Na podlagi 10. točke prvega odstavka 157. člena in 2. točke prvega odstavka 501. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15) Agencija za zavarovalni nadzor izdaja
o uporabi modulov tržnega tveganja in tveganja neplačila nasprotne stranke
Ta sklep določa podrobnejša pravila o uporabi modula tržnega tveganja in modula tveganja neplačila nasprotne stranke iz 210. do 213. člena Zakona o zavarovalništvu (Uradni list RS, št. 93/15; v nadaljnjem besedilu: ZZavar–1) ter iz 164. do 202. člena Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L št. 12 z dne 17. januarja 2015, str. 1; v nadaljnjem besedilu: Delegirana uredba).
V tem sklepu pojem kratka pozicija lastniških vrednostnih papirjev pomeni kratko pozicijo, povezano z lastniškim kapitalom iz prodaje na kratko v smislu točke (b) prvega odstavka 2. člena Uredbe (EU) št. 236/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. marca 2012 o prodaji na kratko in določenih vidikih poslov kreditnih zamenjav (UL L št. 86 z dne 24. marca 2012).
(1) Kadar so pripoznane obveznosti za zaslužke zaposlencev v skladu s poglavjem II Delegirane uredbe, ki se nanaša na vrednotenje sredstev in obveznosti, jih zavarovalnice in pozavarovalnice (v nadaljnjem besedilu: zavarovalnice) upoštevajo pri izračunu kapitalskih zahtev za modul tržnega tveganja in modul tveganja neplačila nasprotne stranke. V ta namen zavarovalnice upoštevajo naravo zaslužkov in naravo vseh pogodbenih dogovorov z institucijo za poklicno pokojninsko zavarovanje, kot določa Direktiva 2003/41/ES (Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta o dejavnosti in nadzoru institucij za poklicno pokojninsko zavarovanje z dne 3. junija 2003 – UL L št. 235 z dne 23. septembra 2003; v nadaljnjem besedilu: Direktiva 2003/41/ES), ali drugo zavarovalnico, ki zagotavlja te zaslužke.
(2) Če je upravljanje sredstev za kritje obveznosti za zaslužke zaposlencev, oddano v izvajanje zunanjim izvajalcem, navedeno zavarovalnice upoštevajo pri izračunu kapitalskih zahtev za modul tržnega tveganja in modul tveganja neplačila nasprotne stranke, če so zavarovalnice kot ustanoviteljsko podjetje (točka (c) 6. člen Direktive 2003/41/ES) odgovorne za kakršno koli izgubo vrednosti teh sredstev.
(vpliv nakupnih opcij na trajanje)
Pri določanju trajanja obveznic in posojil z nakupnimi opcijami zavarovalnice upoštevajo možnost, da jih posojilojemalec ne bo unovčil, v primeru, ko se poslabša njegova kreditna sposobnost, poveča kreditni pribitek ali povečajo obrestne mere.
(povprečno trajanje za podmodul tveganja lastniških vrednostnih papirjev: pristop, ki temelji na trajanju)
Zavarovalnice povprečno trajanje iz 213. člena ZZavar-1 razlagajo kot trajanje agregatnih denarnih tokov obveznosti.
(podmodul tveganja obrestne mere)
(1) Zavarovalnice v izračun kapitalske zahteve za podmodul tveganja obrestne mere vključijo vsa sredstva in obveznosti, ki so občutljive na spremembo obrestne mere.
(2) Zavarovalno-tehnične rezervacije se preračunajo v skladu s scenariji z uporabo časovne strukture netvegane obrestne mere po postopku pretresa, ki zajema obremenjevanje osnovne časovne strukture netvegane obrestne mere in upoštevanje uskladitvene prilagoditve, prilagoditve za nestanovitnost ali prehodnega ukrepa za netvegano obrestno mero v skladu s 639. členom ZZavar-1, če se le ti uporabljajo.
(3) Vrednost sredstev je preračunana v skladu s scenariji z obremenjevanjem samo osnovne časovne strukture netvegane obrestne mere, pri čemer kakršen koli odmik od osnovne časovne strukture netvegane obrestne mere ostaja nespremenjen. Navedeno lahko vključuje uporabo vrednotenja z uporabo notranjega modela z namenom določitve vrednosti sredstev v izjemni situaciji.
(4) Zavarovalnice zagotovijo, da so vrednosti sredstev pred obremenitvijo pridobljene z uporabo modelskega vrednotenja, skladne z javno objavljenimi tržnimi cenami ustreznih sredstev na aktivnih trgih.
(naložbe z značilnostmi lastniških in dolžniških vrednostnih papirjev)
(1) Kadar sredstva izkazujejo značilnosti dolžniških in lastniških vrednostnih papirjev, zavarovalnice upoštevajo obe lastnosti pri določanju, katere podmodule tveganja standardne formule je treba uporabiti.
(2) Zavarovalnice upoštevajo ekonomsko vsebino sredstva pri določitvi uporabe podmodulov tveganja standardne formule.
(3) Kadar je mogoče sredstvo obravnavati kot sestavljeno strukturo ločenih komponent, zavarovalnice, kadar je to ustrezno, izvedejo ustrezne teste izjemnih situacij za vsako od teh komponent posebej.
(4) Kadar sredstva ni mogoče obravnavati kot sestavljene strukture ločenih komponent, zavarovalnice pri določanju, katerega od podmodulov tveganja standardne formule uporabiti, izhajajo iz tega, ali v ekonomskem smislu prevladujejo značilnosti dolžniških ali lastniških vrednostnih papirjev.
(kratke pozicije lastniških vrednostnih papirjev)
(1) Kadar zavarovalnice posedujejo kratke pozicije lastniških vrednostnih papirjev, te v izračunu kapitalske zahteve za tveganje lastniških vrednostnih papirjev uporabijo samo za nadomeščanje dolgih pozicij lastniških vrednostnih papirjev, če so izpolnjene zahteve iz 208. do 215. člena Delegirane uredbe.
(2) Zavarovalnice v izračunu kapitalske zahteve za tveganje lastniških vrednostnih papirjev zanemarijo vse preostale kratke pozicije lastniških vrednostnih papirjev.
(3) Zaradi upoštevanja stresov na lastniške vrednostne papirje se vrednost preostalih kratkih pozicij lastniških vrednostnih papirjev ne sme povečati.
(podmodul tržne koncentracije)
Ne glede na drugi pododstavek tretjega odstavka 187. člena Delegirane uredbe, zavarovalnice ne smejo pripisati dejavnika tveganja v višini nič odstotkov naložbam v subjekte, ki so v lasti subjektov, vključenih na seznam iz tretjega odstavka 187. člena Delegirane uredbe.
(transakcije posojanja vrednostnih papirjev in podobne pogodbe)
(1) Kadar zavarovalnice določajo kapitalske zahteve za posojanje vrednostnih papirjev ali najemanje posojil in pogodbe o začasni prodaji ali začasnem odkupu, vključno z likvidnostnimi zamenjavami, bi morale upoštevati priznanje izmenjanih postavk v bilanci stanja v skladu z Direktivo 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L št. 335 z dne 17. decembra 2009, str. 1) zadnjič spremenjena z Direktivo 2014/51/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2003/71/ES in Direktive 2009/138/ES ter Uredb (ES) št. 1060/2009, (EU) št. 1094/2010 in (EU) št. 1095/2010 glede pristojnosti Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine) ter Evropskega nadzornega organa (Evropskega organa za vrednostne papirje in trge) (Omnibus II) (UL L št. 153 z dne 22. maja 2014, str. 1), (v nadaljnjem besedilu: Direktiva Solventnost II). Prav tako bi morale upoštevati pogodbene pogoje in tveganja, ki izhajajo iz transakcije ali pogodbe.
(2) Če posojeno sredstvo ostaja v bilanci stanja zavarovalnice in prejeto sredstvo ni priznano, zavarovalnice:
a) uporabijo ustrezne podmodule tržnega tveganja za posojeno sredstvo;
b) vključijo posojeno sredstvo v izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila nasprotne stranke za izpostavljenosti tipa 1 iz 199. člena Delegirane uredbe (v nadaljnjem besedilu: Izpostavljenost tipa 1), pri čemer morajo upoštevati zmanjševanje tveganja, ki ga zagotavlja prejeto sredstvo, če se priznava kot zavarovanje s premoženjem v skladu z zahtevami iz 214. člena Delegirane uredbe.
(3) Če je prejeto sredstvo priznano in posojeno sredstvo ne ostane v bilanci stanja zavarovalnice, zavarovalnice:
a) za prejeto sredstvo uporabijo ustrezne podmodule tržnega tveganja;
b) posojeno sredstvo upoštevajo v izračunu kapitalske zahteve za tveganja neplačila nasprotne stranke za Izpostavljenosti tipa 1 na podlagi bilančne vrednosti posojenega sredstva ob izmenjavi, če pogodbeni pogoji in pravni predpisi v primeru insolventnosti posojilojemalca povzročajo tveganje, da posojeno sredstvo ne bo vrnjeno, čeprav je bilo prejeto sredstvo vrnjeno.
(4) Če sta posojeno in prejeto sredstvo priznana v bilanci stanja v skladu z Direktivo Solventnost II, zavarovalnice:
a) uporabijo ustrezne podmodule tržnega tveganja za posojeno in izposojeno sredstvo;
b) vključijo posojeno sredstvo v izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila nasprotne stranke za Izpostavljenosti tipa 1, pri čemer upoštevajo zmanjševanje tveganja, ki ga zagotavlja prejeto sredstvo, če se priznava kot zavarovanje s premoženjem v skladu z zahtevami iz 214. člena Delegirane uredbe.
c) upoštevajo obveznosti, navedene v svoji bilanci stanja, ki so posledica dogovora o posojilu, v izračunu kapitalske zahteve za podmodul tveganja obrestne mere.
(zaveze, ki lahko ustvarijo plačilne obveznosti)
(1) Kot je določeno v točki (e) drugega odstavka 189. člena Delegirane uredbe, je kapitalska zahteva za Izpostavljenosti tipa 1 v modulu tveganja neplačila nasprotne stranke uporabljena za pravno zavezujoče zaveze, ki jih je zavarovalnica zagotovila ali se je o njih dogovorila.
(2) Če v dogovoru o zavezi ni izrecno omenjena nobena nominalna vrednost, zavarovalnice določijo ustrezno izgubo ob neplačilu, kot je določeno v petem odstavku 192. člena Delegirane uredbe, na podlagi predvidenega nominalnega zneska.
(3) Predviden nominalni znesek iz prejšnjega odstavka je največji znesek, za katerega se pričakuje, da bo plačan v primeru kreditnega dogodka nasprotne stranke.
Ta sklep začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Št. 00701-3/2016-7
Ljubljana, dne 18. februarja 2016
EVA 2016-1611-0039
Predsednik strokovnega sveta
Agencije za zavarovalni nadzor
Sergej Simoniti l.r.
