Številka:	Up-603/13-9
Datum:	16. 2. 2016

Senat Ustavnega sodišča je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki so jo vložili Boris Sabadin, Marina Sabadin, Ines Sabadin, Nadja Škorja in Eršilija Kocina, vsi Koper, ki jih zastopa Luka Divjak, odvetnik v Ljubljani, na seji 16. februarja 2016

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Kopru št. Cp 68/2013 z dne 7. 5. 2013 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Kopru št. N 14/2012 z dne 16. 10. 2012 se ne sprejme.

1. V nepravdnem postopku je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog pritožnikov (tedaj predlagateljev) za določitev vsebine sporazuma lastnika zemljišča in imetnika stavbne pravice. Sodišče je ugotovilo, da predlagatelji zaradi priposestvovanja nasprotnega udeleženca niso lastniki spornega zemljišča in zato niso aktivno legitimirani v tem postopku. Njihovo pritožbo je višje sodišče zavrnilo. Potrdilo je, da predlagatelji niso lastniki spornega zemljišča; lastnik je nasprotni udeleženec, vendar ne zaradi priposestvovanja, pač pa zato, ker je bila med pravnim prednikom predlagateljev in pravnim prednikom nasprotnega udeleženca leta 1963 sklenjena prodajna pogodba, nepremičnina je tudi bila izročena, vknjižba v zemljiški knjigi pa za pridobitev (tedaj) pravice uporabe ni bila konstitutiven pogoj, morebitno (sporno) neplačilo kupnine pa ne pomeni avtomatične razveljavitve veljavne pogodbe, pač pa kupca upravičuje k uveljavljanju ustreznih zahtevkov.

2. V ustavni pritožbi pritožniki navajajo, da gre za sodbo presenečenja in zato za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. Trdijo, da je vse do odločbe višjega sodišča v postopku bil govor le o morebitni izgubi lastninske pravice zaradi priposestvovanja, šele višje sodišče naj bi, ne da bi strankam omogočilo, da se o tem izjavijo, zavzelo pravno stališče o pravnoposlovnem prenosu in o tem, da pomanjkanje vknjižbe pravice uporabe na kupca ni ovira za prenos pravice. Menijo, da bi v primeru, če bi sodišče omenilo možnost uporabe te pravne podlage, navajali argumente proti temu stališču. Trdijo, da je omenjeno stališče sodišča tudi očitno napačno in da gre za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave tudi s tega vidika. Strinjajo se s tem, da za prenos pravice uporabe na nepremičnini (v nekdanji ureditvi družbene lastnine) ni bila potrebna vknjižba v zemljiški knjigi, vendar poudarjajo, da pri omenjeni prodajni pogodbi iz leta 1963 ni šlo za prenos pravice uporabe, pač pa za prenos iz zasebne lastnine v pravico uporabe in torej šele za nastanek pravice uporabe. Uveljavljajo tudi kršitev pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave, saj naj bi do izgube lastninske pravice predlagateljev prišlo brez ustrezne podlage v zakonu.

3. Ustavno sodišče je že večkrat potrdilo, da iz Ustave ne izhaja le pravica stranke, da se izjavi o dejstvih in dokazih, pač pa tudi pravica stranke, da se v postopku izjavi tudi o pravni podlagi spora oziroma o pravnih vprašanjih.¹ Namen pravice do izjavljanja je namreč zagotoviti vsakomur, da lahko vpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti. Na odločitev sodišča pa enako kot opredelitev in ugotovitev pravno pomembnih in spornih dejstev vpliva tudi odločitev, katere pravne norme bo uporabilo ter kako jih bo razlagalo. Ne glede na pravilo, da sodišče pozna pravo po uradni dolžnosti (iura novit curia), se torej pravica do izjavljanja in njej ustrezna obveznost sodišča nanašata tudi na pravna vprašanja. Predpogoj za uresničitev učinkovite pravice do izjavljanja na področju pravnih naziranj pa je, da stranka lahko spozna, po katerih pravnih podlagah bi sodišče lahko presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka. Če sodišče opre odločitev na pravno podlago, za katero stranka ni mogla predvideti, da bi jo sodišče lahko uporabilo, ter se o tej pravni podlagi zato ni mogla učinkovito izjaviti, sodba zanjo pomeni presenečenje. V takšnem primeru stranki ni omogočeno, da bi lahko učinkovito izkoristila pravico do izjave – tako glede izjavljanja o morebitno napačnem pravnem naziranju sodišča kot tudi glede tega, da bi navedla morebitna druga dejstva, ki so relevantna za to pravno podlago.²

4. Navedeno pa ne pomeni, da stranka ne nosi odgovornosti za skrbno pripravo in sodelovanje v postopku.³ Pravicam stranke v pravdnem postopku ustreza tudi njihova dolžnost, da s svojim ravnanjem v postopku pripomorejo k uresničitvi teh pravic, prav tako pa h kvaliteti sodnega varstva. To velja še toliko bolj, če stranko zastopa odvetnik, ki je pravni strokovnjak. Od stranke je treba pričakovati, da bo v postopku ravnala skrbno, med drugim tudi z ustrezno proučitvijo pravnih vidikov spora. V tem je tudi smisel zastopanja po odvetniku kot pravno kvalificiranem pooblaščencu oziroma v možnosti, da si stranka zagotovi takšno zastopanje. V pravnem postopku mora biti vzpostavljeno ustrezno ravnovesje porazdelitve bremen med strankami in sodiščem. Iz pravice do izjavljanja po 22. členu Ustave zato ne izhaja, da bi sodišče moralo opozoriti stranko na vse pravne vidike, ki jih je stranka prezrla oziroma zmotno tolmačila, pač pa je sodišče to dolžno storiti le v primeru, ko stranka kljub potrebni skrbnosti ni mogla predvideti, da bi sodišče odločitev lahko oprlo na določeno pravno normo. Če stranka zaradi pomanjkljive proučitve zadeve ne upošteva vseh pravnih podlag, ki predvidljivo lahko pridejo v poštev, potem sicer lahko pride do tega, da se stranka v postopku ne bo izjavila o vseh bistvenih dejanskih in pravnih vprašanjih. Vendar pa okoliščina, da se stranka ni ustrezno izjavila v postopku, ni posledica tega, da je sodišče kršilo njene človekove pravice, pač pa posledica njenega lastnega ravnanja.

5. V obravnavani zadevi pritožniki trdijo, da je sodišče prve stopnje odločitev, da je nasprotni udeleženec pridobil pravico uporabe na spornih nepremičninah, oprlo na pravno podlago o priposestvovanju kot originarnem načinu pridobitve lastninske pravice. Šele sodišče druge stopnje naj bi zavzelo pravno stališče, da je nasprotni udeleženec pravico uporabe pridobil na pravnoposlovni podlagi – s sklenitvijo pogodbe in prevzemom nepremičnine v posest, pri čemer za veljavnost prenosa pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo ni bil konstitutiven pogoj. To naj bi predstavljalo sodbo presenečenja, saj naj bi bil vse do odločitve Višjega sodišča govor le o pridobitvi pravice uporabe na podlagi priposestvovanja. Vendar trditev pritožnikov ne drži. Že iz povzetka navedb strank v izpodbijani sodbi je razvidno, da je nasprotni udeleženec v postopku uveljavljal prav takšno pravno naziranje, kot ga je v izpodbijani sodbi nato zavzelo višje sodišče. Enako izhaja tudi iz povzetka navedb nasprotnega udeleženca v sklepu sodišča prve stopnje št. N 14/2012 z dne 16. 10. 2012. Da se je nasprotni udeleženec v postopku ves čas skliceval na pridobitev pravice uporabe s sklenitvijo prodajne pogodbe in s prevzemom nepremičnine v posest ter da vknjižba v zemljiški knjigi za pridobitev te pravice ni konstitutivna, izhaja tudi iz enega izmed prej izdanih sklepov sodišča prve stopnje v tej zadevi (sklep št. N 10/2007 z dne 8. 10. 2009).

6. Navedena okoliščina, da se je nasprotni udeleženec v postopku skliceval na pravno podlago, ki jo je nato pri odločanju uporabilo sodišče, je za presojo Ustavnega sodišča, ali gre za nedopustno sodbo presenečenja, bistvena. Pouk oziroma opozorilo sodišča o pravni podlagi, ki jo namerava uporabiti, namreč ni potrebno med drugim tedaj, če se je že nasprotna stranka sklicevala na možnost uporabe te pravne podlage. Stranka mora računati na možnost, da sodišče stališča stranke pri pravni presoji upošteva. Če meni, da so pravna naziranja nasprotne stranke napačna, je zato od stranke mogoče pričakovati, da bo podala lastne, nasprotne pravne argumente. Če tega ne stori, sodišče pa se nato opre na pravno podlago, ki jo je uveljavljala nasprotna stranka, stranka ne more trditi, da gre za nedopustno sodbo presenečenja. V obravnavani zadevi pritožnikom nič ni preprečevalo, da bi že v postopku pred sodiščem prve in druge stopnje navajali pravno naziranje, ki ga šele sedaj uveljavljajo v ustavni pritožbi – namreč da vknjižba v zemljiški knjigi res ni bila potrebna za prenos pravice uporabe, v zadevi pritožnikov pa naj bi šlo za prenos lastninske pravice in šele za nastanek pravice uporabe. Od pritožnikov bi bilo, ob ustrezni skrbnosti, izjavljanje glede tega še toliko bolj pričakovati glede na to, da je tudi Višje sodišče v enem od svojih prejšnjih sklepov (sklep št. Cp 668/2001 z dne 10. 1. 2012) nakazalo, da za odločitev kot bistvene šteje okoliščine glede sklenitve prodajne pogodbe v letu 1963.

7. Za nedopustno sodbo presenečenja torej ne gre. Glede drugih dveh zatrjevanih kršitev človekovih pravic – pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave in prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti, ki izhaja iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave – pa je najprej treba pojasniti, da Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v civilnem sodnem postopku. Kršitev zakona sama po sebi ustavne pritožbe ne more utemeljiti. Napačno je zato stališče pritožnika, da naj bi vsaka nezakonita sodna odločba, ki posega v lastninskopravni položaj stranke, avtomatično pomenila tudi kršitev ustavne pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave. Če bi namreč sprejeli stališče, ki v bistvu pomeni, da je že vsaka nezakonitost obenem tudi protiustavnost, bi to izničilo razliko med pristojnostmi oziroma mejami preizkusa Ustavnega sodišča in instančnih sodišč, ki odločajo v rednem sodnem postopku. Da pa pristojnosti Ustavnega sodišča v postopku ustavne pritožbe ni dopustno enačiti s pristojnostmi instančnih sodišč v rednem okviru sodnega postopka, izhaja že iz Ustave, ki v šesti alineji prvega odstavka 160. člena pristojnosti Ustavnega sodišča v zvezi z ustavno pritožbo omejuje le na preizkus kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin. Te z Ustavo določene omejitve pristojnosti Ustavnega sodišča glede preizkusa sodnih odločb, izdanih v okviru rednih sodnih postopkov, pa ni mogoče enostavno obiti s tem, da bi kakšno ustavno pravico razlagali tako široko, da bi vsaka nezakonitost sodne odločbe že sama po sebi utemeljevala sklep o kršitvi te pravice.⁴ Pritožniki zato kršitve pravice do zasebne lastnine po 33. členu Ustave ne morejo utemeljiti enostavno zgolj z argumentom, da je odločba sodišča nezakonita in da gre zato za poseg v lastninsko pravico mimo pogojev, ki jih določa zakon. Ustavna pritožba je v tem delu nesklepčna. Pritožniki ne zatrjujejo, da je stališče sodišča o tem, da je bilo leta 1963 pravico uporabe na nepremičnini mogoče pridobiti s pravnoposlovnim prenosom in da je akt izročitve (prenosa posesti) nadomeščal vknjižbo v zemljiški knjigi, takšno, da nedopustno posega v ustavno varovano jedro lastninske pravice.

8. Iz pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave izhaja tudi prepoved sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti. Za kršitev 22. člena Ustave gre, če je odločitev tako očitno napačna in brez razumnih pravnih argumentov, da jo je mogoče šteti za samovoljno oziroma arbitrarno. Zaradi že zgoraj obrazložene nujne ločenosti pristojnosti Ustavnega sodišča in pristojnosti sodišč, ki odločajo v rednem postopku, presoja Ustavnega sodišča v zvezi s to zatrjevano kršitvijo ne pomeni polne presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijane sodbe. Ostati mora omejena na primere, ko sodišče svoje odločitve ne bi utemeljilo s pravnimi argumenti in bi bilo mogoče sklepati, da ni odločalo na podlagi zakona, temveč na podlagi kriterijev, ki pri sojenju ne bi smeli priti v poštev, ter na primere očitne nerazumnosti, nelogičnosti ali protislovnosti izpodbijane sodne odločbe. Ustavno sodišče namreč ni instanca sodiščem, ki odločajo v pravdnem postopku, in kršitev zakona sama po sebi ne more utemeljiti ustavne pritožbe. Le posebej očitne kršitve zakona lahko utemeljijo sklep o nedopustni sodniški samovolji in arbitrarnosti ter s tem o kršitvi pravice iz 22. člena Ustave. Ustavna pritožba kot očitno napačno ocenjuje stališče, ki izhaja iz izpodbijanega sklepa višjega sodišča, namreč da je bilo v letu 1963 na podlagi pravnega posla že s prenosom posesti in brez vknjižbe v zemljiški knjigi pravico uporabe mogoče ne le prenesti (kar priznavajo tudi pritožniki), pač pa tudi (prvič) pridobiti. Vendar pri tem vprašanju – ki se nanaša na specifičnost pretekle in z vidika današnje pravno-ekonomske ureditve tudi težko razumljive ureditve družbene lastnine in pravice uporabe – o očitnosti pravilnosti ali napačnosti pravnih stališč gotovo ni mogoče govoriti. To pa zadošča za sklep, da za kršitev prepovedi sodniške samovolje oziroma arbitrarnosti in s tem za kršitev pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave zato ne gre.

9. Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kakor jih zatrjujejo pritožniki, senat Ustavnega sodišča ustavne pritožbe ni sprejel v obravnavo.

10. Senat je sprejel ta sklep na podlagi drugega odstavka 55.b člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo in 109/12 – ZUstS) v sestavi: predsednica senata dr. Dunja Jadek Pensa ter člana dr. Etelka Korpič - Horvat in Jan Zobec. Sklep je sprejel soglasno.

¹ Na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-39/95 z dne 16. 1. 1997, OdlUS VI, 71.

² Na primer odločbe Ustavnega sodišča št. Up-130/04 z dne 24. 11. 2005, Uradni list RS, št. 109/05, št. Up-312/03 z dne 15. 9. 2005, Uradni list RS, št. 87/05, št. Up-133/04 z dne 1. 12. 2005, Uradni list RS, št. 120/05, št. Up-108/04 z dne 8. 9. 2005, Uradni list RS, št. 85/05, in OdlUS XIV, 98.

³ Na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-688/05 z dne 7. 6. 2007, Uradni list RS, št. 55/07, in OdlUS XVI, 89.

⁴ Tako že sklep Ustavnega sodišča št. Up-286/00 z dne 5. 3. 2001.