Na podlagi 8. točke prvega odstavka 157. člena in 2. točke prvega odstavka 501. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15) Agencija za zavarovalni nadzor izdaja
o podrobnejših navodilih za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij
Ta sklep predpisuje podrobnejša navodila za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij za izračun kapitalskih zahtev, katerih izračun ureja Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II, UL L št. 12 z dne 17. januarja 2015; v nadaljnjem besedilu: Delegirana uredba).
Pojem zavarovalnica se v besedilu sklepa uporablja za zavarovalnice in pozavarovalnice iz prvega oziroma drugega odstavka 8. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15; v nadaljnjem besedilu: ZZavar-1).
2.1. Pojasnitev pojmov popolnost in ustreznost podatkov
(1) Podatki, uporabljeni za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, vključujejo dovolj preteklih informacij za oceno značilnosti osnovnega tveganja in omogočajo ugotavljanje trendov v zvezi s tveganji, kot to zahteva točka (a) prvega odstavka 19. člena Delegirane uredbe, če odražajo realno stanje.
(2) Za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij za prenosne premije (v nadaljnjem besedilu: premijske rezervacije), ki jih določa drugi odstavek 36. člena Delegirane uredbe, mora biti na voljo zadostno število dovolj podrobnih preteklih informacij o izplačilih upravičenj in izdatkih ter njihovih dejanskih trendih.
(3) Za izračun škodnih rezervacij, ki jih določa tretji odstavek 36. člena Delegirane uredbe, mora biti na voljo zadostno število dovolj podrobnih podatkov za opredelitev pomembnih vzorcev razvoja škodnih zahtevkov in za analizo teh vzorcev znotraj homogenih skupin tveganj.
(1) Podatki iz različnih časovnih obdobij, ki se uporabljajo za isto oceno, so skladni, kot to zahteva točka (b) drugega odstavka 19. člena Delegirane uredbe, če se uporabljajo dosledno.
(2) Prilagoditev preteklih podatkov je dopustna le v primeru, ko se s tem poveča njihova verodostojnost ali izboljša njihova kakovost in se s tem zagotovi zanesljivejšo oceno zavarovalno-tehničnih rezervacij ter njihovo boljšo usklajenost z značilnostmi portfelja, ki se vrednoti, in s pričakovanim bodočim razvojem tveganj.
2.2. Pregled in potrjevanje kakovosti podatkov
Zavarovalnice ocenijo popolnost in točnost podatkov s pregledi in kontrolami na vseh ravneh obdelave podatkov. Na ta način se zagotovi skladnost podatkov s predpostavkami, na katerih temeljijo aktuarske in statistične tehnike, ki se uporabljajo pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, kot to zahteva točka (c) tretjega odstavka 19. člena Delegirane uredbe, in omogoči odkrivanje kakršnih koli pomembnih pomanjkljivosti.
(upoštevanje drugih analiz)
Zavarovalnice pri pregledu kakovosti podatkov za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij upoštevajo ugotovitve analiz, ki so bile izvedene pri zunanjem pregledu.
(uporabljene metodologije)
(1) Zavarovalnice pri izbiri metodologij, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij, upoštevajo ugotovitve analiz, ki se nanašajo na kvaliteto podatkov.
(2) Zavarovalnice analizirajo, do katere mere so uporabljeni podatki skladni s predpostavkami, na katerih temeljijo aktuarske in statistične tehnike, ki se uporabljajo pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, kot to zahteva točka (c) tretjega odstavka 19. člena Delegirane uredbe. Če podatki aktuarske in statistične tehnike ne podpirajo v ustrezni meri, zavarovalnice za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij izberejo druge aktuarske in statistične tehnike.
(3) Zavarovalnice pri ocenjevanju popolnosti podatkov iz prvega odstavka 19. člena Delegirane uredbe preverijo, ali obstaja zadostno število opazovanih dogodkov in ali so razpoložljivi vhodni podatki dovolj podrobni in ustrezni za namene 82. člena Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L št. 335 z dne 17. decembra 2009, str. 1) zadnjič spremenjene z Direktivo 2014/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2003/71/ES in Direktive 2009/138/ES ter uredbe (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 1095/2010 glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za vrednostne papirje in trge) (Omnibus II) (UL L št. 153 z dne 22. maja 2014, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2009/138/ES), kot to določa tretji odstavek 19. člena Delegirane uredbe.
(viri podatkov in njihova uporaba)
Zavarovalnice v postopku pregledovanja in potrjevanja podatkov upoštevajo vire in namen uporabe podatkov.
Uporaba strokovne presoje iz 2. člena Delegirane uredbe je pri ocenjevanju popolnosti, točnosti in ustreznosti podatkov za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij dovoljena le kot dopolnitev vedenja o podatkih in ne nadomešča zbiranja, obdelovanja in analiziranja podatkov.
(postopek validiranja in zagotavljanja povratnih informacij)
(1) Zavarovalnice v okviru validiranja izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij v skladu s točko (a) prvega odstavka 264. člena Delegirane uredbe koordinirajo tudi ocenjevanje in preverjanje ustreznosti, popolnosti in natančnosti podatkov, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(2) Ocenjevanje in preverjanje podatkov iz prvega odstavka tega člena vključuje:
a) izbor podatkov, ki se uporabljajo za vrednotenje, pri čemer se upoštevajo merila ustreznosti, popolnosti in natančnosti podatkov glede na najprimernejše aktuarske in statistične tehnike za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij. Z ustreznimi orodji oziroma analizami je treba preveriti vsa odstopanja, ki jih je mogoče zaslediti;
b) priporočila za izboljšave notranjih postopkov, ki zagotavljajo popolnost, točnost in ustreznost teh podatkov;
c) navedbo primerov, v katerih so potrebni dodatni zunanji podatki;
d) oceno kakovosti podatkov iz zunanjega vira iz četrtega odstavka 19. člena Delegirane uredbe, ki se osredotoča na to, ali so potrebni tržni podatki oziroma, kdaj bi se morali uporabiti podatki iz zunanjega vira za izboljšanje kakovosti notranjih podatkov in katere izboljšave je treba uporabiti za izboljšanje razpoložljivih podatkov;
e) oceno o potrebi po prilagoditvi razpoložljivih podatkov za izboljšanje ocen, ki izhajajo iz aktuarske in statistične tehnike za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij;
f) navedbo vseh pomembnih spoznanj, ki so bila pridobljena pri ocenjevanju in preverjanju popolnosti, točnosti in ustreznosti podatkov in bi lahko bila pomembna za druge korake izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij in so povezana z razumevanjem zavarovalnih tveganj ter vedenjem o kakovosti in omejitvah razpoložljivih podatkov.
2.3. Omejitve podatkov
(pomembne omejitve podatkov in njihovi viri)
Zavarovalnice v dokumentaciji o omejitvah podatkov iz 20. člena Delegirane uredbe opredelijo, kakšne so omejitve podatkov in v primeru, če ugotovijo, da gre za pomembne omejitve, navedejo tudi njihove vire.
(1) Zavarovalnice pri ugotavljanju in ocenjevanju vplivov na kakovost podatkov upoštevajo vso razpoložljivo dokumentacijo, povezano z notranjimi procesi ter postopki zbiranja, hrambe in preverjanja veljavnosti podatkov, ki se uporabljajo za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij. Zavarovalnice poiščejo podrobnejše informacije tudi pri osebah, ki sodelujejo pri teh procesih.
(2) Če se ugotovijo pomanjkljivosti glede kakovosti podatkov, ki se uporabljajo pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, zavarovalnice ugotovijo, ali naj se za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij uporabljajo razpoložljivi podatki oziroma je za vrednotenje zavarovalno-tehničnih rezervacij treba poiskati alternativne podatke.
(1) Če se pri podatkih ugotovijo pomanjkljivosti, zavarovalnice ocenijo, ali se lahko kakovost podatkov ob upoštevanju njihovega namena izboljša s prilagoditvami ali dopolnitvami.
(2) Zavarovalnice sprejmejo ustrezne ukrepe, da odpravijo omejitve podatkov, ki izhajajo iz izmenjave informacij s tretjimi osebami.
(3) Zavarovalnice ugotavljajo, ali se lahko podatki prilagodijo in se na ta način odpravijo pomanjkljivosti, ki vplivajo na njihovo kakovost, in po potrebi določijo, katere posebne prilagoditve bi bilo treba uvesti.
(4) Prilagoditve so omejene na raven, ki je nujno potrebna za zagotavljanje kakovosti podatkov, vendar ne smejo izkrivljati opredelitve trendov in kakršnih koli drugih značilnosti zavarovalnih tveganj, ki jih kažejo podatki.
(5) V izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij se lahko uporabijo zunanji podatki le, če so ti skladni s standardi kakovosti podatkov, kot jih določa ta sklep.
(6) Če obstajajo pomembne omejitve podatkov, ki jih ni mogoče enostavno odpraviti, se za odpravo teh omejitev uporabi strokovna ocena, da se zagotovi ustrezen izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij. Netočni in nepopolni podatki ne smejo ovirati izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(priporočila aktuarske funkcije)
(1) Aktuarska funkcija pripravi poročilo s priporočili o postopkih za povečanje kakovosti in količine razpoložljivih podatkov in ga v skladu z osmim odstavkom 272. člena Delegirane uredbe predloži upravnemu odboru oziroma upravi zavarovalnice.
(2) V poročilu iz predhodnega odstavka tega člena aktuarska funkcija opredeli vire pomembnih omejitev in predlaga možne rešitve, pri tem pa upošteva njihovo učinkovitost in časovno obdobje, ki bo potrebno za njihovo izvajanje.
(dokumentiranje omejitve podatkov)
Aktuarska funkcija v skladu s prvim in drugim odstavkom 265. člena Delegirane uredbe dokumentira omejitve podatkov in v dokumentacijo vključi:
a) opis pomanjkljivosti, ki zajema njihove vzroke oziroma sklicevanja na druge dokumente, v katerih so bile opredeljene;
b) povzetek pojasnila o vplivu pomanjkljivosti na izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij, in sicer, v kakšnem obsegu ter na kakšen način vplivajo na izračun;
c) opis ukrepov, ki jih je sprejela aktuarska funkcija za odkrivanje pomanjkljivosti;
d) opis načina takojšnjega reševanja položaja in ustrezna priporočila, ki se izvedejo za izboljšanje kakovosti podatkov v prihodnosti.
(uporaba podatkov zunanjega vira)
(1) V skladu s četrtim odstavkom 19. člena Delegirane uredbe zavarovalnice pri vrednotenju obveznosti, ki so neposredno odvisne od razmer na finančnih trgih, ali v primerih, ko so za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij potrebni podatki zunanjega vira, dokažejo, da so za predvideni namen zunanji podatki primernejši od notranjih podatkov.
(2) Zavarovalnice zagotovijo, da podatki zunanjega vira dopolnjujejo lastne podatke.
(3) Zavarovalnice upoštevajo ustrezna zunanja referenčna merila (external benchmarks) ne glede na raven odvisnosti obveznosti od tržnih razmer ali kakovosti notranjih podatkov. Zavarovalnice naredijo analizo zunanjih podatkov, s katero se oceni splošna skladnost z zahtevami o kakovosti podatkov.
2.4. Podatki zunanjega vira
(pogoji uporabe podatkov zunanjega vira)
(1) Zavarovalnice pri ocenjevanju popolnosti, točnosti in ustreznosti podatkov zunanjega vira upoštevajo zanesljivost virov podatkov ter doslednost in stabilnost procesov zbiranja in objavljanja podatkov v določenem obdobju.
(2) Zavarovalnice upoštevajo vse realistične predpostavke in ustrezne metodologije, ki so se uporabile za zbiranje podatkov, vključno z vsemi prilagoditvami ali poenostavitvami neobdelanih podatkov. Zavarovalnice poznajo vse spremembe v zvezi s podatki zunanjega vira, ki so se zgodile v določenem obdobju zaradi predpostavk, metodologije ali postopkov zbiranja podatkov, in jih ustrezno upoštevajo.
(3) Če je to izvedljivo in ustrezno, zavarovalnice v okviru analize oblikovanja zavarovalno-tehničnih rezervacij merijo kakovost razpoložljivih podatkov glede na primerljive splošno dostopne podatke o zavarovalnih tveganjih ali podatke finančnih trgov. Zavarovalnice prepoznajo in razumejo vsa pomembna odstopanja med razpoložljivimi podatki in primerljivimi splošno dostopnimi podatki. Ta analiza se lahko sklicuje na posebnosti posamezne homogene skupine tveganj.
3. RAZPOREDITEV OBVEZNOSTI – SEGMENTACIJA
(sprememba razporeditve obveznosti)
Zavarovalne ali pozavarovalne obveznosti, ki so bile prvotno razporejene med obveznosti iz neživljenjskih zavarovanj ali obveznosti iz proporcionalnih neživljenjskih pozavarovanj ali obveznosti iz neproporcionalnih neživljenjskih pozavarovanj, kot jih določa priloga 1 Delegirane uredbe, se zaradi nastanka obveznosti, ki za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij uporablja podobne tehnične podlage kot življenjsko zavarovanje, razporedijo med obveznosti iz življenjskih zavarovanj ali obveznost iz življenjskih pozavarovanj takoj, ko je dovolj informacij za oceno teh obveznosti z uporabo podobnih tehničnih podlag kot pri življenjskem zavarovanju.
(ustreznost homogene skupine tveganj)
(1) Zavarovalnice določijo predpostavke za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij na ravni homogene skupine tveganj.
(2) Homogena skupina tveganj zajema skupino zavarovalnih pogodb s primerljivimi značilnostmi, pri čemer je treba upoštevati ravnovesje med razpoložljivimi podatki, ki omogoča zanesljive statistične analize, in homogenostjo primerljivih značilnosti v skupini zavarovalnih pogodb.
(3) Zavarovalnice določijo homogene skupine tveganj tako, da se lahko pričakuje, da bodo te v določenem obdobju ostale razmeroma stabilne.
(4) Zavarovalnice pri določanju homogene skupine tveganj upoštevajo:
– politiko sklepanja zavarovanj,
– vzorec poravnave škodnih zahtevkov,
– profil tveganja zavarovalcev,
– lastnosti produktov, zlasti jamstva in
– prihodnje ukrepe upravljanja.
(5) Zavarovalnice zagotavljajo usklajenost med homogeno skupino tveganj, ki jo uporabljajo za izračun zavarovalno- tehničnih rezervacij, in izterljivimi zneski iz pozavarovalnih pogodb za tveganja iz homogene skupine tveganj.
(ločevanje obveznosti, ki krijejo več tveganj)
Če zavarovalna ali pozavarovalna pogodba krije tveganja, ki se jih glede na obveznosti razvršča v različne vrste poslovanja iz Priloge I Delegirane uredbe, ločevanje obveznosti, ki jih določa šesti odstavek 55. člena Delegirane uredbe, ni potrebno, kadar je s stališča vrednosti obveznosti pomembno le eno od tveganj, ki jih krije pogodba. V takem primeru je treba obveznosti, povezane s pogodbo, razporediti glede na glavni dejavnik tveganja.
(granuliranost razporeditve obveznosti)
Aktuarska funkcija v okviru točke (c) prvega odstavka 272. člena Delegirane uredbe analizira, ali razporeditev obveznosti ustrezno odraža naravo tveganj. Aktuarska funkcija pri razporeditvi obveznosti upošteva različne pravice zavarovalcev do udeležbe pri dobičku, pogodbena upravičenja (pogodbene možnosti oziroma opcije) in finančne garancije, vključene v pogodbe, ter pomembne dejavnike tveganj.
(segmentacija premijskih rezervacij in škodnih rezervacij)
Zavarovalnice pri izboru homogenih skupin tveganj za izračun premijskih rezervacij in škodnih rezervacij upoštevajo tako naravo zavarovalnih tveganj, ki so za potrebe vrednotenja zajeta skupaj, kot tudi kakovost podatkov.
(doslednost predpostavk in usklajena uporaba podatkov)
Zavarovalnice zagotovijo doslednost predpostavk, ki se uporabljajo pri določanju zavarovalno-tehničnih rezervacij, lastnih virov sredstev in izračunu zahtevanega solventnostnega kapitala ter zagotovijo, da se podatki uporabljajo usklajeno skozi čas. Odstopanje od tega načela je potrebno v skladu s točko (c) drugega odstavka in točko (g) tretjega odstavka 265. člena Delegirane uredbe opisati oziroma utemeljiti.
4.1. Dejavniki biometričnega tveganja
(modeliranje dejavnikov biometričnega tveganja)
(1) Zavarovalnice pri izbiri metode izračuna najboljše ocene, ki jo ureja 34. člen Delegirane uredbe, oziroma pri odločanju, ali je deterministični oziroma stohastični pristop ustrezen za modeliranje biometričnega tveganja, upoštevajo načelo sorazmernosti.
(2) Zavarovalnice pri odločanju, ali je metoda, ki zanemarja pričakovane prihodnje spremembe dejavnikov biometričnega tveganja, sorazmerna, pri ocenjevanju napake rezultata zaradi uporabljene metode upoštevajo trajanje pogodbe.
(3) Zavarovalnice pri odločanju, ali je metoda, ki predvideva, da so dejavniki biometričnega tveganja neodvisni od kakršnih koli drugih spremenljivk, sorazmerna, naredijo oceno korelacij med dejavniki biometričnega tveganja in katerimi koli drugimi spremenljivkami, pri čemer ta ocena temelji na preteklih podatkih in strokovni oceni.
4.2. Izdatki
(izdatki za obvladovanje tveganj)
Zavarovalnice pri vrednotenju zavarovalno-tehničnih rezervacij upoštevajo tudi izdatke, povezane s programom za obvladovanje tveganj. Pričakovan nastanek izdatkov, ki je povezan s programom za obvladovanje tveganj, zavarovalnice upoštevajo v načrtovanih denarnih tokovih, ki so potrebni za poravnavo zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti.
(tržni podatki o izdatkih)
Zavarovalno-tehnične rezervacije je mogoče izračunati na smotrn, zanesljiv in objektiven način z uporabo tržnih podatkov o izdatkih, kot to določa zadnji stavek prvega odstavka 22. člena Delegirane uredbe, če zavarovalnice razpolagajo z verodostojnimi in zanesljivimi tržnimi podatki, reprezentativnimi za portfelj zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti.
(stroški na podlagi pogodbenih pogojev)
Zavarovalnice v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij v skladu s točkama (c) in (f) 28. člena Delegirane uredbe upoštevajo stroške, določene s pogodbami med zavarovalnico in tretjimi osebami, na podlagi pogodbenih pogojev. Provizije, ki izhajajo iz zavarovalnih pogodb, se obravnavajo na podlagi pogojev, določenih v pogodbi med zavarovalnico in posrednikom oziroma zastopnikom. Zavarovalnice stroške v zvezi s pozavarovanjem upoštevajo na podlagi pogodbe z njihovimi pozavarovatelji.
Zavarovalnice splošne stroške iz drugega odstavka 31. člena Delegirane uredbe razporedijo v homogene skupine tveganj oziroma vsaj glede na vrsto poslovanja skladno z razporeditvijo obveznosti, ki se uporablja za izračun zavarovalno- tehničnih rezervacij.
(1) Zavarovalnice splošne stroške iz drugega odstavka 31. člena Delegirane uredbe, vključno z režijskimi stroški, na realističen in objektiven način porazdelijo med obstoječe in prihodnje posle. Porazdelitev temelji na analizah poslovanja, opredelitvi ustreznih dejavnikov za nastanek stroškov in relevantnih količnikih porazdelitve stroškov.
(2) Poenostavitve za porazdelitev ponavljajočih se režijskih stroškov iz Priloge 1, ki je priloga in sestavni del tega sklepa, so dovoljene, če so kumulativno izpolnjeni naslednji pogoji:
– zavarovalnica se osredotoča na letno obnovljive pogodbe,
– obnovitve se štejejo za nov posel, v smislu, da zavarovalnica zavarovalne ali pozavarovalne obveznosti, ki jih zavarovalnica zagotovi na bodoče datume, ne pripozna, kot to določa 17. člen Delegirane uredbe in
– škodni zahtevki so enakomerno razporejeni v obdobju kritja.
(sprememba porazdelitve splošnih stroškov)
Porazdelitev splošnih stroškov iz drugega odstavka 31. člena Delegirane uredbe, vključno z režijskimi stroški, med obstoječe in prihodnje posle je dovoljeno spremeniti le, če je nov pristop ustreznejši glede na trenutne razmere.
4.3. Projekcija izdatkov
(usklajenost izdatkov z drugimi denarnimi tokovi)
Zavarovalnice upoštevajo izdatke v projekciji denarnega toka tako, da je časovni okvir denarnih tokov izdatkov usklajen s časovnim okvirom drugih denarnih tokov, ki so potrebni za poravnavo zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti.
(časovno spreminjanje izdatkov)
Predpostavke o bodočem spreminjanju izdatkov, vključno s prihodnjimi izdatki, ki izhajajo iz zavez, sprejetih na datum vrednotenja ali pred njim, morajo v skladu z 29. členom Delegirane uredbe upoštevati naravo izdatkov in inflacijo, ki je skladna z ostalimi ekonomskimi predpostavkami.
(poenostavitve v zvezi z izdatki)
(1) Zavarovalnice pri ocenjevanju narave, obsega in kompleksnosti tveganj, povezanih z izdatki v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij, upoštevajo negotovost izdatkov v prihodnjih denarnih tokovih in vse dogodke, ki lahko spremenijo zneske in pogostnost izdatkov v denarnih tokovih.
(2) Zavarovalnice upoštevajo vrsto in stopnjo korelacije med različnimi vrstami izdatkov.
(3) Zavarovalnice pri uporabi poenostavitve za projekcijo izdatkov na podlagi modela, ki uporablja informacije o trenutnem in preteklem dodatku za izdatke, za projekcijo prihodnjega dodatka za izdatke, vključno z inflacijo, analizirajo trenutne in pretekle izdatke ter pri tem med drugim upoštevajo področja, kjer nastanejo izdatki, in dejavnike, ki vplivajo na izdatke. Zavarovalnice v oceno sorazmernosti vključijo analizo, kako so izdatki povezani z velikostjo in naravo zavarovalnih portfeljev.
(4) Zavarovalnice ne smejo uporabiti poenostavitev, če so se izdatki bistveno spremenili ali, če se pričakuje, da bodo krili le del izdatkov, ki nastanejo pri izpolnjevanju zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti.
4.4. Obravnava pogodbenih upravičenj in finančnih garancij
(provizije za vgrajena pogodbena upravičenja in finančne garancije)
Zavarovalnice v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij upoštevajo zneske, ki se zavarovalcem zaračunajo v zvezi s pogodbenimi upravičenji (pogodbenimi možnosti oziroma opcijami) in finančnimi garancijami iz 32. člena Delegirane uredbe.
(predpostavke o pogodbenih upravičenjih in finančnih garancijah)
(1) Zavarovalnice za vrednotenje pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) in finančnih garancij iz 32. člena Delegirane uredbe uporabljajo predpostavke, ki so skladne s trenutnimi tržnimi podatki, trenutno tržno prakso ter obnašanjem zavarovalcev in upravnega odbora oziroma uprave glede na pogodbene značilnosti zavarovalnega posla in zavarovalnice.
(2) Pri določanju predpostavk zavarovalnice upoštevajo vpliv neugodnih razmer in trendov na finančnih trgih ter vzpostavijo postopek za posodabljanje, s katerim zagotovijo, da so predpostavke iz predhodnega odstavka še vedno realistične ob upoštevanju vseh dodatnih informacij od zadnjega izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(predpostavke o ravnanju zavarovalca)
(1) Predpostavke o ravnanju zavarovalcev (imetnikov polic) iz 26. člena Delegirane uredbe temeljijo na statističnih in empiričnih dokazih, če zavarovalnice razpolagajo z ustreznimi podatki.
(2) Zavarovalnice pri določanju predpostavk upoštevajo, v kolikšni meri na finančno smotrn način zavarovalci uveljavljajo pogodbena upravičenja (pogodbene možnosti oziroma opcije) in finančne garancije. Zavarovalnice pri določanju, v kolikšni meri zavarovalci na finančno smotrn način uveljavljajo pogodbena upravičenja (pogodbene možnosti oziroma opcije) in finančne garancije, upoštevajo ozaveščenost zavarovalcev o vrednosti pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcije) in finančnih garancij in njihove možne odzive na spremenjen finančni položaj zavarovalnice.
4.5. Prihodnji ukrepi upravljanja
(neupoštevanje prihodnjih ukrepov upravljanja)
Zavarovalnice zagotovijo ustrezno utemeljitev, kadar iz pomembnih razlogov ne upoštevajo prihodnjih ukrepov upravljanja iz 23. člena Delegirane uredbe.
(skladnost prihodnjih ukrepov upravljanja z drugimi predpostavkami)
(1) Zavarovalnice pri izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij v okviru določenega scenarija za vrednotenje obveznosti upoštevajo vpliv predvidenih prihodnjih ukrepov upravljanja iz 23. člena Delegirane uredbe na druge predpostavke.
(2) Zavarovalnice upoštevajo učinke posameznega prihodnjega ukrepa upravljanja na obnašanje zavarovalcev ali na s tem povezane stroške.
(3) Zavarovalnice upoštevajo zakonske ali regulativne omejitve na prihodnje ukrepe upravljanja, kot to določa točka (d) prvega odstavka 23. člena Delegirane uredbe.
(4) Zavarovalnice v izračunu zavarovalno-tehničnih rezervacij za vsak posamezni scenarij vrednotenja predvidijo prihodnje ukrepe upravljanja, ki so v ravnovesju med stopnjo konkurenčnosti zavarovalnice na zavarovalnem trgu in tveganjem dinamičnih predčasnih prekinitev zavarovalnih pogodb, ki je v skladu s korporativnim načrtovanjem zavarovalnice.
Pri pozavarovanju se upošteva prihodnje upravljavske ukrepe cedenta kot obnašanje zavarovalca, zavarovalno-tehnične rezervacije se ocenijo na podlagi njegovega razumnega ravnanja.
4.6. Prihodnja diskrecijska upravičenja
(predpostavke o prihodnjih diskrecijskih upravičenjih)
(1) Zavarovalnice predpostavke o porazdelitvi prihodnjih diskrecijskih upravičenjih izpeljejo na objektiven, realen in preverljiv način, upoštevajoč načela in prakse, ki so jih zavarovalnice sprejele za opravljanje zavarovanj s pripisom dobička.
(2) Če se porazdelitev prihodnjih diskrecijskih upravičenj nanaša na finančni položaj zavarovalnice, predpostavke odražajo povezanost med sredstvi in obveznostmi zavarovalnice.
(predpostavke o modeliranju porazdelitve prihodnjih pripisov dobičkov)
Zavarovalnice pri ocenjevanju sorazmernosti poenostavljene metode, ki se uporablja za določanje prihodnjih diskrecijskih upravičenj, upoštevajo obsežno analizo preteklih izkušenj, praks in mehanizmov porazdelitve.
5. METODOLOGIJE ZA IZRAČUN ZAVAROVALNO-TEHNIČNIH REZERVACIJ
5.1. Ocena sorazmernosti
(splošno načelo sorazmernosti)
(1) Zavarovalnice za celovito oceno tveganj iz zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti upoštevajo tesno povezanost narave, obsega in kompleksnosti ocenjevanih tveganj.
(2) Zavarovalnice zagotovijo, da je aktuarska funkcija zmožna pojasniti, katere metode se uporabljajo za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij in razloge za izbor takih metod.
(ocena narave in kompleksnosti tveganj)
Zavarovalnice pri ocenjevanju narave in kompleksnosti tveganj iz zavarovalne pogodbe, kot je določeno v točki (a) drugega odstavka 56. člena Delegirane uredbe, in kjer je to ustrezno, upoštevajo vsaj naslednje značilnosti:
a) stopnjo homogenosti tveganj,
b) raznolikost različnih podtveganj ali delov tveganja, ki sestavljajo tveganje,
c) način, kako so podtveganja medsebojno povezana,
d) raven negotovosti, to je, kako natančno se dajo oceniti prihodnji denarni tokovi,
e) naravo pojava ali pojavne oblike tveganj v smislu pogostosti in vrednosti,
f) časovni razvoj plačila zavarovalnin,
g) obseg morebitne izgube, vključno z repom porazdelitve zavarovalnin,
h) vrsto zavarovanja, iz katerega izhajajo tveganja, in sicer ali gre za zavarovanje ali za pozavarovanje,
i) stopnjo odvisnosti med različnimi vrstami tveganj, vključno z repom porazdelitve tveganj,
j) uporabljene instrumente za zmanjševanje tveganja, če obstajajo, in njihov vpliv na profil zavarovalnega tveganja.
(opredelitev struktur kompleksnih tveganj)
Zavarovalnice opredelijo dejavnike, ki kažejo prisotnost kompleksnih tveganj, vsaj za primere, ko:
a) so denarni tokovi zelo odvisni od bodočega razvoja dogodkov,
b) obstajajo pomembne nelinearne medsebojne odvisnosti med različnimi dejavniki negotovosti,
c) na denarne tokove pomembno vplivajo potencialni prihodnji ukrepi upravljanja,
d) imajo tveganja pomemben asimetrični učinek na vrednost denarnih tokov, zlasti če pogodbe vključujejo zneskovno pomembna pogodbena upravičenja (pogodbene možnosti oziroma opcije) in finančne garancije ali, če so tveganja pozavarovana s sestavljenimi pozavarovalnimi pogodbami,
e) na vrednost pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) in finančnih garancij vplivajo odločitve zavarovalcev,
f) se za zmanjševanje tveganj uporabljajo izvedeni finančni instrumenti,
g) pogodbe krijejo različna tveganja oziroma različne narave,
h) gre za sestavljene zavarovalne pogodbe, med drugim v smislu franšiz, udeležb na dobičku ter izključitvenih oziroma vključitvenih klavzul.
(1) Zavarovalnice opredelijo in uporabljajo razlago obsega tveganj, ki je najbolj primerna glede na posebne okoliščine zavarovalnice in profil tveganja njenega portfelja. Kljub temu mora biti ocena obsega tveganj objektivna in zanesljiva.
(2) Za merjenje obsega tveganj zavarovalnice določijo posebno referenčno merilo ali referenčno raven, s katerim se določi relativna ocena obsega tveganj. Za ta namen se lahko obseg tveganja šteje za majhna do velika glede na določeno referenčno merilo.
(razčlenjenost ocene materialnosti)
(1) Zavarovalnice določijo najustreznejšo raven, na kateri se izvede ocena materialnosti za namene izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij. To je lahko raven posameznih homogenih skupin tveganj, posameznih vrst poslovanja ali poslovanja zavarovalnice kot celote.
(2) Zavarovalnice pri ocenjevanju pomembnosti upoštevajo, da bi tveganje, ki je nepomembno na ravni poslovanja zavarovalnice kot celote, še vedno lahko imelo bistven vpliv znotraj majhnega segmenta.
(3) Poleg tega zavarovalnice zavarovalno-tehničnih rezervacij ne analizirajo neodvisno, ampak pri tej oceni upoštevajo vse učinke na lastne vire sredstev, skupno bilanco stanja za ugotavljanje kapitalske ustreznosti zavarovalnice in zahtevani solventnosti kapital.
(posledice pomembne napake, ugotovljene pri oceni sorazmernosti)
Če se zavarovalnice ne morejo izogniti uporabi metode, ki povzroči pomembno napako, to dokumentirajo in proučijo posledice na zanesljivost izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij in solventnostni položaj zavarovalnice. Zavarovalnice ocenijo, ali je pomembna napaka ustrezno obravnavana pri določanju zahtevanega solventnostnega kapitala in s tem pri določanju dodatka za tveganje pri zavarovalno-tehničnih rezervacijah.
5.2. Metode, uporabljene za izračune zavarovalno-tehničnih rezervacij med letom
(poenostavljen izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij med letom)
Zavarovalnice lahko v četrtletnih izračunih zavarovalno- tehničnih rezervacij uporabijo poenostavitve na podlagi načela sorazmernosti. Primer poenostavitve je v Prilogi 2, ki je priloga in sestavni del tega sklepa.
(izračunavanje najboljše ocene za četrtletne zavarovalno-tehnične rezervacije)
Za četrtletni izračun najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij lahko zavarovalnice uporabijo metodo, ki vrednost najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij na koncu obračunskega leta korigira tako, da upošteva denarne tokove in obveznosti, ki so nastale med letom. Če je vrednost najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij, izračunane s poenostavitvijo, materialno različna od dejanske vrednosti, je treba v poenostavljeni metodi uporabljene predpostavke posodobiti.
(izračunavanje najboljše ocene za četrtletne življenjske zavarovalno-tehnične rezervacije)
Za četrtletni izračun najboljše ocene življenjskih zavarovalno-tehničnih rezervacij po metodi iz prejšnjega člena tega sklepa zavarovalnice za pogodbe, vezane na indeks ali enoto in pogodbe z dobičkom ali pogodbe s pogodbenimi upravičenji (pogodbenimi možnostmi oziroma opcijami) in finančnimi garancijami uporabijo analizo občutljivosti, kot to zahteva peti odstavek 272. člena Delegirane uredbe, da z njo ocenijo občutljivost najboljše ocene na uporabljene finančne parametre. Zavarovalnice dokumentirajo izbiro vrste finančnih parametrov in njihovo stalno ustreznost glede na njihov portfelj sredstev ter relevantnost in točnost analize občutljivosti.
5.3. Metodologije za vrednotenje pogodbenih upravičenj in finančnih garancij
(odločitev o metodologiji)
(1) Vrednotenje pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) in finančnih garancij temelji na ustreznih veljavnih aktuarskih in statističnih tehnikah.
(2) Zavarovalnice pri sprejemanju odločitve o metodologiji za določitev vrednosti pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) in finančnih garancij upoštevajo vsaj naslednje vidike:
– naravo, obseg in kompleksnost zavarovalnih tveganj ter njihovo medsebojno odvisnost v času trajanja pogodb,
– naravo pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) in finančnih garancij ter njihove glavne dejavnike,
– potrebo po vključitvi dodatnega kompleksnega izračunavanja in
– utemeljitev ustreznosti metode.
(metodologije za vrednotenje pogodbenih upravičenj in finančnih garancij)
(1) Zavarovalnice pri sprejemanju odločitev o uporabi formule ali stohastičnega načina vrednotenja pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) oziroma finančnih garancij upoštevajo oceno sorazmernosti v skladu s 56. členom Delegirane uredbe.
(2) Če nobena od metod iz prejšnjega odstavka tega člena ni ustrezna, lahko zavarovalnice uporabijo pristop, sestavljen iz naslednjih korakov:
a) analiza značilnosti pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) oziroma finančnih garancij ter vpliva na denarne tokove,
b) analiza vrednosti pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) oziroma finančnih garancij (s stališča ali se pričakuje, da bo kmalu „in-the-money“ ali „out-of-the- money“),
c) določitev, kako naj bi se po pričakovanjih cena pogodbenih upravičenj (pogodbenih možnosti oziroma opcij) oziroma finančnih garancij spreminjala skozi čas,
d) ocena verjetnosti, da se bodo pogodbena upravičenja (pogodbene možnosti oziroma opcije) oziroma finančne garancije v prihodnosti podražila ali pocenila.
5.4. Generatorji ekonomskega scenarija
(dokumentiranje generatorja ekonomskega scenarija)
Zavarovalnice na zahtevo Agencije za zavarovalni nadzor zagotovijo naslednje dokumente:
a) matematične modele, na katerih temelji generator ekonomskega scenarija ter razloge za njihovo izbiro,
b) oceno kakovosti podatkov,
c) proces kalibracije in
d) parametre, ki so nastali s postopkom kalibracije (zlasti parametre, ki ustrezajo dejavnikom tržnega tveganja nestanovitnosti in korelacije).
(razumevanje generatorja ekonomskega scenarija)
Če je generator ekonomskega scenarija oddan v zunanje izvajanje, zavarovalnice zagotovijo, da ustrezno razumejo matematične modele, na katerih temelji generator ekonomskega scenarija, in proces kalibracije, pri čemer se osredotočijo na uporabljene metode in predpostavke ter omejitve, poleg tega pa zagotovijo, da so redno obveščene o vseh pomembnih spremembah generatorja ekonomskega scenarija.
(generatorji ekonomskega scenarija)
Zavarovalnice kalibrirajo generator ekonomskega scenarija, ki se uporablja za tržno vrednotenje zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti na podlagi informacij finančnih trgov na način, da ustvarja vrednosti, ki so skladne s trenutnimi tržnimi razmerami oziroma podatki, pridobljenimi na aktivnih, razvitih, likvidnih in preglednih finančnih trgih. Če ni mogoče pridobiti podatkov na takšnih finančnih trgih, zavarovalnice uporabijo druge tržne cene, pri čemer so pozorne na kakršna koli izkrivljanja. Morebitne prilagoditve podatkov izvedejo na premišljen, objektiven in zanesljiv način.
Zavarovalnice morajo biti zmožne dokazati, da so izbrani finančni instrumenti, uporabljeni pri procesu kalibracije, ustrezni glede na značilnosti zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti (na primer pogodbena upravičenja in finančne garancije).
(preizkusi točnosti, zanesljivosti in skladnosti s podatki s finančnih trgov)
(1) Če zavarovalnice uporabijo generator ekonomskega scenarija za stohastično modeliranje zavarovalno-tehničnih rezervacij, morajo biti sposobne dokazati, da je generator ekonomskega scenarija točen, zanesljiv in skladen s podatki s finančnih trgov.
(2) Zavarovalnice ocenijo točnost generatorja ekonomskega scenarija vsaj z analizo napak po metodi Monte Carlo.
(3) Za dokazovanje zanesljivosti generatorja ekonomskega scenarija zavarovalnice preizkusijo občutljivost vrednotenja nekaterih značilnih obveznosti na spremembe nekaterih parametrov pri procesu kalibracije.
(4) Za dokazovanje skladnosti generatorja ekonomskega scenarija s podatki s finančnih trgov je treba na vrsti scenarijev, ki jih je ustvaril generator ekonomskega scenarija, uporabljen za vrednotenje zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti, izvesti vsaj nekatere od spodaj navedenih preizkusov:
a) preizkus kalibracije: preverjanje, ali so izpolnjene zahteve iz tretjega odstavka 22. člena Delegirane uredbe;
b) preizkus martingala: preverjanje preizkusa martingala za razrede sredstev (lastniški vrednostni papirji, obveznice, nepremičnine, devizni tečaji itd.), ki so bili uporabljeni pri procesu kalibracije generatorja ekonomskega scenarija, in za nekatere enostavne strategije za portfeljske naložbe;
c) preizkus korelacije: primerjava simuliranih korelacij s preteklimi korelacijami.
(5) Zavarovalnice zagotovijo, da se preizkusi točnosti, zanesljivosti in skladnosti s podatki izvajajo redno in vsaj na letni ravni.
Zavarovalnice zagotovijo, da so naključni oziroma psevdonaključni generatorji števil, ki se uporabljajo pri generatorju ekonomskega scenarija, ustrezno preizkušeni.
(stalna ustreznost generatorja ekonomskega scenarija)
Zavarovalnice vzpostavijo ustrezne postopke, ki zagotavljajo, da je generator ekonomskega scenarija vedno ustrezen za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij.
5.5. Izračun dodatka za tveganje
(metoda za izračun dodatka za tveganje)
(1) Zavarovalnice ocenijo, ali je potrebna popolna projekcija vseh prihodnjih zneskov zahtevanega solventnostnega kapitala, da se sorazmerno prikažejo narava, obseg in kompleksnost tveganj, na katerih temeljijo zavarovalne in pozavarovalne obveznosti referenčnega podjetja iz 38. člena Delegirane uredbe. V tem primeru zavarovalnice izvedejo popolno projekcijo vseh prihodnjih zneskov zahtevanega solventnostnega kapitala za izračun marže za tveganje (dodatka za tveganje) iz 37. člena Delegirane uredbe.
(2) Če iz narave, obsega in kompleksnosti tveganj izhaja, da za izračun dodatka za tveganje popolna projekcija vseh prihodnjih zneskov zahtevanega solventnostnega kapitala ni potrebna, lahko zavarovalnice za izračun dodatka za tveganje uporabijo poenostavljene metode, ki ustrezno zajemajo profil tveganja zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti.
(3) Če zavarovalnice za izračun najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij uporabljajo poenostavljene metodologije, ocenijo učinek, ki ga ima lahko uporaba poenostavljenih metodologij na izračun dodatka za tveganje, vključno z uporabo kakršnih koli poenostavljenih metod za napovedovanje prihodnjih zneskov zahtevanega solventnostnega kapitala.
(hierarhija metod za izračun dodatka za tveganje)
(1) Načelo sorazmernosti v skladu z 58. členom Delegirane uredbe dopušča, da se izbere poenostavljena metoda za izračun dodatka za tveganje, ki je sorazmerna glede na naravo, obseg in kompleksnost tveganj zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti.
(2) Zavarovalnice pri izbiri poenostavljene metode za projekcijo prihodnjih zneskov zahtevanega solventnostnega kapitala sledijo naslednji hierarhiji:
Metoda 1) Za približno določanje posameznih tveganj ali podtveganj znotraj nekaterih ali vseh modulov in podmodulov, ki se uporabljajo za izračun prihodnjega zahtevanega solventnostnega kapitala, kot je opisano v točki (a) 58. člena Delegirane uredbe.
Metoda 2) Za približno določanje celotnega zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto, kot je opisano v točki (a) 58. člena Delegirane uredbe, med drugim z uporabo količnika najboljše ocene za navedeno prihodnje leto in najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij na datum vrednotenja.
Ta metoda ni ustrezna, če je na datum vrednotenja ali kasneje najboljša ocena zavarovalno-tehničnih rezervacij negativna.
Ta metoda upošteva obveznosti zmanjšane za del, oddan v pozavarovanje. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Prav tako je treba dodatno proučiti, ali se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se:
a) za vsa zavarovalna tveganja prouči, ali je sestava podtveganj v zavarovalnem tveganju enaka,
b) za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb enaka,
c) za tržno tveganje prouči, ali je pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno enako,
d) za operativno tveganje prouči, ali je delež obveznosti pozavarovalnic in namenskih družb enak,
e) za prilagoditev zaradi absorbcijskih zmožnosti zavarovalno-tehničnih rezervacij prouči, ali je zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno enaka.
Če katera od zgornjih predpostavk ni izpolnjena, zavarovalnica vsaj kvalitativno oceni, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če vpliv neizpolnjenih predpostavk v primerjavi z dodatkom za tveganje v celoti ni pomemben, se ta metoda lahko uporablja. V nasprotnem primeru je treba formulo ustrezno prilagoditi ali pa uporabiti kompleksnejšo metodo.
Metoda 3) Za približno določanje diskontirane vsote vseh prihodnjih vrednosti zahtevanega solventnostnega kapitala v enem koraku brez približnega določanja zahtevanega solventnostnega kapitala za vsako prihodnje leto posebej, kot je določeno v točki (b) 58. člena Delegirane uredbe, med drugim z uporabo spremenjenega trajanja zavarovalnih obveznosti kot faktorja sorazmernosti.
Pri sprejemanju odločitve o uporabe metode, ki temelji na spremenjenem trajanju zavarovalnih obveznosti, je treba pozornost nameniti vrednosti spremenjenega trajanja, da se preprečijo nesmiselni rezultati dodatka za tveganje.
Ta metoda upošteva obveznosti brez pozavarovanja. Posledično je treba proučiti način izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja. Dodatno je treba proučiti, ali se predpostavke o profilu tveganja zavarovalnice v določenem obdobju niso spremenile. To vključuje, da se:
a) za osnovni zahtevani solventnostni kapital prouči, ali se sestava ter deleži tveganj in podtveganj v določenem obdobju ne bodo spremenili,
b) za tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali bo povprečna boniteta pozavarovalnic in namenskih družb v prihodnjih letih ostala enaka,
c) za operativno tveganje in tveganje neplačila nasprotne stranke prouči, ali je spremenjeno trajanje enako za obveznosti brez pozavarovanja in s pozavarovanjem,
d) prouči, ali bo pomembno tržno tveganje glede na neto najboljšo oceno zavarovalno-tehničnih rezervacij v prihodnjih letih ostalo enako,
e) za prilagoditev zaradi absorbcijskih zmožnosti zavarovalno-tehničnih rezervacij prouči, ali bo zmožnost pokrivanja izgub zavarovalno-tehničnih rezervacij glede na neto najboljšo oceno zavarovalno-tehničnih rezervacij v prihodnjih letih ostala enaka.
Če katera od zgornjih predpostavk ni izpolnjena, zavarovalnica vsaj kvalitativno oceni, kako pomembno je odstopanje od predpostavk. Če vpliv neizpolnjenih predpostavk v primerjavi z dodatkom za tveganje v celoti ni pomemben, se ta metoda lahko uporablja. V nasprotnem primeru je treba formulo ustrezno prilagoditi ali pa uporabiti kompleksnejšo metodo.
Metoda 4) Za približno določanje dodatka za tveganje tako, da se dodatek za tveganje izračuna kot odstotek najboljše ocene.
V skladu s to metodo je treba dodatek za tveganje izračunati kot odstotek najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij brez pozavarovanja na datum vrednotenja. Pri sprejemanju odločitev o odstotku, ki se bo uporabljal za določeno vrsto poslovanja, je treba upoštevati, da se bo ta odstotek verjetno povečal, če se bo podaljšalo spremenjeno trajanje zavarovalnih obveznosti ali kakšen drug ukrep v zvezi z vzorcem izteka teh obveznosti.
Upoštevati je treba preprosto naravo tega postopka, uporablja pa se ga le, če je bilo dokazano, da ni mogoče uporabiti nobenega kompleksnejšega pristopa za določanje dodatka za tveganje iz zgornje hierarhije.
Ta metoda se ne sme uporabljati v primeru negativnih vrednosti najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij.
Kadar zavarovalnice uporabljajo to metodo za izračun dodatka za tveganje, obrazložijo in dokumentirajo utemeljitev za uporabljene odstotke po posameznih vrstah poslovanja. Obrazložitev in utemeljitev upoštevata vse posebne značilnosti portfeljev, ki se ocenjujejo.
(3) Ne glede na oceno sorazmernosti in 58. člen Delegirane uredbe se lahko uporabijo poenostavitve, opredeljene v Prilogi 3, ki je priloga in sestavni del tega sklepa.
(porazdelitev skupnega dodatka za tveganje)
Če je točen izračun prispevka posameznih vrst poslovanja k skupnemu zahtevanemu solventnostnemu kapitalu v času trajanja celotnega portfelja preveč kompleksen, zavarovalnice uporabijo poenostavljeno metodo za porazdelitev skupnega dodatka za tveganje po posameznih vrstah poslovanja, ki je sorazmerna z naravo, obsegom in kompleksnostjo vključenih tveganj. Uporabljena metoda za porazdelitev skupnega dodatka za tveganje po posameznih vrstah poslovanja se s časom ne sme spreminjati.
5.6. Izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij kot celote
(motnje na finančnem trgu)
Če finančni trg začasno ne izpolnjuje enega ali več meril za aktivne trge, kot so opredeljena v mednarodnih računovodskih standardih, ki jih je Komisija sprejela v skladu z Uredbo (ES) št. 1606/2002 (četrti odstavek 10. člena Delegirane uredbe), vendar se lahko razumno pričakuje, da bo ponovno izpolnjeval ta merila v naslednjih treh mesecih, se za izračunavanje zavarovalno-tehničnih rezervacij kot celote lahko uporabijo cene iz navedenega obdobja, če uporaba teh cen ne bo povzročila pomembne napake pri vrednotenju zavarovalno- tehničnih rezervacij.
(razčlenjevanje obveznosti za izračunavanje zavarovalno-tehničnih rezervacij kot celote)
(1) Če v okviru iste zavarovalne pogodbe obstajajo prihodnji denarni tokovi, ki izpolnjujejo vse pogoje za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij kot celote, in drugi prihodnji denarni tokovi, ki ne izpolnjujejo nekaterih navedenih pogojev, zavarovalnice razčlenijo obe vrsti denarnih tokov.
(2) Če razčlenitve ni mogoče izvesti, zlasti, če sta obe vrsti denarnih tokov zelo medsebojno odvisni, zavarovalnice izračunavanja zavarovalno-tehničnih rezervacij kot celote ne morejo uporabiti.
(3) Za denarne tokove, ki izpolnjujejo vse pogoje za izračun zavarovalno-tehnične rezervacije kot celote, ni treba izvesti ločenega izračuna najboljše ocene in dodatka za tveganje.
(4) Za denarne tokove, ki ne izpolnjujejo vseh pogojev za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij kot celote, je treba izvesti ločena izračuna najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij in dodatka za tveganje.
5.7. Prihodnje premije
(denarni tokovi iz premij v primerjavi s terjatvami iz premij)
(1) Plačila premij in vseh dodatnih denarnih tokov, ki izvirajo iz navedenih premij, iz točke (d) 28. člena Delegirane uredbe, vključujejo tiste prihodnje denarne tokove iz premij, ki zapadejo po datumu vrednotenja.
(2) Zavarovalnice premije, ki jih je treba plačati do datuma vrednotenja, v bilanci stanja do prejetja plačila obravnavajo kot terjatve iz premij.
5.8. Izračun škodnih rezervacij
(metode za izračun škodnih rezervacij za prijavljene škode)
(1) Zavarovalnice, ki škodne rezervacije za prijavljene škode in škodne rezervacije za nastale, a še ne prijavljene škode (IBNR), računajo ločeno, v izračun škodnih rezervacij za prijavljene škode, ki so sestavni del škodnih rezervacij, ne smejo vključiti rezervacij za nastale, a še ne prijavljene škode (IBNR) in stroškov reševanja škod, ki niso neposredno vezani na konkretni škodni zahtevek (ULAE).
(2) Možni metodi za ocenjevanje škodnih rezervacij za prijavljene škode sta:
– upoštevanje števila prijavljenih škodnih zahtevkov in njihovih povprečnih obveznostih, ki vključujejo tudi stroške reševanja škod,
– ocenjevanje vsakega primera posebej.
(metode za izračun škodnih rezervacij za nastale, a še ne prijavljene škode)
Če zavarovalnice za izračun škodnih rezervacij za nastale, a še ne prijavljene škode uporabljajo aktuarske tehnike (na primer metoda trikotnikov), preverijo, ali so predpostavke, na katerih temelji tehnika, izpolnjene oziroma ali so potrebne prilagoditve vzorcev razvoja, da bodo ustrezno prikazovali verjeten razvoj v prihodnosti.
(metode za vrednotenje stroškov reševanja škod, ki niso neposredno vezani na konkretni škodni zahtevek)
Poenostavljeno metodo za rezervacije za stroške reševanja škodnih zahtevkov, ki temelji na oceni odstotka škodnih rezervacij, kot je opisano v Prilogi 4, ki je priloga in sestavni del tega sklepa, se lahko uporabi le za stroške reševanja škod, ki niso neposredno vezani na konkretni škodni zahtevek, če:
– so stroški reševanja škod, ki niso neposredno vezani na konkretni škodni zahtevek, sorazmerni z rezervacijami kot celoto,
– je ta delež stabilen v določenem obdobju in so stroški enakomerno porazdeljeni v času trajanja celotnega portfelja škodnih zahtevkov.
5.9. Izračun premijskih rezervacij
(poenostavitev izračuna premijskih rezervacij)
Za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij za prenosne premije (premijske rezervacije) iz drugega odstavka 36. člena Delegirane uredbe se lahko uporabi poenostavitev, ki je opisana v Prilogi 5 Poenostavitve za izračun premijske rezervacije, ki je priloga in sestavni del tega sklepa.
(upoštevanje projekcij stroškov škodnih zahtevkov)
Zavarovalnice zagotovijo, da ocena denarnih tokov iz škodnih zahtevkov, vključenih v zavarovalno-tehnične rezervacije za prenosne premije (premijske rezervacije) iz drugega odstavka 36. člena Delegirane uredbe, ustrezno upošteva pričakovan pojav in z njim povezane stroške prihodnjih škodnih zahtevkov, ter verjetnost redkih škodnih zahtevkov z velikim vplivom in latentne škodne zahtevke.
(negativne premijske rezervacije)
Najboljša ocena premijskih rezervacij je negativna, če sedanja vrednost pričakovanih prihodnjih denarnih pritokov presega sedanjo vrednost pričakovanih prihodnjih denarnih odtokov.
5.10. Izračun pričakovanega dobička, vključenega v prihodnje premije
(predpostavke za izračun pričakovanega dobička, vključenega v prihodnje premije)
Za namen izračuna zavarovalno-tehničnih rezervacij brez marže za tveganje (dodatka za tveganje) pod predpostavko, da premije v zvezi z obstoječimi zavarovalnimi in pozavarovalnimi pogodbami, za katere se pričakuje, da bodo prejete v prihodnosti, niso prejete zaradi različnih razlogov ne glede na pravice zavarovalca (imetnika police), da prekine pogodbo, med katerimi pa ni tega, da se je zgodil zavarovani dogodek (drugi odstavek 260. člena Delegirane uredbe), je treba uporabiti enako aktuarsko metodo kot za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacije brez marže za tveganje (dodatka za tveganje), pri čemer se spremenijo spodnje predpostavke:
– police je treba obravnavati, kot da še naprej ostanejo v veljavi, in se jih ne bi smelo obravnavati, kot da se je od njih odstopilo,
– ne glede na pravne ali pogodbene pogoje, ki veljajo za pogodbo, izračun ne bi smel vključevati kazni, zmanjšanj ali katere koli druge vrste prilagoditev (izračun teoretičnih zavarovalno-tehničnih rezervacij brez marže za tveganje (dodatka za tveganje) predpostavlja, da je polica še vedno veljavna),
– druge predpostavke ostanejo nespremenjene.
5.11. Metodologije za izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in namenskih družb
(obseg odstopanja za bodoč nakup pozavarovanja)
Zavarovalnice v prihodnjih denarnih tokovih upoštevajo bodoče sklenitve pozavarovalnega kritja, ki krije obveznosti, ki so v bilanci stanja že priznane, le v delu, ki upošteva njihovo zamenjavo, če izpolnjuje spodaj navedene pogoje:
a) obstajajo pisna pravila, ki urejajo obnovo pozavarovanja,
b) zamenjava pozavarovanja ne poteka pogosteje kot vsake tri mesece,
c) zamenjava pozavarovanja ni odvisna od nobenega prihodnjega dogodka, na katerega zavarovalnica nima vpliva. Pisna pravila, ki urejajo zamenjavo pozavarovanja, morajo vsebovati določbe glede zamenjave, ki je odvisna od kakršnega koli prihodnjega dogodka, na katerega zavarovalnica lahko vpliva,
d) zamenjava pozavarovanja je uresničljiva in skladna s trenutno poslovno prakso ali strategijo zavarovalnice. Zavarovalnica lahko preveri, ali je zamenjava uresničljiva, s primerjavo zadevne zamenjave z zamenjavami, ki jih je zavarovalnica izvedla pred tem,
e) tveganje, da pozavarovanja ni mogoče zamenjati zaradi omejitve zmogljivosti, je nepomembno,
f) izvede se ustrezna ocena prihodnje pozavarovalne premije, ki se bo zaračunala. Ocena upošteva tveganje, da se lahko stroški zamenjave obstoječih pozavarovanj povečajo,
g) zamenjava ureditve pozavarovanja je skladna z zahtevami, ki se uporabljajo za prihodnje ukrepe upravljanja iz 236. člena Delegirane uredbe.
(poenostavljen izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb – premijske rezervacije)
(1) Če zavarovalnice za izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb uporabljajo poenostavitev, ki temelji na zavarovalno-tehničnih rezervacijah za prenosne premije (premijskih rezervacijah) iz drugega odstavka 36. člena Delegirane uredbe, uporabijo ločena faktorja za denarne odtoke oziroma pritoke. Faktor za denarne odtoke mora temeljiti na preteklih škodnih dogodkih z upoštevanjem bodočega programa pozavarovanja. Faktor za denarne pritoke temelji na bodočih kosmatih in bodočih pozavarovalnih premijah.
(2) Zavarovalnice lahko za izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb uporabijo poenostavitev iz Priloge 6, ki je priloga in sestavni del tega sklepa.
(poenostavljen izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb – škodne rezervacije)
(1) Zavarovalnice lahko za izračun izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb in od namenskih družb za škodne rezervacije uporabijo tehnike preračuna iz kosmate v neto bodisi na podlagi pogodbenega leta bodisi na podlagi leta nastanka škode.
(2) Zavarovalnice naredijo ločen izračun za posamezno vrsto poslovanja ali homogeno skupino tveganj, če je to ustrezno.
(poenostavljen izračun prilagoditve za neplačilo nasprotne stranke)
Poenostavljen izračun prilagoditve za neplačilo nasprotne stranke iz 61. člena Delegirane uredbe, ki temelji na predpostavki, da je verjetnost neplačila nasprotne stranke nespremenljiva v določenem obdobju, je dovoljena le, če je predpostavka realna, pri čemer je treba upoštevati stopnjo kreditne kvalitete nasprotne stranke in spremenjeno trajanje izterljivih zneskov iz pozavarovalnih pogodb z navedeno nasprotno stranko v zvezi z navedeno homogeno skupino tveganj.
5.12. Splošna načela v zvezi z metodologijami za izračun zavarovalno-tehničnih rezervacij
Pri ocenjevanju, ali sta obdobje projekcij in časovni načrt denarnih tokov med letom sorazmerna, zavarovalnice upoštevajo vsaj:
– stopnjo homogenosti denarnih tokov,
– raven negotovosti, tj. obseg, do katerega se lahko ocenijo prihodnji denarni tokovi,
– naravo denarnih tokov.
5.13. Validacija
(sorazmernost validacije zavarovalno-tehničnih rezervacij)
Zavarovalnice zagotovijo, da je proces validacije iz 264. člena Delegirane uredbe sorazmeren ob upoštevanju pomembnosti učinka predpostavk, približkov in metodologij, tako ločeno kot v kombinaciji, na vrednost zavarovalno-tehničnih rezervacij.
(izbor pristopov in procesov validacije)
Zavarovalnice preučijo, kateri pristopi validacije in kateri procesi so najprimernejši glede na značilnosti zavarovalnih in pozavarovalnih obveznosti oziroma glede na namen uporabe.
(kvalitativni in kvantitativni pristopi)
Zavarovalnice zagotovijo, da proces validacije zajema tako kvantitativne kot kvalitativne vidike in ni le primerjava ocen z rezultati. Prav tako zavarovalnice v proces validacije vključijo kvalitativne vidike, kot so ocena nadzornih postopkov, dokumentacija, interpretacija in obveščanje o rezultatih.
(redni in dinamični proces validacije)
Zavarovalnice redno izvajajo dinamični proces, pri katerem redno izboljšujejo pristope validacije tako, da vključijo pridobljene izkušnje iz izvajanja predhodnih validacij ter se odzovejo na spreminjajoči se trg in pogoje poslovanja.
(primerjava z izkušnjami – odstopanja)
(1) Zavarovalnice:
a) ugotovijo skupno odstopanje med pričakovanimi in dejanskimi škodnimi zahtevki;
b) razdelijo skupno odstopanje na glavne vire odstopanja in analizirajo razloge za odstopanje;
c) če obstaja verjetnost, da odstopanje ni le začasno, pripravijo priporočila o spremembah uporabljenega modela ali predpostavk.
(2) Zavarovalnice zagotovijo, da se upoštevani tržni podatki in trendi obravnavajo kot del primerjave z izkušnjami.
(primerjava s podatki finančnih trgov za pogodbe s pogodbenimi upravičenji in finančnimi garancijami)
Če so na voljo tržni instrumenti, ki približno replicirajo pogodbe z vgrajenimi pogodbenimi upravičenji (pogodbenimi možnostmi oziroma opcijami) in finančnimi garancijami iz točke (a) 32. člena Delegirane uredbe, je treba primerjati ceno portfelja tržnih instrumentov, ki približno replicirajo pogodbe z vgrajenimi pogodbenimi upravičenji (pogodbenimi možnostmi oziroma opcijami) in finančnimi garancijami, z vrednostjo zavarovalno-tehničnih rezervacij, izračunano kot vsota najboljše ocene zavarovalno-tehničnih rezervacij in dodatka za tveganje.
Načela za določanje mej zavarovalne ali pozavarovalne pogodbe iz 18. člena Delegirane uredbe se dosledno uporabljajo za vse zavarovalne in pozavarovalne pogodbe, zlasti v daljšem časovnem obdobju.
(1) Pravico do prekinitve pogodbe, zavrnitve premije, plačljive v skladu s pogodbo, ali spremembe premije ali upravičenj, plačljivih v skladu s pogodbo se šteje za enostransko pravico zavarovalnice, ki jo definira drugi odstavek 18. člena Delegirane uredbe, kadar niti zavarovalec (imetnik police) niti katera koli tretja oseba ne more omejiti uveljavljanja te pravice.
(2) Tretje osebe ne vključujejo nadzornih organov in organov upravljanja zavarovalnic.
(3) Zlasti velja naslednje:
– kadar mora za uveljavitev spremembe premij in dajatev zavarovalnica pridobiti zunanjo oceno v skladu z zakonom ali pogoji drugega dogovora zunaj zavarovalne pogodbe, lahko obstoj take zahteve omeji enostransko pravico zavarovalnice le, če ocena zavarovalcu (imetniku police) ali kateri koli tretji osebi daje pravico, da posega v uveljavljanje te pravice,
– tveganje izgube ugleda ali konkurenčnih pritiskov se ne šteje kot omejitev enostranske pravice do prekinitve pogodbe, zavrnitve premije ali spremembe premije ali upravičenj, plačljivih v skladu s pogodbo,
– nacionalna zakonodaja omejuje enostransko pravico do prekinitve, zavrnitve ali spremembe premij ali obveznosti po zavarovalni pogodbi le, če zakonodaja omejuje ali daje zavarovalcu (imetniku police) ali tretji osebi pravico, da omeji uveljavljanje te pravice,
– za enostransko pravico zavarovalnice do prekinitve, zavrnitve ali spremembe premij ali obveznosti po zavarovalni pogodbi ne gre v primeru, če so premije ali obveznosti po zavarovalni pogodbi odvisne zgolj od odločitev zavarovalcev (imetnikov police) ali upravičencev,
– za enostransko pravico zavarovalnice do prekinitve, zavrnitve ali spremembe premij ali obveznosti po zavarovalni pogodbi ne gre v primeru uveljavljanja pravice do enostranske prekinitve pogodbe ali zavrnitve premij, ki se plačujejo v skladu s pogodbo, če zavarovalna pogodba določa, da je uveljavljanje te pravice pogojeno z nastankom škodnega dogodka.
Šteje se, da zavarovalnice lahko zagotovijo, da zavarovalec (imetnik police) plača premijo, kot to določa tretji odstavek 18. člena Delegirane uredbe le, če je plačilo pravno izvršljivo.
(popolno upoštevanje tveganj)
(1) Zavarovalnice pri ugotavljanju, ali se pri premijah v celoti upoštevajo tveganja, zajeta v portfelj zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti, ocenijo, ali imajo v času, ko je premije ali dajatve mogoče spremeniti, v vseh okoliščinah pravico do spremembe premij ali dajatev tako, da pričakovana sedanja vrednost prihodnjih premij presega pričakovano sedanjo vrednost prihodnjih dajatev in stroškov v zvezi s tem portfeljem.
(2) Za namene ocene, ali se pri premijah v celoti upoštevajo tveganja, zajeta v portfelju zavarovalnih ali pozavarovalnih obveznosti v skladu s tretjim in sedmim odstavkom 18. člena Delegirane uredbe, zavarovalnice zagotovijo, da je ta portfelj sestavljen iz obveznosti, za katere lahko zavarovalnice spremenijo premije in dajatve v podobnih okoliščinah in s podobnimi posledicami.
(3) Zavarovalnice v primeru pogodb, ki krijejo tveganje doživetja ali smrti ali zdravstveno tveganje, ki se izvaja na podobnih tehničnih podlagah kot posli življenjskega zavarovanja, upoštevajo izpostavljenost tveganju, ki se določi individualno za posamezno zavarovano osebo. Tveganje, povezano z zavarovano osebo, se lahko oceni na podlagi njegove samoocene, ali pa na podlagi ocene, ki vključuje zdravniški pregled ali preiskavo.
(1) Zavarovalnice ocenijo, ali je na dan pripoznanja pogodbo v skladu s 17. členom Delegirane uredbe mogoče razčleniti, in ob vsakem datumu vrednotenja proučijo, ali je prišlo do sprememb, ki bi vplivale na prejšnjo oceno.
(2) Zavarovalnice ugotovijo, ali je mogoče pogodbo razčleniti na podlagi ocene, ali je mogoče dva ali več delov pogodbe jasno prepoznati ter zanje opredeliti različne sklope obveznosti in premij, ki se lahko pripišejo posameznemu delu.
(3) Kadar pogodbena upravičenja (pogodbene možnosti oziroma opcije) in finančne garancije zajemajo več kot en del pogodbe, zavarovalnice ugotovijo, ali jih je možno razčleniti oziroma, ali jih je treba pripisati ustreznemu delu pogodbe.
(4) Če gre za zavarovalno ali pozavarovalno pogodbo v skladu z Direktivo 2009/138/ES, zavarovalnice upoštevajo vse razčlenjene dele pogodbe, iz katerih izhajajo pogodbene obveznosti.
(očitni učinek na gospodarnost pogodbe)
(1) Pri ugotavljanju, ali zavarovalno kritje ali jamstvo nimata nobenega očitnega učinka na gospodarnost pogodbe iz zadnjega pododstavka tretjega odstavka 18. člena Delegirane uredbe, zavarovalnice upoštevajo vse možne prihodnje denarne tokove, ki lahko izhajajo iz pogodbe.
(2) Jamstvo ima očiten učinek na gospodarnost pogodbe, če je povezano s plačilom prihodnjih premij in zavarovalcu zagotavlja finančno ugodnost s komercialno vsebino.
(3) Zavarovalno kritje ima očiten učinek na gospodarnost pogodbe, če kritje zagotavlja vidno finančno ugodnost za upravičenca.
(1) Če podrobnosti glede obsega obveznosti, ki jih zajema pogodba, v času pripoznanja zavarovalne pogodbe niso na voljo, zavarovalnice ocenijo meje pogodb z uporabo vseh razpoložljivih informacij v skladu z načeli iz 6. poglavja tega sklepa.
(2) Zavarovalnice spremenijo oceno meje pogodbe takoj, ko so na voljo podrobnejše informacije.
Zavarovalnice za pozavarovalne pogodbe uporabljajo 18. člen Delegirane uredbe, pri čemer na določitev meje pozavarovalne pogodbe ne vplivajo meje zavarovalne pogodbe, ki so s pozavarovalno pogodbo pozavarovane.
Ta sklep začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00701-10/2015-5
Ljubljana, dne 14. januarja 2016
EVA 2015-1611-0141
Agencije za zavarovalni nadzor
Sergej Simoniti l.r.
