oprlo na stališče, da je pritožnik zamudil tridesetdnevni prekluzivni rok iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT, saj naj bi sodba postala pravnomočna 14. 2. 2013, predlog za izplačilo pa naj bi podal 20. 11. 2013. Tako stališče je potrdil tudi zunajobravnavni senat tega sodišča, ki je odločal o pritožnikovi pritožbi zoper navedeni sklep. Pojasnil je še, da pravnomočnost v skladu s prvim odstavkom 129. člena Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo in 47/13 – v nadaljevanju ZKP) nastopi z dnem, ko sodišče prve stopnje prejme spise z overjenimi prepisi sodbe sodišča druge stopnje, če ta ni bila razglašena. Ugotovil je, da je sodba pridobila kvaliteto pravnomočnosti 29. 3. 2013, ter pojasnil, da pritožnik svoje pravice iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT ni uveljavljal do 29. 4. 2013. Pri tem naj bi bilo nepomembno, ali in kdaj mu je bila sodba vročena.

2. Pritožnik zatrjuje kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Navaja, da se zunajobravnavni senat ni opredelil do njegovih navedb o tem, da je Okrožno sodišče zadrževalo prejeto sodbo Višjega sodišča in da mu je bila vročena šele po nekaj mesecih, tj. 18. 11. 2013, zaradi česar z njeno razglasitvijo niti z njeno vsebino ni bil seznanjen. Razlagi sodišč, da začne rok za vložitev predloga za priglasitev razlike nagrade teči od pravnomočnosti sodbe, ki naj bi v obravnavanem položaju nastopila z dnem, ko je Okrožno sodišče od Višjega sodišča prejelo prepis te sodbe, in ne šele od vročitve sodbe pritožniku, očita arbitrarnost, saj naj ne bi vsebovala razumne obrazložitve. Trdi, da je treba prvi odstavek 38. člena ZOdvT razlagati v zvezi s prvim odstavkom 129. člena ZKP tako, da besedni zvezi »po pravnomočno zaključenem postopku« po prvem odstavku 38. člena ZOdvT in »pojem pravnomočnosti« iz prvega odstavka 129. člena ZKP nista sinonima, temveč se besede »po pravnomočno zaključenem postopku« iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT nanašajo tudi na vročitev sodbe. Razlaga sodišč naj bi mu onemogočila uveljavljanje pravice, ki mu po prvem odstavku 38. člena ZOdvT pripada.

3. Ustavno sodišče je ustavno pritožbo s sklepom senata št. Up-234/14 z dne 4. 11. 2014 sprejelo v obravnavo. Pomembno ustavnopravno vprašanje, ki je po oceni senata presegalo pomen konkretne zadeve, se je zastavilo glede stališča sodišč o tem, kdaj naj bi po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka začel teči tridesetdnevni prekluzivni rok iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT, v katerem lahko odvetnik zahteva plačilo razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika. O sprejemu ustavne pritožbe v obravnavo je Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – v nadaljevanju ZUstS) obvestilo Okrožno sodišče v Kopru.

4. Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010.

5. Pritožnik trdi, da je stališče sodišč o zamudi tridesetdnevnega roka iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT za uveljavljanje zahtevka za priznanje razlike priglašene nagrade arbitrarno, brez razumne pravne obrazložitve in da mu hkrati odreka tudi pravico, ki mu po zakonu pripada. Te njegove trditve pomenijo zatrjevanje kršitve pravice iz 33. člena Ustave, ki zagotavlja varstvo lastninske pravice.

6. Iz spisa Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010 izhajajo naslednja dejstva:

– s sodbo Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010 z dne 13. 1. 2012¹ je bila obdolženka, ki jo je po uradni dolžnosti zastopal Alojz Butinar (oče pritožnika), oproščena obtožbe;

– Alojz Butinar je 20. 1. 2012 vložnik stroškovnik,² ki mu je sodišče ugodilo tako, da je s sklepom št. I K 52454/2010 z dne 23. 2. 2012 priznalo nagrado in stroške v višini 5.571,12 EUR, v višjem delu pa je predlog zavrnilo,³ ta sklep je bil odvetniku Alojzu Butinarju vročen 28. 2. 2012; Alojz Butinar se zoper ta sklep ni pritožil;

– zoper prvostopenjsko sodbo se je pritožil okrožni državni tožilec,⁴ odgovor na njegovo pritožbo je za obdolženko vložil pritožnik, Peter Butinar,⁵ ki ga je Odvetniška zbornica Slovenije z odločbo št. 527/2012 z dne 29. 3. 2012 na predlog Alojza Butinarja, ki se je upokojil, določila za prevzemnika njegove odvetniške pisarne;⁶

– Višje sodišče v Kopru je o pritožbeni seji obvestilo pritožnika Petra Butinarja,⁷ ki se je pritožbene seje udeležil, vendar jo je predčasno zapustil;⁸

– Višje sodišče je s sodbo št. IV Kp 52454/2010 z dne 14. 2. 2013 potrdilo prvostopenjsko oprostilno sodbo;⁹

– Okrožno sodišče v Kopru je sodbo Višjega sodišča z dne 14. 2. 2013 prejelo 29. 3. 2013; iz odredbe za vročanje, zapisane na navedeni sodbi, je razvidno, da je Okrožno sodišče sodbo vročalo naslednjim naslovnikom: Okrožnemu državnemu tožilstvu v Kopru, obsojenemu D. B. preko Zavoda za prestajanje kazni zapora Koper in njegovemu zagovorniku Bojanu Pečniku, obsojeni S. B. in njeni zagovornici Moniki Mavsar, obsojenemu A. G. in njegovemu zagovorniku Bogomirju Horvatu. Iz odredbe za vročanje ni razvidno, da je sodišče to sodbo vročalo oproščenima obdolžencema in njunima zagovornikoma, iz navedene sodbe izhaja še, da je bila odredba za vročanje izvršena 8. 4. 2013;

– iz fotokopij vročilnic izhaja, da je sodbo Višjega sodišča prejelo Okrožno državno tožilstvo 9. 4. 2014, odvetnik Bojan Pečnik 8. 4. 2013, odvetnica Monika Mavsar 9. 4. 2013, D. B. 8. 4. 2013; pritožniku Petru Butinarju pa je bila ta sodba vročena šele 18. 11. 2013;¹⁰

– pritožnik je potem 20. 11. 2013 vložil stroškovnik zaradi priznanja nagrade v višini 640,00 EUR¹¹ in v skladu s prvim odstavkom 38. člena ZOdvT za priznanje razlike priglašene nagrade, ki ni bila priznana s sklepom z dne 23. 2. 2012,¹² ker naj takrat postopek še ne bi bil pravnomočno zaključen.¹³

7. Upravičenost do razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika v kazenskem postopku ureja ZOdvT. Odvetnik, postavljen ali dodeljen obdolžencu, lahko v tridesetih dneh po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka zahteva plačilo razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika iz državnega proračuna, če se kazenski postopek ustavi ali če se izda sklep, s katerim se obtožnica zavrže, ali če se izda sodba, s katero se obdolženec oprosti obtožbe ali se z njo obtožba zavrne, razen če je katera izmed navedenih odločb izdana zaradi zastaranja.¹⁴ Iz navedene določbe izhaja, da lahko v primerih, ki so taksativno našteti, odvetnik zahteva plačilo razlike v tridesetih dneh po pravnomočnem zaključku kazenskega postopka.

8. Nastop pravnomočnosti je objektivno dejstvo¹⁵ in nujna predpostavka za izvršitev sodbe.¹⁶ S pravnomočnostjo sodbe je tudi kazenski postopek zoper posameznika pravnomočno končan.Pravica do uveljavljanja upoštevne razlike je po prvem odstavku 38. člena ZOdvT časovno vezana na pravnomočni zaključek kazenskega postopka. Šele takrat je namreč tudi dokončno znano, kakšna je odločitev sodišča v kazenski zadevi in med drugim tudi to, kdo mora plačati stroške kazenskega postopka. Upoštevna ureditev iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT zato od sodišč zahteva, naj odvetniku omogočijo, da se seznani s tem, da je bil kazenski postopek pravnomočno zaključen. V nasprotnem primeru je odvetnik lahko prekludiran pri uveljavljanju svoje pravice do upoštevnega dela nagrade, ne da bi poprej sploh vedel za obstoj pravnomočne odločitve. Drugačna razlaga od navedene bi pomenila, da pravica posameznika ugasne, še preden bi bil z možnostjo, da svojo pravico sploh uveljavi, seznanjen. Seznanjen je lahko bodisi ob ustni razglasitvi sodne odločbe bodisi ob njeni vročitvi, če ta ni razglašena.

9. Iz ustaljene ustavnosodne presoje izhaja, da so s 33. členom Ustave med drugim varovane tudi pričakovalne pravice posameznikov, ki izkažejo, da obstaja njihov konkreten, na veljavnem pravu temelječ zahtevek za pridobitev določene lastnine.¹⁷ Take narave je v obravnavanem položaju tudi pritožnikov zahtevek iz prve alineje prvega odstavka 38. člena ZOdvT.

10. Stališče iz sklepa Okrožnega sodišča v Kopru z dne 29. 11. 2013 je, da je pritožnik zamudil tridesetdnevni prekluzivni rok iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT, saj naj bi sodba postala pravnomočna 14. 2. 2013. Na ugovor pritožnika je zunajobravnavni senat tega sodišča v sklepu z dne 8. 1. 2014 sprejel sicer drugačno razlago o tem, kdaj je sodba postala pravnomočna. Ugotovil je, da je sodba pridobila kvaliteto pravnomočnosti 29. 3. 2013, pritožnik pa naj svoje pravice iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT ne bi uveljavljal do 29. 4. 2013, pri čemer ni pomembno, ali in kdaj mu je bila sodba vročena. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je spregledal elementarno zahtevo, ki mora biti posamezniku za uveljavljanje njegove pravice zagotovljena – da se upravičeni posameznik seznani z odločitvijo, od katere naprej ima sploh možnost, da uveljavi svojo pravico. Izpodbijano stališče pa prav nasprotno pomeni, da za uveljavljanje zahteve pritožnika do plačila razlike med nagradami postavljenega ali dodeljenega odvetnika in nagradami izbranega odvetnika sploh ni potrebno, da bi bil seznanjen z odločilnim dejstvom, od nastopa katerega ima pravico zahtevati upoštevno razliko. Taka razlaga prvega odstavka 38. člena ZOdvT krši pravico pritožnika iz 33. člena Ustave. Ker je pritožnik z zahtevkom po prvem odstavku 38. člena ZOdvT uveljavljal svojo pravico do plačila za opravljeno delo, pomeni taka razlaga, ki spregleda elementarno zahtevo za uveljavljanje te pravice, dejansko izvotlitev pravice pritožnika kot odvetnika do nagrade za njegovo opravljeno delo, ki je varovana s 33. členom Ustave. Dopušča namreč možnost, da se prekluzivni rok za uveljavitev pravice izteče, ne da bi odvetnik sploh vedel, da pravico ima.

11. Glede na navedeno je Ustavno sodišče razveljavilo sklep Okrožnega sodišča v Koprušt. II Ks 52454/2010 (Ks 531/2013) z dne 8. 1. 2014 in IV. točko izreka sklepa Okrožnega sodišča v Kopru št. I K 52454/2010 z dne 29. 11. 2013 ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V novem odločanju bo sodišče moralo upoštevati zahteve, ki izhajajo iz te odločbe. Pritožnik se je s tem, kdaj je bil kazenski postopek pravnomočno končan, seznanil (šele) z dnem, ko mu je bila vročena sodba Višjega sodišča v Kopru št. IV Kp 52454/2010 z dne 14. 2. 2013. Pred tem zato ni mogel začeti teči rok, v katerem bi moral zahtevati uveljavitev pravice iz prvega odstavka 38. člena ZOdvT.

12. Ker je Ustavno sodišče izpodbijana sklepa razveljavilo že iz navedenih razlogov, se v presojo drugih zatrjevanih kršitev ni spuščalo.

13. Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS v sestavi: predsednik mag. Miroslav Mozetič ter sodnice in sodniki dr. Mitja Deisinger, dr. Dunja Jadek Pensa, dr. Etelka Korpič - Horvat, dr. Ernest Petrič, Jasna Pogačar, dr. Jadranka Sovdat in Jan Zobec. Odločbo je sprejelo soglasno.

¹ L. št. 2175–2216.

² L. št. 2150–2152.

³ L. št. 2154–2155.

⁴ L. št. 2219–2222.

⁵ L. št. 2230–2233.

⁶ L. št. 2234.

⁷ L. št. 2328.

⁸ L. št. 2330–2331, zapisnik o pritožbeni seji št. IV Kp 52454/2010 z dne 14. 2. 2013.

⁹ L. št. 2323–2342.

¹⁰ Zakaj je bila sodba Višjega sodišča pritožniku vročena šele nekaj več kot pol leta kasneje kot drugim naslovnikom, iz spisa ni razvidno.

¹¹ Uveljavljal je zahtevek po tar. št. 4400 nag. za postopek v višini 310,00 EUR, tar. št. 4402 nag. za sejo 14. 2. 2013 v višini 310,00 EUR in tar. št. 6002 pavšal ptt v višini 20,00 EUR.

¹² Mišljen je navedeni sklep, s katerim je sodišče njegovemu očetu kot zagovorniku priznalo nagrado v višini 5.571,12 EUR, v višjem delu pa je njegovo zahtevo zavrnilo. Kot je bilo že navedeno, je skupni zahtevek znašal cca. 9.700 EUR. Za kolikšen znesek razlike nagrade točno gre, pa pritožnik niti v stroškovniku ne navaja.

¹³ L. št. 2399.

¹⁴ Prva alineja prvega odstavka 38. člena ZOdvT.

¹⁵ Prvi odstavek 129. člena ZKP.

¹⁶ Drugi odstavek 129. člena ZKP.

¹⁷ Prim. npr. odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-117/07 z dne 21. 6. 2007 (Uradni list RS, št. 58/07, in OdlUS XVI, 64).